Človek toliko velja, kar plača: razlika med redakcijama

Tovarsi iz Laškega so Matevža pred sodnijsko hišo čakali, in sprejeli so ga z velikim veseljem, ko je med nje stopil zadovoljnega obraza. Peljal jih je v kerčmo nazaj, kjer jim je pri polnih kozarcih razložil, kar se je zgodilo ž njim in dacarjem. Ko so se pa tovarsi najedli in napili, se je poslovil od njih: „Z Bogom, tovarsi! Zopet se moramo razkropiti. Morebiti se vec ne vidimo. Spomnite se v boljših časih vašega tovarša in nevarnosti, ki štetih zraven njega prestali v nesrečni vojski. Jaz pa grem na Gorensko. Sreča se mi zopet smeja. Hajdimo za njo, da je ne zamudimo. Z Bogom, bratje!"
 
== VII. ==
 
Zadnji žrebelj in smerečico so pribili na streho Mickine hiše. Bila je nova hiša nar lepša v vasi. Imela je nadstropje, visoke okna, dvoje duri, obokano klet in znotrajne sobe in izbe so bile prav pripravno postavljene. Za hišo je bil hlev niži, kakor hiša, in snažen prostoren dvor je bil med njima. Malo tako lepih hiš je na kmetih, ker naši domači zidarji večidel ne znajo več kakor postavljati kamen na kamen, obris za hišo jim večidel daje gospodar sam, in kakoršen je gospodar, taka je potem hiša. Zato je tudi tako malo lepih in vkusno sozidanih hiš viditi. Okna so redko in gosto, velike in majhne vse vprek postavljene, včasi še celo v eni versti ne; na lepoto in ravnomernost se ne gleda. Duri so postavljene, kjer si bodi, celo na voglu hiše sem vidil marsiktere. Ko se pa stopi v poslopje, je homatija še veča, povsod debelo zidovje, polno voglov in neporabljenih kotov, nikjer priličnega prostora. Pozna se, da Slovenci ne zidajo še dolgo; zidarji pa tudi še dolgo ne bodo tako umetni, kakor so postavim tesarji in mizarji. Prav čudno je res, da na tako okornem zidovju sedi tako lepo vezana tesarija in tako terdno ostrešje. S tem pa nisem hotel reči, da so vse kmečke hiše zidane tako okorno; nektere so clo umniše postavljene, kakor marsiktera Ljubljanska.
1.555

urejanj