Nesrečno zlato: Razlika med redakcijama

 

== Sedmo poglavje. Na osmini. ==

Primožu so obhajali Bukovičanje

pri Strahu, edini gostilni v vasi,

imenu dogovorila Maruška s Strahom, da

je on poskrbel za vse potrebno.

Strahova gostilna je bila kaj ljubo zavetišče

bukoviških vinskih bratcev. Strah

Včasih je pač kresal iskre, a ne dovtipnosti

in pristne šaljivosti, ampak iskre čudovite

marsikateri pivec je prav pošteno godrnjal

in zabavljal črez njegovo kislico in ga dolžil,

druge v vasi ni bilo. Za silo je pa tudi bila

njegova mešanica.

Sedeli so torej tistega dne bukoviški

možakarji za dolgo mizo pri Strahovih.

— in so razdirali pametne in nespametne,

kakor je že naneslo.

Najprej so si seveda razbrali vsak svojo

sodbo o rajnem Primožu.

„Nič napačen človek ni bil Oplotarjev

Primož", je dejal Lipetov Jakob, ki je kot

vaški ,mož' mislil, da mora prvi kaj reči.

„Bog mu daj večni mir in pokoj!"

„In večna luč mu naj sveti!" so pristavili

drugi možje, trčili s kupicami in pili.

„Jaz nič ne rečem", se je oglasil Tončkov

Anton, držeč celo četrt hlebca v rokah; „samo

boječ — kakor martinček. Ko bi bil imel

on mojo naturo ..."

„Pa tvojo pamet, kaj ne?" je smeje dodal

Poljak.

„No da — pa mojo pamet, potlej bi se

lahko ..."

„Kaj? S teboj bi se menda lahko meril?"

Potlej bi bil cel mož."

„Bogve, kako bo odzdaj zanaprej pri

sem slišal, oporoka tako pravi, da bo Franca

gospodarica na Oplotarjevem domu. Malo

čudna je ta oporoka."

„Zakaj čudna?" je vprašal Poljak.

baba gospodari, volk mesari!" je nekamo

jezno odgovoril namesto Povzina Buščajev

je vendar prišel na osmino, kamor

so po stari navadi prihajali samo možje.

Rekel mu seveda zato ni nihče nič. Željan

je pač pijače, so si mislili možje, ko so ga

zagledali v svoji sredi.

„Doli bo šlo zdaj pri Oplotarjevih, doli!"

je modroval Štefan dalje. „Saj vsi poznate

Franco! Ta je ravno toliko za gospodarstvo

kakor ..."

„Kakor Buščajev Štefan!" se je krohotaje

oglasil Tončkov Anton. „Samo toliko

zanj. Kaj ne, možje, da tudi vi tako

mislite?"

„Kaj pa spet čenčaš?" se je oglasila Maruška,

ki se je ravnokar prikazala pri vratih,

držeč pod pazduho Oplotarjevo Franco.

Prišli sta pogledat, kako se obhaja osmina.

Najprej sta se bili ustavili pri gospodinji v

kaj je dejal Buščaj, in kaj mu je odgovoril

Anton.

„Dobro, dobro, da sta prišli!" ju je

hitelo pozdravljat omizje, ko sta stopili v

mizi. Franca in Maruška sta sedli. Gostilničar

je prinesel še dva kozarca.

obrnila Maruška k Antonu. „Nikar ne kvasi

zmeraj takih neumnosti! Da bo kdo teto

rada bi ga poznala! Hvala Bogu, teta Franca

niso še padli na glavo!"

„Ne, ne, hvala Bogu!" je pristavila starica

in hvaležno pogledala Maruško.

„Zato je pa neumno govoriti, da jih bo

kdo osleparil", je nadaljevala Maruška.

„Seveda je neumno", se je popravljal

Anton, „ali kaj sem hotel pa odgovoriti

temu Štefanu, ki je rekel, da Franca ni za

gospodarstvo!"

„No, no!" je zaničljivo, pa na glas dejala

Maruška. „Buščajevemu Štefanu se seveda

narejena. On bi kajpada rajši videl, ko bi

se oporoka glasila malo drugače!"

„Kako bi se pa morala glasiti, da bi bila

meni prav, kaj? Recite no, ki se delate tako

ko se je pri vratih zaslišal glas Ribniškega

Jurija:

„Bog daj dober dan vsem poštenim in

pravičnim ljudem!"

„Kaj praviš?" se je zadri Tončkov Anton.

„Poštenim in pravičnim! Kaj mar nismo vsi

pošteni, kar nas je tukaj? — Komaj je odšel

eden sitnež in zabavljivec, glej, že pride

drugi! Kaj si pa prišel sem, ti neumni Ribničan;

kdo te je klical?"

„V gostilno sme vsak človek, če ima le

kaj denarja", je odgovoril Jurij in sedel k

posebni mizici v kotu. — „Strah, polič vina!

Žejen sem, prišel sem iz Ribnice."

„K nam prisedi, Jurij, k nam!" ga je

povabil Poljak. In tudi drugi so ga povabili,

Bukovičani, ker so z njim uganjali burke —

ali pa on z njimi, kakor je ravno naneslo.

„Čigavo vino pa pijete?" je vprašal Jurij

s svojega sedeža pri posebni mizici.

glasov.

„Kdo je pa plačnik?"

„Jaz bom plačala", se je oglasila Franca.

„Osmino imamo po rajnem Primožu. Le k

naši mizi prisedi, Jurij, pa pij na njegovo

zdravje!"

„Prismoda neumna, na Primoževo zdravje

ne pomaga nič več piti; Primož je že v

krtovi deželi" — jo je zavrnil Anton.

„Da, da", se je odzval Jurij, „v krtovi

deželi je zdaj Primož. Pa je nemara tudi

„Kako, kaj misliš?" je vprašal Poljak.

sveta kakor krt."

„Kakor krt? Kako pa gre krt?"

„Buzarada, ti ga z motiko pošlješ na

oni svet, ne?" je odgovoril Jurij in izpil

kozarec na dušek.

„Da bi bil Primož tako poslan s tega

sveta! Beži, beži! Kaj pa govoriš?" ga je

zavrnil Tomažin.

„Pa res!" se je oglasila Maruška. „To

je že vendar preveč, tu tako govoriti, kakor

tudi to iznašli, da so stric Primož umrli prisiljene

smrti."

„Ribničani ničesar ne iznajdejo, česar ni

že prej bilo", je odgovoril Jurij in pomembno

pogledal Maruško.

„Kaj pa hočeš pravzaprav povedati?" je

nevoljno vprašal Poljak.

„Nič!" je odvrnil Jurij in spet izpil kozarec

vina.

„Norčevati se hoče iz nas, drugega nič,

ta Čuk!" je zavpil Anton in planil pokoncu.

„Vun z njim! Da bi se ta neumna ribniška

duša norčevala iz nas! Povej mi, kaj pravzaprav

hočeš! Ali veš, s kom imaš opraviti?"

„S takim, ki ni pri pravi pameti, jaz nič

ne govorim", je odgovoril Jurij.

„Kdo ni pri pravi pameti?" je zavpil

Anton. „Kdo je pa bolj neumen kakor ti?

vede. Ni res, boter Anžičkov: Ribničani

so sami Jurčki?"

„Tega res ne vem", je odgovoril stari

Anžiček. „Nemara si se zmotil; pri ciganih

so sami Jurčki."

„Jaz imenujem JurČka vsakoga, kdor je

neumen; in Ribničan je neumen, da kar

vpije od neumnosti", je odvrnil Anton in

kihnil. „Vidite, božja resnica!"

Cela miza se je zasmejala.

Jurij pa je zakričal: „Kaj?" — in pene

so mu stopile na razpokane ustnice. „Vi se

toliko pameti v glavi kakor Ribničan za

nohtom!"

„Z glavo se boš postavljal!" se je krohotal

Anton dalje. „Glava Ribničanov je iz

lončevine!"

„Buzarada in tristo muh! Človek, nikar

„Kaj — in?" se je oglasil Zalar. „Menda

vendar ne boš začel kleti?"

„Ne bodi še ti neumen, Zalar!" je vpil

Jurij ves srdit. „Kdaj si še slišal Ribničana

kleti, kdaj kozo hrskati?"

„Kadar ne mekeče!" je smeje odgovoril

Zalar.

ubogemu Ribničanu nagajati še Stržan. „Da

Ribničan ne kolne, praviš? Ravno včeraj

sem slišal nekoga s krošnjo na vasi, ki se

je pridušal, mati ljuba, da me je bilo kar

strah in groza. Še Turek ne kolne tako

grdo!"

„Stoj, dušapreteta! Nemara si slišal kakega

lonceveza. Ta ljud tako rentači in preklinja,

kakor bi se ne bal ni Boga ni svetnikov."

„Oho! Pravi pravcati Ribničan je bil z

dušo in s telesom: neka suhonja, živa ribniška

prikazen. In tudi jezik ga je razodeval."

„Res je bil Ribničan", se je oglasil Zrnec.

„Seveda je bil, jaz sem ga tudi videl in

slišal", je pristavil Drobnič.

„Jaz tudi", je trdil Rekar. „Tako je pa

klel, da so se kar iskre kresale ..."

„Gospod Bog vas je menda udaril s

šibo po kosmatih ušesih, da ste narobe

slišali in mislili, da je klel, ko je molil."

„Molil da, hudičevo molitev!" se je zasmejal

Anton in za njim drugi vaščani-nagajivci.

„Tako ste ga pa vi prav dražili, kakor

zdaj-le mene, da se je v sveti jezi spozabil!

bilo Ribničanov; brez loncev ne bi mogli

kuhati, brez skled in žlic ne jesti!"

„Stoj, Jurij!" se je oglasil Zalar. „Saj ni

treba, da bi kuhali ljudje ravno v loncih

Pesoglavcih na primer sem slišal, da so

jedli in pili iz človeških črepinj ..."

„No da, iz črepinj! Zato so bili pa

Pesoglavci. Saj to je, zaradi česar morate

Pesoglavci. Na to se bo Bog ozrl in nam

spregledal kake napake."

„Ta je pa spet lepa!" se je zasmejal

Zalar in z njim drugi pivci.

„Ribničan je Ribničan; vedno hoče biti

nedolžen kakor Lahov koš!" se je zarezal

Anton.

Jurij je zopet zrastel. „Tako nikari me

ne jezi, ti duša črednikova! Sicer pa ti ni

kar hočeš. Ti bi rad pikal kakor osa,

pa pikaš kakor bučela: vse odleti nate nazaj!"

„Možje", se je oglasil Poljak, „petelini

se kavsajo za nič; možje pa govore in vrše

možato."

„Prepetovo bodi, saj prav to jaz hočem;

pa mi ti bukoviški zlomki ne dajo miru!

Kaj bi se vedno ustili črez Ribničane!"

„Zakaj so pa tako neumni!" je dejal

Anton.

„Seveda, Bukovičani so pa sami modrijani!"

se je obregnil Jurij zaničljivo. Nato

je pa malo pomislil in vprašal:

„No vi, ki ste tako pametni kakor Salomon,

pa mi povejte, kaj dela Bog v nebesih?"

Tu je bilo treba pa premisliti. Možički

so se praskali za ušesi. Še nikoli niso o

in tudi pri izpraševanju za velikonočno

izpoved ga niso še nikomur postavili.

„No, odgovorite mi, vi bukoviški modrijani:

kaj dela Bog v nebesih?" jih je iznova

v kozji rog, kakor gleda zmagovavec po

krvavi bitki na strtega sovraga.

Pa se je oglasil Tončkov Anton in dejal:

„Jaz vem. Bog v nebesih sedi in premišlja

ter se kesa, da je ustvaril Ribničana!"

Smeh je zadonel po sobi po teh Antonovih

besedah. Toda Jurij se ni dal ostrašiti

in zbegati; trdovratno je zahteval, naj mu

na vprašanje. S smešenjem in neslanimi

dovtipi si hoče samo nevednež priboriti

začeli ugibati. Ugibati je lahko, ugeniti pa

včasih težko.

„No, zdaj se smejajte!" jih je dražil Jurij,

ko so vsi obmolknili. „Ali res nihče ne ve?

nihče izmed vas ne ve povedati, kaj dela

Bog v nebesih, vam pa jaz, Ribniški Jurij,

učili v katekizmu?"

Vsi so ostrmeli nad tako preprosto rešitvijo

onega navidezno nerazrešljivega vprašanja,

na obrazu, da jih je sram, da se tega ni

bil nihče domislil.

Gostilničarju Strahu se je zdaj porodila

majhna misel v glavi. Koliko bi pridobil na

In pa saj je bilo že dovolj prerekanja, zadosti

dolgo so že sedeli pri mizi.

„Možje, treba se bo vzdigniti!" je dejal

Lipetov Jakob in vstal. In vstati so morali

tudi drugi. Izpili so, kar so še imeli v kozarcih,

in odhajali.

„Bog plačaj, Franca!" so klicali Oplotarici

pri odhodu.

„Bog plačaj tudi vam!" sta odgovarjali

Franca in Maruška in se tudi odpravili proti

domu. Samo Jurij je ostal še v gostilni pri

svoji mizici.

Preden se je pred gostilno Poljak poslovil

od France in Maruške, mu je le-ta

je meril z onimi svojimi besedami o krtu.

Potem mi pa pridi gori povedat!"

Poljak se je res vrnil v gostilno, prisedel

k Juriju in ga previdno začel izpraševati,

prav prijatelja, je ta vendar ostal trd in ni

hotel ničesar povedati.

No, ko sta še eno celo uro pila, in ko

mu je Poljak dal roko in možko besedo,

da bo za enkrat ostalo vse med njima, je

začel Jurij tiho:

„Vedi, da je sama Maruška kriva nagle

smrti Oplotarjevega Primoža. Bolj in bolj

o ljuba putka, tako misel, da si ravno zdaj

znesla jajček; prav prilegel se bo mojemu

Malo prosene slame je bilo v kotu, in v

slami sem zagledal jajce. Hitro sem je izpil,

Kar pride v skedenj Maruška. Malo je postala,

potlej pa stopila po lestvi na oder.

Že malokaj na vrhu lestve je vzela en klin

vun in vteknila noter drugega. Potem je pa

da bi me dobili v skednju, sem kmalu vstal

in se tiho izmuzal vun in šel proti domu.

Ko se je pa popoldne razneslo, da je Oplotarjev

Primož padel z lestve in se smrtno

misel: Kaj, ko bi bil padel ravno z onega

klina, ki ga je dopoldne vložila Maruška ...

In ko se je potem dognalo, da je padel s

popolnoma trhljenega klina pri vrhu lestve,

trhljen klin in je potemtakem ona kriva

Primoževe smrti."

„Za božjo voljo, kaj poveš!" se je začudil

Poljak. „To je grozno! To ne more

biti res. Jurij, ali se ti ni samo sanjalo?"

„Saj ti pravim, da sem čul", mu je odgovoril

Jurij.

„In kaj misliš zdaj storiti?"

„Sam ne vem, kaj bi storil. Ali bi stvar

naznanil oblasti ali kaj?"

„Ali si že komu kaj povedal o tej stvari?"

„Živi duši še nisem črhnil besedice kakor

zdajle tebi."

„Prav si storil. Pa tudi nikomur ni treba

praviti. Stvar je silno neverjetna. Kdo ti bo

sam praviš, da se ti je od slabosti temnilo

pred očmi? Sanjalo se ti je — poreče vsakdo."

„Pa sem jo le videl — —"

„Oh, kdo ti bo to verjel? In ali te ne

bode sram povedati, da si ukradel jajce

kakor dihur? To bo smeha, kakršnega še

ne pomnimo."

„Buzarada, na to pa še nisem mislil."

„Da, da, tako bode. No, pa če te je

prav sram ko volka, ti bodo vsi rekli, da

stvari. Zanjo smeva vedeti za enkrat samo

midva."

„No, te bom pa poslušal. Tu imaš roko:

== Osmo poglavje. Maščevanje. ==

trhel. Sla sem namreč po lestvi na oder