Jerica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Vnašal poglavja in odstavke. |
||
Vrstica 4:
|opombe=Optično obdelal Matjaž Rebolj iz <i>Slovenskega glasnika</i> 1859, popravlja Domen Kermc<!-- Marko Limbek -->. Z rdečo barvo so označeni smiselno vstavljeni deli, ki na [http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/jerica.pdf optični preslikavi] niso vidni.}}
== I ==
»Le ne vem, kakó bi začel!« je djal že marsikdo, ki se k ničemur ni znal pripraviti.
Danes pa to premišljuje učitelj Jernej, ki se je vrnil v Krokarijo, na kraj svojega omikovavnega poklica. Vzrok tega premišljevanja je bila pa zala mladenka, ki ga je na cesti dotekla s svojim vozičem. Bila je bolj po mestjansko oblečena, tudi ni sedela na vozu tako skerčena, kakor bi se bila dans pervikrat odpeljala od doma. Ko se je včasi ozerl nazaj, vidil je njene černe lasé in obervi, visoko čelo, žive očí, beli okrogli obraz, male usta in beli tanki vrat, kar ga ni zakrivala pisana svilnata ruta, in koj ga je mikalo zvediti, ali je njena govorica tudi tako lepa in prijetna, kakor je njena podoba; pa kakó če to storiti? Z voza stopiti in njenega spremljati, bi bilo nespodobno zanj, ki bo kmalu glava omike v celi soseski; tedaj mora v vseh ljudeh obujevati spoštovanje do sebe, ne samo v otrocih; od voza do voza govoriti, pa ni mogoče, ker kmečki vozovi močno ropotajo in kmečki vozači nad konji vedno upijejo.
Pa kdor vaga, temu sreča pomaga; ker ta ni samo tako ozka, da se vozovi ne morejo srečevati, kjer bodi, ampak se tudi kakor modras vije čez griče in grape, da klancov ni konca ne kraja.
Ko se pripeljejo do pervega klanca, stopi učitelj z voza in nagovori dekle z navadnimi domačimi besedami, in kmalu izvé, da je ona Jurčkova Jera z Zglavnika nad Krokarijo in da od tete pelje nekaj prediva in dva češka kolovrata; on pa pošteno pošteno pove, da je novi učitelj krokarijski. Kmalu poskoči učitelj po navadi tudi na petje, in veliko je bilo njegovo veselje, ko sprevidi, da dekle bolj ume petje, kakor žaba na boben.
Poln sladkega upa spremlja njen voz po vsakem klancu; k sreči je bilo klancov dokaj, tedaj tudi govorjenja. Beseda besedo prinese, od petja se dalje pride na občutje pri petju, od čutov do serc, in o teh je toliko govoriti, da se ne more dalje. Vedno lepše je govoril, in še lepše mu je odgovarjala ona. Vozača pa med vozéma stopata, in počasi krevsaje sprožita marsiktero o davkih in pridelkih, o dragini in zaslužkih, in kar še vse pride kmetom na misel.
Takó besedujejo dve uri; se ve da jaz vsega zapisati ne morem, tudi ne vem, ali bi postavil popred ta ali uni pogovor; pa kmeta sta včasi klela in se pridušala, kar se ne sme pisati; pogovor na vozu bi pa morebiti tudi vsakemu ne dopadal, tedaj rajši molčím.
Ko se zelena gora nazaj pomakne in se od daleč zabliščí kositer krokarijskega zvonika, se poslovi učitelj od Zglavničanke, in se za klance in raven usede na svoj voz. Grič se poniža in vsa krokarijska dolina se razgerne pred učiteljevimi očmi. Tu, si misli, je morebiti kraj, v kterem si bom glavo posivil, od tega zvonika mi bodo zaklenkali zadnjo popotnico. Te otožne se pa prijema bolj vesela misel: Tu bom morebiti srečo in veselje zadobil, tu se bom oženil. Jerica je zala in berhka, kakor šteje, tudi bogata; morebiti se je že danes kaj zame vnela, ako pa ne, saj časa moč vse premore, in kdo na kmetih si bo upal mene prekositi. Poravná se na vozu, klobuk si popravi, suknjo pogleda, ali se je derži kaka slamica, ter zapali pogrošno smodko, ki mu ni le zató prav dobro dišala, ker je bila draga, ampak tudi zato, ker je bil tako poln veselja in upanja; počasi peljaje se po vasi, puhtí sivi dim pod jabelčne veje.
Vrstica 21 ⟶ 33:
Krokarijani imajo precej polja in dobro obdelanega; rodovitno ravno ni, ker je v kamnji; preživljajo se pa že ž njim, če ravno težko. Šembrano varčno živé, delajo pa, kakor černa živina; kaj se če, dan za dnevom morajo gledati, kako se bo ob pravem času plačalo, kar je treba, in se še za silo kaj prihranilo. Da imajo pa tako uborne hiše, in se tako terdno starih nerodnosti deržé, tudi v njih revšini tičí; kako bo kdo vtegnil misliti, kaj tu in tam priporočujejo in vpeljujejo, ko ga skerb od zore do mraka podi po polji in po hribih, da še komaj jesti utegne; kdor pa denarja nima, se ga tudi želja ne prime, da bi kaj popravil in olepšal; saj zdaj sploh le v denarjih tičí moštvo in pogumnost.
<manjkajo tri strani>
== II ==
<!-- DO TUKAJ NA NOVO PREPISANO, NE PREGLEDANO PONOVNO -->
== Nepopravljeno besedilo ==
Kedar je človek brez opravil, se ga prime marsiktera misel tako terdovratno, da mu dokaj dela prizadene, preden je odpravi; če je pa več odpraviti ne morev je pa že pravi križ. Tako se je učitelj Jernej cele tri dni in noči ubijal z eno samo mislijo, ki se je sukala okoli Jerice. Ona mu je vedno bila pred očmi, in še po noči ni imel miru. Serce mu je le zanjo tolko, oči so se topile, in nekaka nezmožnost udov in trudnost ga je vedno tirala v kak kot, kjer je na komolec naslonjen premišljeval, od kod je vendar Jerici taka moč čeznj dana; vendar ni mogel druzega iztuhtati, kakor to, da so le beli obraz, bistre černe oči in nje sladka govorica tako močno podkurile njegovemu sercu. Vprašuje se dalje: ali sme misliti, da bo tudi on premogel kaj enacih občutkov v Jerici obuditi. Lep sicer ni, pa je vendar čeden, kakor zerkalo kaže, je v nar boljših letih, zamore mirno in brez truda ženico in še kaj več preživiti, in je tako pohleven, da bo ona malo občutila peze zakonskega jarma. Jerica je pa tako mila in krotka, da jo upleni morebiti že s pervim naskokom. Nar bolja priložnost je ravno zdaj, zaželjeno toliko kratov pogrešano srečo v pest dobiti. Če v Jerici vsaj pol toliko ljubezni obudi, kakor je ima on, je zmaga gotova. Čas hiti; dokler je kaj upanja, jadrajmo za njim, da nas kdo drugi ne prehiti. Pa kako bi ji ljubezen razodel, kako bi zavzel svoje snovanje?
Časa je dosti imel, se naučiti pripravne govorice; na vsak njen
odgovor si je zmislil tri nove vprašanja, presodil vse ovinke in napeljevanja, da bi ji le natanko in dokazljivo svoje misli v serce potis
nil; le priložnosti ne izleže, ako ravno cele ure sedi pri glasoviru
s podperto glavo, in zre po vsi rodovitni zemlji in po vsem nerodo
vitnem nebu, in nikamur ne vidi.
vitnem nebu, in nikamur ne vidi. V takem trenutku, ko učitelj ravno nepremakljivo meri oblake Sinjega neba, stopi nekdo v sobo in mu poterka na ramo. Učitelj plahe kviško, in zdi se mu, da pol Jerice stoji pred njim; pa domišljevanje zgine, kakor megla pted solncom: bil p Krevsov Janez, ki je ravno kar prikrevsal iz bele Ljubljane na velike postopavne praznike. Stisne mu roko in smeje mu pravi: "Jernej! Ali ne poznaš?" ▼
▲
Jernej malo bolj oči odpre in odgovori: "Prav zdi se mi, pa ne vem, če je res, da sva v eni klopi sedela. Ali ni bilo tako?"
"Se ve da! Ali se še veš spomniti, kako si ti ajdov kruh, jaz
pa ovčji sir nosil v šolo in kaj se je nama enkrat zavoljo tega
naložilo?"
"Kakor bi bilo včeraj. Toda malo časa sva bila vkupej; jaz sem kmalo doma ostal; pa imam vendar že službo in svojo hišo, kamur pridem; kaj si si pa ti v šolah pridobil?"
»Toliko da ne vem, kam bi se zdaj obernil; to ti pa rečem, da bolje je derva sekati, kakor osmo študirati. Bi že kam šel, pa" — (z žugavcom pod palcom pomenca)...
"Bo že Bog dal. Ali si mar tukaj doma?
"Kako pa, ali ti ne dopade ta kraj?" -
"Presneto malo." —
"Morebiti ti bo kedaj še prav zelo". —
"Kako? saj mi že zdaj vse tako čudno gre". -
"Kaj pa ti je, si mar — pazi, pazi jaz te že poznam." —
"E kaj to; iz mene ne bo nikoli nič, pet let sem že učitelj; kmalo bom plešast; pa me vedno semtertje gonijo." —
"Se boš moral kaj bolj stanovitnega poprijeti." -
"Stanovitnega bi že kaj bilo, pa kako se poprijeti, to je vrag."
"Sem djal, da te poznam, le urno povej, kje jo imaš?" — "To je težko praviti, pa naj bo. Jaz sem eno na muho djal, in —ta je neka Jerica z Zglavnika."
"Lej ga no, mojo sestrično! ni da bi djal, lepo dekle; če to ustreliš, kar abecedo na kol. Saj mi je davi pravila, da sta se nekaj časa skupaj vozila; prav z veseljem je pravila, kar sta se pogovarjala; in se je čudita, zakaj te nič ni na Zglavnik."
"Ali res, Janez! ni mogoče! reci, da ni res."
Vrstica 71 ⟶ 114:
Drugo jutro je Janez Jerico dal na izpraševanje, opravil pa le nič ni. „Pusti, pusti to, da se ne opečeš, mu je djala na zadnje. „Učen si, Janez, učen, pa te vendar bore kmetica v kozji rog spravi, Danes nič ne zveš, zato ker hočeš v tacih rečeh mešetovati; pa enkrat ti bom že povedala, kar se ti še ne sanja ne; danes pa le pojdi v božjem imeni".
Ni mu bilo všeč, da ga je tako okregala, pa kaj se če. On gre k učitelju in mu vec dobrega pove, kakor je Jerica res rekla. To je bilo pravo zdravilo za učiteljevo bolno serce. Kot serna kviško plane, po sobi gori in doli koraka, in veselja si mane roke. Še dans se nameni na Zglavnik, naj pride kar hoče. V nadi in domišljii se stavlja za lipovo mizo pri Jurčku, šteje hlapce in dekle, jim reže beli kruh in tolsto meso. Že je prenesel glasovir v zgornjo sobo k Jurčku, kjer bo pokojno igral, kedar bodo hlapci orali in sejali, Jerica bo pa zraven njega stala in pela, otročiči se bodo pa kolen oklepali in stermeli v Jako umetnega očeta. Slovo je dano šoli in orglam; truda in skerbi je konec, in mir in veselje se mu smeja na stare dni. In kako radost mu bo prizadelo, kedar bo na okno naslonjen zerl po širokom polji, puhaje iz turške lule turški dim, in zdravnik bo memo hitel v prahu in potu, in mu vošil "dobro jutro". Premajhna je soba, njegovo veselje obseči, tedaj prižge smodko in gre na sprehod po Krokarijskem polji. Njegove misli in dim iz njegovih ust se dvigujejo k oblakom; sosedje ga srečujejo in pozdravljajo, on pa vojaško prijema za klobuk, in še bolj vojaško stopa med cvetečimi ajdami in visokimi turšicami. Pride na Jurčkovo polje. „Vse to lepo polje," si misli, „bo moje, pa bolj trikrat bolj kot vse to ljubim tebe, mila Jerica; in bolj si cveteča in dušeča, kakor tvoja ajda, in bolj si tanka in žlahtna, kakor turšica tvojega polja.
== III ===
Ednajst je odbilo. Luna gleda znad orjaških oblakov na tiho zemljo, in vidi učitelja terdih stopinj korakati proti Zglavniku* Na glavi ima naš junak nenavadno nizek klobuk in suknjo podvihano, prav kakor gorjanski kmet, pa v sercu nosi gosposko otožnost in očiščeno ljubezen, po kteri plava samo nekoliko sovraštva , kakor maščoba po juhi. Ako ravno mu je serce tako polno bilo, se je vendar še strah vanj vrival. Zrak je težak in soparčen, šumenje reke se zdaj od bližejj zdaj m iz daljave čuje, kakor južna sapica poteguje. Krevsov pes na dvoru laja, da se od cerkve in griča razlega, in po noči se pa vse bolj čudno in neznano sliši. Kar na enkrat zasliši učitelj od polja grozen žalosten krik, da mu lasje stopijo po koncu, in čuti kot pajčevino po obrazu; pa vendar ne steče, temuč vleče na ušesa, in veselo pravi: To je dobro znamenje, lesica je zajca vjedla ; in tako bom jaz učitelj — le-sica zajca — zdravnika pobožal, ako bo prišel na moje polje. In čuj, puška poči, da germi od daljnih gora, in lesice in zajca je konec. Učitelju blisk in strel skoraj kolena polomi, vendar še serčno in vedno tefje stopa naprej in pride pred Jurčkovo hišo.
Z ceste se zmuzi tiho na vert, in tam v lunini senci posluša, ali se v hiši še kaj giblje in glasi, pa nic ne čuti in ne sliši; le serce
ogleda; pa ako bi očne strani posi-
mu tako nabija, da ga je skoraj samega sebe strah. Prešteje. okna iti najde Jerino spavriico; pa do okna komaj doseže; kako bo še le govoril! Tam pod hlevom mu luna pokaže brusni stol; hrabrih rok ga učitelj pod okno postavi, stopi nanj in skozi okno p bila tisti večer luna svoj tek spremenila, in od poln jala, bi bil morebiti v spavnicp vidil, ali pa še ne.
Vrstica 156 ⟶ 196:
imel. \ — . . ■ /
Tega in se mnogo dni potem je pa romal ž zdravnikom na Zglav-hik. Ko je zvedel, kaj se je med Jerico in zdravnikom govorilo, se je zopet navzel upa in veselja; tudi Jerica se mu je zdela vedno pri-jazniša, ker mu ni tako kratko odgovarjala kakor zdravniku, in mu vedno iz zadrege pomagala, ako ga je zdravnik v kozji rog vganjal. Zdravnik pa je menil, da Jernej nikakor ni Jerin inalik, tedaj vendar le on, ako ne kak prav ptuj človek.
== IV. ==
Čez nekaj dni je praznovala Jurčkovca svoj god. V gostje je povabila zdravnika in učitelja, in jima postregla z vsim, kar so znale piri ognju stvariti njene in Jerine umetne roke. Ona sta si pa tudi vse to zaslužila, ker sta ji toliko sreče vošila 7 koliko je ni na vsem svetu* Sedeli so v zgornji sobi. Ker je bil dan tako vesel in srečen, so se le od veselja in sreče pogovarjali. Vsak si svoj grad izzida v zrak, Učitelj nar pervi takole: >,Kar sem živ, nisem še nič dobrega užil. Komaj sem se navadil hoditi, sem se že moral prijeti dela. Dali so me y šolo; pa kaj mi je prineslo, si glavo ubijati: yse žive dni bom moral terde butice učiti abecede, in še v nedeljo se moram truditi in ukvarjati; svoj terdi zaslužek pa moram loviti od hiše do hiše« In to bo terpelo vse žive dni. Pa hotel bi kmetovavec postati z lepo hišo in dobrim poljem! Ob njivah bi postopal, na vreme in znamenja bi pazil; na stare dni bi pa po hiši posedal, in pokojno smerti pričakoval."
ItTedaj bi si glave več ne belili ?" vpraša Jerica ?
| |||