Jerica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vnašal poglavja in odstavke. |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 40:
<!-- DO TUKAJ NA NOVO PREPISANO, NE PREGLEDANO PONOVNO -->
== Nepopravljeno besedilo ==
Kedar je človek brez opravil, se ga prime marsiktera misel tako terdovratno, da mu dokaj dela prizadene, preden je odpravi; če je pa več odpraviti ne morev je pa že pravi križ. Tako se je učitelj Jernej cele tri dni in noči ubijal z eno samo mislijo, ki se je sukala okoli Jerice. Ona mu je vedno bila pred očmi, in še po noči ni imel miru. Serce mu je le zanjo tolko, oči so se topile, in nekaka nezmožnost udov in trudnost ga je vedno tirala v kak kot, kjer je na komolec naslonjen premišljeval, od kod je vendar Jerici taka moč čeznj dana; vendar ni mogel druzega iztuhtati, kakor to, da so le beli obraz, bistre černe oči in nje sladka govorica tako močno podkurile njegovemu sercu. Vprašuje se dalje: ali sme misliti, da bo tudi on premogel kaj enacih občutkov v Jerici obuditi. Lep sicer ni, pa je vendar čeden, kakor zerkalo kaže, je v nar boljših letih, zamore mirno in brez truda ženico in še kaj več preživiti, in je tako pohleven, da bo ona malo občutila peze zakonskega jarma. Jerica je pa tako mila in krotka, da jo upleni morebiti že s pervim naskokom. Nar bolja priložnost je ravno zdaj, zaželjeno toliko kratov pogrešano srečo v pest dobiti. Če v Jerici vsaj pol toliko ljubezni obudi, kakor je ima on, je zmaga gotova. Čas hiti; dokler je kaj upanja, jadrajmo za njim, da nas kdo drugi ne prehiti. Pa kako bi ji ljubezen razodel, kako bi zavzel svoje snovanje?
Časa je dosti imel, se naučiti pripravne govorice; na vsak njen odgovor si je zmislil tri nove vprašanja, presodil vse ovinke in napeljevanja, da bi ji le natanko in dokazljivo svoje misli v serce potis
nil; le priložnosti ne izleže, ako ravno cele ure sedi pri glasoviru s podperto glavo, in zre po vsi rodovitni zemlji in po vsem nerodovitnem nebu, in nikamur ne vidi.
V takem trenutku, ko učitelj ravno nepremakljivo meri oblake Sinjega neba, stopi nekdo v sobo in mu poterka na ramo. Učitelj plahe kviško, in zdi se mu, da pol Jerice stoji pred njim; pa domišljevanje zgine, kakor megla pted solncom: bil p Krevsov Janez, ki je ravno kar prikrevsal iz bele Ljubljane na velike postopavne praznike. Stisne mu roko in smeje mu pravi: "Jernej! Ali ne poznaš?"
Vrstica 52 ⟶ 50:
Jernej malo bolj oči odpre in odgovori: "Prav zdi se mi, pa ne vem, če je res, da sva v eni klopi sedela. Ali ni bilo tako?"
"Se ve da! Ali se še veš spomniti, kako si ti ajdov kruh, jaz pa ovčji sir nosil v šolo in kaj se je nama enkrat zavoljo tega
naložilo?"
Vrstica 84 ⟶ 81:
"Kako morem ? le-to ti rečem, zanjo se že smeš pognati, in če si zraven tudi vrat zlpmiš!"
„Pa veš kaj, Janez, strašno jo imam rad; nikoli bi ne bil verjel, da more človek toliko gorečnosti imeti; prosim, povej ji pri priliki tako nekoliko od strani, kako in kaj, kakor veš in znaš. Izprašaj jo nekoliko; šembrano sem radoveden, kaj bo rekla?"
„Jaz bom pa že
Ko pa učitelj besedo "zdravnik" zasliši, ga speče, kakor bi vrelo maslo požerl, veselje in pogum mu upade. Kako bi mogel misliti, da imajo v Krokarii, v takem kotu tudi zdravnika! Morebiti se je tudi nekaj grenkega iz svojih prejšnih dni spomnil.
Janez je premembo na učiteljevem obrazu dobro zapazil, vendar ga opomni, naj gresta koj zdaj k zdravniku, da še ž njim soznani, da bodo popoldne vsi trije na Zglavnik romali. Tedaj vzameta klobuke, in gresta po stezi doli v vas in v nadstropja županove hiše, kjer zdravnik stanuje, Na durih ima na tablici zapisano svoje ime; ko pa
učitelj to zapazi, kar obledi, sape mu zmanjka, udere po stopnjicah doli in po stezi gori na svoj dom, kot bi ga volkovi gnali. Osupnjen gleda Janez za njim, pa gre k zdravniku.
Zdravnik je bil ves vesel, svojega prijatla čez deset mescev zopet zdravega in čverstega viditi; serčno se pozdravljata in si roke stiskata, od tod pa zaideta do skušenj in dogodb preteklih dni, in Janez marsikaj pove iz Ljubljana kakor tudi zdravnik marsikaj iz Krokarrije. "Meni se tako nekaj zdi", pravi Janez za drugimi rečmi "da ste močno v ženitvanji, ali ste morebiti samo še mene čakali?"
"Ne vem ravno, če sem", odgovori zdravnik, govore nekaj tacega. Dobro bi bilo, precej bi priženil in še tako modro, pridno gospodinjo, pa ne vem, ali bo kaj ali ne. Jurčkovca sicer je že vsa moja, pa z Jerico še nisva tako daleč prišla, tudi ne vem, kaj bo vaš oče rekel, ki ima v tej reči tudi važno besedo".
„Naš oče nimajo in ne morejo nič zoper vas govoriti; da pa vi dvomite, če vas ima rada, ne morem verjeti",
„Pa je vendar proti meni še vedno tako merzla, kakor pervikrat!"
"Ste pa morebiti tudi vi premerzli?"
„Nikakor. Kamen bi se bil omečil mojim besedam, pa nje lepa beseda ne gane".
„Ali pa volja materna pri hčeri hčeri ne premore?"
"Pri Jerici ne, pred narobe".
"O kaj bi se bali? Ne more vam spodleteti. Čez leto in dan ste
že Jurček".
"Pravi Jurcek bi bil, ako bi se na to zanašal! Če mi spodleti, saj se vtegne še ktera druga dobiti; samo boljše je ni, kakor bi Jerica bila, to je res. Zavoljo nje bi še kmet hotel postati, ali to ni kaj zame?"
"In ona zavojljo vas gospa. Ali je ne mika gospejski klobuk?"
„Ne veliko. Ona je šentano v hribovsko kmetovanje zaburjena. Se ve da, med hribovci je izrejena. Pa jaz bi jo vendar omikal in olikal. Tri zemlje, štiri konji, nove prostorne poslopja, to nekaj znese; s tem se lahko že v mestu živi in nekaj bi tudi moja umetnost nesla. Ko bi si ona le kaj dopovedati dala !"
Zdravnik omolkne in čelo s perstom podpre.
Janez pa reče: „Novega učitelja smo dobili; ravno sem ga hotel k vam pripeljati, pa mi je izpred vaših duri potegnil naravnost domov; poznate li Jerneja Kavtarja ?
Zdravniku glava enmalo kviško švigne in beseda
jeziku imel, se mu podere, vendar vpraša :
"Jernej Kavtar? -saj je z mano na Dolenskem bil. Še tega nam je treba".
„Pa ste mu morali kaj narediti, da se vas tako ogiba ?"
„Ne jest. Le jezen je, ker meni, da sem mu jaz nevesto skujal. Tam doli ste bile namreč pri premožni hiši dve dekleti, kterih mlajša in lepša je njega v serce zbodla. Veliko ur popoldanskiji je pri njima zasedel, je ž tam kako pesmico zložil od ljubične lepote in svoje ljubezni. To je teklo kaka dva mesca; potem jaz pridem po opravkih v hišo, in včasih zraven pridem , ko so ravno prepevali, govorim kaj vmes, in vedno redkeje je prihajal; čez nekaj tednov ga več ni bilo. Od tod izvira njegova jeza, akoravno se jaz v njegove osebne zadeve nisem prav nic vtikal. Bog varuj tega! On je pa tudi čuden človek. Ta naj mu stori, kar koli hoče, rad ga bo imel; ta naj ga pa le po strani pogleda, že bo obraz spremenil, in kar zinil ne bo več. Ta, misli, se hoče norčevati, ta se mu za herbtom smeja in ta mu je še celo nevošljiv. Če se nanj nar pervo ne ozrete, bo že zamera, in kedar ima do vas kako nevoljo, pa mu vi še tako lepo in umno kaj prigovarjajte ali odrekajte, že misli, da imate kaj za ušesi, in nic ne opravite, le še shudili ga boste."
Med tem se je pa učitelj po stolu zvijal, z rokami ob čelo in stegna butal, silile so mu solze v oči in kri v obraz; nad sabo in nad vsem, česar je doživel, se togoti, da ima zopet vraga zraven sebe, ki mu novo jamo koplje. O ti gadovi —- zaklinja, čem ti pokazati, da sem mož, in vidil boš, kako se zna ubog učitelj maščevati.
Vse žile mu je togota napela, in mu dala pogum, da bi se pred medvedom ne stresel; pa čez malo trenutkov mu zopet terdna volja odjenja, upehan pobesi glavo. Nezmožnost proti zdravniku in negotovost Jerine ljubezni ga kakor rabelj zgrabita in veržeta obupno otožnost. Vpadejo mu udje in na glasoviru slone premišlja cele ure svojo nesrečno osodo brez upajo poboljšati. Pride popoldan, Janez pride ponj, pa duri so zaperte, ker zdaj se učitelj ne upa med ljudi; poskuša na glasoviru, pa ne da mu prijetnega glasu, poskuša brati, pa glava ne sledi besedam
Drugo jutro je Janez Jerico dal na izpraševanje, opravil pa le nič ni. „Pusti, pusti to, da se ne opečeš, mu je djala na zadnje. „Učen si, Janez, učen, pa te vendar bore kmetica v kozji rog spravi
Ni mu bilo všeč, da ga je tako okregala, pa kaj se če. On gre k učitelju in mu vec dobrega pove, kakor je Jerica res rekla. To je bilo pravo zdravilo za učiteljevo bolno serce. Kot serna kviško plane, po sobi gori in doli koraka, in veselja si mane roke. Še dans se nameni na Zglavnik, naj pride kar hoče. V nadi in domišljii se stavlja za lipovo mizo pri Jurčku, šteje hlapce in dekle, jim reže beli kruh in tolsto meso. Že je prenesel glasovir v zgornjo sobo k Jurčku, kjer bo pokojno igral, kedar bodo hlapci orali in sejali, Jerica bo pa zraven njega stala in pela, otročiči se bodo pa kolen oklepali in stermeli v Jako umetnega očeta. Slovo je dano šoli in orglam; truda in skerbi je konec, in mir in veselje se mu smeja na stare dni. In kako radost mu bo prizadelo, kedar bo na okno naslonjen zerl po širokom polji, puhaje iz turške lule turški dim, in zdravnik bo memo hitel v prahu in potu, in mu vošil "dobro jutro". Premajhna je soba, njegovo veselje obseči, tedaj prižge smodko in gre na sprehod po Krokarijskem polji. Njegove misli in dim iz njegovih ust se dvigujejo k oblakom; sosedje ga srečujejo in pozdravljajo, on pa vojaško prijema za klobuk, in še bolj vojaško stopa med cvetečimi ajdami in visokimi turšicami. Pride na Jurčkovo polje. „Vse to lepo polje," si misli, „bo moje, pa bolj trikrat bolj kot vse to ljubim tebe, mila Jerica; in bolj si cveteča in dušeča, kakor tvoja ajda, in bolj si tanka in žlahtna, kakor turšica tvojega polja.
== III ===
Ednajst je odbilo. Luna gleda znad orjaških oblakov na tiho zemljo, in vidi učitelja terdih stopinj korakati proti Zglavniku
Z ceste se zmuzi tiho na vert, in tam v lunini senci posluša, ali se v hiši še kaj giblje in glasi, pa nic ne čuti in ne sliši; le serce mu tako nabija, da ga je skoraj samega sebe strah. Prešteje okna in najde Jerino spavnico; pa do okna komaj doseže; kako bo še le govoril! Tam pod hlevom mu luna pokaže brusni stol; hrabrih rok ga učitelj pod okno postavi, stopi nanj in skozi okno pogleda; pa ako bi bila tisti večer luna svoj tek spremenila, in od polnočne strani posijala, bi bil morebiti v spavnico vidil, ali pa še ne.
Jerica je ravno legla, in ne bilo bi je treba buditi; tudi je precej zagledala in spoznala učitelja, pa ker je po dnevu lahko govorila, s komur je hotla, ni marala še po noči jezika obračati. Učitelj globoko izdihne; in kar je s tem izdihljejem izustil, ni moč popisati, tako pomenljivo je; poterka tiho na šipo, vse je tiho; poterka bolj glasno, pa Jerica ne zakašlja. Do tretjega gre rado, si misli, in še bolj pritisne, pa ona se še ne oberne ne. Malo počaka, serce mu upade, in obupno četertikrat udari, da vse štiri šipe zabrenčijo. Kar ga prime nekaj za vrat, in na tleh sta učitelj in nesrečni stol. Černo se mu naredi pred očmi, in možgani se mu prerahljajo. Pa neznane moči ga vzdignejo in zbrihtajo, ter iz treh gerl na enkrat čuje: „v korito ali za vino!" „Kar ga hočete, da me le izpustite," izdihne omamljenec. Pa ne izpuste ga, ampak dva pod pazduho derže ga peljeta pred duri; tretji poterka, in Jerica pride s prižgano svečo. Na vse gerlo se zasmeja in nazaj odskoči, da bi kmalo luč vgasnila, ko ga zagleda tako našemljenega in vklenjenega; on bi bil pa od zgoli sramote kar poginil, ako bi bil mogel. Ko fantje spoznajo, da so učitelja zgrabili, se lepo izgovarjajo in odpuščanja prosijo; da se mu pa za herbtom muzajo, je strašno gerdo. On pa molče suknjo odviše in stopi v sobo, kakor tat v ječo. —
Prinese se vino, fantje se vsedejo za mizo, in Jerica tudi. Akoravno se je Jerneju pamet pretresla in ga sramota omamila, se mu vendar kmalo jezik otaji. Pa kaj pomaga vsa njena ljubeznjivost, saj učitelj pred toliko pričami; vendar ne more razodeti, kar v globočini serca tako gori, da se celo na licih in v očeh plamena svit pozna! Marsikaj malo od po strani pove in nateguje na to, kar bi ji rad povedal, pa akoravno je Jerica vse razumela, ji vragovi fantje vendar besede razlagajo in svoje opazke pristavljajo. Jeriea pa predpertov trak na palec navija in vozla, včasi soseda iz pod čela pogleduje, še nasmeja in zopet v tla ozira, kakor bi jo sram bilo. Učitelju ne ostane druzega, kakor nekaj čertic resničnih in izmišljenih iz svojega življenja postaviti na pert. Ko ravno prav živo opisuje, kako sta se z zdravnikom vkupej ženila, stopi zdravnik v sobo, ves vznojen od nekega bolnika prisopevši. Učitelj je, kakor bi ga krop poparil; ker mu pa zdravnik s prijaznim pozdravom roko poda; si vendar povesta: kako sta neizrečeno vesela, da se na ptuji zemlji zopet vidita, in kolika sreča je nju doletela, da si bosta mogla zppet kot stara prijatla v družbi zimske in poletne večera krajšati. Zdaj pa še stara Jurčkovca pricaplja, ker stari ljudje sploh ne morejo spati, ako ni vse tiho pri hiši, posebno pa skerbne matere. Ponižno jo zdravnik pozdravi, in pokaže prihodnjega učitelja, ki ji pa ni mogel tako vidnega dopadenja obuditi; pa kdo more v taki klaverni uri vso prijaznost na enkrat obleči in kdo je učitelju povedal, da so mati tako časti lakomni! Mati učitelja izprašuje, kar ji pride na misel, česar ni bilo malo, učitelj pa odgovarja in ne pozabi posebno veselih dni v zdravnikovi družbi pojasniti; pove, da ima zdravnik posebno lepo nevesto na Dolenskem; tode zdravnik mu kar prereže besedo, in se serdi, da tako rado priprosto ljudstvo okoli trosi in povišuje, kar le kolčikaj misli, da bi stegnilo res biti, in čudi se; kako daje mogla govorica celo učitelja preslepiti, saj vendar vsak pameten človek lahko previdi, da nikdar ne bo snubil dekleta, ki še komaj brati zna.
„Pa ste že šli pismo ravnat", se vtakne učitelj v besedo.
„Pa ne ženitvanskega", ga zaverne zdravnik, „le travnik sem od unega moža kupoval, zato sva šla pogodbo delat, pa se je razderla."
„Da je taka, nisem vedel", pristavi učitelj, „pa ste ji vendar o veliki noči pisali, da kmalo doli pridete".
Na to zdravnik:
Tako je djal in smejaje učitelja v obraz pogledal, ki potrapljen oci pobesi, in več ne upa jezika zmajati. Pa ko bi ne bil taka mevža, bi bil lahko zdravniku na konec prišel; ker pri Dolenki zdravnik ni
samo učitelja spodrinil, ampak ji tudi precej terdno obljubil, da jo bo vzel; oče je že doto napravljal, mati pa za poroko predla in šivala; le na doti se zavoljo kakih petdeset goldinarjev niso mogli pogoditi, preden je zdravnik svoje kopita v Krokarijo odnesel. Mati in Jerica ste
ta imenitni, tako naglo končani pogovor, na kterega se je učitelj toliko zanašal, zvesto poslušale. Jerica meni, da za tim vendar le nekaj tiči; Jurčkovci se pa zdi, da tako umen in prijeten gospodič mora marsikteri dopasti, vsaka bi ga rada vzela; pa on je moder in izbirčen, jih skuša in izbira, dokler prave ne iztakne.
Ko polnoči odbije, se gospoda verneta domu. Zdravnik veselo zadremlje; učitelj se pa nemirno po postelji valja, ker mu pamet dokazuje, kako lepa priložnost je bila, o serčnih zadevah kramljati in o zdravniku resnico odgerniti; vest mu pa zdaj neusmiljeno očita, da je oboje tako zanikerno opravil.
Drugo jutro je bila obletna maša po rajnkem Jurčku. Po maši gre Jurčkovca po osemletni navadi k gospodu župniku. Nar popred pove sinočno učiteljevo ponočevanje, potem pa prosi dobrega sveta o Jerini možitvi, kakor sploh matero rade za svet prašajo, in ga tudi spolnujejo, ako jim je po volji. O možitvi sicer ni bila enakih misel z gospodom župnikom, vendar se verne brez zamere domu. Kmalo potem pa gospod župnikova kuharica nekaj časnikov in drugih spisov k učitelju prinese, in ga povabi na kosilo.
Učitelj pregleduje časnike, pa misli ga ne morejo nesti do Pariza i Londona, temuč ga koj na Zglavniku doli poleže; pa še tam ga mal časa puste. Kot vihar ga ženejo pred gospod župnika; „Kaj vraga more neki to biti," sam pri sebi pravi, „da so me ravno danes na kosilo povabili, danes ko je petek, ravno na ribe? Kmalo pa vgane, da so gospod župnik vtegnili zvediti, kaj se je sinoči godilo. Kot šiba se tresi in se boji hudega posvarila. Meni, da se mu strašna krivica godi: nikdar še ni ponočeval, kakor samo sinoči, nikdar še ni prestopil nar manjše učiteljske zapovedi, nikdar še ni slišal žal besede iz ust kterega si bodi predstojnikov; vender koj pervikrat, ko je le malo pregrešil, ga že čaka nevihta, kakoršne še nikoli ni skusil, ki jo bo komaj prestati mogel. Kaj druzega je vsega tega krivo, kakor njegovs neumna ljubezen do tiste ošabne Jerice, ki noče čutiti, kaj je prava ljubezen, ki se zdaj z Janezom, tako visokim gospodom, smeja in raduje, da sta neumnega učitelja tako hitro na limance speljala? Obup o ljubezni in vedno veči strah pred gospod župnikom sta mu tako serce stisnila, da sklene v postelj leči in gospodu poročiti, da je bolan, bo raji jutri k njemu šel, ko se bo gospodu jeza polegla in terda beseda omečila. Mož beseda. Sleče suknjo, izzuje čevlji in tudi hlače, kar mu pride na misel stari pregovor: po hudi tovaršii rada glava boli, in da bi vtegnili gospod župnik misliti: učitelj je zato obležal, ker se je preveč napojil. In kam se če djati, ako bi ga gospod župnik še celo obiskali, zvedši, da je obolel, koliko huje bi ga še posvarili? Tedaj nič ne pomaga se skrivati, nikakor, ne more ubežati žugajoči šibi. Ker ga je pa kuharica zdravega vidila, bi se kmalo, ako se vleže, po vsi vasi razglasilo, da je učitelj samega strahu zbolel, in še bolj bi se temu smejali, kakor sinočnemu ponočevanju. Tedaj se učitelj vda v to, kar mora priti; da bi se pa bilo njegovo serce stoično vpokojilo, ne smemo misliti. Pa pustimo ga malo časa, da se zopet obuje in obleče, in poglejmo k zdravniku.
Tudi zdravnika je nekoliko glava bolela. Težko mu je djalo, kar je sinoči učitelj sprožil; bal se je, da bi učitelj ne vtegnil še hujih burk vganjati, tedaj se danes že pred poldnem napoti na Zglavnik, da bi svojo reč bolj na gotovo spravil.
Med tem so pri Jurčku čuden zbor imeli Jurčkovca, Jera in Janezov oče, Krevs po domače, Jerin stric in varh, pameten mož in nar bolj veljaven v vsi soseski. On govori o možitvi ter pravi, da bo hiša pod zelo prišla, ako se bo še dalje vse s ptujimi ljudmi opravljalo, ako bodo hlapci na cesto hodili in po svojem in zase barantali, ako ne bo gospodarja, da bi sam kupoval in blago na terg spravljal.
Zdaj pa zdravnik v sobo stopi. Krevsu to ni všeč, in reče mu s prijazno besedo:
„Tudi prav", mirno Krevs pristavi, „bodo gospod zdravnik vsaj priča tega, kar govorim".
Zdravnik se vsede,
Jurčkovco je to malo vjezilo, pa kar besede ne reče. Jerica pa pravi: „Ljubi stric, do zdaj ste me bili vedno veseli, in jaz sem vse
„Bog daj
Komaj Krevs duri zapre, zdravnik togoten kviško plane
„Saj se ne jezim, ni vreden, da bi se. Pa se mi vendar za mah zdi, take pod nos dobivati."
„Krevsu se mora malo prizanesti, odgovori Jurčkovca, on se je že navadil pri nas gospodariti, pa saj bo tega v kratkem konec."
„In jaz bi njegovemu gospodarjenju konec storil, ako vi dovolite; Jerica je pa gotovo že prepričana moje ljubezni".
"Prav natanko", odgovori Jerica šaljivo,
„Tedaj mi tudi hočeš roko v zakon podati, saj to tudi mati žele; naj bo tedaj enkrat šale konec."
„Danes pa vendar še ne, gospod zdravnik."
„Jaz nočem več biti gospod zdravnik; ampak reci mi: Ljubi Jože, ali me hočeš vzeti?"
„Kaj bi vas prašala, saj ste sami rekli, da bi me radi. Vikala vas bom pa vedno; kako bi mogla tako učenemu gospodu ti rekati?"
„To vse ljubezen sabo prinese, draga Jerica!" — "Koliko sem vam pa draga, ceni gospod?"— "Bolj kakor morem izreči"— "To
je pa več kakor resnica Zdravniku pa se lica rudečijo in se kerčijo obervi, pa zopet se
„Pravi križ je
„Jaz ne morem nič izvediti, in je tudi nič grajati ne
Zdravnik, ki je že dolgo besedo na jeziku imel, pa odgovori
To izrekši prime za klobuk in palčico, se poslovi in verne domu, pervič v živlenji s pobešeno glavo
Na to se učitelj, kolikor more pogumno in serčno, napoti k gospod župniku. Plaho odbira pri kosilu ribje koščice in prijema za kozarec, ter vedno pazi, kdaj bo zaslišal hudo besedo iz gospodovih ust; pa gospod župnik so že iz njegovih pervih besedi presodili, da je mož ves nedolžen, in ne potrebuje nobenega svarjenja, in da gotovo ne bo nikdar več ponočeval; tedaj so sinočne reči le po verhu opomnili. Učitelj si je pa veselo oddahnil, ko je zopet farno poslopje za petami imel.
Tega in se mnogo dni potem je pa romal z zdravnikom na Zglavnik. Ko je zvedel, kaj se je med Jerico in zdravnikom govorilo, se je zopet navzel upa in veselja; tudi Jerica se mu je zdela vedno prijazniša, ker mu ni tako kratko odgovarjala kakor zdravniku, in mu vedno iz zadrege pomagala, ako ga je zdravnik v kozji rog vganjal. Zdravnik pa je menil, da Jernej nikakor ni Jerin malik, tedaj vendar le on, ako ne kak prav ptuj človek.
== IV. ==
Čez nekaj dni je praznovala Jurčkovca svoj god. V gostje je povabila zdravnika in učitelja, in jima postregla z vsim, kar so znale
„Kaj prida prinese, si glavo beliti, nadaljuje učitelj, v vseh bukvah je zapisana le nadloga in trud. Srečen je ta, komur ni treba se za druge truditi, ki dela, kar ga veseli, ki mu nihče na poti ni. Bolj
ko se kdo v samoto odtegne, bolj je srečen. Tu v Krokarii ste še srečni ljudje, strasti in poželjenj ne poznate, ste zadovoljni s tim, kar vam podeljuje narava; med vami bi hotel ostareli in bili tak, kakoršni ste vi, pa Bog ve, kje me veselje čaka!"
Nato pravi Jurčkovca: "Tega niste prav povedali. Naši kmetje poznajo vse poželjenja; in kako morejo zadovoljni biti, ker skoraj nič nimajo; pa ne vem, kako je to, da vendar vedno vriskajo in pojo. Jaz imam pa, hvala Bogu, skoraj vsega dovolj; vendar sem v večkrat mislila, ko bi bila v Ljubljani gospa, kako bi bilo to lepo! Se vem, ko smo Jerico k birmi peljali, sem bila v gledišču, kako mi je neizrečeno dopadlo; ako bi bila le še nemško razumela!"
Zdravnik tudi ne molči, ampak beseduje: "Kmet je zadovoljen, ker je neumen; on ne želi, česar ne vidi; vidi pa šentano malo, in še manj pa previdi. Človek, ki po svetu hodi, si pa marsičesa želi. Jest sem sicer s svojim stanom zadovoljen, in ga že od nekdaj ljubim. Tudi sem že marsikaj veselih dni okusil, pa takih še nikjer nikoli ne, kakor tukaj v Krokarii, in jih bom še v prihodnje, ako privolite mamka in Jerica? Vendar lepše, se v mestu živi; ako mi kdo le pet tisuč rumenih na roko da, bi popustil zdravilstvo in opravila, bi postopal, se ve da, le z ženico, kaj ne Jerica, po zimi po Ljubljani in Gradcu, bi hodil v gledišča in na plesišča, bi poslušal, kako med prijatli zamaški pokajo; poleti bi pa ženici skazoval ptuje mesta in dežele, in se ne zmenil za starost in smert; kedar pride, naj me pobere, kakor druge."
„Čudna gospoda sta," reče Jerica, "nikomur ni všeč, kar dela; se ve da, če ves božji dan postopata, vaju lahko take misli obhajajo."
„Pa jaz bi vaju že ozdravila; stavim, ako sta leto in dan od zore do mraka v delo vprežena; vaju bodo vse take želje minule, in zadovoljna bosta, kakor so naši kmetje."
Vse te pogovore razdore Pikov Jaka, ki stopi v sobo z bičem v roci, klobuk po strani in pruštof čez pleča. Zavriškati je hottel, pa zapazil je novega gospoda. Jerica mu gre naproti in mu pruštof odloži, zdravnik mu pa po možko roko in kupico poda. Niso se ga še danes nadjali, pa ker je hotel tudi nekaj godu okusiti, se je podvizal. Vselej pa, kedar je prišel, so ga bili veseli ne samo Jurčkovi, temuč tudi vsi sosedje; in vse je gomazelo pri Jurčku, ker Jaka jih je imel za ušesi, da mu niso nikoli potekle. Vsede se k mizi, in začno mu ga nalijati. Sedel je med samo gospodo golorok; bil je velike čverste postave, širocih pers, rudečega obraza, černih kodrastih las, zdravnik pa skoraj po vsem obrazu kosmat, učitelj bled in suh, Janez pa tanek, kakor bi iz obleke skočiti hotel. Akoravno je med gospodo sedel, je vendar imel na obrazu nekaj gospodarskoponosnega, in sedel je tako, da bi ptujec mislil, da je kerčmar, ako bi vedpo biča zraven sebe ne imel. Bil je še le trideset let star, pa je imel že svoje voze in konje, akoravno ni od doma nič druzega odnesel kakor bič. Vse mu šlo po sreči; bil je vedno na nogah, utrudil se pa ni nikoli. Kolikokrat je o mraku do kolena nadelan na Zglavnik privozil, potem pa cel večer prepeval in plesal, pa ko je drugo jutro dan zvonilo, ga že ni bilo nikjer viditi!
Da je danes mogel proti navadi že pred mrakom priti, ga je močno veselilo, in prav zgovoren je bil. Pravi, kaj se tu in tam po
svetu godi, kaj ljudje o tem in tem govore, kako je na Dolenskem slana ajdo požgala, da se bo vino podražilo, in še več druzega,
kar je vidil in slišal, samo učitelj je potihnil, kakor bi zahajajoče solnce
tudi njegove misli mračilo; zdravnik je pa jezik verlo obračal, in se z Jakom tudi v kaj bolj resnobnega spuščal, kakor na živino in polje, na vino in terg; na kralje in cesarje; včasi je Jakova, včasi zdravnikova obveljala, kako pa, vsak je v svojem doma! Jerica jim je pa nalijala in nanašala, ali je pa na Jakovem stolu slonela, ter ga včasi, ko je nar bolje dokazoval, za uho pocukala, kar se mu je prav dobro zdelo.
Po Ave-Marii pride še Krevs ravno od mlatve, kar je spričevalo nekaj res, ki so se deržale las in obleke. „To je lepo,"! pravi, "tule celi popoldan sedite dobre volje, jaz, sem pa od kosila sem brez počitka sukal cep v roki. Ali mi niste mogli kaj doli poslati, da bi si bil gerlo poplaknil? Saj vem, jaz vam še v mislih nisem bil."
"To ni hudo," povzame Jaka; „jaz sem pa v toliki vročini prah požiral, vi ste vsaj v senci bili."
„Ali si ti tukaj," Krevs veselo odgovori, „še ogledal se te nisem, tako sem na mater hud. No, uni so pred praznovali, zdaj bova pa midva. Nama se bo še le prav prileglo."
"In vsede se k Jaku, ter začneta nekoliko bolj tiho govoriti. Nihče ju ni motil, in tudi ona se nista zmenila za druge.
Jurčkovca pa gospode prosi, naj malo zapojejo. Pripravijo se Jerica, Janez in učitelj, in zapojo nekaj prav lepih. Zdravnik in mati jih pa presojujeta; zdravnik ne more prehvaliti Jerice, mati pa učitelja. Po šesti pesmi se pa vname med Janezom in Jernejem prepir zavoljo pol glasu, in zedinjenega petja je konec. Učitelj sam pa zapoje novo pesem, ki jo je z napevom vred zložil Jerici na čast. Bila je prav umetno skovana, imela je štiri stavke, vsak stavek štiri verste, kterih začetna čerke so besedo „Jera" dajale. Le škoda, da je nisem v roke dobil. Vsi so ga hvalili, pa mu je pesem tudi iz serca tekla. Za Jernejem poskusi še Jaka ravno to pesem po starem kmečkem napevu, pa Jerica mu jo iz rok izmuzne. Vsi so se Jaku smejali. Pesem je pa šla na drobna kosce; tako je naša Vandalka plačala štirnajstdnevni trud učiteljev.
To je bil pa konec vsega radovanja, ker stari Krevs izza mize vstane, in te besede reče: „Matern god je danes, in prav po gosposko nas je pogostila; ali bi ne bilo prav, da bi nam tudi hči kaj praznika
napravila?" Ko mu to vsi poterdijo, dalje pravi: "Jera! skaži se prave korenine, in povej po pameti, kterega ženina si si izbrala? Ko smo ravno tukaj, mu bomo napili, on nas pa lahko koj v svate povabi. Enkrat ga moraš vendar le povedati, pa modro govori,"
Zdravnik in učitelj se vsedeta, sapa jima zastane, ter stermita v Jerico, ki stoji med Jakom in Krevsom in zarude v tla pogleduje, kot bi besede pobirala, ter pravi: "Če že mora biti, naj bo; izvolila sem ga v sercu že davno, in že pred bi ga bila imenovala, ako bi bili ukazali. Serce in pamet me je vleklo le k njemu. Le njega sem in bom ljubila, druzega ne morem; on je pa moj Jaka."
Učitelj se skoraj zgrudi na stolu, zdravnik pa kviško plane, kakor bi ga bil kdo izpod stola zbodel, in oba kmalo s čudno žalostnim glasom izdihneta; „ Jerica! ali si me pozabila?" Jurčkovca pa malo nejevoljna, vendar v sercu vesela spregovori: „Ljuba Jerica, ako bi bila pred kaj povedala, bi me ne bi zdaj tako sram. Prav si storila, pa brez mene."
Zdravnik se pa proseče k nji oberne: „Mamka, ali mi ne morete
nit pomagati?
„Ah, gospod zdravnik! Jerica naju je prekanila; proti vsakemu drugemu vam bi bila pomagala, ali proti Jaku ne vem kako. Ko bi bila to le pred vedila!"
In Jerica še pristavi: "Ljuba mati! ne bodite nejevoljni, da vam nisem poprej nič razodela. Kako sem legla, ker me niste nikoli nič vprašali! Vi ste tudi drugači namenovali, pa ljuba mati, jaz sem kmečka hči, nisem bila v šoli po mestih; kako bi mogla biti gospa! Kako bi z gospodom v pokoji živete, ker je drugači odgojen in vse drugači zapopada? kako bi ga mogla za zmirom na se vezati; ko sem brez omike in znanja gosposkih navad. Vi pa, gospod zdravnik, ste ljubili premoženje, da bi mogli brezskerbno živeti; ali bi vas pa ne bilo sram zarobljene kmetice po plesiščih in glediščih okoli mestnih gospodov in gospa voziti? kako bi me pogledovali? kako kmalo bi se me naveličali in se kesali, in kaj bi jaz reva na to početi mogla? In vi, gospod učitelj, ste me resnično ljubili. Pa ste pri meni le pokoja iskali. Ali ta se ne najde v kmetii, ampak samo v neutrudljivi delavnosti v lastnem poklicu. Ako so vas pa že take malenkosti ob pokoj in veselje djale, kako bi si mogli toliko skerbi zakona na glavo nakopati, in kako bi sebi in meni pomagali, kedar bi res prava nesreča prišla? Ali moj Jaka je cel mož; on ima milo serce, zraven se pa ne boji nadloge, in ne veruje ne v srečo ne v nesrečo, ampak v Boga in lastno moč."
Jaka ji roko poda in sercnega veselja ginjen izdihne: „Bog nama ohrani zdrave ude in pameti in hvalili ga bomo!"
Čez malo tednov so ju poročili. Ne dolgo potem vzame zdravnik Dolenko; učitelj se je pa zarotil in zaklel, da se ne bo nikoli
več ženil.
| |||