Nesrečno zlato: Razlika med redakcijama

Maruška tako preprosta, da odprto pušča

svojo sobo in skrinjo?"

„Saj ti pravim, da poizkušaj enkrat priti

v njeno sobo, kadar je ne bo doma. Saj

kam drugam. Ti lepo pazi, nemara katerikrat

pozabi zakleniti sobico; takrat pa noter!"

„Ne, ne, tatica nečem biti!"

„Kakor hočeš. Pa mi na kak drug način

preskrbi nekaj denarja. Malo drobiža moram

se ta tvoj ženin ne more nič postaviti v

gostilni?"

„Zakaj pa vse zapraviš tako hitro! Oh,

da sem se morala ravno nate obesiti!"

„A tako? Pa z Bogom! Pa si izberi drugega

fanta. Kaj mi pove! Z Bogom!"

„Ne, ne! Saj nisem mislila tako hudo.

Samo to pravim, da ni treba tako zapravljati,

varovati; ni treba vsega naenkrat pognati.

Ali zdaj pa res nimam več, verjemi mi."

„Saj ti verjamem, zato ti pa pravim, da

si dobi, ko si lahko. Kakor sem ti rekel:

Poizkusi enkrat priti v Maruškino sobo pa

kupček denarja malo preredi."

„Bom videla. Z Bogom! Lahko noč!"

Okno se je zopet zaprlo. Možka postava

je izginila v temo.

Tudi Maruška je zaprla okno. Potem se

je pa skoraj na glas zasmejala: — Glej, glej,

včasih je pa res dobro dolgo čuti; zanimive

rada ... Dobro, da vem. Kolikrat sem si že

ubijala glavo in premišljevala, kako bi na

mi bo pa sama pokazala vrata, skozi katera

jo lahko pahnem. Čakaj, Tona, boš videla,

kako te bom jaz lepo ujela. Ujela, potem

ti pa vrat zadrgnila. — —

Naslednje popoldne se je Maruška, kakor

skoraj vsak dan poprej, odpravila z doma.

Rekla je, da gre obiskat Poljaka in brata

Antona.

Tona je gledala nekaj časa za njo. In

ko je videla, kako Maruška naglo stopa po

so se ji res zapeljivo zasvetili tolarji, petice

in šestice; pa tudi bankovci so bili vmes.

Veselje jo je obšlo, pa tudi nekaka groza.

Kaj bi bilo, ko bi zdaj kdo stopil v sobico

in bi jo našel pri odprti tuji skrinji! Pa kdo

hoče priti? Maruška je šla v vas, teta Franca

spi, pastirček je v hlevu ... Svobodno lahko

Seveda preveč ne sme, da se ne bo precej

poznalo ... Samo nekaj malega hoče vzeti

dobi Oplotarjev dom, lahko z obrestmi vse

povrne ...

Še je štrlela Tona v denar in premišljevala,

vrata in, o groza — Maruška stopi v sobo!

A kakor bi se bila sama prestrašila, obstane

zatočil po tleh, prebledela, pa naglo spet

zardela in osramočeno gledala v tla.

„Kaj pa ti delaš tukaj?" je izpregovorila

Maruška trdo. „Kaj imaš opaviti v moji sobi?"

V trenutku ni vedela Tona kaj reči. „Pogledat

sem mislila, kako imate v sobi", je

naposled spravila preko ustnic.

„Kako imam v sobi, si že prej vedela,

saj si bila že dostikrat notri", jo je zavrnila

mene ni bilo doma, in kaj iščeš v moji

skrinji?"

obleke", je pristavila Tona še vedno boječe

in se pomikala proti vratom.

„Tudi mojo obleko si že vso videla.

Mar povej po pravici — krasti si mi hotela

denar!"

„Ne, tega si pa ne pustim reči! Kdaj

sem še kradla?" je dejala Tona pogumno

in kakor razžaljena.

mislila pri meni, vem", je rekla Maruška

odločno. „Nič ti ne pomaga tajiti. In da

nasvet. Ali zdaj, ko sem te zalotila,

vidim ..."

„Oh, lepo vas prosim, odpustite mi in

nikar me ne izdajte!" jo je s sklenjenimi

in nikdar več se ne bom dala premotiti in

pregovoriti k tatvini. Prizanesite mi!"

„Veš, kaj bi lahko zdaj naredila s teboj?

Če te ovadim ..."

„Lepo vas prosim, kakor se sam Bog

prosi, nikar tega ne storite; nikar me ne

ovadite, nikar tega nikomur ne povejte!

Hvaležna vam bom celo svoje življenje."

„Pa naj bo! Prizanesem ti. A glej, da

ne boš več poizkušala kaj tacega! Obljubim

ti, da bom o tej stvari molčala, če se ne

bo o tebi nič več takega slišalo."

Objokana, osramočena je šla Tona iz

sobe. Maruška se je pa zlobno smejala za

svojega denarja, kdo bo obdolžen tatvine,

kdo kriv, če ne — ti! — —

Nekaj dni in tednov je res minilo, in

Maruška ni niti z najmanjšo besedico nikomur

udarec, ki je nekega dne kot strela z jasnega

neba priletel nad njo.

Poljak je kmalu okreval. Rana res ni

bila tako nevarna, kakor so izprva nekateri

k nji gori na reber. Poljak je drage volje

sprejel povabilo.

Prišel je gori, ali kako se je začudil, ko

je zagledal Franco vso objokano, Maruško

pa svečano-resno.

„Kaj pa je? Kaj se je pa zgodilo?" je

bilo prvo njegovo vprašanje.

„Bom že povedala. Najprvo sedi in malo

zaužij!" je dejala Franca in ga povabila k

kruha in vina. „Le pij in prigrizni, saj

vem, da si potreben zdaj, ko si prestal bolezen."

„Pa kaj pomeni ta objokani obraz?" je

vprašal Poljak, ko je sedel k mizi. „Ali se

je zgodila kaka nesreča pri hiši?"

„Okradena sem!" je zatarnala Franca z

jokajočim glasom.

„Okradena! Kdaj?"

„Zadnje dni enkrat, natanko ne vem,

kdaj. Danes sem prišla na sled. Zjutraj sem

se ustrašila, da sem se hotela zgruditi —

malokaj ves denar je bil pobran iz njega."

„To je pa hudo. Pa — ali se ti kaj dozdeva,

kdo bi bil vzel?"

„Ne dozdeva se mi samo, ampak vem,

kdo je vzel. In to me še bolj žalosti. Tatu

imamo v hiši."

„V hiši? Ni mogoče, saj ni nobenega

takega v hiši."

„Tona!"

„Tona — tatica!"

„Da. Veš da, kdo bi si mislil, ona me

je okradla!"

„Ali pa dobro veš? Ali si se prepričala?

Tone jaz ne bi obsodil za tako slabo."

„Maruška mi je povedala, saj drugače

bi je tudi jaz nikdar ne bila imela za tako.

Pomisli: Maruška je enkrat ponoči slišala

ki za njo hodi, kakor sem šele zdaj

izvedela. Buščajev grdin je enkrat svetoval

okradla. Povej, Maruška, Poljaku, kako je

bilo, da bo vedel."

In Maruška je povedala vso ono stvar

dobila v svoji sobi, sem ji obljubila, da

bom molčala, če so bo poboljšala. In sem

da so okradeni. Preverjena sem, da

nihče drug ni vzel, ko Tona."

„Ali sta jo že kaj vprašali?"

„Še nič. Kaj pomaga vpraševati; tajila bo

kakor vsak tat!" je dejala Maruška.

„Pa bi njeno skrinjo preiskali!"

„To si pameten! Bogve, kje je že denar!

Kdor zna izmakniti, zna tudi skriti" — je

si še življenja ni v svesti; tatvina in umor

sta si v sorodu kakor ključavnica in ključ."

„Prav ima Maruška; človek si še življenja

ne bo v svesti, če bo še dalje bivala

tatica pod našo streho. Od hiše se mora

pobrati!"

„Seveda, malo hudo je pokazati ji vrata,

ker smo si v rodu", je pristavila Maruška.

„Ali zasluži pa to, ker tako grdo, s tatvino

povračuje svoji največji dobrotnici, teti

Franci!"

„Prav bo pa vendarle, če jo malo izprašamo",

je izpregovoril Poljak. „Če je res

vzela, naj vsaj prizna in denar nazaj da.

Ravno nese iz vodnjaka vodo. Pokliči jo,

Franca je odprla okno in poklicala Tono.

„Nate teta, izpijte kozarec vina, v žalosti

in jezi ga je človek potreben in dobro

stori!" je ponudila Maruška starici.

„Tako misliš, da mi bo dobro storilo?

No, ga pa bom", je dejala Franca in pila.

„Bog daj dobro!" je pozdravila Tona

vstopivši v sobo nič hudega sluteč.

„Tona, stopi bliže!" ji je velela Franca

strogo.

„Kaj bi pa radi?" je vprašala deklina in

stopila bliže.

„Kam si dejala denar? Povej po pravici!"

„Kateri denar?"

„Ki si ga meni vzela!"

„Vam da sem jaz vzela denar!"

„Glej, glej, kako se dela nevedno! Misliš,

da ne vem? Jaz sem imela v stranski

zdaj sem ga pa dosti pogrešila. Vzela si ga

ti. Povej, kam si ga dejala?"

„Za pet ran božjih, jaz da sem ga vzela!

Teta, ali se vam meša?" je zavpila Tona

ogorčena.

„Daj denar nazaj!" je zakričala Franca.

„Za božjo voljo, teta, kaj vam pa je?

Vašega denarja se še doteknila nisem."

„Jaz pravim: denar nazaj! Ali se pa pri

ti priči poberi iz hiše!" je kričala starica.

vidim nebeškega solnca, če sem vam jaz

vzela denar!" se je zarotila Tona.

Franca. „Misliš, da sva z rajnim Primožem

zato varčevala, da boš ti zdaj kradla in dajala

tistemu črnemu Buščaju!"

Zdaj je pa tudi Toni vzkipela kri. „Dobro,

pa grem!" je zavpila. „Ali bom že

„da so mi rekli tatica! Vidimo se pred

sodnijo!"

„Oho, Tona, le počasi!" se je oglasila

Maruška, ki je doslej s Poljakom vred molčala.

dobila, v moji sobici pri odprti skrinji,

ko si ravno denar jemala iz nje! Le poizkusi

kaj proti teti, potlej bom jaz govorila!"

„Še grozi mi, vranč črni!" je zakričala

spet Franca. „Poberi se iz hiše, še danes!

Čuješ, še danes!"

Bleda ko smrt je odšla Tona iz sobe.

„Pijte še, teta, pijte, vi ste razburjeni!"

je silila starico priliznjena Maruška in ji natočila

nov kozarec vina. „Nate, le dobro

potegnite!"

In Franca je pila, potlej začela pa naenkrat

jokati.

„Kaj boš jokala za deklino", jo je tolažil

Poljak. „Bog, da si jo odpodila! Bo vsaj

mir pri hiši!"

„Inako se mi je storilo, ko je vendar

moje sestre hči!" je solzeč se odgovorila

nas, ko bi bila pridna! Zdaj mora pa tako

od hiše."

„S tatico pa in ponočevavko ni treba

imeti nič usmiljenja. Bo vsaj pomnila!"

Hud mraz je pritiskal. Poljakov maček

se je bil zjutraj po ,kosilu' izmuzal iz hiše

v sobi, ker so bili vsi, kar jih je bilo notri,

mati, hišna hči Manica, Brigita in Andrejček,

Nesrečna zima mrazi me, ki dolgo proč ne

spravi se...

„Je mrzlo zunaj, kaj ne, revežek ubogi?"

je dejal sočutno Andrejček in splezal k

„Pa za denarjem mi je hudo", je vzdihnila

Franca. „Toliko lepih križavcev je šlo,

pa toliko starih petič!"

„Denar bomo že nazaj iztožili, kaj ne,

Poljak?" je dejala Maruška in namežiknila

Poljaku.

„Da, denar bomo izkušali nazaj dobiti,

če drugače ne, s tožbo", je pritegnil za Maruško

Poljak.

„Hvala bodi Bogu, da imam vaju!" je

rekla z ginjenim glasom Franca. „Edino

vidva me imata rada."

„Tisto pa, tisto!" je hitela zatrjevat Maruška.

„Tako pa trčimo skupaj na prijateljstvo!"

je dejala starica in s tresočo roko vzdignila

kupico.

In trčili so in pili.

Tona je pa zunaj skupaj spravljala svoje

stvari. Še tisti dan je zapustila hišo in se v

vasi pri Povzinu pogodila za deklo.

 

== Deseto poglavje. Sumljiva pota. ==