Nesrečno zlato: Razlika med redakcijama

== Deseto poglavje. Sumljiva pota. ==

 

mačku na peč. „Kaj hočemo, počasi gre,

počasi; zima kima, pravijo naša mati. Potrpeti

bil Poljak malokaj vsak dan gori. Prejšnje

zime je doma tkal. Slul je po celi dolini

kot dober tkavec. Letos pa še statev ni hotel

postaviti v hišo. Izgovarjal se je, da ne sme,

— prikolovratil Poljak v hišo z zabuhlim

licem, z opotekajočimi nogami.

„Si se pa dolgo zamudil?" ga je vprašala

žena, ko je sedel na klop pri peči in

si pokril lice z rokami.

„Dolgo, praviš? Morda mi je bilo še

prekratko!" je odgovoril mož pikro.

„Ali si bil pri Oplotarjevih celo noč?"

„Kaj ti mar!" je odvrnil osorno. „Je

prav kakor čmrlj; v vsako stvar se hoče

vtekniti!"

Inako se je storilo ljubeči ženi pri tem

zoprnem odgovoru, da so ji stopile solze

vendar lepo vprašala. Ta nesrečni strup od

pijače te bo vsega zmešal ..."

„Bolj zmešan nikoli ne bom, če bi živel

še do sodnjega dne, kakor sem bil takrat,

ko sem si tebe nakopal na glavo!" je dejal

mož sirovo.

Zabodljaj z ostrim nožem gotovo ne bi

mogel bolj raniti srca dobre žene, kakor so

jo krute te besede moževe. Obrnila se je

vstran in bridko zajokala.

Andrejček je zdaj prilezel s peči in se

oklenil očetovih nog: „Oče, dajte, vam bom

črevlje sezul; boste šli malo leč!"

Očetu se je zvedrilo mračno čelo. Dečka

je imel rad. Pobožal ga je po volnih laskih

in mu smehljaje gledal v nedolžne oči. —

Kmalu pa se mu je zopet pomračil obraz.

„Ali ste že kaj kosili, oče?" je izpregovorila

zdaj Manica.

tudi od grenkih skrbi, kako bo preživil

otroke", je odvrnil oče tako resno, da je

deklico moral lomiti smeh.

„Mi imamo skrbi, mi, oče! Precej, ko ste

včeraj popoldne odšli, je prinesel birič plačilno

povelje. Srdin toži za dolg!"

„No in kaj bo zdaj?"

„Plačati bo treba, če ne, bo dal zarubiti."

„No, pa si že preskrbela denar, ti, ki

tako skrbiš za dom?"

„Kje hočem jaz dobiti denar!"

„Zato pa molči in ne govori o skrbeh.

Skrbi imam jaz, samo jaz."

„No, pa ga vi preskrbite!"

„Saj sem ga že, če hočeš vedeti!"

„Denar si dobil? Res? Na posodo?" se

je oglasila zdaj spet žena.

„Sem ga, da! Saj ti bi ga ne bila nikoli!"

„In kje si ga dobil? Pri Oplotarjevih?"

ste; človek se trudi in trudi, da reši dom;

še spanca si ne privošči; ko pa domov

pride, se pa vsi zaženo vanj kot ose!"

„No, saj je prav, če si dobil denar. Hvala

bodi Bogu, tako me je skrbelo! Ali ti je

Franca posodila? ... Povej no! ... Maruška

menda ne!"

„In če mi ga je Maruška, kaj imaš kaj

zoper to, kaj li?"

„Oh, pusti no to žensko pri miru! Meni

se zdi tako nevarna ... Saj bi menda vendar

„Zlomkovi ljudje

taki!" je planil mož

govoriti. Kdo vas bo

poslušal!" ...

Vstal je, malo se

opotekel, potlej pa odšel

ki so tudi čutile preobilno

pijačo.

„Kam pa hočeš iti?

Lepo te prosim, bodi

doma!" je vpila žena

za njim.

On pa je drevil

iz hiše — proti Strahovim.

„Bog se usmili, koliko

nam prizadene ta

človek!" je vzdihnila

žena.

Nekaj časa so vsi

molčali, potem se je pa

ali smo dosti dolžni

Srdinu?"

„Dosti!" je odgovorila

mati. „Saj pravim,

ostalo kakor hiša in nekaj pedi zemljišča,

se je oče izpametoval. V zadnjih letih smo

si spet malo opomogli, da se nam ni godilo

slabo. Samo Srdinu je še dolg, ki nas

pa dovolj tare in mene noč in dan skrbi!"

„Mati, kje je pa dobil Srdin toliko denarja?"

je vprašala Manica.

„E, naj ga je dobil kjerkoli! Saj je le

vkljub svojemu premoženju največji siromak;

že dejala: da bi se tega skopuha enkrat

rešili, bi človek še mogel mirno zaspati!"

„No, saj zdaj ga bodo plačali oče, saj

so rekli, da so dobili na posodo pri Maruški."

Poljakovka.

Potem so pa vsi molčali, zamišljeni vsak

v svoje delo in v svoje misli — — —

pa je obsedel v zapečku, noge postavljajoč

na stolček, ki je bil na klopi.

„Kam siliš, boš padel!" mu je zaklicala

žena.

Pa on se ni zmenil za njene besede.

„Moj Bog! naj se stolček malo premakne,

bo padel, da si bo vso glavo razbil!" je

na posteljo. Pa ravno ko je prišla do peči,

so njegove težke noge sprožile stolček.

Poljak se je z rokami srečno ujel za drog,

ki je bili pritrjen k peči, a stolček je zadel

udarila ob klop in ob posteljno nogo in ob

tla, da je zavpila na glas in se onesvestila.

Zaslišavši v hiši ropot sta prihiteli iz

stranske sobice Manica in Brigita. S težavo

sta spravile očeta na posteljo. Mater sta pa

 

== Enajsto poglavje. Spletke. ==