Nesrečno zlato: Razlika med redakcijama

 

== Enajsto poglavje. Spletke. ==

v veži prej, ko ste vi dremali!"

je dejala Maruška, ko je neko

ta nehvaležna Tona vas je šla tožit

za plačilo!"

„Za kakšno plačilo?" se je začudila starica

„Pravi, da je tri leta delala pri vas kot

dekla, pa ji niste dali niti novca."

„Tri leta delala! Res, da je delala, zato

je pa tudi jedla pri nas, in oblačili smo jo.

Kdo se je kaj menil o plačilu takrat, ko smo

jo sprejeli k hiši?"

„Obetali ste ji pa le, trdi, da ji boste

poplačali ves trud, da naj bo le pridna, saj

ne bo zastonj ..."

„To je lahko mogoče, da sem ji katerikrat

rekla tako. Saj res ne bi bila zastonj

Kaj se je pa tako izpridila! Zakaj se je začela

vlačiti za tistim Buščajem? Zakaj je zagoni

čela krasti? Le naj bo brez skrbi: niti vinarja

ne bo dobila od mene, čeprav me toži; za

kako posebno plačilo se nikoli nismo pogodili

in ji ga nihče ni dolžan dati!"

„Jaz tudi mislim, da ne bo nič dosegla.

Ali neka druga stvar je, ki me pa prav skrbi.

„Kakšne časti? Saj je nič nima!"

„Nate, pomagajte si: pravi, da jo ima!

Toži vas, ker ste ji rekli tatica."

„Saj je res!" je jezno zavpila starica.

„Mi vemo, da je, pa ji vendar ne smemo

toda tatica ji ne smete reči. Tako pravijo

postave."

„Čudne so te postave; zakaj bi ji ne

smela reči tatica, če je kradla!"

„Ne sme se, pa je. Postava je taka."

„Kaj bo pa zdaj?" je boječe vprašala

Franca.

„Kaznovani boste. V denarjih ali pa z

zaporom."

„V denarjih ali pa z zaporom!" je prestrašeno

ponovila starica.

„Ne bode drugače!"

„Jaz zaprta!" je vzkliknila starka trepetaje.

„Še nikoli nisem videla ječe odznotraj,

smradu in temi ... Umorilo bi me precej

prvi dan!"

„Prav to menda hoče Tona", je kakor

v sveti jezi vzkliknila Maruška. „S poti bi

polastila vašega denarja in ga zapravila in

požrla s tistim Buščajem."

„Prav praviš, s poti bi me rada spravila,

nesramna deklina! Ali me ne bo! Kaj ne,

da me ne bo, da mi boš ti pomagala?" je

proseče in s solzami v očeh govorila starica.

„Seveda vam bom; kaj vas hočem v

stiski pustiti samo! Bomo že pokazali nesramnici!

briga niti za četrto niti za šesto in sedmo

božjo zapoved."

„Pa kaj naj vendar narediva?"

„Tožbo moramo narediti proti Toni."

„Ali jaz ne morem hoditi v trg in tudi

nisem navajena tožariti se."

„Saj imamo Poljaka na svoji strani. Njemu

boste dali pooblastilo, pa bo naredil tožbo

mogli zmagati, bomo pa doktorja najeli iz

mesta."

„Doktorja! Ali sem slišala, da doktor

požre dosti denarja."

„Ni sile, ne. Kako zna pa govoriti!"

„Zna?"

„Da se kar bliska! On bo naredil, da

bo Tona zaprta, ne pa vi. Ali ne bo to

dobro?"

„Dobro, dobro. Naj sedi nesramnica,

zgnije naj v ječi!"

noter jo moramo spraviti, čeprav stane nekoliko

denarja. Nemara pa doktorja še treba

ne bo, saj je Poljak bistroumen in izveden

mož."

„Izveden pa je, izveden, to vem. Samo

če se bo hotel potruditi zame!"

„Skrbite? V ogenj gre za vas."

„Misliš? Da bi vsaj kaj sem prišel danes!

„Vzrok, da ne pride, je pač slabo vreme,

in pa žena mu je vedno nekaj bolna, odkar

je zadnjič tako nesrečno padla. Prišel pa bo

gori kmalu, saj mora priti k meni po denar."

„Po kakšen denar?"

„Eh, nekaj mu bom posodila, da bo

plačal Srdina, ki ga toži."

„Tako, meni pa ni nič spomnil. Saj bi

mu jaz lahko posodila."

„Saj mu jaz tudi lahko. Pa glejte, če se

Maruška in se obrnila proti vratom, ki

jih je bil ravno odprl Poljak.

„Dobro, da si prišel; sam Bog te je prinesel!"

mu je zaklicala Franca.

„Kaj pa je spet? Ali se je spet kaj naredilo

pri vas?" je vprašal Poljak.

„Veš, da", je zatarnala starica, „Tona me

je šla tožit za plačilo in za razžaljenje časti."

„Eh, da!"

„Res, res; Maruški je ravno prej prišla

povedat Juretovka."

„Tako?" je vprašal Poljak, kakor da bi

še ne verjel.

„Čudno, da nisi ti še nič slišal", se; je

oglasila Maruška. „Tona je res šla tožit teto

Zatožila je pa teto Franco tudi zaradi

razžaljenja časti, ker jo je imenovala tatico."

„Tako, tako", je dejal Poljak in majal z

glavo. „To je pa huda obtožba. Kdo je

neki naučil Tono, naj toži?"

dejala Maruška ogorčeno, „saj bi teto Franco

najrajše snedli."

„Da, da, najrajše bi me snedli ti vaški

mi, Poljak, če si moj prijatelj!"

„Pomagaj! — Tu je težko pomagati", je

odgovoril Poljak. „Stvar je jako težavna;

tatica se ji res ni smelo reči. Sicer pa —

veš, Franca, jaz bi ti že pomagal, vse bi

Lekcu, seveda napol zastonj: Blažček

bi bil dal sto goldinarjev več."

„Oho! kaj slišim!" je zaklicala Maruška.

„Seve, če pa tako delate na svojo roko, pa

na pomoč — ni res, Poljak? Če hočete

denar razmetavati, pa ga razmetujte!"

Franca je prebledela. „Saj vama zaupam,

zdaj? Lekec je bil prišel k meni, ko si bil

ti, Poljak, bolan. Na, pa me pregovoril in

preslepil za njivo. Usmilita se me zdaj, saj

vama ne bom ničesar več prikrivala."

„Franca", je nadaljeval Poljak z užaljenim

glasom, „jaz ti odkritosrčno povem:

če se bolj zaneseš na koga drugega, oprimi

se njega; jaz se ti nečem vsiljevati."

„Jaz tudi ne!" je kljubovalno pristavila

Maruška.

„Ne, ne", je zaječala starica, „saj sem

vama že rekla, da sta vidva edina moja zaupnika.

mi pomagal v stiski?" In začela je krčevito

jokati.

„No, kaj boš jokala!" jo je zdaj začel

tolažiti Poljak. „Saj veš, da te imam rad,

bo Blažčkova, če jo že hočeš prodati

na vsak način."

„Ali sva se z Lekcem že pogodila za

njo!" se je oglasila Franca komaj slišno.

„Kaj za to! Doktorju prepustimo vso

stvar; on jo bo že izvil in izsukal, saj to

Pokazati mora tudi nji, kar ji gre. Se bo tak

vranč norčeval iz tebe!"

„Pa res", se je oglasila Franca že bolj

veselo, „najprej me je šla nesramnica okrast,

za plačilo pa, da je nisem dala zapreti, me

gre pa tožit. Čakaj, otepalo se ti bo!"

„Pa še kako!" je pristavila Maruška.

„Precej jutri pojdem v mesto k doktorju",

je nadaljeval Poljak.

„Seveda, malo denarja ti morajo teta

dati", je dejala Maruška. „Doktor ne izpregovori

nobene besedice zastonj."

„To je res, nekaj denarja bo šlo", je

in Tone se otresemo."

„Koliko hočeš?" je vprašala Franca.

„Daj dvajset goldinarjev!"

„Malo dosti je!"

„Saj pravim, da denar ne bo zavržen."

„In doktor hoče najprej videti denar,

potem je šele voljan govoriti", je pristavila

Maruška.

„Vidva že vesta", je dejala starica in

krevsala v stransko sobico po denar.

„Jaz sem ti tudi pripravila za Srdina

denar, ki sem ti ga obljubila", je rekla Poljaku

Maruška. „Pojdi potem z menoj gori."

„Dobro, zato sem pravzaprav prišel."

Franca, ko je prikrevsala nazaj. „Tako pojdeš

precej jutri v mesto?"

„Precej, je najbolje."

„Le dobro opravi!"

„Ne skrbi! Tvoja sreča je kakor moja

sreča."

o tej stvari, kako se bode izvedla. Poljak

in Maruška sta ji zatrjevala, da se bo vse

dobro izšlo. Starica je z vidnim veseljem

poslušala, potem pa začela dremati.

Poljak in Maruška sta jo pustila samo in

sta šla v gorenjo sobico.

„S Franco narediva midva, kar hočeva",

Maruško.

„Tebe res vse uboga", je pritrdila Maruška.

„Tebe pa tudi."

„Na, tu imaš denar!" je dejala Maruška,

ko je odprla skrinjo in prinesla iz predala

šop bankovcev. „Toliko ga je, za kolikor

si me prosil."

„Hvala ti, da si mi preložila! Vrnem ti,

kakor hitro mi bo mogoče", je rekel Poljak,

preštel še sam denar in ga spravil.

„Morda ti ga ne bo treba vračati", je

pogledala.

„Kako to misliš?" je čudeč se vprašal

Poljak.

„Sedi, pa ti povem. Seveda mora za

enkrat ostati vse med nama. Poslušaj! Sam

Največji zaslepljennec je tisti, ki peha srečo

od sebe. Ali ni res tako?"

„Res — ali kaj naj torej narediva s

Franco? Lepi Oplotarjev dom je njen, in

vzeti ji ga nihče ne more in ne sme, in naj

je stokrat bolj pameten kakor ona!"

„Vzeti ga ji seveda nihče ne more s

silo."

„Z zvijačo ga ji pa tudi ne more in ne

sme."

„Ne sme? Zakaj ne?"

„To bi bila goljufija."

„Hm, kaj je goljufija kaj tako strašno

tako: poštenjak je največji siromak! Sicer

pa, saj ni treba ravno goljufije. Naredi se

lahko drugače."

„Kako?"

„Kakor veš, je rajni Primož naredil tako

oporoko, naj Franca zapusti vso domačijo

veš, ni kaj prida. Zato pa tudi Franca ni

več vezana na Primoževo oporoko in lahko

„Komu naj jo da?"

„Meni!" je dejala Maruška odločno.

„Tebi!" se je začudil Poljak.

„Kaj se čudiš! Razen Tone nima Franca

nobenega bližnjega sorodnika. V najbližjem

sorodstvu sem ji potem jaz, čeprav je to

sorodstvo v resnici precej oddaljeno. Torej

Poljak je gledal to žensko z začudenimi,

široko odprtimi očmi. Potem je pa rekel:

„Lahko ti jo da; samo to je vprašanje, in

pa veliko vprašanje, ali ti jo bo hotela dati!"

„Pri tej stvari mi pa ti lahko pomagaš;

zato sem ti namignila prej, da ti tega posojila

mi pomagaš, ti odpustim ves dolg."

„Kako naj ti pomagam? Ti me spravljaš

v vedno večjo zadrego."

„Kaj bi se delal tako maloumnega! Kako

mi lahko pomagaš, vendar sam dobro veš.

prepusti domačijo, če hoče dobro 'meni in

sebi."

„To zahtevaš od mene?" je dejal Poljak

z zategnjenim glasom.

„Da, to, in to prav lahko storiš."

„Prav lahko, praviš? Ne vem. Franca

sicer ni bogve kako bistroumna, ali kar

tako se pa tudi ne bo odpovedala gospodarstvu."

„Zato jo je pa treba znati pregovoriti.

Poslušaj! Ti o priliki stopi k Franci pa ji

na stara leta uživati namesto miru toliko neprilik.

Potlej napelji vodo pa na moj mlin!

me, saj sem tudi jaz zdaj preurila in postregla

tebi v denarni zadregi. Dopovej ji,

Franco, da da prepisati domačijo name ...

No, kaj kimaš z glavo?"

„Ker iz vsega tega ne bo nič. Franco

bi res že kako pregovorili, če ne bi bilo

obotavljali in se nekaj časa ustavljali pred

cerkvenimi vratmi. Tako je vse zanimala ve-

== Dvanajsto poglavje. Zavozlaj. ==

454 Bogdan Vened: Nesrečno zlato!