Nesrečno zlato: Razlika med redakcijama

 

„Jaz tudi, iz globočine srca."

„Dobil je zelenec stari, kar mu je šlo!"

v kremplje; na, zdaj je pa sam prišel drugemu,

še hujšemu v roke."

„Grabil in kopal je pod-se zaman."

„Kar je nagrabil v dolgih letih, mu je

odnesel tat v eni noči ..."

„Po njega samega bo pa enkrat peklenšček

prišel z vilami, ker je v svojem življenju

poznal samo grablje."

„Ptič je pa bil, ki ga je znal tako potipati!"

„Presneto je dober mojster bil, ki je

njega tako krasti učil."

„Prav nič greha nima ..."

ljudi."

„Ali mu je hudo!"

„Celo noč je tulil in si pulil lase in še

danes tako joka in stoka, da ga bo konec."

Tako in enako gostobesedno govorjenje

se je slišalo prvo postno nedeljo pred mašo

cerkovnik že pozvonil vkup, so se nekateri

obotavljali in se nekaj časa ustavljali pred

nesrečo.

Srdin je pa medtem obupaval na svojem

domu. Bil je ves prepaden, zmršen, divji in

obupan.

Pričakoval je orožnikov iz trga, katere

je bil dal obvestiti že na vse zgodaj. Nestrpno

a ki mu jih je zdaj odnesla tatinska

roka. Iz ust so mu uhajale kletvine ...

Naposled sta vendar prišla dva orožnika.

Najprej sta seveda izprašala gospodarja, kdaj

da se mu ne bo treba več tožariti. Zato se

je napotil v petek tudi v sosednjo župnijo.

Sicer si ne bi bil upal nastopiti tako daljne

poti, pa ker je vreme kazalo izvenredno

ne ve, imel je pa v skrinji precej tisočakov,

pa da naj nikar tega ne izvedo ljudje.

Orožnika ste nato izpraševala Srdinovo

gluho ženo, ki je izpovedala ravno to, kar

da bi ga okradli; tudi je bil vedno doma

ali on ali njegova žena.

Zdaj sta začela orožnika pa pregledavati,

kako je prišel tat v hišo. Skozi vezna vrata

na ta način noter, da je po lestvi šel pod

streho in od tam doli v vežo in hišo.

Na vrsto je seveda zdaj prišlo vprašanje,

koga bi sumil Srdin. Toda ta ni mogel imenovati

ali tatvine si ne upa obdolžiti

nikogar ...

Kakor je ob takih prilikah že navadno,

se je nabralo pri Srdinu v hiši polagoma

dosti ljudi, starih in mladih.

Orožnika sta popraševala, ali se je morda

klatil zadnje dni v teh krajih kak potepuh,

da niso videli nobenega sumljivega tujca

zadnje dni v vasi.

„Ali se je to leto izvršila kaka druga tatvina

v tem kraju?" je vprašal naposled eden

izmed orožnikov.

„Nam ni nič znano; toda morda vi veste

o kateri? Nemara imate v svoji sredi katerega

človeka, ki se je že izpozabil v tem

oziru?"

„Ne, tatu nimamo nobenega v vasi", je

odgovoril stari Anžiček. „To se pravi, pravega

dolžiti dotične osebe, ki jo je imel v

mislih.

„Kaj se je slišalo?" je vprašal strogo

orožnik.

„Eh, da je nekaj vzela svoji sorodnici",

je odgovoril Anžiček. „Pa menda ni res, ker

za razžaljenje časti, ko jo je imenovala

tatico."

„Kdo je ta oseba? Le na dan z imenom!"

„Neka Tona, ki zdaj služi pri Povzinovih."

„Kateri sorodnici je vzela?"

„Pri Oplotarjevih je bila prej. Sorodnica

je Oplotarjeve France."

„No, in jo je okradla?"

„Franca pravi, da jo je, pa jo je lahko

kdo drugi."

„Pa zakaj je ni Franca ovadila?"

„Najbrže je še sama dvomila o tem, zato

je ni ovadila, samo zapodila jo je od hiše.

Zdaj je šla Tona pa sama tožit Franco, ker

jo je nazvala tatico. Torej mora biti že nedolžna."

„Tako, tako", je rekel orožnik in nekaj

časa premišljal. „Kje je, pravite, zdaj tista

Tona?" je vprašal potem naglo.

„Pri meni služi, je pošteno dekle", se je

oglasil Povzin.

„Peljite naju v svojo hišo!" je ukazal

Povzinu orožnik.

Povzin in vsi drugi so se spogledali.

„Menda vendar ne mislite", je zavpil Tonin

gospodar, „da je moja dekla okradla Srdina?"

Orožnik se je nasmehnil in dejal: „Hm,

če je bila pri Oplotarjevih dolgih rok, ne

verjamem, da bi se ji bili že skrčili."

„No, kaj se obotavljate?" je velel potem

strogo drugi mož postave.

Hočeš nočeš je Povzin moral orožnikoma

kazati pot proti svoji hiši. Za orožniki

so se pa seveda vsuli poleg Srdina tudi vsi

drugi, ki so se bili nabrali pri njem.

Tona je bila ravno prišla od maše in je

začudeno pogledala orožnika in kar stresnila

se kmalu ojunačila in dejala: „Saj ne bosta

ničesar našla. Kdo vaju je pa speljal na led?"

Orožnika sta začela premetavati obleko

po skrinji in glej — kar naenkrat sta izvlekla

šop bankovcev. Glasen vzklik začudenja

se je izvil vsem navzočim iz prsi.

Tona sama je začudeno pogledala denar in

zakričala: „Jaz ga nisem vzela in ne dejala

v skrinjo."

„Srdin, ali je to vaš denar?" je vprašal

orožnik in mu pokazal šop.

„Seveda je, Poljak mi ga je oni dan prinesel

vrnit", je dejal mož veselo.

Zaman se je Tona rotila in prisegala, da

je nedolžna, da ni nič vedela za ta denar,

da ga ni ona dejala v skrinjo. Orožnika sta

 

== Trinajsto poglavje. Na vrhuncu. ==