Nesrečno zlato: Razlika med redakcijama

 

== Petnajsto poglavje. Zmaga. ==

roditi samo cvetoči majnik. Vsa

priroda je pela veličastno pesem

in šumeli so jo v rahli sapici se tresoči

listki zelenih dreves. Vse, vse je prepevalo

„Kos ubira ženitvansko pesem, čakaj,

Brigita, tudi ti jo boš kmalu pela!" Tako

ki se ji je belil nasproti. In nadaljevala je

tiho sama s seboj: „Da Brigita, kmalu ...

In naselila se boš na tem lepem Stoparjevem

domu kot gospodinja in boš živela

denar, s katerim bom sedaj očarala

starega stisnjenca, Stoparja, tudi nikomur nič

mar. To se pravi, mar je pač Toni, ali kaj

mi more storiti? Ona sedi v ječi in naj še

je rekla te zadnje besede in pospešila

svoje korake proti županovi hiši.

malo prestrašil, ko mu je Maruška po pozdravu

s svečanim glasom dejala, da bi rada

z njim govorila na samem o neki silno važni

stvari.

Peljal jo je v gornjo čumnato, počasi

stopajoč po stopnicah in premišljujoč, kaj

mu ima neki povedati ta ženska.

„Vi, gospod župan", je začela Maruška

počasi in važno, ko sta prišla gori, „vi gotovo

veste, da se vaš gospod sin Janko in

ona Brigita ..."

„Ali je to tista važna stvar, o kateri ste

rekli, da bi radi govorili z menoj na samem?"

jo je prekinil župan, hitro govoreč, jezno

sopeč. V tako lep nasmehljaj so se mu bile

župan', ali ko je začul ime Brigitino,

ga je kar nekaj zbodlo in je razjarjen planil

z jezno razžaljenim glasom. „Če mi nimate

drugega povedati, lahko kar greste!"

„Potrpite malo, gospod župan!" je nadaljevala

razumem in vam prav dam, da nočete

privoliti, da bi vaš sin, učen sin bogatega

gre." Maruška je besedico ,ubogo' posebno

poudarila.

„Seveda ne gre", je že bolj mirno povzel

župan. „Vidim, da ste pametna ženska.

Jaz ne vem, kaj je našemu fantu, da si je

vtepel v glavo to neumnost."

„Brigita je sicer dobro dekle, čedno,

pošteno, pridno ..."

„Saj nič ne pravim; resne vem nič hudega

o nji. To pa lahko uvidi vsak pameten

da bi ji moral ženin kupiti še poročno

obleko! Nikdar ne bom privolil."

„Še enkrat vam pravim, da sem tu popolnoma

vaših misli. Tista, ki hoče k vam

da se bo njegov glas slišal po celi dolini

in daleč naokrog."

„Tako je. Prav imate. Iz srca mi govorite.

Že zaradi lepšega mora našega Jankota nevesta

prinesti k hiši lepo doto."

„Naj bo že nevesta drugače taka ali

taka, kaj ne, če je sicer Jankotu po volji?"

vzeti on. Jaz samo toliko pravim: beračice

ne!"

„Torej je vam, gospod župan, pred vsem

na tem ležeče, da dobite k hiši bogato nevesto?"

„Saj pravim: beračice ne maram, in naj

jo ima Janko še tako rad."

„Kaj pa, če bi imela ona Brigita lepo

doto, lepšo, kakor jo ima sploh katera v

naši dolini?"

obleko nima. Le naj zato pusti našega

Jankota pri miru in naj si izbije iz

glave vse nepotrebne misli in upe, da bo

katerikrat gospodarila na Stoparjevem domu."

„Oho, prosim: kako morete tako zaničljivo

reči, naj pusti vašega Jankota pri miru?

Ona ga nikdar ni vabila, niti s pogledom

ne. Pač pa je on tiščal za njo."

„Zato sem pa ravno hud na njega", je

vzrojil župan, „da se gre on, župana Stoparja

ubogo rejenko, ko bi vendar moral vedeti,

da jih lahko na vsak prst dobi deset bogatih."

„No, on si je izbral njo. Zakaj ravno

njo, ne vemo. Pač tako pride. Rad jo pa