Povest o literatu: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Romanm (pogovor | prispevki)
m licenca=javna last
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 252:
V trenotkih izkušnjave in malodušnosti pa je vstal pred njim obraz Melin, in Leskovec se je vklonil.
 
»Tudi ona potrebuje kruha. Torej zaradi nje!« ...
 
Tako so potekali dnevi drug za drugim, vsi so bili enaki, pusti in dolgočasni, vsi brez solnca in brez svetlobe. Tako je pretekla dvoletna doba in Leskovec je napravil izpit, ki mu je prinesel kruha. In ta izpit mu je odvzel tudi razgled na umazano vodo, na most in na začrnele ječe. Prestavljen je bil drugam.
Vrstica 292:
In Mehkoba je govoril.
 
»Dovolite, gospoda, da izpregovorim par besedi tudi jaz, prijatelj slavljenčev. Jaz, gospoda, poznam Leskovca od neke druge strani, ki se Vam o njej niti ne sanja. Vidim, da majete z glavami, no, to je dovoljeno vsakemu, od gospoda glavarja doli do gospoda Gobe. Kaj ne, gospoda? - Vidite, in tista stran mojega prijatelja Leskovca, je stran poetična. Ko sva se včasi izprehajala proti Logu, tam ob tistih tihih vrbah in v bledem mesečnem svitu, tedaj se mu je razvnela njegova mehka duša, tedaj se je razvil iz nje čisti studenec svete poezije. In moja duša se je opajala ob njej, da je bila pijana koprneče navdušenosti skoro tako, kakor sem pijan sedaj od te dobre kapljice jaz, in kakor bo kmalu pijan sleherni izmed nas.«
 
»Hudič, to je pa res korajžen fant«, je vzkliknil Goba in pogledal glavarja, ki so se mu tačas izbulile oči.
Vrstica 431:
== VI. ==
 
Moja prva povest, Mela! Čudna, nerazločna so čuvstva, ki me obhajajo ob tem spominu. Nekje na dnu mojega srca, globoko tam doli, se je zgenilo, se je spočelo. Nejasno je bilo, zamotano v kaos čuvstev, a živelo je in se je gibalo. In sililo je kvišku, na površje. Izcimila se je misel in je porodila drugo. In splule so misli v bajni svet domišljije in zadobile so obliko. - Postalo je jasno in svetlo in srce je občutilo radost in bridkost. Z nevzdržno silo je kipelo na dan, kar je bilo tam notri, in razlilo se je življenje pred menoj. Življenje? Ali sem že kaj doživel? Da, življenje, Mela! Ni bilo to življenje zunanje, kakršno se dan za dnem vali pred nami v milijon izpremembah, ni bilo to življenje, ki ga uničuje smrt, bilo je notranje življenje, ki ga živi duša sama zase. Me li razumeš, Mela? Nisem hotel biti fotograf, ki nastavi svoj aparat s smehljajočim obrazom, kamor se mu vidi najbolj pripravno, nisem hotel biti profesor, ki secira besede, hotel sem biti otrok svoje duše, svojega srca! In tako sem postal pisatelj, Mela ...
 
Toda, Mela, srce me boli, priznati moram Tebi in vsej javnosti, da sem zgrešil pot, da sem se dal zapeljati.
Vrstica 807:
Zavil je za zadnji vogal in je izginil v temi. Nihče ga ni videl poslej.
 
[[Kategorija:Dela]]
[[Kategorija: Josip Kostanjevec]]
[[Kategorija:Povesti]]
[[Kategorija: 20. stoletje]]