Dve ljubici (Ljubljanski zvon): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Feelgood (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 33:
Priljudnega "purgarja" lepo zahvalim in grem v priporočeno gostilnico. V glavni sobi je sedela pri peči gospodinja sama; krpala je staro vrečo- Prosim jo, da bi mi prinesla vina. Ona se ne gane, kakor da me ni čula. Vprašam jo, če imajo kaj dobrega vina. Ona zastoka: "Mhm!" - Ali tudi kaj jedi? Ona: "Mhm.". Jaz: "Ali tudi kruha ne?" Ona: "Mhm!"
 
Molče se usedem in čakam potrpljivo še kakih deset minut, predno mi prinese baba merico rumene, lepo dišeče, iskrajoče se kapljice in velik kos kruha. Zdaj jo pogledam bolj natanko. Imela je kakih petinpetdeset let. Ali dasi ji je mladost že zdavnaj minila, bila je še zmerom prav trdna ženska bistrih oči in zdravih zob, celo nedrije ji še ni popolnoma skopnelo. govoriti se ji dolgo ni nič ljubilo. Vedno je ponavljala svoj: mhm in mkm, ali pa je tudi brez kakega glasu samo prikimavala in odkimavala. Takih babnic se nahaja gotovo kaj malo na svetu. Jela me je po pravici zanimati, kajti človeku ni prirojena taka molčečnost. Brez kakih besed ne morejo prebiti v društvu niti najresnejši možje. Nilkarica se ni vedla tako samo proti meni, ki sem bil tujec. V hišo so prišli zaporedoma pastir, dekla, soseda, dacar in mestni sluga. Odgovarjala je vsem kakor meni: mhm, ali pa: mkm! Kvečjemu če je v pol glasa kaj zamrmrala. Tem bolj pa moram pohvaliti njeno vino. Bila je preodlična starina, dama v sloveči Gadovi peči. v slasti sam pojedel tudi kruh, v katerem je bilo primešane pšenični moki nekoliko koruzne, kar mu je dajalo odličen okus. Za prvo merico je prišla druga in tretja.
Molče se usedem in čakam potrpljivo še kakih deset minut, predno mi prinese baba merico rumene, lepo dišeče, iskrajoče se kapljice in velik kos kruha.
 
Oziraje se po sobi, ugledam na polici kup knjig in časnikov. Knjige so bile pobožne: Dušna paša, Tomaž Kempnjan, življenje svetnikov i.t.d. Časniki so me bolj zanimali, ker sem se nameril na stare znance. Bilo je poleg "Novic" in "Danice" več številk "Slovenije" iz leta 1848., tudi "Ljubljanski časnik", "Vedež" in "Pravi Slovenc" so se nahajali v tej zbirki. videlo se je, da so bili tisti, ki so čitali te liste, čvrsti rodoljubi, oduševljeni za svoj narod in jezik in obenem vroči prijatelji vsem slovanskim bratom. To so dokazovale mnoge s svinčnikom podčrtane besede in pripomnje na kraju listov, ki so bile tako rezke, duhovite in polne narodnega ognja in srda na naše sovražnike. Ves vesel zakličem: "Bog živi tiste poštenjakem ki so prebirali te časnike! Bili so to možje, ki so imeli glavo na pravem koncu in plemenito, zlato srce, da bi jih človek karj objel in poljubil. Še enkrat: Bog jih živi!"
 
Gospodonji so te besede tako ugajale, da je stresla s sebe ves dremež, se radostno zasmejala in velela: "Gospod, te novine sta dobivala iz Ljubljane moja dva sinova. Brala sta jih po dnevi on po noči, radi njih večkrat še jesti nista marala. Kar sta dobila v njih, sta pretresala potem cele ure, včasih sama, često pa i z učiteljem ali kapelanom ali trgovcem. Ti listi so nam delali cel semenj, privabili so mi v krčmo marsikaterega pivca, ki je hotel zvedeti, kaj pišejo ljubljanski doktorji in učenjaki. Najbolj so se pulili ljudje za "Slovenijo", mikala jih je bolj nego sv. pismo. Moja dva sinova sta znala vsako številko skoro na pamet. Na straneh sta pa zapisovala svoje misli in opazke, in to, kar sta onadva začrtala, se je zdelo ljudem včasi še bolj imenitno nego natisnjeno berilo. Sinova takrat nista bila več dijaka. Starejši je bil že posvečen, mlajši pa tudi že blizu vrat, skoz katera se dohaja v duhovski sta. L. 1848. smo ju imeli doma radi bolehavosti. Ko sta povse ozdravela, sta me zapustila in kmalu dobila službo preko Save. Od takrat se malokdaj vidimo. Mene zadržujejo posli doma, onadva pa imata tudi vsak svoje opravke, da ne utegneta priti k meni."
 
Jako me je obveselilo, da se je krčmarici jezik razvezal. Začel sem zopet hvaliti modrost, bistroumnost in učenost njenih sinov. Storil sem to ne le iz ugodljivosti proti njiju materi, ampak iz pravega uverjenja, ker so mi dokazovale pripomnje na listih, da navdajajo oba Nilkarja iste misli, nade in nazori kakor mene. Čim bolj sem ju hvalil in povzdigoval, tem bolj je rasla veselost in zgovornost njiju matere.
 
Ko sem jo vprašal, če bi mi hotela pripraviti kaj južinem je dejala smejoč se: "Oh, pa še kako rada! Vi ne veste, kako dobro de človeku, če čuje hvalo svojih otrok! Danes je petek. Kristjani ta dan ne jemo nič mesnega, ali spekla vam bom prekrasnega sulca, ki ga je ujel naš ribič pred dobro uro."
 
Priznati mi je, da mi se ni še nikoli nobena riba zdela tako okusna kakor ta dolenjski sulec.
 
Krčmarica mi je po južini povedala, da pri njej lahko prenočim. Dejala je: "Za tujce imama dve sobi. Pojdite z mano, da vam ju pokažem. Spali boste v tisti, ki vam bo všeč." Ena izba je bila precej velika, ali povse prosta in polna skrinj in raznega brložja. Druga se mi je prikupila že o prvem pogledu. Bila je majhna, ali lična, svetla in poslikana.
 
Na steni pri postelji je visela krasna podoba ruskega carja Aleksandra I. Bila je vsa v cvetju, da se ni obod nič videl. Začudim se in vprašam, kaj pomeni ta lepa in tako praznično nališpana slika? Krčmarica zakašlja, premolči dve ali tri minute, potem pa veli z bolj tihim, nekako skrivnostnim glasom: "Ta podoba je narejena na Dunaju. Podaril jo je v Ljubljani moji sestrični Marički sam ruski cesar Aleksander za spomin, ko je odhajal iz Ljubljane nazaj na Rusko. Marička je slovela za najboljšo perico. Znala je oprati tudi svilene in druge tanke gosposke tkanine tako lično kakor nobena druga. Vsa največja gospoda so ji dajali svojo opravo v perilo. Zgodilo se je pred kakimi petintridesetimi ali štiridesetimi leti, da so se zbrali v Ljubljani vsi cesarji in kralji in tudi njih ministri. Hoteli so urediti svet tako, da bi se moglo živeti na njem brez puntov in vojska. Med vladarji je bil takrat najmogočnejši ruski cesar Aleksander. Ti velikaši so ostali v Ljubljani več mesecev. Pustili so v njej dosti denarja. Ne le hišni gospodarji, pri katerih so stanovali, tudi rokodelci, vozniki, gostilničarji in drugi obrtniki so imeli zlato žetev tisto leto. To seve, da so potrebovali ta gospoda tudi peric. Mestna gosposka je cesarju aleksandru priporočila za perico mojo sestrično Maričko, ki je dopolnila takrat dvajseto leto. Med ljudmi se je čul splošen slov, da med dekleti prostega stanu ni nobene, ki bi se za lepoto mogla kosati s Pangretovo Maričko. Ljubljančani so ta glas ne le potrdili, ampak so ji hvalo še povišali, češ, da niti med mestnimi gospemi in gospodičnami ni nobene, ki bi bila tako lepe rasti, zdrave polti, prijetnega obraza kakor Pangretova Marička. Vladarji se v Ljubljani niso le pomenkovali o tistih nujnih poslih, radi katerih so se sešli, hoteli so se tudi včasi kaj poveseliti in pokratkočasiti. O cesarju Aleksandru bi se dale napisati cele bukve, kako se je znal zabavati in šaliti z napimi rojaki in rojakinjami v Ljubljani. Občeval se ž njimi kaj rad že zato, ker jih je razumel, ker so rusi taki Slovenci kakor mi Kranjci. Veliko se je tudi kvasilo, kako zelo da pritiska ta cesar za dekleti; za mestnimi in za kmetiškimi brez razločka. Ljubljančani so mu dali pet ali šest glavnih ljubic in si pravili dolkge povesti, kje in kako se je z vsako seznanil. Jaz pa prav dobro vem, da so bile to same prazne čenče. On je ljubil res našo rojakinjo, ali samo eno, in ta je bila Pangretova Marička, moja sestrična. Cesar Aleksander ni bil takrat več mlad, ali starec pa še tudi ne. Lepšega moža, nego je bil on, si človek ne more zamisliti. Bil je visok, krepak, trden kakor iz jeklam v obraz pa prijazen in blag, da se ga ljudje niso mogli nagledati. Vse obličje je izpričevalo in kazalo njegovo veliko modrost, milost in mogočnost.