Plebanus Joannes: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Patricia (pogovor | prispevki)
Patricia (pogovor | prispevki)
Vrstica 700:
desetih dedov, ki so mu vsi sličili, podoben desetim
domačim duhovnim tiste dobe: slab in neuk kakor
oni, ne kožar, ne ovčar, ne kmet in ne gospod ,. ,. ,.
 
»Sanjam!«
 
Vikar Janez se je udobno nagnil nazaj v svoj
leseni naslonjač in zaprl v prijetnem telesnem občutju
Vrstica 718 ⟶ 720:
vrtinčilo ob oknu in ginilo pri nasprotnih
vratih v nič in senco. Iz vrta gori je bilo slišati
pogovor moškega z žensko,.
 
»Pa kako jih more strahovati, če se ženo za
svojo pravico?« je vprašal ženski glas. Moški je
odgovoril:
 
»Volčan pa pravica. Kdo jim jo bo razločil!
Ali se je mar že slišalo kdaj, da bi se bili razumeli
samo dve nedelji s svojimi duhovni,.«
Vikar je mislil:

»Bomo videli, Matevžek, kako
jo boš pogodil o Volčanih in pravdi. Bomo videli,
kaj ti o tem veš,.«
In kakor v odgovor je rekel Matevžek:
 
»Naj pa imajo prav, če bolje vedo. Slabega
jim ne želim. Naj se pravdajo, če menijo, da
morajo, in če so vsi ene misli s Čiginjci in Kozarščani.
Pa niso,.«
Ženski glas je vprašal:
 
»Kako da niso?«
 
»Prašaj jih,« je odvrnil moški glas,. »Ali jaz
vem? Nevoščljivost menda,.«
 
»Malo veš,« je mislil vikar in njegove misli so
šle za predmetom volčanske pravde: Volčani so
Vrstica 743 ⟶ 753:
stole, kakor je postavno. Vikar pa jim je zapretil
s cerkvenimi kaznimi, jim grozil in jim očital, da
so nahujskani od tolminskih glavarjev,. Volčani so
ovadili vikarja glavarju Bonaventuri de'Eckghu, ki
je vikarja pozval predse, da se opraviči. Vikar se
ni odzval in se zatekel pod okrilje pravdne moči
čedajskega kapitlja,. Čiginjce pa je pregovorila na
vikarjevo stran polslepa pobožna ženica, o kateri
so pravili, da se ji prikazuje Mati božja,. Kozarščani
pa so od pamtivekov spoštovali voljo vsakega
domačega vikarja:

»Gospod že vejo, kako
je prav!«
 
»Ne vejo,« je zamrmral vikar Janez in se
zopet prebudil pogovoru onih dveh na vrtu,.
Matevžek je rekel:
 
»Vsi tolminski Lahi so mu prijazni. Obiskuje
jih in pije ž njimi,. V tujo faro hoditi, to seveda ni
prav, kadar ga doma iščejo in ga ni, da bi šel previdevat,
 
«
»To je res,« je mislil vikar v sobi. Ženska se
je nekako veselo in hudobno oglasila:
 
»Pravijo, da ima ljubo — «
 
»Pravijo, da,« je zamrmral vikar v sobi in se
nagnil v stolu naprej, »pa upam, da so to le čenče,
dasi bi mu ne bilo nepodpbno,nepodobno«
Nevoljen se je dvignil in stal in premišljal:
 
»Pa da ta naša, ta Katra to ve in govori. Prav
pritiče se ji, seveda,.«
Moški je nekako svetohlinsko vzdihnil:
 
»Niso ne vsi gospodje na Tolminskem kakor
so naš,.«
Po hipu molka je vprašala Katra tiho:
 
Vrstica 826 ⟶ 844:
 
»Pa zakaj neki?«
 
»Ali ne slišijo, kako pokajo kolovnice
in glovnje?« je odgovorila služkinja
Vrstica 845 ⟶ 864:
»Koliko je stara Katrica?« je vprašal vikar
hitro.
 
»Katrica? Stara?«
 
»Triindvajset je, kajne? To boš vendar vedela!«
«
 
»Triindvajset, da!« je odvrnila in kimala z
glavo in ni umela, kaj vprašuje in kaj ona sama
Vrstica 861 ⟶ 882:
in se ji že tri leta opleta krog kril, pa ji še ni
drugega povedal kakor da mu je Matevžek ime
in da ima v bajti doma staro nadušljivo mater,.
 
»Šema!« je vzkliknil hipoma, jezen sam nase:
»Čemu se razburjam! To si moder, Janez! Rajni
Vrstica 867 ⟶ 889:
je rekel, da se mora še hudič smejati, ko
pride, da bi zapeljeval, pa v smehu svojo moč
zgubi,.«
Vikar je odločno stopil k oknu, da bi govoril
z onima,. A kakor je bil pristopil, je ostro odstopil
in zaječal:
 
»Gorim!«
Doli na vrtu pa je stalo dekle in si z dvignjenimi
Vrstica 878 ⟶ 901:
se je ozrla po Matevžku, ki je rezal poleg
nje v zemljo, in je rekla:
 
»Ali si videl? Nazaj je stopil. Boji se žensk,.«
 
»Kdo pa?« je vprašal Matevžek začudeno in
se ogledal,.
Dekle se je trudno nasmejala. Njene oči so se
nekako ovlažile in zamislile in je rekla:
 
»Pa je le naš gospod prijetnejši kakor volčanski.«
«
 
»Je,« je pritrdil Matevžek. »Kadar pridiguje,
je kakor bi bil svetnik.«
 
»Kadar je hud,« je menila ona . . ,.
 
Vikar pa je tisti hip pogledal kvišku in se
zazrl v razpelo nad vrati v sobi in je s stisnjenimi
Vrstica 894 ⟶ 922:
čigar strašne rane je bil vsekal sam v bridki svoji
ljubezni in s svojo trdo, težko roko. Govoril je
licu, ki je neskončno dobro odgovarjalo samo nje-njemu
mu in vsem drugim grozilo z nepojmljivim izrazom
nesvetega, nečloveškega lica. Govoril je svojemu
Bogu s svojo besedo, odločno kakor človeški hlapec
svojemu človeškemu gospodarju:
 
»Poklical si me in izbral in svojega svetega
učenika Pavla si mi dal za vodnika in v modrem
Vrstica 915 ⟶ 944:
držal predse, kakor človeka, ki mu je nekaj dolžan
in je ponovil:
 
»Naredi mi, da ugasne ogenj in greh v mislih!«
Tisti hip je nekdo potrkal na vrata in jih odprl
in pomolil list skozi špranjo,.
 
»Kdo?« je vprašal vikar,
 
»Josephus de Menezeis,« je odvrnil otroško
slab glas, drhteč, zasopljen.
 
»Glej, kako se revše boji!« se je nasmehnil
vikar in odprl vrata. Boječi sel je bil že izginil,.
Vikar je zaprl vrata in razgrnil list in bral. In vse
lice se mu je začelo zbirati v okrutne gube in čelo
Vrstica 928 ⟶ 961:
pokrila lice. Mrmral je polglasno svoje nove misli,
svoja nova čuvstva:
 
»Josephus de Menezeis, volčanski sosed moj!
Torej nadme si odločil pasti? Zato si hodil v Tolmin
k mojim zavidljivcem, nevoščljivec stari. In
zdaj, ko slutiš, da je moj zagovornik star in njegova
moč šibka v Čedadu, "zdaj, še preden je zatisnil
svoje oči dobri gospod Ambrož, si začel,.
Groziš, ovajaš, sumničiš, natolcuješ,. Lah zavratni,
presbvterpresbyter sceleratus, živinče v sveti službi. Boj se
Janeza Potrebuježa, boj se, nevredni!«
Vikar je vrgel srdito list na mizo. Nato je
vzel razpelo in ga spet obesil na steno in ni se zahvalil,
da ga je uslišalo. Ni vedel. ,. .
 
Segel je po pokrivalu in odšel z doma proti
Dvoru, kjer je stanoval že petnajst let Ambrož de
Vrstica 948 ⟶ 983:
med »kožarji« v udobnem pokoju, spoštovan,
v Čedadu in na nemškem dvoru, vitez po milosti
cesarja Maksimiljana LI, častni namestnik čedajskega
kapitlja, ki je sicer vsako leto 8,. maja volil
iz svoje srede naddijakona »in montibus«, pobiral
desetino, zval pred svoj forum, sodil, globil, grozil,
Vrstica 956 ⟶ 991:
besedo »avstrijskega komisarja« v pravdah cerkve
in oblasti, v sporu Magnificorum Dominorum Consortum
S,. M,. V,. in tolminskih cesarskih glavarjev.
Vikarja je sprejel sivi kanonikov sluga in ga
vedel k svojemu gospodu. Za roko ga je peljal in
šepetal srečen, otročji:
 
»Gospod komisar so bili cel dan čudno veseli
in so povpraševali po gospodu vikarju. Zdaj pišejo,.
— Iznenadili jih bomo. Verujte, gospod vikar,
Prav je, kako je to prav, da ste prišli!«
Sluga je odprl vrata. Vikar je vstopil,. Droban
starček se je zganil globoko v rdečem naslonjaču,
stegnil živahno svojo drobno roko in zaklicalizaklical:
 
»Joannes, ali prinašaš pomlad, življenje?«
 
»Pomlad, padrone!« je vzkliknil duhovnik in
se sklonil k starčevi roki in jo poljubil- .Tiho se
je umaknil sluga,.
 
»Spovedal me boš,« je' rekel čez hip kanonik.
»Vzemi štolo,«
 
»Vzemi štolo,.«
 
»Ali takoj?« je vprašal vikar.
»Takoj,« je odvrnil kanonik-. »Prva je bridkost.«
Vikar je vzel štolo in je začel moliti spovedno
molitev . ,. ,. Ko pa je domolil odvezilne besede, je
snel štolo in jo položil starčku na ramena in je
izpovedal gorje svoje duše, svoje slabosti in svoj
strah. In starček je dvignil tresočo roko in ga
odvezal in blagoslovil-. Nato je rekel:
 
»Mar si pozabil, da je pisano: velle adjacet
mihi; perficere autem bonum non invenio?«
Nato je stegnil roko in pokazal na zvitek
listov in je rekel:
 
»Štirideset let sem pisal. Vzemi in beri, kadar
mene ne bo več. In če boš našel, da je v pogubljenje,
vrzi v ogenj!«
 
»Nikoli!« je odvrnil vikar, vzel liste in si jih
pritisnil na ustnice,.
 
»Blizu resnice je zmota,« je šepnil starček
in začel dremati mirno kakor otrok. Vikar se je
dvignil. Sluga je brezslišno vstopil in ga odvedel
iz sobe ,. ,. ,.
Vikar je stopil v pomlad in se je šele sedaj
domislil, da je bil prišel z drugačnim nagibom k
naddijakonu in da ni govoril ni besede.
 
»Čemu,« je rekel,. »Modrost njegovo imam in
bom bral, kadar miti bo tesno in bom v skrbeh,.«
Svež, miren je stopil v svoje stanovanje in
odprl v sobo. Tedaj se mu je dvignil naproti mlad,
62
visokorastel človek z mehkimi črnimi brčicami
pod nosom in se nasmehnil nei^amnekam trudno in kakor
v zadregi. Vikar se je zagledal začuden v bledo
mladeničevo lice. Mladenič mu je stopil živahno
naproti in mu poljubil roko in rekel:
 
»Stric! Prišel sem na počitnice,.«
 
»Glej jo, Magdaleno, njej so vnaprej razodela
polena,« je pomislil vikar in pozdravil veselo-.
 
»Zdrav, Peter moj hlapec!«
 
* * #
 
Magdalena je vstopila z vinom in kruhom
Bila je živahna in obličje ji je bilo slovesno. Položila