Plebanus Joannes: razlika med redakcijama

dodanih 122 zlogov ,  pred 10 leti
»Zdrav, Peter moj hlapec!«
 
<center>* * *</center>
 
Magdalena je vstopila z vinom in kruhom.
Bila je živahna in obličje ji je bilo slovesno. Položila
je pijačo in kruh na mizo in je obstala.
 
»No reci, no, kar misliš,« se je zasmejal vikar
»No reci, no, kar misliš,« se je zasmejal vikar.
Ona si je šla z rokavom čez oči in vzkliknila,
Ona si je šla z rokavom čez oči in vzkliknila.
 
»Naj mi verujejo, da ga nisem spoznala. Tako
se je izpremenil. Oh, šole, šole, Bogve, da je
shujšal, da ni zdrav — «
 
»Kakor riba, teta Magdalena,« je odvrnil živahno
dijak, vikarjev stričnik, sin rajne Polone, ki
jo je bilo podsulo ob velikem potresu,. »To je samo
od poti in hoje — «
 
»Ubogi otrok,« je vzdihnila ona, »notri iz globoke
Laške, pa peš,.«
 
»To ni nič,« je odvrnil vikar, »Hodil sem že
»To ni nič,« je odvrnil vikar. »Hodil sem že
dalj. Ti bi seveda ne prišla, ti,« In obrnil se je
dalj. Ti bi seveda ne prišla, ti.« In obrnil se je
naglo od nje k Petru in ga začel motriti. In ko ga
je gledal, mu je izginila prva radost iz lic,.
 
»Sedi, odpočij,« je rekel kratko in nalil iz vrča,
»Sedi, odpočij,« je rekel kratko in nalil iz vrča.
»Gospod, za večerjo, kaj bi —« je vprašala
 
Magdalena,
»Gospod, za večerjo, kaj bi — « je vprašala
»No, skuhaj. Kaj jaz vem. Po navadi seveda,
Magdalena.
Pa pojdi že, te prosim,«
 
»No, skuhaj. Kaj jaz vem. Po navadi seveda.
Pa pojdi že, te prosim.«
Magdalena je vzdihnila in zaprla tiho vrata
za seboj. Potem je potožila Katrici tiho:
 
»Ta naš gospod, saj nima srca,«
»Ta naš gospod, saj nima srca.«
Zopet si je začela brisati oči in je mrmrala:
 
»Grdo je rekel, Bog mu greh odpusti, gospod
Martin, pa tak ni bil,. Je vsaj govoril s človekom
in ga ni podil. Ta pa samo kakor v bukvah, da
ga ne razumeš, pa bevskne, da se zleneš. Naj bo,
za verne dušice in za grehe!«
Mlada pomočnica je očividno ni razumela,.
Smešila se je ob stari nerodni ženi z nekakim pre.prezagonetnim
zagonetnim smehom in strmela nekam skozi okno
v večer, kakor bi sanjala.
Hipoma se je nasmejala polglasno, vedro in
rekla:
 
»Niste ga spoznali, jaz sem ga pa koj.«
Stara kuharica se je ozrla po dekletu in se
začudila:
 
»Glej, preoblekla si se! Pa kdaj?«
 
»Prej,« je odgovorila deklica; nekaj toplejše
rdečice ji je stopilo v lica. Nato se je gibko okrenila,.
 
»Petelinčka zakoljem,« je odločila Magdalena,
»pa naj bodo hudi gospod ali pa ne. Kar je
prav, je prav!« —
 
»Gospod consiliarius Vas pozdravi,« je rekel
dijak.
 
»Hvala,« je odvrnil vikar in dvignil posodo:
 
»Dobrodošel, Peter.«
Pila sta. Vikar je videl in je mislil:
 
»Truden je in žejen. Kako slastno pije,«
»Truden je in žejen. Kako slastno pije.«
»Kruha si urezi!« je dejal nato, »in sedi,«
 
»Kruha si urezi!« je dejal nato, »in sedi.«
 
Mladi je sedel v stol, kjer je sicer počival
vikar. Vikar pa je stal ob mizi in ga opazoval.
 
»Zares je. Bled si, ali si bil bolan?«
 
»Nekaj malega.«
 
»Pa si zdaj dober?«
 
»Dober.«
Duhovnik je opazil dijakovo čepico s peresom
in jo vzel in si jo pomeril in se pošalil:
 
»Take čepice nosite torej?«
 
»Da,« je odvrnil dijak, »mi pri constantissimi,«
»Da,« je odvrnil dijak, »mi pri constantissimi.«
 
»Natio constantissima,« se je nasmehnil vikar,
»zelo lepo ime. Kaj pa facultas?«
 
»Facultas je consultissima,«
»Facultas je consultissima.«
 
»Pa rektor? Dekan?«
 
»Vestra amplitudo, Vir colendissimus dignissl
musque,.«
 
Vikar se je živahno zasmejal, snel čepico, jo
motril in vzkliknil:
 
»Moj ljubi, odkdaj pa so kurja peresa v navadi?
»Moj ljubi, odkdaj pa so kurja peresa v navadi?«
«
Mladi je zardel in hotel osramočen in v zadregi
seči po pokrivalu. Tedaj se je vikar hripavo
zasmejal.
 
»Prijatelj, ta čepica je moja. Moj tridesetletni
spomin. Brez pokrivala si se vrnil.«
Mladi je jecljal:
 
»S soškega mosta mi jo je vzel veter.«
 
»Zakaj je ne držiš,« je odvrnil resno vikar.
Čez hip je vprašal resno:
 
»Repiticijo imaš?«
 
»Imam!« je dejal lahkotno dijak,
»Imam!« je dejal lahkotno dijak.
 
»In privatam?«
 
»Ne!«
 
»Pa si pisal po denar! Ali ti nisem poslal petdeset
lir, kolikor je potrebno?«
 
»Odložil sem zaradi bolezni.«
Vikarju je postajalo lice resno in temno, a
se je krotil,.
 
»Čakaj no,« je vprašal čez hip, »o čem nameravaš
brati?«
 
»Digestum vetus, liber —«
»Digestum vetus, liber — «
»Po Bartolu?«
 
»Po Baldu.«
 
»Pa si pisal o nekem Cepoliju! Kdo te razume?«
 
»0 Cepoliju sem repitiral,« je odvrnil mladi,
»O Cepoliju sem repitiral,« je odvrnil mladi,
ki že ni mogel prikrivati zadrege. Vikar je molčal
nekaj hipov, nato je vprašal:
 
»Kako je že ime konzilijarjevo?«
 
»Strozzi,«
»Strozzi.«
»Ne poznam!« je vzkliknil vikar, »Pa praviš,
 
da me pozdravi,«
»Ne poznam!« je vzkliknil vikar. »Pa praviš,
da me pozdravi.«
 
Mladi je drhtel. Nato je odvrnil:
 
»Mislil sem prejšnjega, to se razume,«
»Mislil sem prejšnjega, to se razume.«
Vikar je stopil razburjen po sobi. Mladi je
gledal plaho za njim in njegovimi kretnjami. Hipoma
je vikar obstal tik pred svojim gojencem
in rekel:
 
»Tvoje velikonočne počitnice so letos kaj
zgodnje. Ne bom izpraševal, čemu. To ti pa povem,.
Videti je, da si slabo pazil nase in obleko. Zamazana
je, glej, in celo krpal si jo. Ali si popival?«
 
»Ne!«
Vikar je segel po kratkem ogrinjalu, ki je ležalo
koncem mize, in govoril:
 
»Nad dvajset let ti je. Nadejam se, da si razumen
in ne boš posnemal izgubljenega sina. Nisem
oče, ki bi ti mogel nadomestiti, kar si zapravil,
Nisem bogat,.«
Rahla ginjenost je zadrhtela iz njegovih besed:
 
»Šesterih kmetov desetino služim in nekaj malega
za ustanovljene maše, za pogrebe in očiščevanje
Katro, plačujem Matevžkove poti in cerkveniško
delo, gospoda obhodnika na Mostu in tebe. In ti
me staneš največ. Zdaj veš,.«
Čez hip je dodal:
 
»Ena bolezen v hlevu, ena slaba letina in
stradal bom — Ti pa ne paziš na drago obleko,
glej, in — «
Obračujoč ogrinjalce dijakovo v rokah, je tisti
hip vikar otipal list v žepiču, ga razgrnil in bral,.
Nato mu je obličje zagorelo v jezi in je bral na
glas in se rogal:
 
<poem>
»Meum est propositum in taberna mori
ubi vina proxima morieates ori;
tunc cantabunt letius angelorum chori
Deus sit propitius isti potatori!«
</poem>
 
»Peter,« je vzkliknil, »to je torej tvoja bolezen?
In morda še kaj hujšega, nesrečni človek!«
 
»Gospod stric,« je zaklical mladi proseče,
»Gospod stric,« je zaklical mladi proseče.
 
»Molči,« je odvrnil trdo vikar. Oči so mu gorele,
lice mu je bila pokrila temna rdečica; kakor
vzklik dekliških ust pred vrati v kuhinji in ga je
obšel sram in strah in je stisnil ustnice in odločil:
 
»Tepel me ne boš!«
Tedaj so se kakor sama od sebe odprla nenadoma
vrata za vikarjem in Matevžek je zaklical v sobo:
 
»Gospod, obhajat se mudi! Gospod nad-nadnad-
diakon na Dvoru — «
 
»Bog pomagaj,« je vzkliknil vikar, pograbil
sveto posodje za zadnjo popotnico, štolo in pregrinjalo
in planil za Matevžkom . ,. ,.
 
»Deo gratias!« je vzdihnil dijak, si nalil vina
in ga izpil v diuškudušku.
 
== III. ==
1.470

urejanj