Plebanus Joannes: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.291:
== III. ==
Stopiti v kuhinjo ga je bilo sram, zato je šel
iz sobe v vežo in odprl v nasprotno sobo, ki so
ji rekli »soba sveta« zaradi slike, katero je bil
vikar narisal na celo vzhodno steno. Z neskončno
ljubeznijo je bil prebil vikar tri leta vsako zimo
pred steno, preden je bil prenesel iz »mape«
vsako črto na zid. Slika je bila mogočen enakostraničen
četverokot, ki je rastel s trikotnim nastavkom
v strop in obok. V trikotu pod obokom
je prihajal Sodnik na oblakih neba in je dihal besede:
»Ecce, testimonium meum!« Niže. doli je
klečala žena, ki je bila z obema rokama razgrnila
obleko na svojih oblih, deviških prsih in je gledala
kvišku in je prosila: »Poglej, moj ljubi sin, telo, ki
te je nosilo, in prsi, ki so te dojile. Bodi usmiljen,
kakor si obljubil, vsem, ki so me častili!« Dva
angela sta ji stregla in eden jo je venčal. Dva
druga sta stražila s sulicama; eden je vabil zveličane
iz grobov pred sodbo in drugi je podil preklete
izpred sodbe hudobam v naročje in v žrelo
zevajoče peklenske zveri. Voglata četverokotna
slika pa je bila kakor s štirimi žeblji pritrjena in
so bile glavice žrebljev okrogla pismena strašnega
imena: MORS. Štirje veliki vetrovi, jahajoči na
mehovih: Boreas, Subsolanus, Auster in Eurus, in
osem malih je pihalo z vseh delov sveta v sliko
ozemelj in morij, ki so v krogu zalivala celine in
rastla kakor prečudno vejnato drevo v sredo
dežel čudes bogatih, mest, rek in stotere vode.
Prav na vrhu pod sodbo je rastlo »suho drevo«
in drevo spoznanja v raju. Srebrnobojasta kača je
ležala v drevesu. Adam je jedel in Eva je trgala
od sadu; še vsa deviška je bila in srečna, ker je
še spal črv vesti in ni še bila minila sla . . . Oko
je omahnilo ob sliki navzdol, kakor v prepad v
kraje velikega mesta Babilona; stolp napuhnjene
volje je videl daleč čez morja stotero zlo in greh,
ki se je bil od mesta vlačugarskega razlil v sever
in jug, na vzhod in zapad. Zabolelo je v duši.
dokler ni oko počilo v prečudnem mestu sredi
zemelj, v mestu zveličanja, ki je bilo vpeto v zidove
kakor v prstan in so ga križema delile ceste.
Tam blizu je rastla Golgata in je krvavel na gori
človek, razpet na križ, daleč viden, kakor luč na
gori: vse do Babilonije blodne in do volkulje na
sedmih holmih, do mesta »qui, tenet orbis frena
rotundi«. Tam so rastle v grmado sedmere cerkve,
rotunda in Kristancija. Ob tem vekovitem osišču
vseh časov in vekov je rastlo v nepreglednost
morje čudes vseh zemelj in strani. Sredi' med Laborintom
in Polžem-Karibdo se je zibala na
modrih valeh riba-deklica. Rep se je svetil in ga
je lovila z levico; z desnico je vihtela zlat venec:
lepa, sladka žena do pasu, mrzla in strahotna riba
od pasu v noge .. . Njen rep je kazal na jug v deželo
Nila, ki je kipel iz jezera in lil vode v novo
jezero. Ob njegovih vodah so živeli prečudni nestvori:
ljudje polkonji in ustničarji, Ambari, brezušesci,
rogatci, Skinopodi in ljudstva pomešanega
spola. Tu so gnezdile živali strašnega imena: Ibeks
in ptica Avalerion, ki je edini s samico na svetu,
zeleni Psitak in Salamander, zmaj krilati, ki zastruplja
studence, pa Kameleon, ki se živi od ajerja
Proti severu je kazala riba-deklica z vencem v
deželo Grifov, kjer je veter Biza doma, v kraje
Skitov in Gogovega rodu, ki stroji kože svojih
sovražnikov sebi in konjem za odejo, na otok
Mioporov, tolovajev na valeh in do Hiperborejčanov,
ki so srečni in ne poznajo smrti nego radevoljno
. . . Tam pa, kjer se solnce nagiblje v zaton,
je plavala v odprto morje galera in je bilo pisano
na jadrih kratko, bridko:
»Ubi via?«
»Kam pot?«
Mladi licenciat je vzdihnil. Čudna žalost se
ga je bila polastila med opazovanjem znane mu
slike, ki so se pred njo križali ključarji, ko so v
tej sobi sklepali z vikarjem račune; slike, ki so o
njej sanjale neveste in mlade matere in se s
krikom budile ob strani svojih mož, s katerimi
so stale pred strogo izprašujočim vikarjem v dneh,
preden jih je bil oklical. . .
»Kam pot?«
Mladi človek je mislil nazaj v dneve, ki jih
je bil preživel v tej sobi, in je mislil naprej v
dneve, ki jih je živel poslej, vse do zadnjih mesecev,
do zadnjih žalosti, bridkosti, slasti in zdvajanj.
Z nestrpnostjo človeka, ki noče čustvovati
bridkega, se je odtrgal od slike in stopil k polici.
kjer so bile knjige. Odprl je prvo; bila je obredna
knjiga in jo je odložil. Odprl je drugo; bili so
zapiski vikarja Janeza Potrebuježa, Listal je po
njej in je bral:
»Čreda, ki mi jo je Bog dal v pašnjo v letu
Gospodovem MDXXXIL«
Tu so stala na prvem mestu imena tlačanov:
Urh Bogotaj, Janez Srakoper, Peter Cvetrežnik,
Jurij Kozorog, Simon Podoreh, deset Kavčičev,
pet Krivcev, Hrast in Devetak —; tristopetinosemdeset
mož tlačanov brez otrok in žena; bila so
sama domača imena in le dve sta peli tuje: Manfreda
in Carli, Ob robu je stala opazka med
križema:
»Otroci mrjo! Niso grešili, v veselje bi bili
rastli očetom in meni. Pa si jih vzel, Gospod! Ti
veš, čemu!«
Dijak Peter je obrnil list in je bral imena svobodnjakov
in tolminskih gospodov: Bonaventura,
capitaneus; de Formentini, notarius; de Cucagna,
preco; de Tacco, capomasso; de Puppis, agens
M. D, C, miles arcis, custos, mercator , . .
Ob robu je stala opazka, krčevito pisana,
kakor obsodba:
»Misericordiam volo et non sacrificium!«
Zopet je obrnil mladenič list in je bral imena.
vikarjevega obhodnika Tomaža Skočirja, Magdalene,
vikarjeve dekle, Katarine, deklice, katero
je bil vzel za svojo, Matevžka, cerkvenca, in ime
sinu Poloninega, Petra.
Ob robu je stalo zapisano:
»Ljubim jih, ker so moji, in zadnjega najbolj,
ker je daleč.«
Dijak je zaprl knjigo in je mrmral:
»Ljubi me stric, a po svoje.«
Segel je po tretjo knjigo in je bila bivša last
veselega vikarja Martina Štampe in je bilo knjigi
ime:
»Facetiarum libri IV.«
Tedaj se je mladi poglobil v branje in vsa
žalost njegovega lica je splahnila in ugasnila ..
Mehek mrak je bil napolnil sobo z vonjivo
zarjo, ki se je bila zunaj razgrnila od čedajske
strani. Odsev nebeškega ognja je ležal na kratkih,
veselih zgodbah, katerih je bila knjiga polna. Licenciat
je bral:
»Najmlajša hči pa, lisica premetena, je začela
vihteti svoje mokre roke in je vpila: Jaz ga že
ne maram moža, ne maram, ne maram! In glej!
Ko je vihtela z mokrimi rokami, so se njej prvi
posušile in jo je oče najprvo omožil možu, ki se
ga je zvijačno branila,«
Vesela lahkomiselna kri je vzplala v mladem
človeku, ob oči mu je stopila kakor dremavica.
Tedaj je nekdo rahlo odprl vrata v sobo. Mehek
dekliški glas je vprašal:
»Gospod Peter! Ali ne pojdete večerjat?«
»Rad,« je odgovoril mladenič in se živahno
zganil. Stopil je h Katrici in jo vjel za obe roki
in jo potegnil v sobo.
»Zakaj mi praviš ,gospod',« je rekel, »ali sva
si tuja?«
»Spodobi se,« je odvrnila in dvignila oči k
njegovemu lepemu, bledemu licu. Vonj njene
zdrave polnosti in krepke ženske polti je dahnil
v trpki hlad prostora.
»Kako si zrastla,« je rekel Peter in dvignil
roko s trepetajočimi prsti k njenemu licu. Trudna,
neodločna strast je dihala iz njegove besede. Deklica
je bila sklonila glavo in se smehljala srečno.
Prijala ji je njegova beseda in ko je pogledala
kvišku, je pogledala hitro, kradoma in z neskončnim
poželjenjem, da bi ga videla, kako giblje z
ustnicami, in se še uverila, da govori res on sam
in popolnoma on in ne samo tisti iz sanj. V sladkem,
motnem hotenju je napol razklenila ustnice,
kakor da se je odprl motnobolen, rdeč cvet,
»Tako lepa nisi bila še nikoli,« je dejal Peter
in je iskal z roko po njeni navzgor ob rame in
sijajni vrat.
»Večerja čaka,« je rekla tiho. Tedaj jo je on
pritisnil za ramena tesneje k sebi in ji zašepetal
na uho strastno, skoro jezno:
»Draga si mi, moja si!«
Vonj njenih las je udaril kakor val v njegovo
obličje; lahek trepet je preletel njene ude, ki so
se bili kakor razvezali v sladko mehkost,
»Ne, ne, ne,« je dahnila nemirno, trudno. Nato
je zasopla plaho:
»Pusti, Magdalena gre.«
Drsajoč korak je odgovoril od zunaj in ju
razvezal.
»Otroka, večerja! Kje sta?«
»Oj, teta!« je zaklical brez vsake zadrege
mladenič, ko je Magdalena vstopila. »Saj pojdeva.
Samo sliko sveta sem razkazoval Katrici. Ali kaj
veste, teta, kje smo mi?«
»Kako bom vedela?«
»V Tolminu ste,« se je zasmejal živahno in
stegnil roko in pokazal na steni:
»Tu glejte. Ta kača, to je flumen Silanus, ki
se izliva proti mestu sredi voda.«
Stara ženica je šla z otročjo topostjo za gibljajem
njegove roke. On je rekel:
»In tu je riba faronika, glejte jo! Za rep se
drži. Kadar ga bo izpustila, bo gorje na zemlji:
potres, vojske in kuga^«
»O Jezus,« je zastokala ženica, »ne maram
je videti, nemarne!«
Katrica je dahnila:
»Pa zakaj tako? Ali je resnica?«
»Resnica božja,« se je nasmejal Peter veselo
in ji pomežiknil. Skrivaj ji je stisnil roko in je
čutil, da mu je pozdrav vrnila,
»Hladno je tu, pojdimo v kuhinjo,« je rekla
težko Magdalena, Stresla se je v čudnem strahu
in je nemirno mežikala s svojimi otroškoplitkimi
očmi, Peter je vzel knjigo facecij in so stopili v
somračno vežo,
* * *
Mrak se je bil zgostil, vikar Janez se še ni
bil vrnil. Oni trije so čakali v kuhinji nanj. Peter
je bral vesele zgodbe in ženski sta sedeli na
nizkih stolcih in poslušali, ko je tolmačil; bilo je
čudno solnčnotoplo v prostoru in so se bile sence,
ki jih je rezala lojenka, porazgubile v tiho nepoznano
samoto, To so bile zgodbe čudnega vonja,
mladih, veselih ljudi. Vse je rajalo in se smejalo,
celo lev, ki je bil splašil Pirama in Tizbo, celo
malic, ki so mu bili prodali Teofilovo dušo, celo
Mati božja, ki je obdarovala s srebrnim čeveljčkom
orglarčka, ki ji je pel, in ploskala veseljačici, ki ji
je rajala. Sredi veselega pogovora je zapel petelin
na gredi in se je zlenila Magdalena in vzkliknila:
»Otroka, moliti moramo!«
Kakor iz sladke omame vzbujena, se je dvignila
Katrica, Pokleknila je ob stoličku, kjer je
sedela, Peter je odložil knjigo in pokleknil
poleg nje,
»Pa dajmo,« je rekel,
Magdalena je molila naprej. Zaspana, dolga
je bila njena beseda. Pela je v topih valovih z
ostrimi presledki, da je bilo, kakor bi vedno zopet
zaprhutala trudna perot in se ostro zadela ob
nekaj trdega. Duša išče poti v solnce in mir in
pada iz sunkovitega poleta, kakor privezana
kokoš nazaj v snov in prah. Utrudi se duša in
pojema v gorečnosti sunkov in dremlje plaha; ne
sanja v višine; telo je trudno, želi iz nadležne lege
v razmah, jezik govori besede, ki ne vzbujajo, kri
je težka, dremotnost lega v oči in skranje: zdehaš;
zdehaš,,,
»Stopila je Marija k Jezusu, Marija roža devica:
Jezus, dete moje, kako se ti bo godilo na
samo cvetno nedeljo? Ljuba mati moja! Kako se
mi bo godilo na samo cvetno nedeljo? V roko bom
vzel svojo romarsko palico in svoj zlati paternošter
in pojdem v mesto Jeruzalem in bom tam
judovski kralj, Oče naš, kateri si v nebesih . , .«
Mladih prsti so se stikali v igri in usta si šepetala
med odgovore tihe besede,
»Ali še veš, kako naju je bil stric zaprl v
klet?«
»Vem,«
»Kako si se hudo bala in sem te moral držati
v svojem naročju?«
»Vem.«
»In si mi na rokah zaspala?«
»Vem.«
Magdalena je molila zaspano in izpraševala:
»Jezus, moje dete! Povej, kako se ti bo godilo
na sam veliki petek?«
Govorila je in že ni več umela, kaj moli,
Težka glava ji je kimala. Kimala je mogočna senca
na steni. Tisti hip je vprašal mladenič deklico:
»Zakaj1 si vzdihnila?«
Zašepetala je zaupno:
»Pozabila sem luč prižgati v krstnici!«
»Prava reč,«
»Ne,« je odvrnila, »z gospodovega okna se
vidi in bo vedel,«
»Zelo se ga bojiš,« je rekel,
»Pojdem, ko odmolimo,« je dehnila.
»Ali te ne bo strah?«
»Bo me!«
»Ribe faronike?«
»Mrliških glav.«
Vjel je njeno roko in se dobrikal:
»Pojdem s teboj, Katrica!« —
Sredi stavka in molitve je utihnila Magdalena,
»Magdalena spi,« je šepetnil mladenič. »Daj,
Katrica, vstani, prižgala bova luč.«
Vstala sta, vzela lojenko in pustila Magdaleno
v somraku zadnje žerjavice na ognjišču. Šla
sta na vrt, čez vrt navzgor, kjer je stala na Ilovici
mala romarska kapelica Matere božje. Postavila
jo je bila v letu 1500, pobožna bogata Tolminka,
ki je bila omožena v Florenciji in se je kot vdova
vrnila v Tolmin, tu umrla in darovala cerkvi
svetega Urha dragoceno monštranco. Bilo je sveto
mesto, kjer je stala kapelica. Trideset tolminskih
mož je bilo na tem mestu padlo 1. 1478, v strašni
borbi s Turki, ki so junakom posekali glave in
jih razmetali po cesti v Dolje. Star mož, ki ni bil
pobegnil in se skril v novo izkopan grob, je pobral
glave nesrečnikov in jih zagrebel. Med njimi, ki
so bili umrli junaške smrti, je bil oče Janeza Potrebuježa.
Junakom v spomin je stalo malo svetišče,
Vikar Janez ga je bil okrasil in iz orehovega
lesa je bil potegnil okoli malega oltarja pod
obokom polico in postavil nanjo lobanje junaških
mučenikov, trideset belih oblih lobanj, katerih ena
je bila glava njegovega očeta. Vsak petek je gorela
ponoči oljenica v pokoj in mir njihovim dušam
in v zadoščenje, da so jim trupla ležala nekje v
soških tolmunih. Na oltar pa je bil postavil vikar
veliko razpelo z Mučenikovim likom, ki je sličil
liku v vikarjevi sobi: ista roka je bila izrezala lice,
vzobličila ude in vsekala rane. Bilo je lice, ki je
neskončno dobro odgovarjalo licu vikarjevemu in
vsem drugim grozilo z izrazom nesvetega, nečloveškega,
Zaradi tega lica so morda tolminski plemiči
de Puppisi, de Formentini in de Cucagna
tožili vikarja zaupniku čedajskih kanonikov Jožefu
de Menezeisu, »che tratta guadagnare gran
quantita di danari per ftarfene allegramente, ridendofene
di coloro che corrono a baciare il ,sua
manu' fatto Crocififfo infernale . . .«
% Peter in Katrica sta bila prešla vrt v motnem
soju zadnje lune, ki je bila pravkar vzšla; vstopila
sta v samotno svetišče. Ne da bi se razgledala, je
potegnila deklica visečo luč pred svoj obraz, vnela
stenj na dušici in sunila luč navzgor, da je škripec
pod obokom zacvilil. Tedaj ji je Peter upihnil čez
rame lojenko in jo objel zadej in ji pokril lase in
tilnik in lice s poljubi,
»Ne tu, ne tu,« je zaprosila krčevito in mu
težka drhtela v rokah, da jo je napol nesel na
prosto. Globoke očesne dupline lobanj so strmele
topo v čuden prizor. Rdečkasta luč, ki je zaplala
v svetišču, je osvetila mračno lice Mučenikove
slike na križu, ki je ostal za zaprtimi vrati sam,
žalosten, v muki in molku ,, ,
Peter pa je vedel deklico nazaj in postajal
na vrtu v sencah in se opajal z njeno lepoto, z
vonjem njenega plahega, trudnega in cvetočega
telesa, njenih ustnic, ki so cvetele: rdeča roža,
tik preden se osuje , , .
Sin nadušljive matere, pohlevni Matevžek se
je bil tisti čas vrnil z Dvora, kjer je bil pustil
vikarja pri umirajočem naddijakonu, Videl je njiju
pot in njiju ljubezen in se je stisnil v senco, da
ga ne bi videla. Prešla sta mimo in je slišal besedo
polno ljubezni. Onadva sta stopila v hišo; pohlevni
Matevžek pa je stegnil roke predse, se ozrl proti
zadnjemu krajcu lune na nebu in je zamrmral
obupno, neverno:
»In če ga mara, ali jo bo vzel? Moj Bog! Ti
meni pomagaj! Hudič ga vzemi! V hišo je stopil,
pa jo ima,«
Opotekel se je proti hlevu in je legel v seno,
Ni molil, ni mislil na mater nadušljivo doma,
mislil je na dekle, ki ga je bil izbral in mu je
poljubovala drugega. Mislil je na vikarja in da
ju bo ovadil. Pa je domislil;
»Pa ju zatoži, če misliš, da te bo potem
marala!«
Ubogi človek ni mogel najti rniru, ni mogel
dognati, kako sedaj. Solze so mu začele teči po
licu in jih je brisal s krčevito nerodnostjo. Potem
je sunil kvišku. Nekak temen, obupen sklep se
je hotel izvitii iz njegovih bolesti. Šel je proti
vratom na prosto in se zadel s čelom v podboj,
ker se ni bil sklonil. Omahnil je ubito nazaj. Tolažil
je svojo bolest izvirno iz sebe:
»Zapusti naj jo in osramoti, da se bo sivi
skali smilila! Koze naj dobi, da bo grda in je ne
bo maral.«
Stopil je na prosto potolažen, da bo dobila
Katrica koze. Srečal ga je vikar, ki se je bil vrnil,
»Ali še ne spiš?« je vprašal,
»Še ne,« .je odvrnil Matevžek,
»Bi rad voglaril, kakor maček?«
»Bi —,« je zinil mladenič. Sam ni vedel, kako
je odgovoril kljubovalno in jezno,
»Si preveč mevžast,« se je prezirljivo odzval
vikar in pristavil hladno: »Spat lezi! V vikarjevi
hiši ne boš ne voglaril, ne vasoval. Kadar boš,
boš v svoji.« —
Matevžek je poslušen odšel,
Vikar pa je šel in bral ob goreči lojenki v
noč. Ob lojenki je bil kupček pepela. Vikar je
jemal list za listom. Zdaj je list zganil, spravil,
zdaj je drugega prinesel s tresočo roko nad lojenko
in ga sežgal. Zdaj je bral:
»Come per effempio, chi fi godera una Donna,
non lo fara con intentione diretta di offender Dio,
ma per compiacere al fenfo che V inclina e quafi
lo violenta a dilettarfi di fi gultofa attione,«
Vikarju je lice prevlekla trudna žalost in je
držal list nad svečo in je mrmral:
»Ne zameri, padrone! Kako naj te opravičim
za dvoumno besedo? Opravičim te, ker te poznam,
da si bil svet in moder. Goreti pa moraš!«
Stegnil je list nad lojenko.
Bridek smeh mu je legel na ustnice:
»Goriš, dobri; goriš, kakor oni nesrečni, žalostni
Arrabiato , , , goriš!« •
List je splahnil nad kupčkom pepela. Vikar
je razgrnil nov list in je bral:
»Se i Reverendi non foffero fi facili a vibrare
queft' armi della interdetta, la loro autorita farebbe
piu rifpettata, ma maggiormente feglino le
vibraffero per giustitia come le vibrano per intereffe.
«
Vikar je znova stegnil list nad svečo, a je
tisti hip odmaknil, ko je videl pred seboj pismo
volčanskega vikarja. Po tem Volčanovem pismu je
segel in je bral pazljivo in na glas, posnemovaje
noslajoči, tuji izraz glasu svojjga nasprotnika:
»Tovariš v Kristusu! Prijateljska beseda naj
Ti odpre oči in srce, da spoznaš, kako si delal
krivico. Ni srda v naših srcih, a ker smo nedolžni
in si nam krivico storil, Te opomnimo. Ne govorim
v svojem imenu, nego v imenu tovarišev, ki so
mi dali pravico: gospodov Matije, Martina, Petra,
Jurija, Odalrika, Tomaža in meniha Jerneja, pa
vseh mlajših. Kriv si in petdeset ljudi bodo podpričali,
da je res, česar Te dolže. Dolže pa Te
po pravici, da si jim večkrat jemal čast pri vernikih
in zlasti na dan svetega Urha, ko so se
stekli ljudje od vseh strani. Govoril- si s prižnice
in neumno, da so farizeji, pijanci, nečistniki in nevedneži,
hlapci neumnih in lenih skopuhov. Rekel
si: lepši je prase v svinjaku, kakor duhovni v
cerkvi! Rekel si, da kožarji več vedo o Bogu,
kakor tisti, ki cerkveno desetino jemljejo. Rekel
si, in se ne moreš izgovoriti, da nisi nikogar imenoval,
rekel si, da je na Tolminskem v vsaki fari
po en poglavitni greh: v volčanski, cerkljanski,
idrijski, bolški, kobariški in šentviški. Hudobni!
Zakaj si sebe zatajil, ki si prilika napuha, ki je
kralj vseh grehov! Tovariš v Kristusu! Pod okriljem
močnega prijatelja gospoda Ambroža si grešil
obilno proti svoji postavni gosposki. Ne mi, ona
Te bo sodila za tisto. Mi pa, ki smo Ti tovariši,
zahtevamo, da očitno popraviš krivico, ki si jo
nam delal. Tri nedelje zapored boš s prižnice obžaloval
in povedal, da si lagal, govoril neumno m
krivično,«
Duhovnik je rekel mrko:
»Lažeš se, tovariš v Kristusu, gospod Josephus!
«
Nato je stegnil pismo nad ogenj in je gorelo.
In je govoril:
»Po zaslugi goriš, zvijačnež! Zares, prase je
lepši v svinjaku, kakor si ti.«
In čez hip je mrmral:
»Za Gospoda, ki mu služim, stojim! Kaj mi
morejo? In še z lažjo? In z zavijanjem besed?
*— Gospodje tovariši! Haha! Pridite čez tri dni
k pogrebu najljubšega mi očeta, gospoda Ambroža!
Pridite! Vam bom še enkrat povedal, kdo
je duhovnik in kakšen naj bo,«
»Saj bodo prišli,« je rekel čez hip; »bom
skrbel, da ne bom prekratek!« —
Prvi bledi svit dne se je risal na oknih. Tedaj
se je vikar dvignil izza mize in legel na klop. Da
bi bil šel spat v posteljo, se mu ni več zdelo
vredno- Odločneje je rastla svetloba v sobo in iz
mraku je vstajalo čudno, nelepo in trdo obličje
Mučenika, pripetega na križ. In je bila ena in ista
bolest, ki se je odražala na razpelu in na licu
tolminskega vikarja, ki je bil vsnul, ,.
» • *
Tri dni za tem je govoril tolminski vikar
vpričo svojih faranov, številnih tovarišev-duhovnov,
plemičev, Tolmincev in Čedajskih, vpričo tolminskega
glavarja in župana. Govoril je v kipeči
sili čudne moči, ki je bila močnejša kakor kdajkoli
prej.
Ecce, sacerdos Domini! Nebesa drži kakor
steber. Kakor most je, ki nosi tovor in jezdeca,
Oče je, ki uči, kara, tepe, in mati je, ki ljubi. Kakor
njiva je: daje, kakor je prejel od svojega solnca, od
svojega Boga, To je bil pokojni! Ni pa bil, kar ne
sme biti duhovnik božji.
Vedno zopet je vzkipevalo morje barev, ki so
slikale greh, sedmeroglavo hidro. Rastli so izrazi,
ki so tolkli v obraz; bili so migljaji roke, ki kaže:
ta je, tega mislim, ali ga ne poznate?
In potem po dveh urah polnozvočne besede
je govoril vikar krčevito slovo od pokojnika in
prosil k nebu, da bi dalo Cerkvi pravih apostolov,
ohranilo krepostne v kreposti in nagnilo šibke k
dobremu...
Družba pogrebcev se je bila razgubila. Vikar
Potrebujež je stal sam ob svežem grobu. Zdaj, ko
je bilo vse mirno, ga je obšla trudna ginjenost in
je jemal slovo: sam zase, od prijatelja, od brata
po duhu. In tedaj se je spomnil, da mu je rekel
nekoč pokojni: »Janez, prijateljev ne boš imel veliko
na svetu,«
»Nobenega več,« je vzdihnil vikar.
Hladno ga je streslo. Začutil je, da mu bo
hoditi težko pot in da nima nego kožarje in tlačane,
ki so mu vdani, otroke in žene.
»In še ti se me bojijo,« je pomislil, »ker sem
trd.«
Tedaj se je približal vikarju črnooblečen bled
mož s temno redko kozjo brado, tih, šibek in
skromen, se poklonil nekam nerodno in pozdravil
v mehki latinščini.
»Kaj bi radi?« je vprašal vikar po domače:
»Spovedal bi se,« je odvrnil tujec,
»Ali ste moj faran?«
»Sem,« je pritrdil oni, »Na sredi poti v Zalaz
stanujem,« —
»Vrač, čudni mož? Slišal sem! Kdo ste pravzaprav?
«
Degradatus actualiter ante tres,« je zinil
tiho tujec.
Vikar se je začudil. Nato pa je rekel mirno:
»Stopiva v cerkev!« —
| |||