Plebanus Joannes: razlika med redakcijama

dodanih 21 zlogov ,  pred 10 leti
v strop in obok. V trikotu pod obokom
je prihajal Sodnik na oblakih neba in je dihal besede:
 
»Ecce, testimonium meum!« Niže. doli je
klečala žena, ki je bila z obema rokama razgrnila
obleko na svojih oblih, deviških prsih in je gledala
kvišku in je prosila: »Poglej, moj ljubi sin, telo, ki
»Poglej, moj ljubi sin, telo, ki
te je nosilo, in prsi, ki so te dojile. Bodi usmiljen,
kakor si obljubil, vsem, ki so me častili!« Dva
volje je videl daleč čez morja stotero zlo in greh,
ki se je bil od mesta vlačugarskega razlil v sever
in jug, na vzhod in zapad. Zabolelo je v duši.,
dokler ni oko počilo v prečudnem mestu sredi
zemelj, v mestu zveličanja, ki je bilo vpeto v zidove
rotunda in Kristancija. Ob tem vekovitem osišču
vseh časov in vekov je rastlo v nepreglednost
morje čudes vseh zemelj in strani. Sredi' med Laborintom
in Polžem-Karibdo se je zibala na
modrih valeh riba-deklica. Rep se je svetil in ga
je lovila z levico; z desnico je vihtela zlat venec:
lepa, sladka žena do pasu, mrzla in strahotna riba
od pasu v noge . . . Njen rep je kazal na jug v deželo
Nila, ki je kipel iz jezera in lil vode v novo
jezero. Ob njegovih vodah so živeli prečudni nestvori:
in ptica Avalerion, ki je edini s samico na svetu,
zeleni Psitak in Salamander, zmaj krilati, ki zastruplja
studence, pa Kameleon, ki se živi od ajerja.
Proti severu je kazala riba-deklica z vencem v
deželo Grifov, kjer je veter Biza doma, v kraje
je plavala v odprto morje galera in je bilo pisano
na jadrih kratko, bridko:
 
»Ubi via?«
»Kam pot?«
 
Mladi licenciat je vzdihnil. Čudna žalost se
ga je bila polastila med opazovanjem znane mu
krikom budile ob strani svojih mož, s katerimi
so stale pred strogo izprašujočim vikarjem v dneh,
preden jih je bil oklical . . .
 
»Kam pot?«
Mladi človek je mislil nazaj v dneve, ki jih
do zadnjih žalosti, bridkosti, slasti in zdvajanj.
Z nestrpnostjo človeka, ki noče čustvovati
bridkega, se je odtrgal od slike in stopil k polici.,
kjer so bile knjige. Odprl je prvo; bila je obredna
knjiga in jo je odložil. Odprl je drugo; bili so
zapiski vikarja Janeza Potrebuježa,. Listal je po
njej in je bral:
 
»Čreda, ki mi jo je Bog dal v pašnjo v letu
Gospodovem MDXXXIL.«
Tu so stala na prvem mestu imena tlačanov:
Urh Bogotaj, Janez Srakoper, Peter Cvetrežnik,
Jurij Kozorog, Simon Podoreh, deset Kavčičev,
pet Krivcev, Hrast in Devetak —; : tristopetinosemdeset
mož tlačanov brez otrok in žena; bila so
sama domača imena in le dve sta peli tuje: Manfreda
in Carli,. Ob robu je stala opazka med
križema:
 
»Otroci mrjo! Niso grešili, v veselje bi bili
rastli očetom in meni. Pa si jih vzel, Gospod! Ti
capitaneus; de Formentini, notarius; de Cucagna,
preco; de Tacco, capomasso; de Puppis, agens
M. D,. C., miles arcis, custos, mercator ,. . .
Ob robu je stala opazka, krčevito pisana,
kakor obsodba:
 
»Misericordiam volo et non sacrificium!«
Zopet je obrnil mladenič list in je bral imena.
vikarjevega obhodnika Tomaža Skočirja, Magdalene,
vikarjeve dekle, Katarine, deklice, katero
sinu Poloninega, Petra.
Ob robu je stalo zapisano:
 
»Ljubim jih, ker so moji, in zadnjega najbolj,
ker je daleč.«
Dijak je zaprl knjigo in je mrmral:
 
»Ljubi me stric, a po svoje.«
Segel je po tretjo knjigo in je bila bivša last
veselega vikarja Martina Štampe in je bilo knjigi
ime:
 
»Facetiarum libri IV.«
Tedaj se je mladi poglobil v branje in vsa
žalost njegovega lica je splahnila in ugasnila . . .
 
 
 
Mehek mrak je bil napolnil sobo z vonjivo
zarjo, ki se je bila zunaj razgrnila od čedajske
veselih zgodbah, katerih je bila knjiga polna. Licenciat
je bral:
 
»Najmlajša hči pa, lisica premetena, je začela
vihteti svoje mokre roke in je vpila: Jaz ga že
1.470

urejanj