Plebanus Joannes: razlika med redakcijama

dodanih 85 zlogov ,  pred 10 leti
žalost njegovega lica je splahnila in ugasnila . . .
 
<center>* * *</center>
 
 
Mehek mrak je bil napolnil sobo z vonjivo
Ko je vihtela z mokrimi rokami, so se njej prvi
posušile in jo je oče najprvo omožil možu, ki se
ga je zvijačno branila,.«
Vesela lahkomiselna kri je vzplala v mladem
človeku, ob oči mu je stopila kakor dremavica.
Tedaj je nekdo rahlo odprl vrata v sobo. Mehek
dekliški glas je vprašal:
 
»Gospod Peter! Ali ne pojdete večerjat?«
 
»Rad,« je odgovoril mladenič in se živahno
zganil. Stopil je h Katrici in jo vjel za obe roki
in jo potegnil v sobo.
 
»Zakaj mi praviš ,gospod',« je rekel, »ali sva
si tuja?«
 
»Spodobi se,« je odvrnila in dvignila oči k
njegovemu lepemu, bledemu licu. Vonj njene
zdrave polnosti in krepke ženske polti je dahnil
v trpki hlad prostora.
 
»Kako si zrastla,« je rekel Peter in dvignil
roko s trepetajočimi prsti k njenemu licu. Trudna,
in popolnoma on in ne samo tisti iz sanj. V sladkem,
motnem hotenju je napol razklenila ustnice,
kakor da se je odprl motnobolen, rdeč cvet,.
 
»Tako lepa nisi bila še nikoli,« je dejal Peter
in je iskal z roko po njeni navzgor ob rame in
sijajni vrat.
 
»Večerja čaka,« je rekla tiho. Tedaj jo je on
pritisnil za ramena tesneje k sebi in ji zašepetal
na uho strastno, skoro jezno:
 
»Draga si mi, moja si!«
Vonj njenih las je udaril kakor val v njegovo
obličje; lahek trepet je preletel njene ude, ki so
se bili kakor razvezali v sladko mehkost,.
 
»Ne, ne, ne,« je dahnila nemirno, trudno. Nato
je zasopla plaho:
Drsajoč korak je odgovoril od zunaj in ju
razvezal.
 
»Otroka, večerja! Kje sta?«
 
»Oj, teta!« je zaklical brez vsake zadrege
mladenič, ko je Magdalena vstopila. »Saj pojdeva.
Samo sliko sveta sem razkazoval Katrici. Ali kaj
veste, teta, kje smo mi?«
 
»Kako bom vedela?«
 
»V Tolminu ste,« se je zasmejal živahno in
stegnil roko in pokazal na steni:
 
»Tu glejte. Ta kača, to je flumen Silanus, ki
se izliva proti mestu sredi voda.«
Stara ženica je šla z otročjo topostjo za gibljajem
njegove roke. On je rekel:
 
»In tu je riba faronika, glejte jo! Za rep se
drži. Kadar ga bo izpustila, bo gorje na zemlji:
potres, vojske in kuga^«
 
»O Jezus,« je zastokala ženica, »ne maram
je videti, nemarne!«
Katrica je dahnila:
 
»Pa zakaj tako? Ali je resnica?«
 
»Resnica božja,« se je nasmejal Peter veselo
in ji pomežiknil. Skrivaj ji je stisnil roko in je
čutil, da mu je pozdrav vrnila,.
 
»Hladno je tu, pojdimo v kuhinjo,« je rekla
težko Magdalena,. Stresla se je v čudnem strahu
in je nemirno mežikala s svojimi otroškoplitkimi
očmi,. Peter je vzel knjigo facecij in so stopili v
somračno vežo,.
 
* * *
<center>* * *</center>
 
Mrak se je bil zgostil, vikar Janez se še ni
bil vrnil. Oni trije so čakali v kuhinji nanj. Peter
mladih, veselih ljudi. Vse je rajalo in se smejalo,
celo lev, ki je bil splašil Pirama in Tizbo, celo
malicmalič, ki so mu bili prodali Teofilovo dušo, celo
Mati božja, ki je obdarovala s srebrnim čeveljčkom
orglarčka, ki ji je pel, in ploskala veseljačici, ki ji
je rajala. Sredi veselega pogovora je zapel petelin
na gredi in se je zlenila Magdalena in vzkliknila:
 
»Otroka, moliti moramo!«
Kakor iz sladke omame vzbujena, se je dvignila
Katrica,. Pokleknila je ob stoličku, kjer je
sedela, Peter je odložil knjigo in pokleknil
poleg nje,.
 
»Pa dajmo,« je rekel,.
Magdalena je molila naprej. Zaspana, dolga
je bila njena beseda. Pela je v topih valovih z
v razmah, jezik govori besede, ki ne vzbujajo, kri
je težka, dremotnost lega v oči in skranje: zdehaš;
zdehaš,,, . . .
 
»Stopila je Marija k Jezusu, Marija roža devica:
Jezus, dete moje, kako se ti bo godilo na
vzel svojo romarsko palico in svoj zlati paternošter
in pojdem v mesto Jeruzalem in bom tam
judovski kralj, Oče naš, kateri si v nebesih . ,. . «
Mladih prsti so se stikali v igri in usta si šepetala
med odgovore tihe besede,.
 
»Ali še veš, kako naju je bil stric zaprl v
klet?«
 
»Vem,.«
 
»Kako si se hudo bala in sem te moral držati
v svojem naročju?«
 
»Vem.«
 
»In si mi na rokah zaspala?«
 
»Vem.«
Magdalena je molila zaspano in izpraševala:
 
»Jezus, moje dete! Povej, kako se ti bo godilo
na sam veliki petek?«
Govorila je in že ni več umela, kaj moli,.
Težka glava ji je kimala. Kimala je mogočna senca
na steni. Tisti hip je vprašal mladenič deklico:
 
»Zakaj1Zakaj si vzdihnila?«
Zašepetala je zaupno:
 
»Pozabila sem luč prižgati v krstnici!«
 
»Prava reč,.«
 
»Ne,« je odvrnila, »z gospodovega okna se
vidi in bo vedel,.«
 
»Zelo se ga bojiš,« je rekel,.
 
»Pojdem, ko odmolimo,« je dehnila.
 
»Ali te ne bo strah?«
 
»Bo me!«
 
»Ribe faronike?«
 
»Mrliških glav.«
Vjel je njeno roko in se dobrikal:
 
»Pojdem s teboj, Katrica!« —
Sredi stavka in molitve je utihnila Magdalena,
 
»Magdalena spi,« je šepetnil mladenič. »Daj,
Katrica, vstani, prižgala bova luč.«
sta na vrt, čez vrt navzgor, kjer je stala na Ilovici
mala romarska kapelica Matere božje. Postavila
jo je bila v letu 1500,. pobožna bogata Tolminka,
ki je bila omožena v Florenciji in se je kot vdova
vrnila v Tolmin, tu umrla in darovala cerkvi
svetega Urha dragoceno monštranco. Bilo je sveto
mesto, kjer je stala kapelica. Trideset tolminskih
mož je bilo na tem mestu padlo 1l. 1478,. v strašni
borbi s Turki, ki so junakom posekali glaveslave in
jih razmetali po cesti v Dolje. Star mož, ki ni bil
pobegnil in se skril v novo izkopan grob, je pobral
glave nesrečnikov in jih zagrebel. Med njimi, ki
so bili umrli junaške smrti, je bil oče Janeza Potrebuježa.
Junakom v spomin je stalo malo svetišče,.
Vikar Janez ga je bil okrasil in iz orehovega
lesa je bil potegnil okoli malega oltarja pod
vzobličila ude in vsekala rane. Bilo je lice, ki je
neskončno dobro odgovarjalo licu vikarjevemu in
vsem drugim grozilo z izrazom nesvetega, nečloveškega,.
Zaradi tega lica so morda tolminski plemiči
de Puppisi, de Formentini in de Cucagna
117

urejanj