Plebanus Joannes: Razlika med redakcijama

žalost njegovega lica je splahnila in ugasnila . . .

 

 

Mehek mrak je bil napolnil sobo z vonjivo

Ko je vihtela z mokrimi rokami, so se njej prvi

posušile in jo je oče najprvo omožil možu, ki se

Vesela lahkomiselna kri je vzplala v mladem

človeku, ob oči mu je stopila kakor dremavica.

Tedaj je nekdo rahlo odprl vrata v sobo. Mehek

dekliški glas je vprašal:

»Gospod Peter! Ali ne pojdete večerjat?«

»Rad,« je odgovoril mladenič in se živahno

zganil. Stopil je h Katrici in jo vjel za obe roki

in jo potegnil v sobo.

»Zakaj mi praviš ,gospod',« je rekel, »ali sva

si tuja?«

»Spodobi se,« je odvrnila in dvignila oči k

njegovemu lepemu, bledemu licu. Vonj njene

zdrave polnosti in krepke ženske polti je dahnil

v trpki hlad prostora.

»Kako si zrastla,« je rekel Peter in dvignil

roko s trepetajočimi prsti k njenemu licu. Trudna,

in popolnoma on in ne samo tisti iz sanj. V sladkem,

motnem hotenju je napol razklenila ustnice,

»Tako lepa nisi bila še nikoli,« je dejal Peter

in je iskal z roko po njeni navzgor ob rame in

sijajni vrat.

»Večerja čaka,« je rekla tiho. Tedaj jo je on

pritisnil za ramena tesneje k sebi in ji zašepetal

na uho strastno, skoro jezno:

»Draga si mi, moja si!«

Vonj njenih las je udaril kakor val v njegovo

obličje; lahek trepet je preletel njene ude, ki so

»Ne, ne, ne,« je dahnila nemirno, trudno. Nato

je zasopla plaho:

Drsajoč korak je odgovoril od zunaj in ju

razvezal.

»Otroka, večerja! Kje sta?«

»Oj, teta!« je zaklical brez vsake zadrege

mladenič, ko je Magdalena vstopila. »Saj pojdeva.

Samo sliko sveta sem razkazoval Katrici. Ali kaj

veste, teta, kje smo mi?«

»Kako bom vedela?«

»V Tolminu ste,« se je zasmejal živahno in

stegnil roko in pokazal na steni:

»Tu glejte. Ta kača, to je flumen Silanus, ki

se izliva proti mestu sredi voda.«

Stara ženica je šla z otročjo topostjo za gibljajem

njegove roke. On je rekel:

»In tu je riba faronika, glejte jo! Za rep se

drži. Kadar ga bo izpustila, bo gorje na zemlji:

»O Jezus,« je zastokala ženica, »ne maram

je videti, nemarne!«

Katrica je dahnila:

»Pa zakaj tako? Ali je resnica?«

»Resnica božja,« se je nasmejal Peter veselo

in ji pomežiknil. Skrivaj ji je stisnil roko in je

»Hladno je tu, pojdimo v kuhinjo,« je rekla

in je nemirno mežikala s svojimi otroškoplitkimi

Mrak se je bil zgostil, vikar Janez se še ni

bil vrnil. Oni trije so čakali v kuhinji nanj. Peter

mladih, veselih ljudi. Vse je rajalo in se smejalo,

celo lev, ki je bil splašil Pirama in Tizbo, celo

Mati božja, ki je obdarovala s srebrnim čeveljčkom

orglarčka, ki ji je pel, in ploskala veseljačici, ki ji

je rajala. Sredi veselega pogovora je zapel petelin

na gredi in se je zlenila Magdalena in vzkliknila:

»Otroka, moliti moramo!«

Kakor iz sladke omame vzbujena, se je dvignila

sedela, Peter je odložil knjigo in pokleknil

Magdalena je molila naprej. Zaspana, dolga

je bila njena beseda. Pela je v topih valovih z

v razmah, jezik govori besede, ki ne vzbujajo, kri

je težka, dremotnost lega v oči in skranje: zdehaš;

»Stopila je Marija k Jezusu, Marija roža devica:

Jezus, dete moje, kako se ti bo godilo na

vzel svojo romarsko palico in svoj zlati paternošter

in pojdem v mesto Jeruzalem in bom tam

Mladih prsti so se stikali v igri in usta si šepetala

»Ali še veš, kako naju je bil stric zaprl v

klet?«

»Kako si se hudo bala in sem te moral držati

v svojem naročju?«

»Vem.«

»In si mi na rokah zaspala?«

»Vem.«

Magdalena je molila zaspano in izpraševala:

»Jezus, moje dete! Povej, kako se ti bo godilo

na sam veliki petek?«

Težka glava ji je kimala. Kimala je mogočna senca

na steni. Tisti hip je vprašal mladenič deklico:

Zašepetala je zaupno:

»Pozabila sem luč prižgati v krstnici!«

»Ne,« je odvrnila, »z gospodovega okna se

»Pojdem, ko odmolimo,« je dehnila.

»Ali te ne bo strah?«

»Bo me!«

»Ribe faronike?«

»Mrliških glav.«

Vjel je njeno roko in se dobrikal:

»Pojdem s teboj, Katrica!« —

Sredi stavka in molitve je utihnila Magdalena,

»Magdalena spi,« je šepetnil mladenič. »Daj,

Katrica, vstani, prižgala bova luč.«

sta na vrt, čez vrt navzgor, kjer je stala na Ilovici

mala romarska kapelica Matere božje. Postavila

ki je bila omožena v Florenciji in se je kot vdova

vrnila v Tolmin, tu umrla in darovala cerkvi

svetega Urha dragoceno monštranco. Bilo je sveto

mesto, kjer je stala kapelica. Trideset tolminskih

jih razmetali po cesti v Dolje. Star mož, ki ni bil

pobegnil in se skril v novo izkopan grob, je pobral

glave nesrečnikov in jih zagrebel. Med njimi, ki

so bili umrli junaške smrti, je bil oče Janeza Potrebuježa.

Vikar Janez ga je bil okrasil in iz orehovega

lesa je bil potegnil okoli malega oltarja pod

vzobličila ude in vsekala rane. Bilo je lice, ki je

neskončno dobro odgovarjalo licu vikarjevemu in

Zaradi tega lica so morda tolminski plemiči

de Puppisi, de Formentini in de Cucagna