Plebanus Joannes: razlika med redakcijama

dodanih 87 zlogov ,  pred 10 leti
tožili vikarja zaupniku čedajskih kanonikov Jožefu
de Menezeisu, »che tratta guadagnare gran
quantita di danari per ftarfeneſtarfene allegramente, ridendofene
di coloro che corrono a baciare il ,sua
manu' fatto CrocififfoCrocifiſfo infernale . . . «
 
% Peter in Katrica sta bila prešla vrt v motnem
soju zadnje lune, ki je bila pravkar vzšla; vstopila
sta v samotno svetišče. Ne da bi se razgledala, je
pod obokom zacvilil. Tedaj ji je Peter upihnil čez
rame lojenko in jo objel zadej in ji pokril lase in
tilnik in lice s poljubi,.
 
»Ne tu, ne tu,« je zaprosila krčevito in mu
težka drhtela v rokah, da jo je napol nesel na
v svetišču, je osvetila mračno lice Mučenikove
slike na križu, ki je ostal za zaprtimi vrati sam,
žalosten, v muki in molku ,,. ,. .
Peter pa je vedel deklico nazaj in postajal
na vrtu v sencah in se opajal z njeno lepoto, z
vonjem njenega plahega, trudnega in cvetočega
telesa, njenih ustnic, ki so cvetele: rdeča roža,
tik preden se osuje ,. ,. .
Sin nadušljive matere, pohlevni Matevžek se
je bil tisti čas vrnil z Dvora, kjer je bil pustil
vikarja pri umirajočem naddijakonu,. Videl je njiju
pot in njiju ljubezen in se je stisnil v senco, da
ga ne bi videla. Prešla sta mimo in je slišal besedo
zadnjemu krajcu lune na nebu in je zamrmral
obupno, neverno:
 
»In če ga mara, ali jo bo vzel? Moj Bog! Ti
meni pomagaj! Hudič ga vzemi! V hišo je stopil,
pa jo ima,.«
Opotekel se je proti hlevu in je legel v seno,.
Ni molil, ni mislil na mater nadušljivo doma,
mislil je na dekle, ki ga je bil izbral in mu je
poljubovala drugega. Mislil je na vikarja in da
ju bo ovadil. Pa je domislil;:
 
»Pa ju zatoži, če misliš, da te bo potem
marala!«
ker se ni bil sklonil. Omahnil je ubito nazaj. Tolažil
je svojo bolest izvirno iz sebe:
 
»Zapusti naj jo in osramoti, da se bo sivi
skali smilila! Koze naj dobi, da bo grda in je ne
bo maral.«
Stopil je na prosto potolažen, da bo dobila
Katrica koze. Srečal ga je vikar, ki se je bil vrnil,.
 
»Ali še ne spiš?« je vprašal,
 
»Še ne,« .je odvrnil Matevžek,.
 
»Bi rad voglaril, kakor maček?«
 
»Bi —,« je zinil mladenič. Sam ni vedel, kako
je odgovoril kljubovalno in jezno,.
 
»Si preveč mevžast,« se je prezirljivo odzval
vikar in pristavil hladno: »Spat lezi! V vikarjevi
hiši ne boš ne voglaril, ne vasoval. Kadar boš,
boš v svoji.« —
Matevžek je poslušen odšel,.
 
<center> *** </center>
 
Vikar pa je šel in bral ob goreči lojenki v
noč. Ob lojenki je bil kupček pepela. Vikar je
zdaj je drugega prinesel s tresočo roko nad lojenko
in ga sežgal. Zdaj je bral:
 
»Come per effempioeſſempio, chi fi godera una Donna,
non lo fara con intentione diretta di offender Dio,
ma per compiacere al fenfoſenſo che V inclina e quafi
lo violenta a dilettarfi di fiſi gultofagultoſa attione,.«
Vikarju je lice prevlekla trudna žalost in je
držal list nad svečo in je mrmral:
 
»Ne zameri, padrone! Kako naj te opravičim
za dvoumno besedo? Opravičim te, ker te poznam,
Stegnil je list nad lojenko.
Bridek smeh mu je legel na ustnice:
 
»Goriš, dobri; goriš, kakor oni nesrečni, žalostni
Arrabiato ,. ,. ,. goriš!«
List je splahnil nad kupčkom pepela. Vikar
je razgrnil nov list in je bral:
 
»Se i Reverendi non fofferoſoſſero fiſi facili a vibrare
queftqueſt' armi della interdetta, la loro autorita farebbeſarebbe
piu rifpettatariſpettata, ma maggiormente feglinoſ'eglino le
vibrafferovibraſſero per giustitia come le vibrano per intereffeintereſſe.«
«
 
Vikar je znova stegnil list nad svečo, a je
tisti hip odmaknil, ko je videl pred seboj pismo
segel in je bral pazljivo in na glas, posnemovaje
noslajoči, tuji izraz glasu svojjga nasprotnika:
 
»Tovariš v Kristusu! Prijateljska beseda naj
Ti odpre oči in srce, da spoznaš, kako si delal
po pravici, da si jim večkrat jemal čast pri vernikih
in zlasti na dan svetega Urha, ko so se
stekli ljudje od vseh strani. Govoril- si s prižnice
in neumno, da so farizeji, pijanci, nečistniki in nevedneži,
hlapci neumnih in lenih skopuhov. Rekel
nam delal. Tri nedelje zapored boš s prižnice obžaloval
in povedal, da si lagal, govoril neumno m
krivično,.«
Duhovnik je rekel mrko:
 
»Lažeš se, tovariš v Kristusu, gospod Josephus!«
«
Nato je stegnil pismo nad ogenj in je gorelo.
In je govoril:
 
»Po zaslugi goriš, zvijačnež! Zares, prase je
lepši v svinjaku, kakor si ti.«
In čez hip je mrmral:
 
»Za Gospoda, ki mu služim, stojim! Kaj mi
morejo? In še z lažjo? In z zavijanjem besed?
*— Gospodje tovariši! Haha! Pridite čez tri dni
k pogrebu najljubšega mi očeta, gospoda Ambroža!
Pridite! Vam bom še enkrat povedal, kdo
je duhovnik in kakšen naj bo,.«
 
»Saj bodo prišli,« je rekel čez hip; »bom
skrbel, da ne bom prekratek!« —
se je vikar dvignil izza mize in legel na klop. Da
bi bil šel spat v posteljo, se mu ni več zdelo
vredno-. Odločneje je rastla svetloba v sobo in iz
mraku je vstajalo čudno, nelepo in trdo obličje
Mučenika, pripetega na križ. In je bila ena in ista
bolest, ki se je odražala na razpelu in na licu
tolminskega vikarja, ki je bil vsnul, ,. . .
 
» • *
<center> *** </center>
 
Tri dni za tem je govoril tolminski vikar
vpričo svojih faranov, številnih tovarišev-duhovnov,
prej.
Ecce, sacerdos Domini! Nebesa drži kakor
steber. Kakor most je, ki nosi tovor in jezdeca,.
Oče je, ki uči, kara, tepe, in mati je, ki ljubi. Kakor
njiva je: daje, kakor je prejel od svojega solnca, od
svojega Boga,. To je bil pokojni! Ni pa bil, kar ne
sme biti duhovnik božji.
Vedno zopet je vzkipevalo morje barev, ki so
prosil k nebu, da bi dalo Cerkvi pravih apostolov,
ohranilo krepostne v kreposti in nagnilo šibke k
dobremu . . .
Družba pogrebcev se je bila razgubila. Vikar
Potrebujež je stal sam ob svežem grobu. Zdaj, ko
je jemal slovo: sam zase, od prijatelja, od brata
po duhu. In tedaj se je spomnil, da mu je rekel
nekoč pokojni: »Janez, prijateljev ne boš imel veliko
 
na svetu,«
»Janez, prijateljev ne boš imel veliko
na svetu,.«
 
»Nobenega več,« je vzdihnil vikar.
Hladno ga je streslo. Začutil je, da mu bo
hoditi težko pot in da nima nego kožarje in tlačane,
ki so mu vdani, otroke in žene.
 
»In še ti se me bojijo,« je pomislil, »ker sem
trd.«
skromen, se poklonil nekam nerodno in pozdravil
v mehki latinščini.
 
»Kaj bi radi?« je vprašal vikar po domače:
 
»Spovedal bi se,« je odvrnil tujec,.
 
»Ali ste moj faran?«
 
»Sem,« je pritrdil oni, »Na sredi poti v Zalaz
stanujem,« —
 
»Vrač, čudni mož? Slišal sem! Kdo ste pravzaprav?«
«
 
Degradatus actualiter ante tres,« je zinil
tiho tujec.
Vikar se je začudil. Nato pa je rekel mirno:
 
»Stopiva v cerkev!« —
117

urejanj