Plebanus Joannes: razlika med redakcijama

dodanih 34 zlogov ,  pred 10 leti
»V ranah . . . v ječah . . . v postih . . . v čistosti
. . . v znanju . . . v besedi resnice . . .
moči . . . v časti . . . nečasti . . . per ininſamiam et
bonam famamſamam . . . ut seduetores et veraces . . ,.
sicut qui ignoti et cogniti . . . «
Vikar Janez je dvignil glavo in je videl, da je
sam. Poln tople stanovske ljubezni je zamrmral:
 
»Usmili se njih in mene, Tolminci smo!«
Vsak sobotni večer je občutil vikar vedno
je bila nestrpna razigranost duha, ki je mislil na
pridigo za prihodnji dan, veselo iskaje po sto
imenih za eno resnico: vse je dobro v Bogu,.
Tega svojega spoznanja vesel je iskal vikar za
tistim živim v besedi in mu je bilo jasno: beseda
je vesela, če ima Boga, in je žalostna, če je iz
hudiča,. »Hudič,« je čuvstvoval, »dajem mu ime,
ki ni grdo in žalostno. Dajem mu ime iz Boga.
Njegovo pravo ime je drugo. Ne, ni tako! Ne sme
imeti imena. Če je neskončno preklet, je tudi v
tem, da nima imena. Ne imena ne glasu. In zdaj
vem, kaj je. Žalostni, brezimni, večnonemi,.« Nato
je vzrastlo veselje v vikarju:
 
»Ti, Jevane, pa si zgovorni hlapec Gospodov
in imaš prav kakor On svoje veselje z besedo, ki
misli in želje, da vidi sto oči. Ti moreš z besedo
sebe vzdigniti v veselje in k Bogu ravnati duše
svojih ovčic.«
Čez hip pa je čuvstvoval:
 
»Kako naj jih učim, da bo prav in me bodo
prav razumeli? Gospodi znam golčati in v laškem
govore po otročje, kako naj me razumejo? Kaj
vedo? Vedo in vidijo in umejo o mačjih očeh in
solzicah, o oprtniku in Ustnikulistniku, o senikih in o
ovsu, ki ga pes služi, o travi malovratu in muhiču,
o ošvitšku in blazini pod streho, o mečilnikih in
mehnicah, kako se snop dresi in kako kobila ruje
in se krave tečejo — «
Sredi svoje vesele zgovornosti je postal
vikar resen:
 
»Mar nisem Tolminec in me ni mati učila
govoriti, kakor tu govorijo? Nisem jim govoril
prav dozdaj! Jevane, nisi jim tako, da bi šla vsaka
beseda v prav. Drugače jim boš povedal odslej in
že koj jutri boš začel,.«
Razgret je začel hoditi vikar po sobi. In je
iskal in je našel in ni bilo podobno jeziku apostolovemu,.
A bilo je dobro in je bil zadovoljen in
je mrmral:
 
»Volčanski galjot! Svojim lastnim ovcam groziš
cerkvene jasli zapreti! Jutri pridi ali pa pošlji
poslušat, kako se pove kmetom in rutarjem! ,. . . «
 
» » *
<center>***</center>
 
Prvo postno nedeljo je pridigoval vikar Janez
in je povedal, kakor nikoli poprej:
 
»Ali boš nosil v malin na goro k pridružnici
in boš romal v malin k vodi? Ali naj se dedec
kmisa in otroče kolne? Otrebki so za teletom in
otava za jamico. Prva je košnja, potem so lonice;
prvo je klas*, je snop in potem je ošvišek slame,.
Ne boš oblačila grejke pod srajco in dolenjca nad
krilo. Vse po svoje, po pameti in prav, kakor je
in kača ozimeje le pod jesen, kadar oprhne
kozomor. Vse ob svojem času in prav, kakor je
ustvaril Gospod: Črešnječrešnje, da se pišejo, koža, da se
piša; iz megla, da štrka in mrcini,. Pritlika v meji
ne raste v drevo in nagnoj ne cvete rdeče. Vse
po božji volji in besedi! Vse je dobro, vse od Boga!
Zato Ga hvali in moli! Boš rekel, da govorim li-lisasto!
sasto! Ti sam si lisast in neumen! Vse je dobro,
vse 'je od Boga! Tudi slabosti in bolezni je dal.
Sedem jih je dal: sušico, bodilj, divje meso,
skrnino, kostenico, golico in smeti. Lahi pa so
srčno zelje, spalko in pelin in vse tiste, ki so jih
znašli učeni ljudje: kardamon, kasija, terjak,
vinum hispanicum, lapis pvrilispyrilis in lignum sacrum
za laški ogenj. Pa še velike besede je dal in male,
odroke in molitev proti kugi in kačjemu strupu,
Nisem lisast, ut seductor et verax golčim in je
nisem golsnil nepravične,. Žloti šibo in brezovo
mast, da bo zdrava. Za pokoro so nam bolezni
in potresi in tlaka in lakota, za pokoro telesu, ki
telesu ritastemu in v življenje dušam, ki so
večne. Tako je Bog odločil in storil. Ti pa si
ravnal narobe. Hudič te nosi kolonce v greh,.
Potno srajco boš vrgel raz sebe, ali duše umazane
ne boš umil? Ali hočeš res ostati meljušnik, suha
jamo? O človek! V tem svetem postnem času, ko
je šel sam Gospod Kristus v puščavo pokoro delat,
spreglej in se obvedi: Kakšna je moja duša? Po.Povedal
vedal ti bom na uho! Gosposke žene in hčere
po mestih nosijo na desni roki kožušček, pa mu
pravijo b o l š j i h l e v , zato ker gredo vse bolhe
117

urejanj