Plebanus Joannes: razlika med redakcijama

dodanih 219 zlogov ,  pred 10 leti
ti bom na uho! Gosposke žene in hčere
po mestih nosijo na desni roki kožušček, pa mu
pravijo <em>b o l š j i h l e v </em>, zato ker gredo vse bolhe
iz obleke v to dlako. Tak bolšji hlev je tvoja
duša: ušiva je, gnidava, garjeva, opiščena, smetna
in smrdljiva,. V imenu Gospoda Jezusa, ki je hudiča,
zapeljivca mutastega, pognal in strahoval,
ti ukažem, da se kesaj in vrni k resnici in pravici,
da ne boš drevo nerodovitno*, pitomen les peklenski
kopi. To te prosim, ne naredi mi tega,
da bi bil prišel z molznikom in sem našel jalovico,
ki ji ni oddajati vimena. Amen!«
 
» » »
<center>***</center>
 
Spor Volčanov z domačim vikarjem Jožefom
pa se je bil poostril,. S človeškim blatom so mu
bili namazali kljuko pri hišnih vratih, da se je.
omadeževal, ko je vstal k maši. Javno so ga grdili,
da ima ljubico v Tolminu.
 
»Iz tvoje fare ljudje hodijo in trosijo laži v
Volčah o meni,« je sporočil de Menezeis vikarju
Janezu in vikar tolminski je odgovoril:
 
»V svoji fari ostani in ne hodi spletkarit v
mojo, pa bodo utihnili,.«
Tiste dni je vikar Janez zabeležil v svoje zapiske
zgodbo svojega spora z Volčanom:
 
»Josephus de Menezeis! Bog ti greh odpusti,
da si mi v jezo in bridkost! Misliš, da te sovražim,
davno je pozabljen greh moje mladosti! Pa ni! In
ti si se slabo popravil od prvega greha in potoglaviš
v slabosti in senci, kakor je pisano: abvssusabyssus
invocat abvssumabyssum
 
Tako je napisal vikar Janez. Ko pa je prebral,
mu je bilo žal, da je pisal, in je na lojenki sežgal
našel, da je rezana materi iz lica in hoje in da
je kakor roža in da cvete, cvete, cvete.
 
»Ecce nune tempus acceptabile,« je začustvoval
»Ecce nunc tempus acceptabile,« je začustvoval
vikar skoro nezavedno v prvi dih bližajoče
se pomladi . . .
Dekla pa je tiste dni večer za večerom skrivaj
polnila vrč z vinom iz vikarjeve kleti in ga postavljala
v slepo okno, da ga je vsakokrat vzel
Peter, kadar je šel spat.
Ecce, nunenunc tempus acceptabile ,. ,. .
 
» * *
 
<center> ***</center>
 
Zimsko vreme velikega tedna je zasekalo
živo v prvo in že sočno pomlad. Vikar Janez je
izvedel iz žalostnih velikonočnih izpovedi nov
tlačanski greh:
 
»Pa na Boga sem bil hud, ker je sneg in
zmrzal poslal, da ne bo ne kruha ne krhljev.«
bil naddijakonov kapomas de Puppis že odposlal
v Čedad, kakor je trdil. Glavar d' Eckh se je prepričal,
da kapomas laže, a ni vedel, kje je žito,.
Tolminska trgovca in plemiča de Formentini
in de Cucagna pa sta tajno sporočila volčanskemu
vikarju:
 
»Desetinsko žito, ki je v Volčah, ne sme iz
dežele,. A pazi, da ga ne izvoha lanckneht. Skrivaj
ga spravi v svoje shrambe,. A pazi nanj! Semensko
zrno je in plačala sva ga de Puppisu kakor
zlato,.« —
Nenadoma je zapela nekje v noči beraška
pesem o ribi faroniki in preglasila veselo novico
ptičice lavdičice. Ljudje so posluhnili. Topa žalost
je zagrnila duše:
 
»Pomladna nesreča ne bo zadnja!«
 
Vstale so povodnji, trgale breg ,in brv in odplaknile
Vstale so povodnji, trgale breg, in brv in odplaknile
most med Volčami in Tolminom, Zapadni
most med Volčami in Tolminom. Zapadni
rob grobišča pri Svetem Urhu se je usedel
v vodo, da so plavale bele človeške kosti po sivi
vodi kakor drobilj. Tiste dni je poklical tolminski
glavar vikarja Janeza k sebi v grad,.
 
* * »
 
To je bilo novo poslopje doli v Tolminu, Grad
<center>***</center>
 
To je bilo novo poslopje doli v Tolminu. Grad
na Kozlovem robu je bil osamel. Samo mala posadka
je bivala gori, se dolgočasila in snažila staro
bojno orožje na obzidju, oni isti bazilisk, s katerim
je pred sedmimi leti plašil pomračnike Jurij
Štampa . . .
Vikar je našel glavarja, ko je narekoval svojemu
tajniku Rassauerju nemško pismo,. Bonaventura
d'Eckh je bil srednjevisok, čokat mož z rjavo
brado in dolgimi brki. Imel je poteze in kretnje
Glavar se ni zmenil za njegov pozdrav. Čez hip
pa je prašal v smer proti oknu, kjer ni bilo nikogar.
 
»Ali razume nemško?«
 
»Zakaj mu ne odgovori,« je mislil vikar Rassauerja,
»Zakaj mu ne odgovori,« je mislil vikar Rassauerja.
Glavar je prašal še trpkeje in v isto smer:
 
»Ali je gluh? Sem prašal, če razume nemško.*
»Ali je gluh? Sem prašal, če razume nemško.«
Tudi zdaj je ostal vikar nem. Oni pa je šinil
okoli svoje osi, pokazal v vikarja s stegnjeno roko,
kakor bi bil sunil z mečem:
 
»Ali je tudi mutast?«
 
»Jaz? Ne!« se je začudil vikar m priznal, da
»Jaz? Ne!« se je začudil vikar in priznal, da
ne razume nemško. Glavar še je nemo usadil ob
ne razume nemško. Glavar se je nemo usadil ob
mizo in narekoval naprej. Vikar je mislil v čudni
trpkosti:
 
»Tako, Jevane! Zdaj veš, kaj je surovost, H
temu-le pridi v šolo, kadar ne boš vedel, kako bi
se zadri nad kmeti,.«
Glavar se je hipoma zopet zasukal okoli svoje
osi in vprašal neposredno in strogo:
 
»Ali priznavate pravice Čedajcev na Tolminskem?
»Ali priznavate pravice Čedajcev na Tolminskem?«
«
Vikar ga je osuplo gledal in ni odgovoril takoj.
 
»Ne!« je odgovoril vznevoljen glavar samemu
sebi,.
 
»To se pravi,« je spregovoril tedaj vikar, »da
je pač vseeno, ali jih in ali jih ne. Kaj pa sem?«
 
»Teufel,« je rohnel oni. »Ali ne veste? Dežela
bo obubožala po njih, pregnali bodo seme
in sad!«
 
»Desetino imajo,« je ugotovil mirno vikar.
 
»Čedajce brani!« se je skoro naravno začudil
glavar. »Kateremu tepcu sem verjel, da se pravda
ž njimi!«
 
»Ne branim jih in ne sodim,« je odvrnil vikar,
»Ne branim jih in ne sodim,« je odvrnil vikar.
»Povedal sem, kar je res. Saj ste prašali,«
 
»Povedal sem, kar je res. Saj ste prašali.«
Glavar se je nemo obrnil in šel razkoračeno
proti oknu. Tam je obstal in se nenaravno razgrel
v. besedi in gibanju rok:
 
»Red hočem na Tolminskem, Dva gospodarja
»Red hočem na Tolminskem. Dva gospodarja
ne bosta molzla ene krave! Saj imajo sodstvo. Več
imajo, kakor jim gre. Kdo pa so ti magnifici consortes?
Katere pravice imajo? Kaj ste rekli?«
 
»Nič,« je odvrnil vikar, »Nisem pravden in
»Nič,« je odvrnil vikar. »Nisem pravden in
vem le, da imajo pisma patriarhov in papeža,«
vem le, da imajo pisma patriarhov in papeža.«
Oni se je otroškoživo razgrel:
 
»Sleparija! Vamp imajo, da bi žrli, pa interdikt,
ko izterjujejo, magnifici ladri,.«
Vikar se je domislil besed svojega pokojnega
dobrotnika de Canepisa in je prikimal:
 
»To je res, včasih sodijo oblastno.«
 
»Enkrat je vendar pritrdil,« je zinil glavar s
široko slovesnostjo.
 
»Ne vem, kdo ima prav,« je menil določno
vikar.
 
»Torej nimam prav!« je vzkipel znova glavar
in začel metati stisnjene pesti nekam predse, da
je to opazil in zapel z glasom, ki mu je bil hripavo
preskočil:
 
»Vi se smejete. Pa jaz se ne bom. Pojdite!«
Vikar se je priklonil.
 
»Stojte,« je zaklical oni in vprašal uradno:
 
»Žita še niso izvozili! Kje ga skrivajo?«
 
»Ne vem,« je odgovoril vikar,
»Ne vem,« je odgovoril vikar.
 
»Nič ne ve,« je zalomil glavar z rokami. Nato
je vprašal:
 
»Kdo hrani zapiske o čedajski desetini?«
 
»Jaz!«
 
»Pošljite mi jih!«
 
»Saj imaš svoje,« je mislil vikar in je bolj zaslutil
nego spoznal svojo dolžnost,.
 
»Gospod glavar,« je odgovoril mirno, »bom,
če bosta dovolila ključarja.«
 
»Pošljite urbar!« je zarohnel glavar odločno.
 
»Samo z naddijakonovim dovoljenjem,« je odvrnil
zdaj tudi vikar določno.
 
»Ven,« je kriknil glavar besno. Duhovnik pa
je še stal in čakal, ko je oni naglo pristopil, so
pihal, mahal z rokami in vpil:
 
»Kaj ne, to znate! Dve, tri pesti peska gosposki
v oči, da ste vdani. Sicer pa, le nikar cesarskim
na roko! Taki ste domači farji! Volčan
mi je ljubši, je vsaj očiten in odkrit nasprotnik,.«
 
»Pa ga hvali in spoštuj,« je mislil trpko v sebi
vikar, »vihrava glava ti, ki s poštenim človekom
še pametno govoriti ne znaš. Ti pa, ti! Boš pa kos
čedajskim! Je bil pa že še Štampa drug mož in je
vsaj pomračnike plašil, pa Waltenhofer, ovca pohlevna.«
«
Glavar se je bil nekaj umiril in je sikal:
 
»Ali veste, kaj sem nameraval? Samostojnost
tolminskih far sem hotel, za župnike sem vas hotel
napraviti ovčarske vikarje, ki vas odira tujec. Pa
nočete!«
 
»Mi vikarji živimo,« je odvrnil zaupneje
vikar, »a ljudstvu je hudo. O zares, blagrovali Vas
bodo, če jim oskrbite žito.«
 
»Urbarje dajte, desetino odpravim,« je odločil
zanosno glavar. Tedaj je vikarja zmedlo in je
rekel, preden je pomislil:
 
»Vzemite nam jih!«
Hipoma se je glavar umiril. Nekak zmagoslaven
hotel s tem, da si je šel z roko v brke. Opolzkozavratno
je vprašal:
 
»Sam naj jih vzamem, mi svetujete?«
Vikarju je udarila kri v obraz. Čutil je živo,
kako ga je oni popadel za besedo. Šele čez hip
se je zavedel deloma in odgovoril:
 
»Hotel sem povedati, da imate moč; ali bi
bilo pravično, ne vem,.«
In nato je začel govoriti z nenaravno slovesnostjo,
kakor bi hotel onega zlepa uveriti, da se
iz usmiljenja do sirot, lačnih otrok in otročnic
in iz zaupanja v glavarjevo besedo:
 
»Pa saj hlapci nimajo besede v pravdi gospodov,
»Pa saj hlapci nimajo besede v pravdi gospodov.
Hlapec mora biti zvest. Saj ne sme daru iz
rok tujega gospoda! Iz rok cesarjeve milosti bi bil
se zmoti rad.«
Glavarju se je razvezalo lice v glupo sovražnost.
 
»Mnogo govorite,« je rekel, »in dolgo. Pa
meni se mudi,.«
In se je okrenil in še enkrat obrnil in zasikal
zaničljivo:
 
»Dve uri govoriti, kakor zadnjič pri pogrebu!
Ali se Vam ne smilijo otroci, ki so nestrpni?«
Vikar je zardel. Zabolelo ga je presunljivo,.
 
»Lump,« mu je šinilo skozi glavo, »nisi tako glup
kakor sem mislil; udaril si mi v srce.« Hipoma
pa je obvladal svojo nemirnost, se nasmehnil prisiljeno
in odvrnil:
 
»Oprostite, gospod glavar. Kadar boste še pri
maši, bom skrbel, da bom kratek,.«
Nato se je hladno poklonil in šel.
 
»Ali ste videli?« je vprašal glavar tajnika ljut
in užaljen do skrajnosti, »hudičev človek je to!
Nisem ga pripravil v strah!«
Vikar pa je čuvstvoval:
 
»Dobro, lanckneht! Sem ti predolg? Pa ti
meni? Nadležen si mi, pa ne veš! Kako boš vedel,
tepec! Čemu si se dal napraviti za glavarja, če nisi
za to! Za pretepača galjotov se zadaj in lajaj
nanje,. Nad svojim hlapcem regljaj in se repenči,
če ti je odročen. Mar sem jaz tvoj scriba, da li
bom povedal, česar ne veš? Tja pojdi, kjer lajajo
gladnih sleparjev! Mene boš preslepil? Mar
je tebi lačna deca! Odpravil bi desetino, bi pa
davek povišal za vojsko in rop,.«
Mimogrede je obšla vikarja nekaka zloradost:
 
»Šema! Lesnike iz mojih ust ne maraš, boš
okusil plehko slino jeguljastih Čedajcev, ko se boš
Je trpka, pa glava ne boli po njej!«
Nato pa je mislil bridko in o sebi:
 
»Si mislil, Jevane, da znaš govoriti, ko si zadnjič
v cerkvi povedal kmetom in rutarjem. Tem
Stal je pred svojim stanovanjem in je videl
in je mislil:
 
»Pa bom pri tej priči srečal človeka, ki kakor
jaz Bogu služi in duše pase, pa tudi drugače sliši..
kakor jaz,.«
 
Po cesti se je bil približal vikarju knežanski
tovariš Martin, ki so mu rekli »mercator«,. Z roko
je zamahoval v pozdrav, z drugo si je brisal zagorelo
in potno lice in brado, ki je bila nemarno
neobrita.
 
»Vstopi z menoj,« je odvrnil vikar Janez na
Martinov pozdrav.
 
»Ne utegnem, veruj mi,« je odvrnil knežanski.
 
»Moram do Ušnika, kjer imam tri vozove blaga.«
 
»V Volčah ne pojdeš mimo,« je dejal pikro
tolminski.
 
»Meniš, da bom pri Menezeisu ostajal?«
 
»Saj ste prijatelji in ste se pogovorili proti
meni.«
 
»Kdaj pa in kdo?« je vprašal neprisiljeno
Martin.
 
»Da hočete od mene čast nazaj, tri nedelje
zapored,« je jeknil Janez. Knežanski se je zasmejal:
 
»Kdo ti je tega kozla na nos obesil? O kakšni
časti govoriš?«
Vikarju je postalo lice vedro in je stegnil
onemu obe roki v pozdrav:
 
»Zdaj te pa ne pustim mimo, Martin. Lej, je
spet lagal in ni res, da ste ga pooblastili, naj mi
piše,.«
 
»Koga? Menezeisa?« je vprašal Martin. »Hudič
ga vzemi, nevoščljivca! Moje trgovine ovaja
cerkev in službo zanemaril, ko sem bil vendar
obhodnika najel, pa cerkvenca naučil, da psalme
poje,.«
Vikar Janez je vesel potegnil tovariša seboj,
Ta pa se je še branil in klical:
 
»Zares ne utegnem. Povodnji so zmaličile
ceste in mostove, tovoriti bom moral na konjskih
imel.«
Vikar Janez ga ni izpustil in ga je pogovarjal:
 
»Saj ne bo za plačilo, ta kaplja vina, ki jo
boš popil z menoj. Pa še za kupčijo se zmeniva,
če ti bo všeč.«
 
»O kupčiji molči,« je odvrnil Martin. »Od prijateljev
ne kupujem. Se ne spodobi in ni zdravo,.
Naj bo! Daj torej malo svoje kleti! Potem pa
pojdem.«
Vikarja sta si nazdravila s pijačo. Stala sta
ob mizi, ker knežanski ni hotel sesti.
 
»Torej celo za veliki teden tržiš,« je očital
dobrodušno tolminski knežanskemu, »pa cerkvenec
ti psalme poje?«
 
»Poje,« se je udobrovoljil široko Martin. »Ves
srečen je, da jih sme peti, pa še otrokom je povšeč,
ker jim pusti razbijati in ragljati, kolikor hočejo,.«
Široko se mu je raztegnilo lice v smehu in
je rekel:
 
»Tebi povem, kako je ta reč. Poslušat ga ne
hodi, da se ne boš strgal od smeha, ko ga bodo
davile ,ambulantes', ,speraverunt' in še kar je
takih besed.«
 
»S čim trguješ?« je vprašal resno tolminski.
Knežan je zgibnil z ramami in odgovoril
modro:
 
»Povem ti, ko bom imel blago na Knezi,«
»Povem ti, ko bom imel blago na Knezi.«
 
»Boga si ukanil za psalme in vigilije, boš anti
tudi mitničarje,« je dejal vedro tolminski,.
 
»Hvala Bogu,« je menil Nknežanski. »Kupčija
»Hvala Bogu,« je menil knežanski. »Kupčija
mi je v krvi še po očetu. Nisem zdrav, če ne
tržim,. Seveda so tudi nadloge. Koliko poti, koliko
stroškov in hinavščine lancknehtu na gradu. Pa
mora biti. Dobiček je lep, za pol fare mi nese in
še za siromake odpade drobtina pa za otroke.«
 
»Duhovna služba trpi,« je pripomnil resno
tolminski.
 
»Nimam kozla v hlevu,« je odgovoril odločno
Knežan, nato je nadaljeval Tatinskolatinsko:
 
»Cum venerim, fuerunt uno anno inventae
quinque. Deinde paravi delinquentibus poenaria
annis nonnisi una fuit comperta ex delicto publice
praegnans.«
 
»Ne razumem te, kako to misliš s krstnico?«
je vprašal vikar Janez.
 
»Zapiral sem jih vanjo ponoči. Zdaj pa že
sama grožnja pomaga,« je odvrnil knežanski vsakdanje,.
Nekako zmedeno se je ozrl vikar Janez v
obraz svojega stanovskega druga. Iskal je v njegovih
ni mogel zavedeti, s kom. Šele ko se je bil knežanski
poslovil, je spoznal:
 
»Ne! Podobna si nista, sorodna pa sta si. Tam
oni prejšnji, oni lanckneht je namestnik cesarjev.
Dobra bi morala biti njegova beseda; pa laja dedec,.
Ali tako služi gospodu, ki ga je postavil? Ta
pa je namestnik božji in bi moral z ljubeznijo vavabiti,
biti, pa je kakor rabelj strog in trd in še kupec,
ki se taji, kakor Judež,. Oni ni za glavarja in ta
ni za duhovnika.«
Svoje trpko spoznanje je omilil in čuvstvoval:
 
»Ne sodi ju, Jevane! Nisi ti sodnik. Sodnik.
»Ne sodi ju, Jevane! Nisi ti sodnik. Sodnik,
ki je njima, je tudi tebi. On naj sodi vse! Lej, Martina!
So ga vendar prehudo obrekli. Za sirote
služi Bogu iz tega svojega hudiča. Prav tako mu
služi, kakor ti, Jevane, ki v božjo slavo maličiš
božje lice v les in na zid,.«
In še globlje mu je seglo spoznanje:
 
»Ta Martin! Njega samega bi zaprl v krstnico,
za to, kar dela otročnicam brez moža. Pa ga vendar
našim stanom? Kdo je vreden biti duhovnik? Kdo
je moder dovolj? Pa smo, kakor smo izšli iz materne
posteljice, rovtarji, ihte, pijanci, zarobljene!;zarobljenci:
in smo sprejeli posveČenjeposvečenje. Ali smo pravi? Ali
sem pravi? Ut seduetor et verax? Ali pa je narobe:
ut verax et seduetor?«
Bolno se je razlilo po vikarjevem srcu in je
vzdihnil iz globine:
 
»O moj Bog, kako ti maličimo sveti obraz!«
Sredi med sveto spoznanje vikarjevo je zapela
v tujem jeziku, ki je govoril še slaje iz nevajenih
dekliških ust:
 
»Meum est propositum in taberna mori, , ,«
»Meum est propositum in taberna mori . . . «
Vikar je planil burno k oknu in je videl. Doli
je stala Katrica in snemala sveže suho perilo z
vrvi, katera je šla nad gredami. Polnost njenih
udov je kipela izpod lahke tesne obleke. Vikarju
je zamigljalo pred očmi,. Ljut do besnosti je kriknil:
 
»Lovača, ne poj!«
Dekle je izpustilo kos belega platnenega perila,
je odstopil od okna, si nalil vina in ga prinesel k
ustnicam. Od Ijutosti se mu je tresla roka. Pa
sam ni vedel, čemu se je bil toliko razburil . ,. .
 
Drugo povelikonočno nedeljo', ko se je obrnil
<center>***</center>
 
Drugo povelikonočno nedeljo, ko se je obrnil
vikar Janez pred oltarjem po ljudeh, da bi jih učil,
je opazil v cerkvi tolminskega glavarja. Domislil
se je njegovega očitka. »Ne boj se,« je mislil, »ne
 
»Ne boj se,« je mislil, »ne
bom od Tolmina do Bače. Pokazal ti bom koj, da
znam biti tudi kratek.« Odmolil je očenaš in je
prišel, amen.«
Nato se je obrnil in molil. Ljudje pa so se
radovedno ozrli po onem, ki je bil kesan, in SGso
videli, da je gosposki in tujec. Tujec je srdito pogledal
po ozirajočih se in je rekel polglasno:
 
»Hudiči, ali je moj vamp oltar?«
Tedaj so ljudje zaslutili, da mora biti mož
vendarle domačin, ker je celo v cerkvi zaklel . ,. .
Vikar Janez je stopil iz cerkve in spoznal
kasnega moža, ki mu je prožil obe roki v pozdrav
in se hrupno smejal:
 
»Duša vikarska, križani obhodnik mojega rajnega
brata, Janez! Nisem vedel, kolik šaljivec si!
Pa si se zmotil. Nisem kesan. Dedoval sem. Kdor
živ deduje, ni prišel prepozno.«
 
»Nisem Vas spoznal,« se je opravičeval vikar.
 
»Molči in ne taji,« je hotel imeti svoj veseli
doživljaj gospod Jurij Štampa, bivši tolminski »capitanus«
« in sedanji deželski komisar. »Dva glavarja
pa enega komisarja si vzel na en merek.
Vivas, floreas!«
Obesil se je vikarju pod roko in je hitel:
 
»Tikaj me! Saj sva že pila skupaj in vesel
bodi, ker sem dedoval. Pa ne taji, da si me nalašč
pozdravil izpred oltarja, prav tako kakor si Eckha
oponašal, hahaha.«
 
»Saj ga nisem!« je odvrnil vikar presenečeno.
 
»Da ga nisi? Smrt pijem, da si ga!«
 
»To je potem hudič maličil iz moje besede,«
je rekel resno vikar.
Jurij Štampa se je smejal.
 
»Hudič ali Bog. Nisem bogoslovec. A oponašal
si ga, kakor zrcalo neobrito lice. In te je tudi
Obrisal si je potno tolsto lice, pridržal vikarja
in rekel:
 
»Zdaj pa čuj! Tvoj gost bom ta dan in to noč.«
 
»Všeč mi je,« je prikimal vikar.
 
»Ne hvali dneva pred nočjo,« je odvrnil
Štampa. »Povej mi prvo, ali nimaš praznega kurnika?«
 
«
»Ne!«
 
»Porro traetatur. Celo pleče?«
»Porro tractatur. Celo pleče?«
 
»Je!«
 
»Bovškega sira?«
 
»Tudi!«
 
»Pa vina?«
 
»Dve vedri za goste!«
 
»Dovolj bo,« se je šaljivo oddahnil Jurij in
vprašal:
 
»Kdo pa kuha? Še vedno Magdalena?«
 
»Še vedno.«
 
»Aristotelice philosopharis.«
Vikar se je nasmejal:
 
»Kakšen vesel rod ste vi Štampovi.«
 
»Radi jemo dobro in pijemo,« je godrnjal vedro
Jurij, »bab ne maramo in neumni tudi nismo,
čeravno dedujemo. Hej! Hočeš, da zavriskam?
Znam kakor bazilisk na Kozlovem robu,.
 
»Smili se mi Jeriho pred nama,« je odvrnil
veselo vikar in njegov pogled je objel s toplo ljubeznijo
in Peči sijajne za Mrzlim vrhom in nebo nad
Pečmi, sočno nebo in vedro, kakor da se je večno
smejalo in se vekomaj smeje, smeje, smeje ,. ,. ,. «
 
== V. ==
117

urejanj