Plebanus Joannes: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.671:
== V. ==
Jurij Štampa je stopil hrupen v kuhinjo k Magdaleni.
Zdravi obraz se mu je svetil v dobrodušnosti.
Mož je klical:
»Kirjelejsom, Magdalena! Res je, še živiš. Pa
od kje si to tolščo vzela nase, ti nesrečno dekle!
Kam je šla tvoja dekliška vitkost, tvoj obrazek,
tvoje lice, ki sem te vanj ščipal, kadar ni bilo brata.
Hahaha. Kaj te bo sram? Nič preveč ni bilo. Hej,
boš pokazala, če še kaj znaš. Veš, mladi zarod
ni za kuho. Poslušaj! Ali imaš kaj netopljenega
masla?«
»Tri funte, gospod.«
»Stopi ga, da bo za maselnik. Pa presoliti ne
smeš.«
»Ne bom!«
»Potrudi se,« je menil Štampa pokroviteljsko.
»Velik gospod sem, pa še dedoval sem, hudičevo
veliko sveta sem dobil na Kobariškem. Same meje
je za dva očenaša, Le poslušaj: od Kravjega griča
na Kal, od Kala na Lastovčič, od Lastovčiča na
Beli potok, od Belega potoka do Velikega kamena,
kjer so trije križi vsekani, od Velikega kamena na
Podolnico, s Podolnice do Studenca romaric , . .
Zdaj veš?«
»Vem, gospod.«
»Jaz ne,« se je zasmejal mož in odšel z vikarjem
v sobo vesel svojega novega dovtipa:
»Mejo Tolmincev in Čedajcev sem ji naštel,
pa je vse verjela.«
Vikar mu je prikimal. Oni je vprašal:
»Ali se še pravdajo zanjo?«
»Še,« je odgovoril vikar.
»In se še bodo,« se je smejal Štampa, »Ložani
in Sedlani. Pa jaz se ne bom. Moj svet leži, hvala
Bogu, tostran.«
Važno si je vihal košate brke in izpulil
siv las.
»Odkdaj sem siv?« se je začudil.
Vikarju je šinilo skozi glavo: »Še v tem je
podoben bratu, da ne sme pomisliti na starost in
smrt.« Ko pa je zopet pogledal v vesele gostove
oči, je zaključil drugače: »Kaj še! Nečimurnega
bi se rad delal. Pa mene ne boš preslepil. Mar
ti je, kakšen si, saj ne maraš za babe.«
V pogovoru jima je minila ura. Tedaj je prišla
Magdalena pogrinjat. Ž njo je vstopil Peter.
»Studiosus almae Antenoritanim,« je dejal
vikar. »Hej,« je vzkliknil Štampa, »socius mihi!
Collegium je popoln. Gospod duhovni oče, začnimo!
Venite apotemus!«
* * *
Potem ko je bil Jurij Štampa udobno legel v
lesenem naslonjaču nazaj, je mežikal nagajivo v
vikarja in začel nosljati, kakor da se drami:
»Ulpianus, libro primo de justitia et jure: est
jus appellatum a justitia.«
Poredno je ošvrknil s pogledom dijaka, ki je
bil povesil glavo v žalostni slutnji, da mu je veseli
gospod nevaren. Kratka tišina se je odprla v
strašno globel, nad katero je utripalo nemirno dijakovo
srce. Hipoma je vprašal Štampa:
»Quales sunt fontes juris non scripti?«
Mladenič se je glupo nasmehnil:
»Quales sunt fontes juris non scripti?« je ponovil
s hladno in strogo počasnostjo Štampa,
»Sunt septem,« je odgovoril dijak in pogledal
proseče na izprašujočega. Štampa je mižal in je
zanosljal:
»Dunque?«
Vikar je zakašljal, dijak se je stresel, kakor
premražen.
»Traditio .. , consuetudo,« je začel Štampa,
»Traditio , ., consuetudo,« je ponovil dijak.
»Usus forensis.«
»Usus forensis.«
»Auctoritas peritorum.«
»Auctoritas peritorum.«
Kratek molk je legel ob omizje. Štampa se je
zasmejal:
»To vem jaz. Ostalo ve Cepoli. Pa jaz ga ne
bom bral.«
Vikar je presenečen zardel. Kroteč se je
rekel ostro:
»Pojdi in sram te bodi!«
Dijak Peter je vstal. Omahnil je k vratom.
Za vrati je zaihtel od sramu in žalosti...
»Kaj je ta Cepoli?« je vprašal hripavo vikar,
»Pokrivalo za nevednost v njegovih ustih,« se
je zasmejal Štampa. »Pa to je še vedno boljše,
kakor če bi moža zares poznal.«
Vikar je strmel nemo predse v beli prt. Štampa
je pravil:
»Rekli so mu ,,valde practicus". Zares, valde
spaktikus je, navaden slepar. Vso postavo je zmedel,
da je ena sama zmota, liber terribilis vse pravice
in pameti.«
»Kako je to mogoče?« je vprašal vikar svobodnejši.
»Boš že še doživel,« je vzkliknil Štampa, »in
če ti ne, bodo Ložani in Sedlani, Čedad in Tolmin,
ko bo šla pravda iz očeta v vnuke, iz roda v rod.«
Nato je dvignil slovesno roko in dejal zanosno:
»Kadar boš slišal, da kdo besedo zavija, mu
reci Cepoli, Cepoli, razumeš, Belcebub vse pravice.
«
»Cepoli,« je ponovil trpko in zamišljeno vikar.
»S fantom pa ne bodi prestrog,« je menil
Štampa, »pa ne zameri, da sem ti odprl oči, in zdaj
veš, koliko zna —«
»Nič,« je odrezal vikar.
»Mladooost,« je zazdehal Štampa in utihnil.
Ko je vikar pogledal nanj, je videl, da je bil zadremal,
Zato je tiho vstal in šel iz sobe , ,,
Sedel je v »sobi sveta« za mizo in je brojil,
In vsota izdatkov za Petra je bila tolika kakor
kupna cena za hišo, vrtič, za molzno kravo in še
vedro vipavca povrhu.
»Vedro vina bi bil popil za poroko in pri prvem
krstu,« je mislil vikar, »hiši bi bil prizidal
stog, molzna krava bi se bila mladila. Tako pa je
zapravil štiri leta, nima hiše, ne vrta, ne krave in
ne kaplje vipavca. Prekleti človek!«
Zamislil se je v žalostno razmerje svojega
lahkomišlj enega sorodnika,in kri mu je znova vrela:
»Glej, tega Štampo! Nič ga niso podpirali, ni
imel ne reda ne sveta, pa je zdelal šole in ima
službo kakor grof in še deduje in nekaj ve. Tu pa
vzameš človeka, ga od otroških' let sam učiš, je
za bukve rojen, pa se zavrže. Če bi se smel zavreči,
saj se ne bi, zato ker je le ta pot zanj, gre
v kravo. Hudičevo je to delo!«
Vikar je vrgel račune od sebe, šel v kuhinjo
in naročil, naj mu pokličejo Petra. Katrica ga je
iskala, pa ga ni našla.
»Da se me vsaj še boji,« se je vikar nekoliko
umiril. —
Štampa je prenočil pri vikarju. Drugi dan, v
ponedeljek, je obiskal glavarja Bonaventuro in se
vrnil k južini, katero je bil naročil za enajsto uro,
da bi mogel še za dne do Kobarida. Hrupen je navalil
pred vikarja:
»Janez, hudič ga vzemi! Lanckneht je res nevoljen
nate. Komaj za spoznanje sem ga pogovoril.
Norčav si bil. Popravi! Imaš priliko. Volčanski
mu nagaja, Interdikt je dal nabiti po Čedajcih
na vrata pri svetem Danijelu. Stopi v grad,
pa povej, kakor je prav, kakor je oni pisal in si
mi kazal: po nepotrebi vihtijo orožje interdikta le
v svoje telesne koristi.«
Vikar je odvrnil mirno, skoro nevoljno:
»Mar so mi lanckneht, Čedajci in Volčan.«
»Kakor veš,« je rekel Štampa in začel obedovati.
Matevžek mu je osedlal medtem konja, Magdalena
mu je napolnila potno čutaro z vinom. Ko
se je poslavljal, je stisnil Magdaleni zlat beneški
dukat v roko, Katrico je hotel uščipniti v lice in
Matevžku je dal že s konja dober svet:
»Zgodaj legaj in zgodaj vstajaj. Pretegniti se
ti pri delu pa tudi ni treba. In če boš kdaj ženo imel,
ji povej, da si poznal Štampovega gospoda niz Modrejce.
Lepo v miru živita in ne pretepaj je!«
Matevžek je vneto pomislil na Katrico in je
odvrnil hvaležno in vdano:
»O, saj je ne bom!«
* * *
Vikar je vzrastel izza mize in pogledal strogo
na Petra, ki je bil vstopil,
»Takooo,« je zategnil slovesno, »si se vendar
premislil in prišel, ko te kličem. Se kazni bojiš?«
»Ne,« je odvrnil mladenič.
Vikar mu je molče stopil naproti in se sklonil
mimogrede po palico, ki je ležala na klopi.
»Gospod stric, tepsti se ne dam,« je rekel
Peter narejeno odločno.
»Na kolena,« je ukazal rezko vikar.
»Tepsti se ne dam,« je ponovil dijak neodločno.
Vikar je zastrmel presenečen v njegove
kalne oči. Iz želodca ven mu je zavrela besnost
in zaigrala v roko.
»Nemarnež,« je zavpil, »boš koj videl, ali se
daš. Na kolena!«
Oni drugi se je umikal k vratom in se topo
smešil. Takrat je vikar kakor omahnil za korak
nazaj, stopil hipno naprej, zamahnil s palico in
zadel mladeniču čez lice, nos in čelo, da se je
opotekel in mu je kri zalila obraz. Dvoje začudenih,
otroških oči je pogledalo proseče v vikarja,
V hipu je ugasnila strast v njem in se umaknila
sladki bolečini. To so bile oči, ki jih je ljubil,
otrokove oči v zibelki s sračjo nogo. Mrzlica jih
je zblodila, da ne morejo niti hrepeneti niti se
čuditi. Samo vprašujejo: ščurkov skedenj? Kako
je to? Stric, ali je res?
Mladi si je segel z roko v obraz. Kri mu je
zalila prste. Odtaval je h klopi in sedel, Vikar je
šel naglo iz sobe, zajel vode v skledo in se vrnil,
Z mize je potegnil bel prt, ga zmočil in začel
umivati ranjeno Petrovo lice. Mladenič je glasno
zajokal: ,
»O stric, kaj ste naredili!«
»Za jezo, za žalost, za lenobo tvojo,« je govoril
krčevito vikar. Oni pa je jokal krčevito. Iz
njegovih ust je udaril vikarju v nos vonj vina in
je spoznal, da joče Peter iz vinjenosti,
Nov odpor je jeknil v vikarju. Odstopil je in
zaklical:
»Pijanec! Ne joči, saj te nisem ubil.«
Stopil je razburjen po sobi gorindol. Nato je
šel odločno k mizi, izvlekel predal in vsul iz male
vrečice denarja na mizo. S trepetajočimi prsti je
štel. Nato je rekel, hripavo, a mirno:
»Tu je petinsedemdeset lir za štiri mesece in
za pot. Izgini iz Tolmina in vrni se drug človek.
Si slišal?«
Mladi ni odgovoril.
»Si slišal?« je zavpil vikar,
Tedaj je rahlo potrkalo. Vikar je burno stopil
k vratom in prašal rezko:
»Kaj je?«
»Čedajski Vas išče,« je odgovorila Katrica
plaho in tiho,
Vikar je brez besede šel iz sobe. Peter pa je
stopil k mizi in spravil denar, potem ko je bil izsul
iz vrečice še nekaj novcev. Nato je strahoma uprl
oči na vrata, ki so se plaho odpirala, Katrica je
planila notri in mu začela jokaje poljubljati roke.
Branil ji je. Nato pa je vprašal hripavo:
»Ali se me ne sramuješ, ker me je tepel?«
»Ne, ne, ne,« je šepetala, ga poljubila v obraz,
na rano in se odtrgala od njega in zbežala. Dijak
je ostal sam, ši obvezal glavo in čakal. Vstopil je
stric,
»Jutri grem v Čedad,« je rekel kratko, »dva
dni bom zdoma. Ne gonim te že jutri na pot, a
ko se vrnem, bi te ne maral več videti tu. Si razumel?
«
»Sem!«
»Pojdi!«
V mladeniču je vzrastlo nekaj ganotja:
»Stric, saj se bom poboljšal.«
»Poboljšaj se!«
»Stric,« je zaprosilo tedaj iz globine in ugasnilo
hipoma. Vikar se je ozrl manj strogo v mlado
dijakovo obličje. Nato je rekel:
»Srečno hodi.«
Stegnil je roko v pozdrav. Oni se je sklonil,
da bi jo poljubil.
»Pusti!« se je vznevoljil vikar.
Drugo jutro navsezgodaj je odšel vikar Janez
v Čedad, kamor ga je klical naddijakon de Caballis
pod kaznijo petdesetih dukatov,
* * *
Peter je vezal culico, pel polglasno in pil iz
vrča, ki mu ga je bila Katrica napolnila že vdrugič.
Magdalena mu je cvrla na pot in mu darovala
dukat, ki ga je dobila od Štampovega gospoda.
Pod mrak je stopil Peter v kuhinjo in je našel
Katrico samo ob ognjišču. Ovil ji je odzadaj roke
čez prsi in ji zašepetal v uho:
»Nocoj, Katrica, ko Magdalena zaspi!«
»Ne, ne, ne,« je prosila.
»Prideš!« —
Polnočne zvezde so utripale visoko nad Mrzlim
vrhom in Jalovnikom, tiho je sopla noč. Sanjavomehka
se je bila potegnila prozorna meglica
iz Bele vode in Tolminke nad dobravo. Takrat sta
zastrmela v svetlo noč dva bleda, mlada obraza
iz okenske teme v vikarjevem domu tesno drug
ob drugem. Moški glas je zašepetal:
»Polnoč je mimo, ni še čas!«
»Bojim se,« je šepetal ženski.
»Če bi stric vedel —«
»Ne govori! —«
»Tako si lepa!«
»Moj si!«
Čez hip je prosil ženski glas:
»Spremiti te ne bom smela. Preveč me bo
sram.«
»Matevžka?« je vprašal moški.
»Tiho bodi!« je odvrnila Katrica in mu pokrila
ustnice s poljubi. Lice sta tiščala k licu in gledala
preko tolminskih hiš doli na grobišče pri Svetem
Urhu. Kosmi rahle meglice so se motali doli krog
samotnih zidov in križev. Katrica je rahlo kriknila
in potegnila mladega dijaka od okna:
»Duhovi vstajajo, ne glej jih!«
»Zakaj ne?« je odvrnil Peter.
»Umrl boš,« je zaprosila.
»Norica sladka!«
Omahnila sta od okna v temo.
»Ljubi me!« je zaživel on znova in jo objel s
trdo, krčevito roko( da je zaječala od bolesti in
slasti. ..
* * *
Peter je krenil na pot čez Volče po soški dolini,
da ne bi srečal strica, ki se je vračal čez Kobarid.
Vsa bolest slovesa mu je bila ugasnila v svežosti
pomladi in spočite mlade krvi. Bil je veder,
ker je čutil popolno svobodo pred seboj; lahko se
je bil odtrgal od Tolmina, kamor je vedel, da se
bo čez nekaj ur vrnil stric. Iz ovinkov in ključev
je zaklicalo hrepenenje popotnih: po svetu, na
jug. Tesno zadrgnjena, težka je tiščala mošnja pod
jopičem, vonj pečenega petelinčka v culici se še
ni bil razdišal, prijetno so pekle ustnice od polnočnih
poljubov.
Peter je bil v Volčah, ko je zazvonilo pri Svetem
Urhu poldan. Ob glasu zvona se je ozrl, zamahnil
z roko in zašepetal:
»Katrica, srček!«
Njo je imel v mislih in na licu, ko je šel skozi
Volče. Otroci na cesti med hišami so vstali iz
prahu in zijali vanj. Na nekem nizkem pragu sta
sedela bleda in samotna deček in deklica. Njiju
velike oči so šle za Petrom.
»Srečno pot,« je zaklical nenadoma deček.
»Zdrav, sinček,« je odzdravil dijak.
»Vrnite se zdravi,« je zagostolel otrok.
»Kakor Bog da, ljubček.«
Peter je šel dalje in velike oči otrok, ki sta
sedela sama, so šle za njim. On pa je šel mimo
glasne krčme. Mlad človek je stal na vratih in je
vprašal:
»Kaj ne boš vstopil? Pri nas je veselo. Far
nam je cerkev zaprl, smo pa sem prišli molit.«
»Pa vstopim,« je odvrnil Peter z veselo živahnostjo,
»da ne porečeš, da držim s farjem,«
Šel je v hišo, sedel za mizo in so mu natočili
in je pil, se smejal in pel ž njimi,
»Tolminskega fajmoštra žlahta je,« so ugenili,
»naj pije fant. Njegov stric z nami drži.«
»Njegov stric je pošten.«
»Nobenega boljšega duhovna na Tolminskem.«
»Bog mu daj srečo. Našega pa naj hudič
vzame.« j "j i ':
Zdelo se je, da bodo vzljubili mladeniča, ki
je sedel med njimi, za strica, za duhovna, ki so
ga hoteli ljubiti, pa ga ni bilo , ..
Mlada točajka, nemarna v riošnji in prezrela
v ude, je slonela na podbojih vrat in pogledovala
poželjivo po mladem in čednem gosposkem dijaku.
Temu je bilo leglo vino v ude in je postajal domač
in zaupljiv. Dan je potekal. Nekje pred hišo so
se oglasile gosli in piščal. Začeli so plesati. Peter
je prijel točajko. Nesramno mu je ležala v rokah
in na prsih. *
»Tona,« je sopel, »če hočeš, ne grem do jutra
naprej.« ; .. : 3
Zasmejala se je glupo: »Pa ostani.«
Nekdo je sunil Petra pod rebra in se mu reža!
v obraz: bil je oni mladi človek, ki ga je bil povabil
v taberno. Mežikal je zoprno in rekel:
»Za pijačo daj, pa je tvoja.«
»Dam!« je odvrnil Peter, — — —
Pozno v noči ob štirih zjutraj se je opotekel
čez prag iz taberne mlad, strašno bolan človek in
odmahoval po cesti proti Čiginju, Hripavo je skušal
^ ' »Meum est propositum in taberna mori,..«
Pred Čiginjskim selom se je zleknil ubito v
travo med gostim grmovjem, Vzšlo je solnce.
Prijazni otrok v Volčah se je zbudil ob strani
svoje sestrice v borni posteljici in je rekel:
»Anka, mama je prišla ponoči. Rekla je, naj
prideva k Svetemu Danijelu,«
»Pojdiva!« je zahrepenela deklica,
Vstala sta in šla in nista našla matere pri
Svetem Danijelu, Solzna sta sedla na njen grob,
Potem sta videla divje race na bregu ob Beli vodi
in sta zlezla na prod. Potem sta videla gori više
ovčarja, ki je s čredo brodil čez vodo, in sta hotela
broditi še sama. Vikar Janez se je vračal iz
Čedada in je stal sredi brvi. Videl ju je sredi vode,
Krilila sta z rokami, omahnila in izginila . . . Našli
so ju in pokopali pri Svetem Urhu. Bog sam jima
je bil dal pošten pogreb, ob uri, ko je visel na
vratih sv, Danijela interdikt, ki ga nista bila zakrivila
, . ,
Na cesti med Čiginjem in Volčami je tedaj
neznan prosjak zapel hripavo in zateglo:
»Oh, nikarte, nikarte riba,
riba faronika!«
Pesem je vzdramila pijanega človeka v grmovju,
da se je zavedel, zaječal in se prijel za
glavo. Otipal je usahli mošnjiček pod suknjičem
in culico ob sebi. Vstal je iz trave in dvignil pest
proti Volčam:
»Preklet bodi, pankrt, za prijazno besedo!« —
Kakor, da je bilo tisto prijazno dete kaj krivo,
ki je bilo sladko, žalostno in čisto, čisto, čisto ., ,
Vikar Janez je prišel nevoljen iz Čedada.
Plačal je kazen »quinquaginta libras« za svoj greh,
da je bil nas veto val tolminskemu glavarju, naj si
sam vzame urbarje. Zato pa je vikar vedel, da
ima volčanski celo v gradu svoje zaupnike, morda
v glavarjevem pisarju, gospodu Rassauerju, ki je
pozneje popravljal grad na Kozlovem robu in poneveril
tristo goldinarjev .. ,
Vikar Potrebujež je tretjo nedeljo po Veliki
noči videl, gredoč k cerkvi svetega Urha, da so
Volčani prebredli Belo vodo k maši. Onstran so
stale le žene in otroci.
»Zakaj niso prišle čez?« je vprašal.
»Gospod,« so rekli Volčani debelo, »sram jih
je broditi pred dedci. Voda je do pasu.«
Vikar se je nasmehnil, oblekel masno srajco
in se vstopil na zapadni rob zidu na tolminskem
grobišču in je pridigoval, da so ga slišali tostran
vode in onstran. Pri maši pa je ukazal zvoniti
pri vsakem masnem delu. Od takrat se ponašajo
Volčani:
»Svojemu nismo hoteli dati desetine. Tolminski
pa nam je zastonj mašo bral,«
Vikarju Potrebuježu pa je nekaj dni pozneje
sporočil volčanski de Menezeis sledeče:
»Mojim ovnom pridiguješ čez vodo. Svoje
žlahte, ki prihaja v mojo faro pohujšanje delat in
mesenost uganjat z najbolj umazane* svinjo v fari,
ne pokaraš! Trohico v tujem očesu vidiš —«
Vikar Potrebujež je odgovoril:
»Za umazano svinjo v fari ti vem zdravilo.
Zapri jo, kakor knežanski Martin, eno noč v
mrtvašnico med mrliške kosti, ti, ki ne vidiš
bruna v svojem lastnem očesu. Amen!«
Katrica je nesla pismo. Ko se je vračala, je
jokala vso pot do Tolmina...
Pod Tolminom se je morala ogniti tolminskemu
glavarju, ki je jezdil na čelu svojih vojakov
in biričev: okruten, slovesen, sijajen,
zmagoslaven. Izvohal je bil, da desetinsko žito
čedajskega kapitlja leži nekje v Volčah, v župnišču
gospoda Jožefa de Menezeisa , , , Gospod
Jožef de Menezeis je glavarja spodobno pozdravil,
mu odprl vljudno svoje shrambe in rekel:
»To je žito, katero iščete. Pa je last tolminskih
gospodov de Formentinijev in de Cucagna.«
»A čigava last si ti?« je pošla vzdržnost
glavarju. Volčanski vikar je hinavsko sklonil
glavo, prekrižal roke na prsih in odvrnil pobožno
v najslajši laščini:
»Ponižni sluga sem prečastitih gospodov Svete
Marije Device v Čedadu.«
Glavar je besen odjahal. Ko je bil pod Tolminom,
^tam, kjer se mu je bila ognila Katrica,
se je obrnil po svojih ljudeh in je rekel:
»Kadar ga v Tolminu srečate, ga pretepite!«
| |||