Plebanus Joannes: razlika med redakcijama

dodanih 26.811 zlogov ,  pred 10 leti
»Kadar ga v Tolminu srečate, ga pretepite!«
 
== VVI. ==
 
 
Novi vikarjev znanec, skrivnostni vrač iz
Zalaza je obiskal vikarja v njegovem domu. Moža
sta se zaprla v »sobo sveta«. Vikar sam je pogrnil
mizo in postregel gostu. V polglasnem razgovoru
sta si sedela nasproti: lice in protilice,
beseda in protibeseda, krčevita bolest samoobtožbe
in prijateljsko tolažilo.
»Kako živim?« je rekel vrač in si šel z
majhno, skoro dekliško nežno roko čez lepo
čelo. »Kupil sem si ribjo lov in posedam ob vodi.
Soli imam s seboj, in kadar ulovim za obed, ukrešem
ogenj in spečem.«
»Preobje se človek rib,« je menil vikar.
»Ne,« je odvrnil vrač, »jaz sem jih vajen.
Rodil sem se ob morju.«
»Pa kruh?« je vprašal vikar.
»Dobim ga od pastirjev, ker jim zdravim živino
in otroke,« je odgovoril vrač in potožil:
»Stari so nezaupljivi in se boje in ne puščajo radi
otrok k meni.« Koj pa je vzdrhtelo svetlo v njem:
»Pa otroci so modri, se me ne boje in prihajajo
skrivaj. In ko so otroci pri meni, pozabim
in se smejem.«
Zopet si je šel z roko čez čelo. Vikar je videl,
kako je nežna, in je pomislil:
»Ali je mogel moriti s to roko? Ali ni morda
le tako prišlo vanj in veruje, da je res ubil človeka,
in so ga kaznovali po cerkveni in posvetni
sodbi? Ali ni le hudič v njem, kakor zadnjič v
meni, ko sem oponašal glavarja, in mu bega duha
nečisti duh, in mu leži v sanjah in ga plaši, da si
beden očita, kar ni bilo, in vidi seneo umorjenega,
ki ni umrl in se niti rodil ni nikoli.«
Vrač je pripovedoval skoro vedro:
»Pred nekaj dnevi sem jim povedal, da sem
ubil človeka, pa vse natančno, kako sem ga in
kako hodi nazaj in me preganja.«
»Zakaj ste to storili?« je vprašal živahno
vikar.
»Za pokoro,« je odvrnil -oni, »Sem mislil, da
se me bodo odslej bali in bom sam v svoji žalosti.«
»Ali jih zdaj ni več blizu?«
»Še,« je odvrnil vrač. »Prišli so in so prosili,
naj še povem to strašno pravljico.«
»Morda je res le pravljica,« se je oddahnil
vikar. »Tako kakor vsaka druga, tako kakor
tista o ribi faroniki, ki bo mahnila z repom.«
»Ne,« je rekel odločno vrač, »ni pravljica.«
Nato si je prečudno pretresen pokril obličje z
roko in mrmral krčevito:,
»Vse drugo, vse drugo naj bi bilo padlo na
mojo vest! To pa je grozno brez konca. Za tatvino
in krivico zadostiš, povrneš; za ubito življenje
ni zadostila. Samo eno je: Zob za zob, A
jaz sem hotel še živeti in živim. A čutim, da ne
smem.«
»Bog, ki Vas je rešil čudežno iz rabeljskih
rok,« je odvrnil vikar, »ni maral takega zadoščenja.
Vzemite nase jarem, ki Vam ga je nadel.
Težak je.«
Vrač je segel pod svojo raševino in izvlekel
vrv z zanko in jo položil na mizo pred vikarja,
»Čemu?« je vprašal duhovnik. Oni je odgovoril
trudno:
»Sinoči, ko sem obupoval, sem bil vtaknil
glavo v zanko in preden sem dospel danes k
Vam, sem videl tri pripravne veje —«
»Boj se Živega,« je vzkliknil vikar in planil
kvišku. In kakor ves iz sebe je begal po sobi.
Slučajno je prijel za ono isto palico, s katero je
bil udaril svojega sorodnika. Zdaj jo je zavihtel
ves iz sebe nad tujcem in je zaklical:
»Norec lisasti, otročja pamet ti, ovca ti garjeva
v čredi moji! Dam jaz vetra hudiču v tebi.
Dam soli potepu, ki te je obsedel. In nomine
Omnipotentis! V imenu Križanega, sedemkrat
ranjenega, po Judu sleparju izdanega! Beži, smrdeči,
žalostni duh z vrvjo svojo, hudič Juda, beži
in se veži na vejo in se razpoči. Amen, Amen,
Amen!«
Onemu je padalo čez glavo, hrbet in pleča
in je zdrknil na kolena; njegova beseda je prosila
in blagoslavljala;
»Še daj, gospod, še!«
Utrujen, zasopljen je odstopil vikar in zastrmel
sam nad seboj in svojim dejanjem. Oni je
razširil roke proti njemu in je rekel:
»Bog blagoslovi! Zdi se mi, da je odleglo.«
»Če še ni, vrni se jutri in pojutrnjem in tako
dolgo, da boš zdrav!« je rekel zasopljeni vikar
in dostavil: »Pa če si bil dijakon in si res imel
blagoslove, naj ne bo tujstva med nama. Jaz sem
Janez. Kako je tebi ime?«
»Peter,« je odvrnil vrač.
»Čudež,« je vzkliknil vikar in se začel smejati
hripavo, ko je pomislil, kako usodna je bila
ena palica dvema Petroma. Nato pa je prijel
gosta za roko in vprašal resno:
»Zdaj pa ne taji in povej po pravici! Nikoli
nisi nikogar ubil!«
Oni drugi se je nasmehnil in rekel jasno:
»Saj si mi odvezo dal. Mar naj sem pri spovedi
lagal?«
»In zdaj zdraviš živino in otroke. Kje si se
tega učil?«
»Preden sem šel v samostan, sem bil adept.«
»Lep potep,« je odvrnil vikar. »Sram te bodi,
če je res in si degradatus. Kakšen izvrsten kaplan
bi mi bil!«
»Bog ni hotel,« je odvrnil žalostno izgnanec.
Sedla sta zopet k mizi, Njun pogovor je bil
postal miren, stanovski. Temna je beseda v
Pismu! Kako to? Ali more biti temen, ki je vseveden
in je poslal Svetega Duha?
»Ni,« je govoril gost, »tema besed je prišla
v knjigo življenja, odkar smo pozabili prvi govor,
ki je bil živ in je imel oči in je videl za skrivnostjo
teles v dušo stvarstva. Saj ni rekel: ,fiat
lux', in ni rekel z besedo Helenov. Rekel je
drugače.«
»Kako?« je vprašal živo vikar. ,
»Z besedo judovsko.«
»Ali je tam drugače?«
»Drugače!«
»Ne greši!« je vzkliknil vikar, »Mar je Jeronim
slepar in je krivo pisal?«
»Bral sem judovsko besedo nad latinsko,« je
govoril gost, »in sem našel, da je ena kakor glas
moža in je druga kakor glas žene, ki se pači po
moško. Po glasu jo spoznaš in boš nevoljen: Taceat
mulier!«
Vikarju je oživelo lice, ki se je bilo trudno
zamislilo v govor učenega, in je rekel:
»To ti verujem. Zares, gnusi se mi jezik Cepolijev,
«
»Sladak je,« se je nasmehnil gost.
»Pravičen naj bo,« je odvrnil vikar in vprašal:
»Pa povej, kako stoji tam v besedi judovski,
v prvi besedil«
Gost se je nekako sanjavo ozrl po sobi in njegovo
oko je obviselo na sliki »sveta« in je rekel:
»Tam ni, kakor je tu na steni, tam je tako,
kakor je vse res: kamen je kamen, kača je kača
in lev je lev. Tam ni strahov, a je resnica, je Bog,
in zato je grozno. Zato sem bil obupal, ko sem
bral: ne ubijaj! in sem bral: kri za kri. Tu so
besede: bijejo v uho in ne padejo v dušo, tam
je glas troblje, ki kliče Sodnika.«
»To je pač tako, kakor z mojim križem,« je
dejal vikar. »Vidim ga, poznam ga, a ko sem iztesal,
ni bil tisti, ki sem ga videl.«
»Kje ga imaš?« je vprašal gost.
Vikar je šel iz sobe in se vrnil z razpelom
in je rekel:
»Glej; ni lep in mnogim je v pohujšanje —«
Sredi govora je utihnil in zastrmel v gostovo
lice, ki je bilo prebledelo in je jecljaj
»To je njegov obraz —«
»Čigav obraz?« je vprašal vikar nemiren.
»Obraz človekov, ki sem ga ubil!«
»To je obraz njega, ki ti je odpustil,« je vzkliknil
vikar. Nagnil je razpelo proti gostu, ki je
odmikal svoje lice.
»Poljubi ga!« je velel duhovnik. —
»Poljubi!«
Oni drugi je hlastnil z bledimi ustnicami v
obličje Nedolžnega, Trnje v vencu krog glav s mu
je raztrgalo čelo, da je rahlo zakrvavel.
»Kri za kri!« je žara j al vikar in prvikrat je
stresla groza tudi njega pred podobo, ki jo je bil
sam izrezljal...
* * *
Nekaj dni pozneje, v noči od petka na soboto,
je sanjal vikar Janez čudne sanje. Trikrat
ga je bil poklical Križani z razpela v prečudni
govorici, ki je vikar ni znal in jo je vendar umel
in se je bal. Ni odgovoril dvakrat, šele na tretji
klic se je odzval:
»Gospod, aH Ti govoriš?«
»Govorim,« je odvrnil glas s križa, »ker si
neveden, da boš vedel in videl. Ni prazno, kar
pojejo o faroniki. Spustila bo rep, da bo gorje!«
»Zanesi, Gospod!« je prosil tedaj vikar in
usmiljenje mu je stisnilo srce: kakor na dlani
je občutil žalost otrok in žen, ki tavajo težke po
prostoru in tajijo svoj krik. »Zanesi, Gospod,« je
ponovil. »Grešnikov ne boš pretresel in le nedolžni
in otroci bodo trpeli. Saj sam veš, da je
vedno tako.«
»Po človeško golčiš,« je odvrnil Križani.
»Kakor ljubim, govorim,« je rekel vikar.
»Kakor ljubiš!« je jeknilo zasmehljivo in narastlo
v strašen krohot. Burna, strašna melodija
je vzrastla od nekod v ta smeh; prasketajoč grom
je bruhnil. Vikar se je prebudil, odprl oko v
strašno bliskavico, ki je bila od zunaj napolnila
njegovo sobo. Prvi poletni vihat je divjal nad
Tolminom, tolkel in bobnel težek ob Peči in ni
mogel čez in je padal kakor v vrtincu nazaj,
nizko nad dolino vso noč. V vikarjevih ušesih je
brnela žalostna melodija pesmi, ki jo je sanjal;
»Le z repom bom mahnila,
ves svet bo potopljen,
na hrbet se zvrnila,
ves rod bo pogubljen.. .« —
V gradu so sestavljali tiste dni novo davčno
knjigo, a naddijakon iz Čedada je sporočil vsem
vikarjem na Tolminsko, da bo prišel na letno
vizitacijo.
* * *
Vikar je bral iz naddijakonovega pisma:
» .. . ex quo extirpantur vitia et plantantur
virtutes, cultus divinus diligenter observatur et
multorum bonorum incrementa proveniunt,,.«
»Cepoli!« je zamrmral vikar.
»Sicutque definitum fuit, quod quando Archidiaconus
iturus ad sedendum ad Placitum, fecimus
mandatum hoc solemne in forma cum sigillo affito
quo ituri sumus ,,.«
»Cepoli!« je dejal vikar še krčeviteje.
»Potovali bomo v Volče in od tam dne 16. julija
v Tolmin. Potovali bomo v spremstvu pobočnika
prečastitega gospoda, našega prijatelja Tomaža
Falcidija in častitega gospoda tajnika Bernardina
de Puppisa. Za svojo varnost in za postrežbo
si bomo vzeli šest oboroženih mož in tri
sluge. Potovali bomo z devetimi konji in tremi
tovornimi živalmi. Skrbi za stan in hleve, za
hrano, ki bodi izdatna tudi za naše spremstvo, in
naznani naš prihod vsem svojim obhodnikom, ključarjem,
cerkvencem in vsemu ljudstvu, da nas dostojno
sprejme. Ko pridemo dne 15, julija v Volče,
pridi pred nas, da Te zaslišimo radi prestopkov,
katerih si obdolžen. To zadnje Ti naročimo pod
kaznijo osem denarjev ali petdesetih lir. Milost
Gospoda našega Jezusa Kristusa s Teboj. Christophorus
de Caballis, archidiaconus in montibus,« —
Vikar je vzel stare zapiske, da bi bral in razsodil,
kolika, kaka in čigava dolžnost so »berovnje
«, in je računil:
»Z a t o m i n : tri funte masla, petnajst kokoši,
sedemdeset jajec, šest sirov in mleko za tri dni,
po pet molznikov na dan. R a v n e : dva funta
masla ali obele, eno tele in pet solidov. D o 1 j e :
dve svinjski plečeti, star ovsa za konje in krme
dve butari. L j u b i n j : funt medu, šest belih kruhov,
petdeset jajec, deset kokoši. P o 1 j u b i n j :
dvaindvajset kokoši —«
Vikar se je zasmejal:
»Hujši so perotnini kakor dehor!«
»Tolmin«, je bral naprej, »je dolžan dati
štiri sobe in tri sobe za hlapce in sluge. Skrbi naj
za vino ali pa plača petinosemdeset lir. Tudi hleve
in krmo bo oskrbel za en dan. Zato se odkupijo
Zalaščani s petnajstimi lirami; oskrbeti pa morajo
na stroške vse fare divjačine in rib za en obed.«
»Lačni ne bomo,« je menil vikar pikro. »In
vse po starih predpisih! Cepoli!«
Čez hip je dodal:
»Samo eno je pozabil! Zakaj ni poslal mandatuma
še Gospodu Bogu, da bi,bil dal seno, moko
in med; in hudiču, naj ne bi bil priklical suše, toče,
golice kurje in govejevega smrklja.«
* * *
Okoli sedmih zjutraj je šel vikar Potrebujež
iz Tolmina v Volče, kamor je bil prejšnji dan dospel
naddijakon iz Čedada. Pod Volčami je zaklical
nekdo za njim. Vikar se je ozrl in spoznal knežanskega
Martina.
»Eno pot?« je vprašal Martin.
»Ne vem,« se je nasmehnil Potrebujež, »Čedajec
me hoče videti, še preden je stopil v mojo
far o,«
»Saj sem rekel, da imava eno pot,« je odvrnil
Knežan. —
Tri ure pozneje se je vračal Knežan iz Volč
proti Tolminu. Pod Tolminom je zaklical nekdo
za njim. Knežan se je ozrl in spoznal vikarja Janeza.
»Zdaj veš, čemu!« je odzdravil knežanski in
se smejal: »Petdeset lir! Prav je, le plačaj! Boš
pomnil, kaj se pravi imeti dolg jezik, kadar je v
Volčah interdikl«
»Ne bodi obleven,« je odvrnil vedro tolminski.
»Ušiv trgovec si, za osemdeset lir so te obrali.«
»Kadar me še pokličejo, pošljem sto in ostanem
doma,« je menil knežanski, »tako kakor idrijski
menih Jernej.«
Začel se je veselo smejati, obstal sredi poti in
je govoril: »To je vsakokrat stara pesem: fra Bartolomeo!
Kje je fra Bartolomeo? Prosim, fra Bar-
tolomeo! A fra Bartolomeo je lepo v Idriji; in je
tam fra Bartolomeo, ker ga ni ne v Volčah, ne v
Tolminu, ne na Šentviški g o r i . . . fra Bartolomea.«
»De Caballis«, je menil resno vikar Janez,
»mi je skoraj všeč. Ves truden in boječ je. Pravi
zatolščen otrok, ki se kmisa, če je dva dni z doma,
Prav gotovo, da se me je zbal in sem se mu smilil,
ko mi je že iz navade sodil Falcidij: quinquaginta
libras,«
»Tomaž Falcidius,« je zaklical krutorobato
knežanski Martin. »Izvedel sem, da je odprtega
telesa. Imam vino, ki čisti. Dal mu ga bom in, ko
bo zvečer legel pri meni, bom odmaknil lestvo, da
ne bo mogel ven,«
»Pa če se kaj pripeti?«
»Zato pa, da bi se mu,« je odvrnil Knežan,
»Tebi bom sporočil prvemu, ker imaš jezik dolg
iz Tolmina v Volče.«
»Molči,« je vrnil vedro vikar Janez. »Saj si
slišal, kakšen si in da si celo Boga sleparil.«
Za hip sta umolknila. Nato je rekel tolminski:
»Najbolj všeč mi je bil mladi cancelarius.«
»Nič ne skrbi,« je odvrnil knežanski, »ga bodo
že popravili, preden bo naddijakon.« Vstopila sta
v Tolmin. Prav tedaj je naddijakonov tajnik zapisal
na oknu volčanskega župnišča v svoje potne
spomine orisno vrsto o Tolminskem:
»Luogo nei tempi eftivi molto dilettevole per
la bellezza et copia incredibile di fontane e fiumi
limpidiffimi, per 1' aria faluberrima, per V altezza
dei monti, per la profondita spaventofa delle valli,
per li paffi ftretiffimi et novita barbara del Paefe.«
Mladi klerik je nato zasanjal s svojimi velikimi,
žejnimi očmi nekam skozi okno, daleč. Vstala
je pred njim slika mesta na vodi. Pod mostovi in
ob zideh pod balkoni se brezšumno krečejo pisane
ladjice. Z balkona je udaril smeh, pod mostom
vzdihov je odgovorila pesem. V svitu lune je sinilo
gor bledo lice z žalostnimi temnimi očmi in bela
roka je zavihtela duhtečo rutico; prvi večer, drugi,
tretji večer. In potem nikoli nič več . , ,
Naddijakonov tajnik Bernardinus de Puppis
si je potegnil z roko čez oči in je vzdihnil:
»Prošlo!«
Deset let pozneje je bil gospod Bernardinus
de Puppis duševno okreval in se odebelil; in kanoniki
»ad sonum campanulae congregati« so ga
izbrali dne 8, maja za novega naddijakona . , ,
* * *
Naddijakon de Caballis se je bil brez nesreč
vrnil z vizitacijskih poti in je počival na Dvoru v
Tolminu, Otroško veselje je občutil, bil je uverjen,
da je storil veliko dejanje in prestal zgodbe, podobne
dogodivščinam velikih popotnikov. Ponavljal
je ganjen:
»Bog, Bog, kako je velik svet. Kako je čudepoln!
«
Vreme, ki se je bilo sprevrglo, ga je zadržalo
še nekaj dni dalje v Tolminu. Samo dva dni, a
dovolj, da je postal nemiren in se mu je začelo
tožiti po Čedadu in je pogledoval nestrpen na nebo.
Nebo je drugi dan zvečer podgorelo. Prav
tedaj, ko je naddijakon odredil, da bo potoval prihodnje
jutro, je prišel volčanski vikar kot odposlanec
tolminskih plemičev s prošnjo, naj blagovoli
prečaštiti sprejeti za odhodnico malo gostoljubje
kot potrebno »rekreacijo« za trude in napore.
Obenem je vikar predložil celo seznamek
jedil, pijač in imena povabljencev.
»Odloči,« je pozval naddijakon svojega-spremljevalca
Falcidija. Falcidij je vprašal volčanskega:
»Nocoj?«
Volčanski je pritrdil.
»Mi jutri odidemo,« je odvrnil Falcidij. »Gospodje
v Tolminu so kasni s svojim gostoljubjem.«
»Nimajo olike, v hribih so,« jih je opravičeval
volčanski in začel uverjati kanonika, da bi naddijakonov
obisk pri Formentiniju vplival le dobro
na razmerje Tolmincev in gospodov članov kapitlja.
Vrhutega plemiči upajo, da so se na ta način
otresli glavarjeve prisotnosti, katerega so morali
vabiti, a ga baš ni doma.
Falcidij je nemo preletel imena vabljencev in
je rekel:
»Vidim, da so tudi tebe vabili.«
»Da,« je odvrnil volčanski, »prijatelj sem jim,
quasi familiaris.«
Falcidij je rekel uradno:
»Tolminski farani so. Če so tebe, morali bi
že iz dostojnosti tudi domačega.«
»Tuj jim je,« je odvrnil volčanski.
»Nam ni tuj,« je rekel Falcidij uradno hladno:
»Če smo tebi prijatelji, mar smemo že biti
onemu krivični? Prečaštiti sprejme povabilo samo
pod pogojem, da povabijo tudi gospoda Janeza.«
»Če bo prišel,« je rekel volčanski.
»Vabiti ga je treba,« je odvrnil odločno Falcidij.
Naddijakon je trudno prikimal.
Volčanski še je poklonil in odšel. Falcidij pa
je rekel naddijakonu:
»Imam svoj namen s tolminskim. Ni slab duhovnik;
njegova cerkev je v redu in močen človek
je; bil bi Golijat v naših vrstah. Pa je svojeglav
in trmast.«
»Odločen»Potrudil se bom,« se je nasmehnil Falcidij;
»pri vinu in v veselju ga morda ukrotim in privežem
nam.«
»Ali bo prišel?« je vprašal nemirno naddijakon,
»Bo!« je odvrnil Falcidij določno.
Volčanski in plemiči so sklenili, da vikarja
Janeza vendar ne povabijo. Če bi naddijakon prašal
po njem, bi rekli, da se ni odzval vabilu.
»Toda prostor pri mizi mu ne smemo pozabiti
določiti,« je menil de Formentini.
»Prav tako kakor glavarju,« je pristavil de
Cucagna. || jf;
»Če je mogoče, meni naproti,« je rekel smeje
se volčanski...
Vikar Janez pa je sprejel eno uro pred določenim
časom po naddijakonovem slugi sporočilo-
»Prečaštiti gospod naddijakon želi nocoj ob
osmih govoriti s teboj v Formentinijevi hiši.«
»Zakaj?« je vprašal vikar.
»Ne vem,« je odvrnil sel. ..
Vikar je šel, se obril in preoblekel praznično.
Ob določeni uri je stopil v Formentinijevo hišo.
Nekaj radovednih ljudi je stalo pred vrati, kjer sta
se bila usadila dva naddijakonova čuvaja kot straža,
Duhovnika sta pozdravila in eden njiju je dejal
zaupno v domači besedi:
»Zadnji so, gospod, naj se podvizajo po stopnicah
v veliko sobo.«
»Si domačin?« je vprašal vikar.
»Oba sva Ložana,« je odvrnil čuvaj, »pa ta
je mutec«
»Narobe svet,« je pomislil vedro* vikar. »Mutasti
strežnik pri mizi bi bil bolj na mestu.«
Vstopil je v sobo, katero so bili razsvetili s
svečami na pozlačenih lestencih. Zagledal je dolgo,
belo mizo, na kateri se je košatila draga posoda
tolminskih svobodnjakov brez okusa, neubrano,
mnogolično postavljena na ogled. Polglasen
govor je polnil nizki prostor, Vikar je hipoma
preletel lica navzočih. Poznal je vse. Gostje
so stali ob mizi, naddijakon je govoril z domačinom,
Falcidij je držal domaeici gospe Formentinijevi
roko. Okoli njiju so stali de Cucagnevi, de
Puppisovi, mrki de Mutto, mlajši de Pocharelli in
trije Locatellijevi, ki je bil notar. Naddijakonov
tajnik je slonel ob kaminu in pogledoval žalostno
v smeri proti oknu, kjer je ugledal vikar volčanskega
de Menezeisa. Vikar je spoznal, da je stopil
med ljudi, ki so se pripravljali, da sedejo k večerji,
in se je zmedel.
»Kako to,« je mislil, »da me povabi v tujo
hišo k večerji? Ali me bo hotel tu pred vsemi temi
človek,« je soglašal naddijakon.
 
ponižati za kar si že bodi? Še to, seveda, naj mi
napravi v fari, potem bom vsaj vedel, kaj mi je
narediti.«
Ni še bil premagal svoje osuplosti, ko ga je
družba opazila in kakor na nevidno znamenje
utihnila,
»Tolminski vikar,« je zaklical naddijakonov
tajnik in mu stopil naproti. Vajen je bil glasnikovega
posla iz Čedada v kapitlju, Ko se je zavedel,
da se je zaletel in kot gost naznanil gosta, je
rahlo zardel. Obstal je v zadregi. Vikar mu je
stopil odločno naproti in mu ponudil roko. Nekaj
povabljenih žensk se je približalo vikarju in se
mu hladno poklonilo. Moški so se nekako uradno
vzporedili v vrsto in odstopili. Domačin je stopil
vikarju naproti in je rekel:
»To je zelo čudno naključje, a nič ne de. Zelo
mi je všeč!«
Vikar je razumel ponižanje svoje. Bile so besede,
kakor da jih je rekel človek, ki se je začudil:
odkod, prijatelj, med nas, brez svatovske
obleke? .Pa se je še o pravem času potajil in je
ostal navidezno vljuden in dostojen, Mrzlo je
pljusknilo vikarju v lica, živo je občutil tresljaje
vzmrzličene kože na čelu. Motno j& videl v nekaterih
licih pomilovalno dobrohotnost, drugod ponižujoče
preziranje. Odločno je vstalo v njem:
»Kaj mislijo, da sem prišel na večerjo, kamor
me niso vabili?« Obrnil se je ostro v smeri k naddijakonu,
stopil naprej in rekel:
»Prečastiti, poslali ste pome!«
»Pozneje,« se je nasmehnil naddijakon ljubeznivo
in pomežiknil Falcidiju,
Nekdo je odkazal vikarju mesto pri mizi,
»Oremus,« je zaklical volčanski tolminskemu
naproti,
* * *
Ura strašno neprijetnega položaja, ki mu vikar
ni slutil ne vzroka ne namena, je bila prešla, S
topo mirnostjo je bil prenesel neskočno vrsto malih
ponižanj, migljajev, smehov in šepetanih besed,
tako da se mu je slednjič zagabilo še kaj opazoati
in poslušati in je moral vendar videti, da ga
res in namenoma smešijo. Strežaji so bili nalili v
drobne beneške čase izbranega vina in je le posodica
pred njim ostala prazna. Ko je napil domačin
naddijakonu, jo je vikar sam nalil z miznim vinom.
Pri tem se je ujel njegov pogled z očmi volčanskega,
ki je zardel in je bil videti izredno svež,
veder in slovesen. Vikar je opazil tiho, zahrbtno
misel v njegovem licu in je iskal, kaj bi bilo. »Z
očmi govori z drugimi o meni,« je mislil, »nekaj
vidi na meni in me tiho razkazuje! Prekleti človek!
Kaj hoče od mene? Ali mu je sojeno? Ali
res misli, da se sme še in še igrati z menoj?« Oko
se je vikarju zalilo v nekaki strašni ljutosti z motno
rdečo lučjo, da je moral zamižati. Vso silo je
moral zbrati, da ni planil kvišku in zavpil v soseda
naproti, naj mu da mir. »Ne,« se je krotil, »bodi
previden! Osmešiti se ne daj, ne daj se zapeljati!
Še nekaj trenutkov ti je tu ostati in pojdeš in pljuneš
in doma popiješ vrč krepkega vipavca na to
plehkobo in to nemarnost, ki ti jo je napravil oni-le
čedajski, ki ti nima kaj povedati.«
Tiho je zazvenela drobna steklena časa koncem
mize, šum ob mizi je utihnil, kanonik Falcidij
se je dvignil in je govoril: -kratko zahvalo gostitelju
in vsem zbranim, šegav poklon gospem, okusu
obeda in vin. Nato pa je začela njegova beseda
nekako tipati nekam v še nejasno, splošno in je
že kazala, da vendar hoče dotipati, dokazati.
»Cepoli,« je mislil trpko vikar Potrebujež,
»Cepoli, kaj blodiš kakor maček okoli vrele kaše?
Kaj tipaš in ne popadeš? Kar pokaži jasno: samo
eden je, ki me skrbi in mi dela preglavice in je
tuj! Seveda, o stanovski ljubezni blebečeš! Kdaj
sem bil jaz nevoščljiv, prepirljiv in komu krivičen?
Mene ne pustijo v miru in ne jaz drugih! Glej, glej!
Zdaj se celo sladkaš in se hliniš! Le sladkaj se!
Le hlini se! Meniš, da bom zdaj pri priči ganjen
vstal in za to kapljo vina, ki ga pod mizo izliti ne
smem, rekel onemu — de Formentiniju, da mi je
žal in kar je podobnega, in da bom temu-le naproti
zaklical: prijatelj, daj mi roko in pozabiva! Cepoli,
Cepoli! Ne vstanem, ne porečem! Meni nisi govoril!
Nisem med povabljenci!«
Falcidij je govoril zanosno, s prepričanim nasmehom
na ustnicah. Vikar je čustvoval vsebino
govora:
»Zares! Poštena naj bo vsaka beseda in premislim
naj jo, ali ne bi bolela mene, če bi mi jo
kdo rekel. Glej, saj tako delam! Pa kdo je, ki jo
obrača? Kdo jo obrača? Tistemu povej: Cepoli, ne
obračaj besed! Ne meni! Nisem jaz trdil, da je duhovnik
grši od svinje, drugače sem rekel; da je
nečisti duhovnik kakor svinja. In to je sveta resnica
in jo bom ponovil. In vsi naj jo slišijo, ki so
nečedni, da bodo čedni. Sovražim svinjarijo! To
je! Sovražim iz dna duše, ker sega tudi po moji
krvi in me blodi,«
Sredi vikarjevih misli je bil dogovoril Falcidij
in mu je odgovoril živahen šum gostov, ki je vzdramil
vikarja Janeza, Pogledal je doli proti naddijakonu,
ki mu je veselo kimal: otročiček, živahen
in veder, ker je vse tako lepo in bo zdaj vstal
vikar in se zahvalil. Pogledal je vikar na Falcidija
in je videl, kako trpko čaka. Pogledal je v slednji
obraz, le mimogrede sicer, a je videl v vseh stopnjah
povelje: zdaj povej! In ta hip se ga je polastil
prečuden strah: brezkončna praznota, ki ne ve,
ne misli ne prošnje ne poklona, »In niti tega ne
vem, kaj je hotel od mene,« je mislil. Sklonil je
glavo nizko na prsi, Za hip se mu je zazdelo, da
sliši v splošnem molku in v tišini sobe nekako
sopihanje. Dvignil je oči in se zagledal v strašno
spremenjeno lice volčanskega. In ni mogel doumeti,
ali je to v licu de Menezeisa glupost, jeza
ali osuplost, in je bil čudno telesno vesel te izredne
spremembe v licu svojega nasprotnika,
»Glej,« mu je šinilo skozi misli, »tako bi zazijal,
če bi mu v obraz povedal, kar vem o njem iz ust
Katričine matere,« Sam ni vedel, kako mu je prišlo,
da se je nasmehnil onemu in mu odkimal z
glavo, češ: ne boj se! Nekak vzdih razočaranja je
bil preletel omizje in zdelo se je, da se bo zdaj pa
zdaj prebudil nov pogovor. Tedaj je zasikal volčanski
zahrbtno, kakor od spodaj gori:
»Če si ti tisti, čemu ne greš koj?«
»Kam?« je vprašal tolminski.
Volčanski je sunil odločneje in jasneje:
»Kar misliš storiti, stori koj!«
Vikar Janez je razumel navedbo evangeljskih
besed in je rekel glasno:
»Nesramen obrekovalec si!«
»Piagnone!« je odvrnil zaničljivo Volčan,
»Seveda; na grmadi bi me rad videl, ottimano,
ker ti grajam greh,« je rekel slovesno tolminski,
Naddijakonov tajnik je glasno vzdihnil. Vsa miza
je posluhnila
»Kaj pa je? Kaj pa je?« je prašal plašno naddijakon.
Falcidij se je dvignil odločno in zaklical:
»Gospoda tovariša, mir!«
»Piagnone,« je ponavljal tolminski v sebi.
»Enemu sem svoj čas sunil v obraz za to besedo.
Ne šali se z menoj! Kri ni voda. Ne šali se z
menoj!«
Kakor od strašne bolezni kvišku pognan, je
hipoma stal volčanski, bled, s trepetajočimi ustnicami,
Stegnil je tresočo se roko in pokazal na tolminskega
in rekel:
»Gospodje! Samo grehe očita! Znorel je. Nič
drugega ne ve in ne vidi in še svoje lastne sramote
ne, ki jo skriva doma,«
»Kakšno sramoto?« je vprašal naglo vikar Janez.
»Mir!« je zaklical v drugo Falcidij, Sredi njegovega
klica je zavpil volčanski:
»Vsemu Tolminu je že očitno in znano!«
»Mir!« je zaklical presunljivo Falcidij v tretje.
Odgovoril mu je temen šum mize, ki se je premaknila,
in žvenket čaš, ki so se prevrgle. Vikar
Janez je bil sunil s svojo pestjo volčanskemu v
obraz. Tedaj je zakipelo ob mizi petnajst glasov
in dvajset rok je padlo po vikarju Potrebuježu in
ga sunilo iz sobe,
Vikar je stopil skozi vrata, kjei sta stala naddijakonova
čuvaja. Nekdo je zaklical dol skozi
okno:
»Primita ga!«
»Koga naj primemo, gospod vikar?« je vprašal
Ložan.
»Mene!« je odvrnil vikar in se hripavo nasmehnil.
In šel je skozi noč in ni vedel, kam gre ..
117

urejanj