Šmonca: Razlika med redakcijama

== VI. NJEGOVA SKRIVNOST ==

 

široko in nemo jezero, ki se je speščilo

brez dna in svetlega zrcalnega

ali pa kvanta.«

 

zbudil Simon. »Verjemi, amice! Levstik

tudi ni sodil modre je.«

 

»Kako je rekel?« je vprašal lekar.

»Levstik? Sonet je zložil, v obraz pa mi

je vrgel ,nemške pankrte'. Anti že ve,

 

Bridkeje je dodal:

»Vidiš, to imaš! Oblajajo te, da kramariš

s tujim blagom. Kakor da je žalost samo

 

Nato se je svobodne je rogal:

»Pa čemu se ti razodevam! Saj si tudi

med mestjani iz Kranja. Mestjan! Enega

Pograbil je kozarec z vinom in vrgel pijače

vase.

»Sursum, sursum!« je vzkliknil lekar in

dvignil pijačo za nazdrav.

 

Lekar je čital.

»Na vprašanje: čemu smo na svetu in kaj

bo z nami onstran groba, odgovarja vera,

»Zakaj jo neki imamo?« je mrmral Simon

trudno.

»Ali to vemo po svojem razumu, da nismo,

da nismo sami od sebe . . . «

» . . . da nas je ustvaril On, čigar moč in

veličino nam oznanjujejo milijoni in milijoni

 

»Taceas!« je presekal Simon. »Kramari,

 

Simonu je zaigralo v očeh:

»Tak miruj že s svojim ,sursum'. Pusti

puhlico Mežnarcu in mežnarjem. Ali pa

lekar. Simon je molčal. Potem je vzkliknil

trpko:

»Zapiši!«

 

»Blagovoli, kako pa se šališ? Kaj naj zapišem?«

Simon se je zasmejal:

»Saj si tajnik in rodoljub. Takole zapiši,

kakor bom povedal in čez dvajset let ti

Stisnjen v gube je hlastal Simon v kup

papirja pred seboj.

»Satira!«

 

Tedaj izpre

govori po človeško.

nemška žalost!

 

bogonoscu in Karonu žalostnih duš in

uvelih življenj, ko je sovražil zadnjič:

 

Morda . . . V trenutju šele, ko mu je ugašala

Zaradi novcev v nogavici, zaradi

denarja, ki ni bil njegov . . .

 

<center>* * *</center>

vredno merilo. In ni je nad našo

bolest. Naši bolesti ime pa je - Pesem .