Plebanus Joannes: razlika med redakcijama

dodanih 70 zlogov ,  pred 10 leti
 
== VI. ==
 
 
Novi vikarjev znanec, skrivnostni vrač iz
beseda in protibeseda, krčevita bolest samoobtožbe
in prijateljsko tolažilo.
 
»Kako živim?« je rekel vrač in si šel z
majhno, skoro dekliško nežno roko čez lepo
Soli imam s seboj, in kadar ulovim za obed, ukrešem
ogenj in spečem.«
 
»Preobje se človek rib,« je menil vikar.
 
»Ne,« je odvrnil vrač, »jaz sem jih vajen.
Rodil sem se ob morju.«
 
»Pa kruh?« je vprašal vikar.
 
»Dobim ga od pastirjev, ker jim zdravim živino
in otroke,« je odgovoril vrač in potožil:
Zopet si je šel z roko čez čelo. Vikar je videl,
kako je nežna, in je pomislil:
 
»Ali je mogel moriti s to roko? Ali ni morda
le tako prišlo vanj in veruje, da je res ubil človeka,
ki ni umrl in se niti rodil ni nikoli.«
Vrač je pripovedoval skoro vedro:
 
»Pred nekaj dnevi sem jim povedal, da sem
ubil človeka, pa vse natančno, kako sem ga in
kako hodi nazaj in me preganja.«
 
»Zakaj ste to storili?« je vprašal živahno
vikar.
 
»Za pokoro,« je odvrnil -oni,. »Sem mislil, da
se me bodo odslej bali in bom sam v svoji žalosti.«
 
»Ali jih zdaj ni več blizu?«
 
»Še,« je odvrnil vrač. »Prišli so in so prosili,
naj še povem to strašno pravljico.«
 
»Morda je res le pravljica,« se je oddahnil
vikar. »Tako kakor vsaka druga, tako kakor
tista o ribi faroniki, ki bo mahnila z repom.«
 
»Ne,« je rekel odločno vrač, »ni pravljica.«
Nato si je prečudno pretresen pokril obličje z
roko in mrmral krčevito:,
 
»Vse drugo, vse drugo naj bi bilo padlo na
mojo vest! To pa je grozno brez konca. Za tatvino
in krivico zadostiš, povrneš; za ubito življenje
ni zadostila. Samo eno je: Zob za zob,. A
jaz sem hotel še živeti in živim. A čutim, da ne
smem.«
 
»Bog, ki Vas je rešil čudežno iz rabeljskih
rok,« je odvrnil vikar, »ni maral takega zadoščenja.
Težak je.«
Vrač je segel pod svojo raševino in izvlekel
vrv z zanko in jo položil na mizo pred vikarja,.
 
»Čemu?« je vprašal duhovnik. Oni je odgovoril
trudno:
 
»Sinoči, ko sem obupoval, sem bil vtaknil
glavo v zanko in preden sem dospel danes k
Vam, sem videl tri pripravne veje — «
 
»Boj se Živega,« je vzkliknil vikar in planil
kvišku. In kakor ves iz sebe je begal po sobi.
bil udaril svojega sorodnika. Zdaj jo je zavihtel
ves iz sebe nad tujcem in je zaklical:
 
»Norec lisasti, otročja pamet ti, ovca ti garjeva
v čredi moji! Dam jaz vetra hudiču v tebi.
Onemu je padalo čez glavo, hrbet in pleča
in je zdrknil na kolena; njegova beseda je prosila
in blagoslavljala;:
 
»Še daj, gospod, še!«
Utrujen, zasopljen je odstopil vikar in zastrmel
sam nad seboj in svojim dejanjem. Oni je
razširil roke proti njemu in je rekel:
 
»Bog blagoslovi! Zdi se mi, da je odleglo.«
 
»Če še ni, vrni se jutri in pojutrnjem in tako
dolgo, da boš zdrav!« je rekel zasopljeni vikar
blagoslove, naj ne bo tujstva med nama. Jaz sem
Janez. Kako je tebi ime?«
 
»Peter,« je odvrnil vrač.
 
»Čudež,« je vzkliknil vikar in se začel smejati
hripavo, ko je pomislil, kako usodna je bila
ena palica dvema Petroma. Nato pa je prijel
gosta za roko in vprašal resno:
 
»Zdaj pa ne taji in povej po pravici! Nikoli
nisi nikogar ubil!«
Oni drugi se je nasmehnil in rekel jasno:
 
»Saj si mi odvezo dal. Mar naj sem pri spovedi
lagal?«
 
»In zdaj zdraviš živino in otroke. Kje si se
tega učil?«
 
»Preden sem šel v samostan, sem bil adept.«
 
»Lep potep,« je odvrnil vikar. »Sram te bodi,
če je res in si degradatus. Kakšen izvrsten kaplan
bi mi bil!«
 
»Bog ni hotel,« je odvrnil žalostno izgnanec.
Sedla sta zopet k mizi,. Njun pogovor je bil
postal miren, stanovski. Temna je beseda v
Pismu! Kako to? Ali more biti temen, ki je vseveden
in je poslal Svetega Duha?
 
»Ni,« je govoril gost, »tema besed je prišla
v knjigo življenja, odkar smo pozabili prvi govor,
lux', in ni rekel z besedo Helenov. Rekel je
drugače.«
 
»Kako?« je vprašal živo vikar. ,
 
»Z besedo judovsko.«
 
»Ali je tam drugače?«
 
»Drugače!«
 
»Ne greši!« je vzkliknil vikar,. »Mar je Jeronim
slepar in je krivo pisal?«
 
»Bral sem judovsko besedo nad latinsko,« je
govoril gost, »in sem našel, da je ena kakor glas
Vikarju je oživelo lice, ki se je bilo trudno
zamislilo v govor učenega, in je rekel:
 
»To ti verujem. Zares, gnusi se mi jezik Cepolijev,
«
 
»Sladak je,« se je nasmehnil gost.
 
»Pravičen naj bo,« je odvrnil vikar in vprašal:
 
»Pa povej, kako stoji tam v besedi judovski,
v prvi besedilbesedi?«
Gost se je nekako sanjavo ozrl po sobi in njegovo
oko je obviselo na sliki »sveta« in je rekel:
 
»Tam ni, kakor je tu na steni, tam je tako,
kakor je vse res: kamen je kamen, kača je kača
besede: bijejo v uho in ne padejo v dušo, tam
je glas troblje, ki kliče Sodnika.«
 
»To je pač tako, kakor z mojim križem,« je
dejal vikar. »Vidim ga, poznam ga, a ko sem iztesal,
ni bil tisti, ki sem ga videl.«
 
»Kje ga imaš?« je vprašal gost.
Vikar je šel iz sobe in se vrnil z razpelom
in je rekel:
 
»Glej; ni lep in mnogim je v pohujšanje — «
Sredi govora je utihnil in zastrmel v gostovo
lice, ki je bilo prebledelo in je jecljajjecljal:
 
»To je njegov obraz — «
 
»Čigav obraz?« je vprašal vikar nemiren.
 
»Obraz človekov, ki sem ga ubil!«
 
»To je obraz njega, ki ti je odpustil,« je vzkliknil
vikar. Nagnil je razpelo proti gostu, ki je
odmikal svoje lice.
 
»Poljubi ga!« je velel duhovnik. —
»Poljubi!«
Oni drugi je hlastnil z bledimi ustnicami v
obličje Nedolžnega,. Trnje v vencu krog glav sglave mu
je raztrgalo čelo, da je rahlo zakrvavel.
 
»Kri za kri!« je žara j alzarajal vikar in prvikrat je
stresla groza tudi njega pred podobo, ki jo je bil
sam izrezljal...
 
* * *
<center>* * *</center>
 
Nekaj dni pozneje, v noči od petka na soboto,
je sanjal vikar Janez čudne sanje. Trikrat
in se je bal. Ni odgovoril dvakrat, šele na tretji
klic se je odzval:
 
»Gospod, aHali Ti govoriš?«
 
»Govorim,« je odvrnil glas s križa, »ker si
neveden, da boš vedel in videl. Ni prazno, kar
1.470

urejanj