Plebanus Joannes: razlika med redakcijama

dodanih 85 zlogov ,  pred 10 leti
(Redakcija 47541 uporabnika AnjaMik (pogovor) razveljavljena)
»Dobim ga od pastirjev, ker jim zdravim živino
in otroke,« je odgovoril vrač in potožil:
 
»Stari so nezaupljivi in se boje in ne puščajo radi
otrok k meni.« Koj pa je vzdrhtelo svetlo v njem:
vikar.
 
»Za pokoro,« je odvrnil -oni. »Sem mislil, da
se me bodo odslej bali in bom sam v svoji žalosti.«
 
neveden, da boš vedel in videl. Ni prazno, kar
pojejo o faroniki. Spustila bo rep, da bo gorje!«
 
»Zanesi, Gospod!« je prosil tedaj vikar in
usmiljenje mu je stisnilo srce: kakor na dlani
in otroci bodo trpeli. Saj sam veš, da je
vedno tako.«
 
»Po človeško golčiš,« je odvrnil Križani.
 
»Kakor ljubim, govorim,« je rekel vikar.
 
»Kakor ljubiš!« je jeknilo zasmehljivo in narastlo
v strašen krohot. Burna, strašna melodija
mogel čez in je padal kakor v vrtincu nazaj,
nizko nad dolino vso noč. V vikarjevih ušesih je
brnela žalostna melodija pesmi, ki jo je sanjal;:
 
<poem>
»Le z repom bom mahnila,
ves svet bo potopljen,
na hrbet se zvrnila,
ves rod bo pogubljen. . .« —
</poem>
 
V gradu so sestavljali tiste dni novo davčno
knjigo, a naddijakon iz Čedada je sporočil vsem
vikarjem na Tolminsko, da bo prišel na letno
vizitacijo.
 
* * *
<center>* * *</center>
 
Vikar je bral iz naddijakonovega pisma:
 
» .. . ex quo extirpantur vitia et plantantur
virtutes, cultus divinus diligenter observatur et
multorum bonorum incrementa proveniunt,, . . . «
 
»Cepoli!« je zamrmral vikar.
 
»Sicutque definitum fuit, quod quando Archidiaconus
iturus ad sedendum ad Placitum, fecimus
mandatum hoc solemne in forma cum sigillo affito
quo ituri sumus ,,. . . «
 
»Cepoli!« je dejal vikar še krčeviteje.
 
»Potovali bomo v Volče in od tam dne 16. julija
v Tolmin. Potovali bomo v spremstvu pobočnika
naznani naš prihod vsem svojim obhodnikom, ključarjem,
cerkvencem in vsemu ljudstvu, da nas dostojno
sprejme. Ko pridemo dne 15,. julija v Volče,
pridi pred nas, da Te zaslišimo radi prestopkov,
katerih si obdolžen. To zadnje Ti naročimo pod
kaznijo osem denarjev ali petdesetih lir. Milost
Gospoda našega Jezusa Kristusa s Teboj. Christophorus
de Caballis, archidiaconus in montibus,.« —
Vikar je vzel stare zapiske, da bi bral in razsodil,
kolika, kaka in čigava dolžnost so »berovnje«,
«, in je računil:
 
»Z a t o m i n : tri funte masla, petnajst kokoši,
sedemdeset jajec, šest sirov in mleko za tri dni,
po pet molznikov na dan. R a v n e : dva funta
masla ali obele, eno tele in pet solidov. D o 1l j e :
dve svinjski plečeti, star ovsa za konje in krme
dve butari. L j u b i n j : funt medu, šest belih kruhov,
petdeset jajec, deset kokoši. P o 1l j u b i n j :
dvaindvajset kokoši — «
Vikar se je zasmejal:
 
»Hujši so perotnini kakor dehor!«
 
»Tolmin«, je bral naprej, »je dolžan dati
štiri sobe in tri sobe za hlapce in sluge. Skrbi naj
Zalaščani s petnajstimi lirami; oskrbeti pa morajo
na stroške vse fare divjačine in rib za en obed.«
 
»Lačni ne bomo,« je menil vikar pikro. »In
vse po starih predpisih! Cepoli!«
Čez hip je dodal:
»Samo eno je pozabil! Zakaj ni poslal mandatuma
še Gospodu Bogu, da bi, bil dal seno, moko
in med; in hudiču, naj ne bi bil priklical suše, toče,
golice kurje in govejevega smrklja.«
 
* * *
<center>* * *</center>
 
Okoli sedmih zjutraj je šel vikar Potrebujež
iz Tolmina v Volče, kamor je bil prejšnji dan dospel
nekdo za njim. Vikar se je ozrl in spoznal knežanskega
Martina.
 
»Eno pot?« je vprašal Martin.
 
»Ne vem,« se je nasmehnil Potrebujež, »Čedajec
me hoče videti, še preden je stopil v mojo
far o,faro.«
 
»Saj sem rekel, da imava eno pot,« je odvrnil
Knežan. —
proti Tolminu. Pod Tolminom je zaklical nekdo
za njim. Knežan se je ozrl in spoznal vikarja Janeza.
 
»Zdaj veš, čemu!« je odzdravil knežanski in
se smejal: »Petdeset lir! Prav je, le plačaj! Boš
pomnil, kaj se pravi imeti dolg jezik, kadar je v
Volčah interdiklinterdikt.«
 
»Ne bodi obleven,« je odvrnil vedro tolminski.
 
»Ušiv trgovec si, za osemdeset lir so te obrali.«
 
»Kadar me še pokličejo, pošljem sto in ostanem
doma,« je menil knežanski, »tako kakor idrijski
menih Jernej.«
Začel se je veselo smejati, obstal sredi poti in
je govoril: »To je vsakokrat stara pesem: fra Bartolomeo!
 
Kje je fra Bartolomeo? Prosim, fra Bar-
»To je vsakokrat stara pesem: fra Bartolomeo!
tolomeo! A fra Bartolomeo je lepo v Idriji; in je
Kje je fra Bartolomeo? Prosim, fra Bar-Bartolomeo!
tolomeo! A fra Bartolomeo je lepo v Idriji; in je
tam fra Bartolomeo, ker ga ni ne v Volčah, ne v
Tolminu, ne na Šentviški g o r igori . . . fra Bartolomea.«
 
»De Caballis«, je menil resno vikar Janez,
»mi je skoraj všeč. Ves truden in boječ je. Pravi
zatolščen otrok, ki se kmisa, če je dva dni z doma,.
Prav gotovo, da se me je zbal in sem se mu smilil,
ko mi je že iz navade sodil Falcidij: quinquaginta
libras,.«
 
»Tomaž Falcidius,« je zaklical krutorobato
knežanski Martin. »Izvedel sem, da je odprtega
telesa. Imam vino, ki čisti. Dal mu ga bom in, ko
bo zvečer legel pri meni, bom odmaknil lestvo, da
ne bo mogel ven,.«
 
»Pa če se kaj pripeti?«
 
»Zato pa, da bi se mu,« je odvrnil Knežan,.
»Tebi bom sporočil prvemu, ker imaš jezik dolg
iz Tolmina v Volče.«
 
»Molči,« je vrnil vedro vikar Janez. »Saj si
slišal, kakšen si in da si celo Boga sleparil.«
Za hip sta umolknila. Nato je rekel tolminski:
 
»Najbolj všeč mi je bil mladi cancelarius.«
 
»Nič ne skrbi,« je odvrnil knežanski, »ga bodo
že popravili, preden bo naddijakon.« Vstopila sta
na oknu volčanskega župnišča v svoje potne
spomine orisno vrsto o Tolminskem:
 
»Luogo nei tempi eftivi molto dilettevole per
la bellezza et copia incredibile di fontane e fiumi
1.470

urejanj