Plebanus Joannes: razlika med redakcijama

dodanih 122 zlogov ,  pred 10 leti
spomine orisno vrsto o Tolminskem:
 
»Luogo nei tempi eftivieſtivi molto dilettevoledileſtevole per
la bellezza et copia incredibile di fontane e fiumi
limpidiffimilimpidiſſimi, per 1l' aria faluberrimaſaluberrima, per Vl' altezza
dei monti, per la profondita spaventofaspaventoſa delle valli,
per li paffipaſſi ftretiffimiſtretiſſimi et novita barbara del PaefePaeſe
 
Mladi klerik je nato zasanjal s svojimi velikimi,
žejnimi očmi nekam skozi okno, daleč. Vstala
gor bledo lice z žalostnimi temnimi očmi in bela
roka je zavihtela duhtečo rutico; prvi večer, drugi,
tretji večer. In potem nikoli nič več . ,. ,.
Naddijakonov tajnik Bernardinus de Puppis
si je potegnil z roko čez oči in je vzdihnil:
 
»Prošlo!«
 
Deset let pozneje je bil gospod Bernardinus
de Puppis duševno okreval in se odebelil; in kanoniki
»ad sonum campanulae congregati« so ga
izbrali dne 8,. maja za novega naddijakona . ,. ,.
 
* * *
<center>* * *</center>
 
Naddijakon de Caballis se je bil brez nesreč
vrnil z vizitacijskih poti in je počival na Dvoru v
Tolminu,. Otroško veselje je občutil, bil je uverjen,
da je storil veliko dejanje in prestal zgodbe, podobne
dogodivščinam velikih popotnikov. Ponavljal
je ganjen:
 
»Bog, Bog, kako je velik svet. Kako je čudepoln!«
«
Vreme, ki se je bilo sprevrglo, ga je zadržalo
še nekaj dni dalje v Tolminu. Samo dva dni, a
Obenem je vikar predložil celo seznamek
jedil, pijač in imena povabljencev.
 
»Odloči,« je pozval naddijakon svojega- spremljevalca
Falcidija. Falcidij je vprašal volčanskega:
 
»Nocoj?«
Volčanski je pritrdil.
 
»Mi jutri odidemo,« je odvrnil Falcidij. »Gospodje
v Tolminu so kasni s svojim gostoljubjem.«
 
»Nimajo olike, v hribih so,« jih je opravičeval
volčanski in začel uverjati kanonika, da bi naddijakonov
Falcidij je nemo preletel imena vabljencev in
je rekel:
 
»Vidim, da so tudi tebe vabili.«
 
»Da,« je odvrnil volčanski, »prijatelj sem jim,
quasi familiaris.«
Falcidij je rekel uradno:
 
»Tolminski farani so. Če so tebe, morali bi
že iz dostojnosti tudi domačega.«
 
»Tuj jim je,« je odvrnil volčanski.
 
»Nam ni tuj,« je rekel Falcidij uradno hladno:
»Čeče smo tebi prijatelji, mar smemo že biti
onemu krivični? Prečaštiti sprejme povabilo samo
pod pogojem, da povabijo tudi gospoda Janeza.«
 
»Če bo prišel,« je rekel volčanski.
 
»Vabiti ga je treba,« je odvrnil odločno Falcidij.
Naddijakon je trudno prikimal.
Volčanski še je poklonil in odšel. Falcidij pa
je rekel naddijakonu:
 
»Imam svoj namen s tolminskim. Ni slab duhovnik;
njegova cerkev je v redu in močen človek
je; bil bi Golijat v naših vrstah. Pa je svojeglav
in trmast.«
 
»Odločen»Potrudil se bom,« se je nasmehnil Falcidij;
»Odločen človek,«
človek,« je soglašal naddijakon.
»Odločen»Potrudil se bom,« se je nasmehnil Falcidij;
»pri vinu in v veselju ga morda ukrotim in privežem
nam.«
 
»Ali bo prišel?« je vprašal nemirno naddijakon,.
 
»Bo!« je odvrnil Falcidij določno.
Volčanski in plemiči so sklenili, da vikarja
Janeza vendar ne povabijo. Če bi naddijakon prašal
po njem, bi rekli, da se ni odzval vabilu.
 
»Toda prostor pri mizi mu ne smemo pozabiti
določiti,« je menil de Formentini.
 
»Prav tako kakor glavarju,« je pristavil de
Cucagna. || jf;
 
»Če je mogoče, meni naproti,« je rekel smeje
se volčanski . . .
Vikar Janez pa je sprejel eno uro pred določenim
časom po naddijakonovem slugi sporočilo-.
 
»PrečaštitiPrečastiti gospod naddijakon želi nocoj ob
osmih govoriti s teboj v Formentinijevi hiši.«
 
»Zakaj?« je vprašal vikar.
 
»Ne vem,« je odvrnil sel. . .
Vikar je šel, se obril in preoblekel praznično.
Ob določeni uri je stopil v Formentinijevo hišo.
Duhovnika sta pozdravila in eden njiju je dejal
zaupno v domači besedi:
 
»Zadnji so, gospod, naj se podvizajo po stopnicah
v veliko sobo.«
 
»Si domačin?« je vprašal vikar.
 
»Oba sva Ložana,« je odvrnil čuvaj, »pa ta
je mutec.«
 
»Narobe svet,« je pomislil vedro* vikar. »Mutasti
strežnik pri mizi bi bil bolj na mestu.«
 
Vstopil je v sobo, katero so bili razsvetili s
svečami na pozlačenih lestencih. Zagledal je dolgo,
tolminskih svobodnjakov brez okusa, neubrano,
mnogolično postavljena na ogled. Polglasen
govor je polnil nizki prostor,. Vikar je hipoma
preletel lica navzočih. Poznal je vse. Gostje
so stali ob mizi, naddijakon je govoril z domačinom,
med ljudi, ki so se pripravljali, da sedejo k večerji,
in se je zmedel.
 
»Kako to,« je mislil, »da me povabi v tujo
hišo k večerji? Ali me bo hotel tu pred vsemi temi
človek,« je soglašal naddijakon.
 
ponižati za kar si že bodi? Še to, seveda, naj mi
napravi v fari, potem bom vsaj vedel, kaj mi je
Ni še bil premagal svoje osuplosti, ko ga je
družba opazila in kakor na nevidno znamenje
utihnila,.
 
»Tolminski vikar,« je zaklical naddijakonov
tajnik in mu stopil naproti. Vajen je bil glasnikovega
posla iz Čedada v kapitlju,. Ko se je zavedel,
da se je zaletel in kot gost naznanil gosta, je
rahlo zardel. Obstal je v zadregi. Vikar mu je
vzporedili v vrsto in odstopili. Domačin je stopil
vikarju naproti in je rekel:
 
»To je zelo čudno naključje, a nič ne de. Zelo
mi je všeč!«
kakor da jih je rekel človek, ki se je začudil:
odkod, prijatelj, med nas, brez svatovske
obleke? .Pa se je še o pravem času potajil in je
ostal navidezno vljuden in dostojen,. Mrzlo je
pljusknilo vikarju v lica, živo je občutil tresljaje
vzmrzličene kože na čelu. Motno j&je videl v nekaterih
licih pomilovalno dobrohotnost, drugod ponižujoče
preziranje. Odločno je vstalo v njem:
 
»Kaj mislijo, da sem prišel na večerjo, kamor
me niso vabili?« Obrnil se je ostro v smeri k naddijakonu,
stopil naprej in rekel:
»Prečastiti, poslali ste pome!«
 
»Pozneje,« se je nasmehnil naddijakon ljubeznivo
in pomežiknil Falcidiju,.
Nekdo je odkazal vikarju mesto pri mizi,.
 
»Oremus,« je zaklical volčanski tolminskemu
naproti,.
 
* * *
<center>* * *</center>
 
Ura strašno neprijetnega položaja, ki mu vikar
ni slutil ne vzroka ne namena, je bila prešla,. S
topo mirnostjo je bil prenesel neskočno vrsto malih
ponižanj, migljajev, smehov in šepetanih besed,
tako da se mu je slednjič zagabilo še kaj opazoatiopazovati
in poslušati in je moral vendar videti, da ga
res in namenoma smešijo. Strežaji so bili nalili v
ki je zardel in je bil videti izredno svež,
veder in slovesen. Vikar je opazil tiho, zahrbtno
misel v njegovem licu in je iskal, kaj bi bilo. »Z
 
»Z očmi govori z drugimi o meni,« je mislil, »nekaj
vidi na meni in me tiho razkazuje! Prekleti človek!
Kaj hoče od mene? Ali mu je sojeno? Ali
Tiho je zazvenela drobna steklena časa koncem
mize, šum ob mizi je utihnil, kanonik Falcidij
se je dvignil in je govoril: -kratko zahvalo gostitelju
in vsem zbranim, šegav poklon gospem, okusu
obeda in vin. Nato pa je začela njegova beseda
nekako tipati nekam v še nejasno, splošno in je
že kazala, da vendar hoče dotipati, dokazati.
 
»Cepoli,« je mislil trpko vikar Potrebujež,.
»Cepoli, kaj blodiš kakor maček okoli vrele kaše?
Kaj tipaš in ne popadeš? Kar pokaži jasno: samo
na ustnicah. Vikar je čustvoval vsebino
govora:
 
»Zares! Poštena naj bo vsaka beseda in premislim
naj jo, ali ne bi bolela mene, če bi mi jo
nečedni, da bodo čedni. Sovražim svinjarijo! To
je! Sovražim iz dna duše, ker sega tudi po moji
krvi in me blodi,.«
Sredi vikarjevih misli je bil dogovoril Falcidij
in mu je odgovoril živahen šum gostov, ki je vzdramil
vikarja Janeza,. Pogledal je doli proti naddijakonu,
ki mu je veselo kimal: otročiček, živahen
in veder, ker je vse tako lepo in bo zdaj vstal
povelje: zdaj povej! In ta hip se ga je polastil
prečuden strah: brezkončna praznota, ki ne ve,
ne misli ne prošnje ne poklona, »In niti tega ne.
 
»In niti tega ne
vem, kaj je hotel od mene,« je mislil. Sklonil je
glavo nizko na prsi,. Za hip se mu je zazdelo, da
sliši v splošnem molku in v tišini sobe nekako
sopihanje. Dvignil je oči in se zagledal v strašno
ali je to v licu de Menezeisa glupost, jeza
ali osuplost, in je bil čudno telesno vesel te izredne
spremembe v licu svojega nasprotnika,.
 
»Glej,« mu je šinilo skozi misli, »tako bi zazijal,
če bi mu v obraz povedal, kar vem o njem iz ust
Katričine matere,.« Sam ni vedel, kako mu je prišlo,
da se je nasmehnil onemu in mu odkimal z
glavo, češ: ne boj se! Nekak vzdih razočaranja je
zdaj prebudil nov pogovor. Tedaj je zasikal volčanski
zahrbtno, kakor od spodaj gori:
 
»Če si ti tisti, čemu ne greš koj?«
 
»Kam?« je vprašal tolminski.
Volčanski je sunil odločneje in jasneje:
 
»Kar misliš storiti, stori koj!«
Vikar Janez je razumel navedbo evangeljskih
besed in je rekel glasno:
 
»Nesramen obrekovalec si!«
 
»Piagnone!« je odvrnil zaničljivo Volčan,.
 
»Seveda; na grmadi bi me rad videl, ottimano,
ker ti grajam greh,« je rekel slovesno tolminski,.
Naddijakonov tajnik je glasno vzdihnil. Vsa miza
je posluhnila.
 
»Kaj pa je? Kaj pa je?« je prašal plašno naddijakon.
Falcidij se je dvignil odločno in zaklical:
 
»Gospoda tovariša, mir!«
 
»Piagnone,« je ponavljal tolminski v sebi.
»Enemu sem svoj čas sunil v obraz za to besedo.
Stegnil je tresočo se roko in pokazal na tolminskega
in rekel:
 
»Gospodje! Samo grehe očita! Znorel je. Nič
drugega ne ve in ne vidi in še svoje lastne sramote
ne, ki jo skriva doma,.«
 
»Kakšno sramoto?« je vprašal naglo vikar Janez.
 
»Mir!« je zaklical v drugo Falcidij,. Sredi njegovega
klica je zavpil volčanski:
 
»Vsemu Tolminu je že očitno in znano!«
 
»Mir!« je zaklical presunljivo Falcidij v tretje.
Odgovoril mu je temen šum mize, ki se je premaknila,
obraz. Tedaj je zakipelo ob mizi petnajst glasov
in dvajset rok je padlo po vikarju Potrebuježu in
ga sunilo iz sobe,.
Vikar je stopil skozi vrata, kjei sta stala naddijakonova
čuvaja. Nekdo je zaklical dol skozi
okno:
 
»Primita ga!«
 
»Koga naj primemo, gospod vikar?« je vprašal
Ložan.
 
»Mene!« je odvrnil vikar in se hripavo nasmehnil.
In šel je skozi noč in ni vedel, kam gre . . .
 
== VII. ==
1.470

urejanj