Plebanus Joannes: Razlika med redakcijama

spomine orisno vrsto o Tolminskem:

 

la bellezza et copia incredibile di fontane e fiumi

Mladi klerik je nato zasanjal s svojimi velikimi,

žejnimi očmi nekam skozi okno, daleč. Vstala

gor bledo lice z žalostnimi temnimi očmi in bela

roka je zavihtela duhtečo rutico; prvi večer, drugi,

Naddijakonov tajnik Bernardinus de Puppis

si je potegnil z roko čez oči in je vzdihnil:

»Prošlo!«

Deset let pozneje je bil gospod Bernardinus

de Puppis duševno okreval in se odebelil; in kanoniki

»ad sonum campanulae congregati« so ga

Naddijakon de Caballis se je bil brez nesreč

vrnil z vizitacijskih poti in je počival na Dvoru v

da je storil veliko dejanje in prestal zgodbe, podobne

dogodivščinam velikih popotnikov. Ponavljal

je ganjen:

Vreme, ki se je bilo sprevrglo, ga je zadržalo

še nekaj dni dalje v Tolminu. Samo dva dni, a

Obenem je vikar predložil celo seznamek

jedil, pijač in imena povabljencev.

Falcidija. Falcidij je vprašal volčanskega:

»Nocoj?«

Volčanski je pritrdil.

»Mi jutri odidemo,« je odvrnil Falcidij. »Gospodje

v Tolminu so kasni s svojim gostoljubjem.«

»Nimajo olike, v hribih so,« jih je opravičeval

volčanski in začel uverjati kanonika, da bi naddijakonov

Falcidij je nemo preletel imena vabljencev in

je rekel:

»Vidim, da so tudi tebe vabili.«

»Da,« je odvrnil volčanski, »prijatelj sem jim,

quasi familiaris.«

Falcidij je rekel uradno:

»Tolminski farani so. Če so tebe, morali bi

že iz dostojnosti tudi domačega.«

»Tuj jim je,« je odvrnil volčanski.

»Nam ni tuj,« je rekel Falcidij uradno hladno:

onemu krivični? Prečaštiti sprejme povabilo samo

pod pogojem, da povabijo tudi gospoda Janeza.«

»Če bo prišel,« je rekel volčanski.

»Vabiti ga je treba,« je odvrnil odločno Falcidij.

Naddijakon je trudno prikimal.

Volčanski še je poklonil in odšel. Falcidij pa

je rekel naddijakonu:

»Imam svoj namen s tolminskim. Ni slab duhovnik;

njegova cerkev je v redu in močen človek

je; bil bi Golijat v naših vrstah. Pa je svojeglav

in trmast.«

»pri vinu in v veselju ga morda ukrotim in privežem

nam.«

»Bo!« je odvrnil Falcidij določno.

Volčanski in plemiči so sklenili, da vikarja

Janeza vendar ne povabijo. Če bi naddijakon prašal

po njem, bi rekli, da se ni odzval vabilu.

»Toda prostor pri mizi mu ne smemo pozabiti

določiti,« je menil de Formentini.

»Prav tako kakor glavarju,« je pristavil de

»Če je mogoče, meni naproti,« je rekel smeje

Vikar Janez pa je sprejel eno uro pred določenim

osmih govoriti s teboj v Formentinijevi hiši.«

»Zakaj?« je vprašal vikar.

Vikar je šel, se obril in preoblekel praznično.

Ob določeni uri je stopil v Formentinijevo hišo.

Duhovnika sta pozdravila in eden njiju je dejal

zaupno v domači besedi:

»Zadnji so, gospod, naj se podvizajo po stopnicah

v veliko sobo.«

»Si domačin?« je vprašal vikar.

»Oba sva Ložana,« je odvrnil čuvaj, »pa ta

strežnik pri mizi bi bil bolj na mestu.«

Vstopil je v sobo, katero so bili razsvetili s

svečami na pozlačenih lestencih. Zagledal je dolgo,

tolminskih svobodnjakov brez okusa, neubrano,

mnogolično postavljena na ogled. Polglasen

preletel lica navzočih. Poznal je vse. Gostje

so stali ob mizi, naddijakon je govoril z domačinom,

med ljudi, ki so se pripravljali, da sedejo k večerji,

in se je zmedel.

»Kako to,« je mislil, »da me povabi v tujo

hišo k večerji? Ali me bo hotel tu pred vsemi temi

ponižati za kar si že bodi? Še to, seveda, naj mi

napravi v fari, potem bom vsaj vedel, kaj mi je

Ni še bil premagal svoje osuplosti, ko ga je

družba opazila in kakor na nevidno znamenje

»Tolminski vikar,« je zaklical naddijakonov

tajnik in mu stopil naproti. Vajen je bil glasnikovega

da se je zaletel in kot gost naznanil gosta, je

rahlo zardel. Obstal je v zadregi. Vikar mu je

vzporedili v vrsto in odstopili. Domačin je stopil

vikarju naproti in je rekel:

»To je zelo čudno naključje, a nič ne de. Zelo

mi je všeč!«

kakor da jih je rekel človek, ki se je začudil:

odkod, prijatelj, med nas, brez svatovske

pljusknilo vikarju v lica, živo je občutil tresljaje

licih pomilovalno dobrohotnost, drugod ponižujoče

preziranje. Odločno je vstalo v njem:

»Kaj mislijo, da sem prišel na večerjo, kamor

me niso vabili?« Obrnil se je ostro v smeri k naddijakonu,

stopil naprej in rekel:

»Prečastiti, poslali ste pome!«

»Pozneje,« se je nasmehnil naddijakon ljubeznivo

»Oremus,« je zaklical volčanski tolminskemu

Ura strašno neprijetnega položaja, ki mu vikar

topo mirnostjo je bil prenesel neskočno vrsto malih

ponižanj, migljajev, smehov in šepetanih besed,

in poslušati in je moral vendar videti, da ga

res in namenoma smešijo. Strežaji so bili nalili v

ki je zardel in je bil videti izredno svež,

veder in slovesen. Vikar je opazil tiho, zahrbtno

vidi na meni in me tiho razkazuje! Prekleti človek!

Kaj hoče od mene? Ali mu je sojeno? Ali

Tiho je zazvenela drobna steklena časa koncem

mize, šum ob mizi je utihnil, kanonik Falcidij

in vsem zbranim, šegav poklon gospem, okusu

obeda in vin. Nato pa je začela njegova beseda

nekako tipati nekam v še nejasno, splošno in je

že kazala, da vendar hoče dotipati, dokazati.

»Cepoli, kaj blodiš kakor maček okoli vrele kaše?

Kaj tipaš in ne popadeš? Kar pokaži jasno: samo

na ustnicah. Vikar je čustvoval vsebino

govora:

»Zares! Poštena naj bo vsaka beseda in premislim

naj jo, ali ne bi bolela mene, če bi mi jo

nečedni, da bodo čedni. Sovražim svinjarijo! To

je! Sovražim iz dna duše, ker sega tudi po moji

Sredi vikarjevih misli je bil dogovoril Falcidij

in mu je odgovoril živahen šum gostov, ki je vzdramil

ki mu je veselo kimal: otročiček, živahen

in veder, ker je vse tako lepo in bo zdaj vstal

povelje: zdaj povej! In ta hip se ga je polastil

prečuden strah: brezkončna praznota, ki ne ve,

vem, kaj je hotel od mene,« je mislil. Sklonil je

sliši v splošnem molku in v tišini sobe nekako

sopihanje. Dvignil je oči in se zagledal v strašno

ali je to v licu de Menezeisa glupost, jeza

ali osuplost, in je bil čudno telesno vesel te izredne

»Glej,« mu je šinilo skozi misli, »tako bi zazijal,

če bi mu v obraz povedal, kar vem o njem iz ust

da se je nasmehnil onemu in mu odkimal z

glavo, češ: ne boj se! Nekak vzdih razočaranja je

zdaj prebudil nov pogovor. Tedaj je zasikal volčanski

zahrbtno, kakor od spodaj gori:

»Če si ti tisti, čemu ne greš koj?«

»Kam?« je vprašal tolminski.

Volčanski je sunil odločneje in jasneje:

»Kar misliš storiti, stori koj!«

Vikar Janez je razumel navedbo evangeljskih

besed in je rekel glasno:

»Nesramen obrekovalec si!«

»Seveda; na grmadi bi me rad videl, ottimano,

Naddijakonov tajnik je glasno vzdihnil. Vsa miza

»Kaj pa je? Kaj pa je?« je prašal plašno naddijakon.

Falcidij se je dvignil odločno in zaklical:

»Gospoda tovariša, mir!«

»Piagnone,« je ponavljal tolminski v sebi.

»Enemu sem svoj čas sunil v obraz za to besedo.

Stegnil je tresočo se roko in pokazal na tolminskega

in rekel:

»Gospodje! Samo grehe očita! Znorel je. Nič

drugega ne ve in ne vidi in še svoje lastne sramote

»Kakšno sramoto?« je vprašal naglo vikar Janez.

klica je zavpil volčanski:

»Vsemu Tolminu je že očitno in znano!«

»Mir!« je zaklical presunljivo Falcidij v tretje.

Odgovoril mu je temen šum mize, ki se je premaknila,

obraz. Tedaj je zakipelo ob mizi petnajst glasov

in dvajset rok je padlo po vikarju Potrebuježu in

Vikar je stopil skozi vrata, kjei sta stala naddijakonova

čuvaja. Nekdo je zaklical dol skozi

okno:

»Primita ga!«

»Koga naj primemo, gospod vikar?« je vprašal

Ložan.

»Mene!« je odvrnil vikar in se hripavo nasmehnil.