Plebanus Joannes: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Patricia (pogovor | prispevki)
Patricia (pogovor | prispevki)
Vrstica 4.024:
 
== VII. ==
 
 
Zavedel, »ovedel« se je bil v »sobi sveta«, potem,
ko se je bil kakor vpil v sliko na steni in je
videl in je kakor govorila žena in je bila tam in
je svoje deviške, prsi razgrnila in prosila Sodnika
strogega. Vikar je doumel zadnje dogodke in je
rekel sam sebi z vidnim zadovoljstvom:
»Prav je bilo! Udaril sem mu v obraz za laž!«
In ko je mislil »laž«, se je ovedel sramotitve
in zasmehovanja in je zaklical:
»Ubil ga bom!«
Za hip je oblila njegove oči zopet ona rdeča
luč, kakor kri, in je vedel, da sovraži, in je čutil,
čemu sovraži, in je videl, koga sovraži. Pa še, ko
je gorel v svojem srdu, je plalo kačje mrzlo vanj
in se je oglašalo z nesramno razsodnostjo in je
spraševal:
»Kako je rekel? Katero je mislil?«
Iskal je spet na sliki in ni videl, kaj vidi. Videl
je morsko deklico, golo do bokov in ostudno luskinasto
v zadnji del telesa, in je čutil, kakor da je
ugriznil nekam v nezdrav sad: tema je bila, ne bi
bil ugriznil pri luči.
»Od zadnjih velikonočnih praznikov«,- se mu
je svitalo o Katrici, »se je spremenila. Upadla je,
kakor otrok po mrzlični bolezni. Otrok shujša,
taka-le ženska je lepša. Kakor da je bolj pametna!
In zbledela je. In kakor da so jo hotele slabosti
obhajati. Po svetem Petru in Pavlu je dobila pege
v lice pa trudne oči, — Satan prekleti! — in seveda
zdaj, zdaj je že nedelja dni in je nisem videl,
ali je obilnejša, ker se krije in taji.«
Vikar je vstal izza mize, kamor je bil sedel, in
je položil razgreto glavo med svoje dlani. Dlani
so bile vlažne in glava vroča.
»Mati je!« je zahropel.
Segel je po lojenki na mizi in zaključil hladno,
kakor da sodi človek o sebi, ki ne veruje več vase
in si ne zaupa:
»Takoj, bom vedel, kako je ž njo in kaj. Pa
takoj!«
Odprl je v vežo. Potoglav netopir, ki je bil
našel zavetje v prostoru, je prhutnil mimo in vikar
je čul utrip mesenih peroti in je zamrmral:
»Pomračnik, živalica groze, nedolžni brat hudičev!
«
Veter, ki je potegnil skozi vežo, mu je dušil
luč, ko je stopil na stopnice v gornji prostor. Misel
brevirja in večerne molitve ga je obšla iz navade
Trda je padla njegova stopinja, dvajsetkrat do
vrha. Zdaj je stal nad vežo, nad ozkim prostorom,
ki je bil poln prečudnega vonja: dišalo je po kadilu
iz cerkve in po jabolkih. O, jabolka! Prečuden
sad. Ne eno ne sliči po okusu drugemu, kakor ni.
isto nikjer nobeno dekliško lice.
Plamen lojenice je zaživel živahneje in vikar
je stopil k vratom na levo, kjer je vedel, da sta dve
tesni kletki zadaj in spi v prvi Katarina in v drugi
Magdalena.
»Katra!« je zaklical zamolklo. Glas je jeknil
trudno na desno v odprt mostovž; z leve od vrat
ni odgovorilo,
Takrat je vikar odločno stopil k vratom in jih
odprl. Dvignil je visoko lojenico in je ponovil:
»Katra!«
V podolgovati sobici, koncem postelje pri
oknu, kakor trdem v enotnosti temne zračne polnosti
noči od zunaj, je sinilo v odločnih obrisih
sence in luči človeško bitje. Mlada, polgola ženska
je pla*nila od okna, se okrenila in oslepela za hip
v prečudni lepoti. Ni ga videla, ki je gledal nanjo
izza luči in videl lepo, začudeno otroško obličje,
kako je bilo sladko vzrastlo nad polni tilnik iz
oblih ramen.
Duhovnik je bil trenutno povesil oči in je
rekel trdo: »Pokrij se, nesnaga!«
Čez nekaj hipov je vprašal:
»Ali si se že oblekla?«
Odgovoril mu je zmeden, trepetajoč glas. Vikar
je pogledal kvišku in velel mirno:
»Z menoj pojdi!«
Deklica je stala pred njim in se ni ganila,
»Z menoj!« je ponovil; »ali si gluha?«
Obrnil se je in stopil iz sobe in se postavil ob
stran. Stopila je do praga vrat in je obstala in
sklenila roke:
»Gospod stric!«
»Pojdi,« je rekel odločno in segel z roko pc
njenem komolcu in jo potegnil s seboj po stopnicah
v vežo. Stopila sta v »sobo sveta« in vikar
je postavil lojenko na mizo. Sam je stopil vstran,
da je padla vsa luč nanjo, na njeno ubogo telo in
njen rahlo onesnaženi obraz. Nekaj hipov je molčal
in iskal besede, kako bi izpregovoril.
»Kako? Kaj je s teboj? Si zdrava?«
Deklica se je zgenila, dvignila glavo in onemela
sredi besede:
»Zdra—«
»Odkdaj si tako, to povej,« je bruhnilo iž njega
in je stopil za odločen korak bliže, da je čutila
vonj njegove moške sape na svojem obličju in jo
je zajelo kakor opojen oblak:
»Ali si drugače ali nisi?«
Lojenka na mizi je zadrhtela, plamen je trepetal
in vsi obrazi na »sliki sveta« so bili oživeli:
zveri s prečudnimi imeni, ljudstva s predivnimi
razrastki, nečedna bitja z ustnicami, kakor rjuhe,
z očmi, kakor jegulje, z udi nesramnimi, da obhaja
stud . . .
»Gospod stric!« je zaprosila deklica in sklenila
roke kakor v molitvi. Vikar je planil tik nje
in ji zagrebel roke v rame in jo stresel in vprašal
divje:
»Priznaj že, da se čutiš mater!«
»O Jezus,« je vzdihnila in ginila v njegovih
rokah. Lovila je sapo in je iskala besede, A ko
jo je našla, se ni tresla več in je zasijalo njeno
obličje v čudni zanosnosti. Njen glas je bil sladak,
veren, odločen in vonjiv:
»Gospod stric, , , , saj vidite!«
Vikarju so omahnile roke in je odstopil in je
gledal vanjo kakor v čudo, ki ga ni videl dozdaj,
In je strmel, ne da bi razumel spremenjeni izraz
njenega lica, ki se je hotelo posili nasmehniti v
presladki blaženosti,
»Nesrečno dekle, to si mi naredila!« je jecljal
in čutil, da mu vstaja v roke srdito in jezno in
nemirno.
»Lovača,« je kriknil čez hip, »in še sram te
ni!« Osupnila je kakor cvet pod koso in postala
neznatno majhna, tiha, trepetajoča.
»S kom?« je kriknil in glas mu je bil preskočil
v hripavo višino. Moral se je odkašljati.
Dekletu so bile padle roke ob telesu, ki je
samo sebi prepuščeno kipelo v zdravi polnosti izpod
lahke obleke: telo mlade matere, ki se ne vidi
več in že v duhu doji,,.
»S kom,« je ponovil vikar vprašanje v tretje.
Njegov glas je bil zdaj vsakdanji, odločen do skrajnosti,
kakor bi hotel na dlan položiti misel: moraš
povedati!
Zaupno je dvignila svoj obraz in mu pogledala
naravnost v oči. »Zdaj vem,« je mislil in ga je
spreletelo bridko, kakor da se bo omazala. In je
rekla tiho, odločno:
»Povedal bo sam!« —
Strašna tišina je legla med njiju lica. Bile so
besede in niso dozorele. Njo je preletela tajna
slast spomina: tu me je prvič vzel v svoje roke in
mi bil dober. Vikarja je ogrnilo kakor v megli in
ni videl in ni mogel niti čuvstvovati, da stoji kot
tujec ob strani, dasi čuti, trpi in se gnevi. Obrnil
se je kakor od nevidne roke zagnan okoli svoje
telesne osi in je videl pred seboj luskinasti rep
morske deklice, iz katerega je rastel srebrnopolt
poln život dekliški v prša, obla ramena in obraz , , ,
Zopet se je sunkoma obrnil in rekel:
»Pojdiva!«
Odprl je vrata v vežo in se ozrl. In ko je videl,
da ni marala stopiti za njim, je segel z desnico po
njeni roki in jo potegnil za seboj. Tako jo je za
roko peljal skozi vežo in vrata na vrt. Zadnji krajec
meseca je bil vzšel nad Jalovnikom in Senico,
Tiho je sopla noč v dremotni luči. Od Kozlovega
roba je jekal šum voda, ki so se bile ob skale na
južni strani pod Tolminom, Nekje na Dvoru je
zavijal pes in od Zatomina doli je skovikala sova,
Sredi vrta je zdrknilo dekle na kolena:
»Stric, prizanesite!«
»Vstani!« je velel kratko in jo potegnil trdo
kvišku,
»Prosim, stric,« je zaprosila koncem vrta, prav
ob vratih v samoto,
Sunil je z nogo v leso, ki je branila živali
vstop, in ni odgovoril,
»Ne v krstnico!« je zakričala,
»Le vpij,« je odvrnil hladno, »bodo vsaj vstali
in te gledali v tvoji sramoti,«
Trdo jo držeč za roko je krenil proti malemu
svetišču na Ilovici, ki ga je bil daroval spominu
očetovemu in mučeništvu junakov. Govoril je:
»Rekla si, da ne v krstnico. To ni krstnica;
svet kraj je, kakor cerkev in tebi je bil v varstvo
izročen. Zakaj nisi pazila na luč v svetem! Prav
ti je! V temi boš sedela!«
Pred kapelico jo je izpustil in odklepal vrata.
In ko je odklepal, je govoril:
»Do štirih zjutraj boš pokoro delala. Potem
bom prišel in ti odprem.«
»Stric,« je zastokala, »bojim se!«
»Grešiti bi se bila bala,« je odvrnil,, jo pahnil
v svetišče in zaprl za njo vrata. Nato se je obrnil
in čakal, kakor da posluša. Nato je napravil korak,
dva, tri, pet. Tedaj je tam zastokalo, a pridušeno,
kakor da bi bilo zaplakalo dete, ki je vrglo
obraz v blazine . ..
Vikar se je skoro besno odtrgal z mesta, kjer
se je bil ustavil, in je stal v vrtu in je videl, da se
je bil nekdo potuhnil v senco k deblu. Postal je
in motril. Nato je zaklical:
»Matevžek! Sem pojdi!«
Senca izpod drevesa se je zganila. Matevžek
se je približal.
»Kaj iščeš tu?« je vprašal vikar.
»O, nič!« je odvrnil plahi mladenič. »Prav nič,
Spati ne morem,«
»Pojdi z menoj!« je rekel mirno vikar. Matevžek
je šel poslušno in stopil pohlevno za vikarjem
v »sobo sveta«.
Tedaj je rekel vikar:
»Videl si, kam sem peljal Katrico, »Ali morda
kaj veš, zakaj?«
»Vem!« je prikimal mladenič,
»Pa si ji hotel skrivaj odpreti?«
»Samo na pragu pred vrati bi bil sedel,« je
odvrnil malodušno fant. Vikar je naglo stopil po
sobi gorindol. Nato je vprašal:
»Ali je tvoja, da se ženeš zanjo?«
»O, moj Bog, ne,« je vzkliknil odkritosrčno
Matevžek, Nato je kimal z glavo, kakor človek
s krčnimi žilami, in je zajecljal:
»Pa naj bo, kar je, gospod! Tudi tako jo rad
imam in jo vzamem. Naj mi jo dajo, naj mi jo!«
Srdito je premeril vikar njegovo ohlapno osebo,
Nato je vprašal strogo:
»Kdo je njen ljubi?«
»Ne vem,« je odvrnil zateglo Matevžek, Vikar
mu je položil roke na rame in zavpil:
»Če jo rad imaš, hudič, moraš vedeti!«
In Matevžek se je udal in je odvrnil plaho:
»Morda je vaš Peter, gospod!« —
Vikar je stopil odločno k vratom, jih odprl in
mirno zaprl za seboj, Matevžek je osupnil, slišal,
da je oni od zunaj obrnil ključ.
»Gospod,« se je zganil, »zakaj pa?«
»Da ji odpiral ne boš,« je odvrnil zunaj vikar,
Nato je menil skoro zasmehljivo:
»Lezi, Matevžek, na klop in spi, in ko bo dan,
ti odprem!«
* * *
Vikar je šel in je sedel v nasprotni sobi za
mizo in je pisal svojemu stričniku s krčevito roko
in glasno besedo:
»Galjot! Moje uboge sestre nevredni sin! Potep!
Žival hinavska in nečedna! Duh nečisti Te je
obsedel, po svojem nemarnem očetu si se vrgel
meljušnik, lovač! Sramoto si storil deklici Katarini,
mene, moj dom in moj stan si izdal zasmehu in
roganju s svojo slo nečedno! Živinče gnusno, lahkomiselni
človek! To uro, ko boš bral to pismo, vstani
na pot in pridi predme, da Te s palico pretipljem,
izlakotim in izčedim, preden Te zvežem v svetem
zakramentu s Tebe vredno nemarnico, ki je spočela.
Če pa najde to pismo gluha Tvoja ušesa,
tedaj si zapomni: Ne vračaj se več nikoli, in pre-
klet bodi in pri živem telesu gnij v tujcih na slami
pri živini in psih in nobena krščena duša naj Te
ne tolaži v Tvoji zadnji uri! Amen!«
Vikar je stopil k oknu in je pogledal po zvezdah
in je videl, da je ura tri. Stopil je po sobi gorindoli.
Oko mu je bilo za hip obstrmelo kakor pre
bujeno nad licem Mučenikovim na križu, a se je
nejevoljen s silo odtrgal od Svetega in je mrmral:
»Do štirih sem rekel. Ali naj te zvežem, Janez,
da boš vzdržal? Naj trpi, naj se boji za greh
še eno uro!«
Sedel je k mizi in je razgrnil Pismo, da bi bral,
in ni videl in ne bral. Misel za mislijo je rastla v
njem in ena je drugo pehala, kakor da so blazne
in opojene. Bolele so ga telesno. Ko so se bile
vrnile v peto in sedmo, jih je čutil jasneje in so
vstajale grozeče, kakor ljudje, ki izprašujejo:
»Ali si jo iz gnusa nad grehom zaprl? Ali pa
si jo zato, ker so te ponižali zaradi nje? Ali si jo,
ker je to dobro njeni duši in blagru tvoje srenje?
Ali pa si jo zaprl, ker ti je znano, čigava kri je,
in se znašaš nad nečedno materjo in očetom, ki
te je žalil? Ali je to taka duhovska gorečnost v
tebi, ali pa je le jeza, da je tudi tvoje oči begala
in blodila tvojo kri? Ali si jo res zaprl sam iz sebe?
Ali je nisi le tako v oblevnosti, kakor si izvedel,
da svoje lovače kroti knežanski Martin? Kaj si
rekel takrat, ko je pravil, da jih zapira? Ali te ni
streslo mrzlo? Janez! Ne taji srca in sebe? Nisi
riba faronika! Smilijo se ti otroci in otročnice,
Janez! Jezus Kristus, tvoj učenik, je lovačo blagoslovil,
ti pa si zavrgel siroto, ki jo je zapeljal tvoj
rod! Fej, Janez!«
Vikarju se je živo zazdelo, da se je oddahnil
Mučeni na križu.
Vstal je burno in je šel na vrt in je poslušal,
Glas jeke, "ki se je lomila od Kozlovega roba, kamor
je pljuskal v vetrih gnan šum voda, je plal
v medlo mesečino, ki je ugašala v daljni dan. Vikar
je skoro stekel na Ilovico h kapelici. Pet korakov
pred svetiščem je obstal. Pošastna je ležala senca
na njegovi desnici,
»Et ne nos inducas in tentationem!« je šepetal
premražen v hipnem strahu in stopil k vratom
malega svetišča. Skozi ključavnico je pogledal
notri, a ni videl v somraku nego bledi odsev oblih
mučeniških lobanj okoli oltarja na leseni polici
Potisnil je ključ v vrata, odprl in zaklicali
»Katrica!«
Tiho, plaho bitje se je dvignilo nekje izza oltarja,
se opoteklo po malem prostoru in mu padlo
v naročje; in je prosilo in plakalo in se smejalo
hkrati, spremenjeno, kakor v sanjah:
»Peter, Peter, Peter!«
Vikar je stegnil roke in dvignil deklico na prosto
in jo posadil na tla:
»Ali ne moreš hoditi?«
Deklica je omahovala, krilila z rokami, našla
ravnovesje in se zasmejala zvonko. Sredi smeha
je utihnila, zastrmela žalostno nekam v daljo,
vzdihnila in se spustila v tek proti Zatominu-
Vikar je begal za njo. Kmalu je obstala, premišljala
in šla mirno sama vase izgubljena naprej.
Vikar jo je slišal šepetati:
»Tako bi rada pila! Nekaj dobrega, pa prav
nekaj dobrega!«
»Katrica,« je zaklical prevzet od prečudnega
ganotja. Dekle se je ozrlo, se nasmehnilo in mu
pomignilo skrivnostno z roko:
»Pojdi!«
In je šla počasi in je zavila navzdol k brvi
čez Tolminko in prešla. Nato je krenila po poti
v Zalaz, Vikar je šel pet stopinj za njo . . . Zdaj je
postala in je še on postal. Zdaj je pohitela in je
hitel za njo. Zdaj je sedla in je sedel. Jutro se je
bilo zbudilo na nebu. Peči so sinule kakor kres
v hladno dolino. Ptič in piščal sta začela govoriti
jutru in rosi. Krutosladka svežost je dahnila z
lazov in od skal v Tolminki, Deklica in vikar pa
sta hodila in nista videla, kam. Kadar je pomerila
globel pod potjo, se mu je srce stisnilo: »Zdaj bo
planila pod rob!« In kadar se je zasmejala, ga je
presunilo: »Znorela je!«
Zdaj pa je stala pred nizko kočo ob poti in
je bila sedla na klop ob vratih in položila roke v
svoje krilo in vzdihnila zadovoljnotrudna. Vikar je
stal od daleč. Vsaka žilica je trepetala v njem v
strašni žalosti in ljubezni. Oblival mu je čelo leden
pot. Nič ni vedel, kje je in kaj se godi. Takrat je
nekdo odprl zakajena vrata v koči in stopil v dan.
»Diakon Peter!« je zaklical iz globine svoje
duše vikar,
Vikarjev čudni prijatelj je ostrmel in se zmedel
kakor otrok. Deklica na klopi je šinila kvišku,
za vpila in zarajala:
»Peter!«
Nato je omahnila brezglasno na rosno ledino
pred kočo.
Ptič in piščal sta govorila jutru in rosi. ,.
Zaprti Matevžek se je bil razgledal pri dogorevajoči
lojenki po sobi in je našel steklenico
vina pod klopjo in kos suhega sira na lesenem
krožniku na polici.
»Prav,« je domislil, »sem zaprt, pa sem vsaj
krščansko in ne bom žejen.«
Izpil je vino in snedel sir, in ko je lojenka dogorela,
je legel na klop in zaspal. Ko se je zbudil,
je bil že dan in Matevžku je bilo dolgčas. Vrata
so bila zaprta. Šel je trkat, boječe, vljudno. Nato
je pokašljeval. Nato je postal odločnejši in je zahteval:
' li :--.. 1 fj
»Odprite, gospod vikar!«
Opazil je prazno steklenko in je postal zopet
ponižen in je čakal in iskal na sliki sveta. Slišal
je peteline in ptičji klic in je postal nestrpen,
»Odprite!«
Zopet je čakal. Potem se je uveril, da so pozabili
nanj. Pa ni bila Ijutost v njem, da je pohlevni
človek začel postajati divji in odločen:
»Odprite, pravim! Vino sem že popil. In tako
povem, da mi ni nič mar. Naj pa bo! Kakor krava
na steljo bom naredil, Gospod vikar! To je res!
Človek sem!«
V vratih je zarožljal ključ.
»Zadnji čas!« je vzkliknil Matevžek, »zadnji
čas, gospod vikar!« Zastrmel je v lice njega, ki mu
je bil odprl, in ga ni spoznal, Naddijakonov sluga
je stal pred mladeničem in vprašal:
»Kje je gospod vikar!«
»Išči ga,« je vzkliknil Matevžek in bežal.
Tisto uro je odpotoval naddijakon, ne da bi
bil mogel govoriti z vikarjem Janezom, ki ni nihče
vedel zanj. Falcidij je menil:
»Saj ne uide, in če^je pri samem glavarju!«
Naddijakonov tajnik pa je bil našel še tisti hip
pred odhodom čas, da je zabeležil v svoje papirje;
»I Tolminefi fono femplici e religioli, altengonli
da' litigi,-difendono gelolamente V onor loro,
ne perdonano 1* offela fe non elpiata legittimamente.
«
Očividno je bil to doumel po vikarju Potrebuježu,
ki mu je bil všeč . , ,