Plebanus Joannes: Razlika med redakcijama

strogega. Vikar je doumel zadnje dogodke in je

rekel sam sebi z vidnim zadovoljstvom:

»Prav je bilo! Udaril sem mu v obraz za laž!«

In ko je mislil »laž«, se je ovedel sramotitve

in zasmehovanja in je zaklical:

»Ubil ga bom!«

Za hip je oblila njegove oči zopet ona rdeča

in se je oglašalo z nesramno razsodnostjo in je

spraševal:

»Kako je rekel? Katero je mislil?«

Iskal je spet na sliki in ni videl, kaj vidi. Videl

ugriznil nekam v nezdrav sad: tema je bila, ne bi

bil ugriznil pri luči.

»Od zadnjih velikonočnih praznikov«,- se mu

je svitalo o Katrici, »se je spremenila. Upadla je,

In zbledela je. In kakor da so jo hotele slabosti

obhajati. Po svetem Petru in Pavlu je dobila pege

zdaj, zdaj je že nedelja dni in je nisem videl,

ali je obilnejša, ker se krije in taji.«

je položil razgreto glavo med svoje dlani. Dlani

so bile vlažne in glava vroča.

»Mati je!« je zahropel.

Segel je po lojenki na mizi in zaključil hladno,

kakor da sodi človek o sebi, ki ne veruje več vase

in si ne zaupa:

»Takoj, bom vedel, kako je ž njo in kaj. Pa

takoj!«

našel zavetje v prostoru, je prhutnil mimo in vikar

je čul utrip mesenih peroti in je zamrmral:

Veter, ki je potegnil skozi vežo, mu je dušil

luč, ko je stopil na stopnice v gornji prostor. Misel

Trda je padla njegova stopinja, dvajsetkrat do

vrha. Zdaj je stal nad vežo, nad ozkim prostorom,

ki je bil poln prečudnega vonja: dišalo je po kadilu

iz cerkve in po jabolkih. O, jabolka! Prečuden

isto nikjer nobeno dekliško lice.

Plamen lojenice je zaživel živahneje in vikar

tesni kletki zadaj in spi v prvi Katarina in v drugi

Magdalena.

»Katra!« je zaklical zamolklo. Glas je jeknil

trudno na desno v odprt mostovž; z leve od vrat

Takrat je vikar odločno stopil k vratom in jih

odprl. Dvignil je visoko lojenico in je ponovil:

»Katra!«

V podolgovati sobici, koncem postelje pri

noči od zunaj, je sinilo v odločnih obrisih

sence in luči človeško bitje. Mlada, polgola ženska

v prečudni lepoti. Ni ga videla, ki je gledal nanjo

izza luči in videl lepo, začudeno otroško obličje,

oblih ramen.

Duhovnik je bil trenutno povesil oči in je

Čez nekaj hipov je vprašal:

»Ali si se že oblekla?«

je pogledal kvišku in velel mirno:

»Z menoj pojdi!«

»Z menoj!« je ponovil; »ali si gluha?«

Obrnil se je in stopil iz sobe in se postavil ob

stran. Stopila je do praga vrat in je obstala in

sklenila roke:

»Gospod stric!«

»Pojdi,« je rekel odločno in segel z roko pc

njenem komolcu in jo potegnil s seboj po stopnicah

njen rahlo onesnaženi obraz. Nekaj hipov je molčal

in iskal besede, kako bi izpregovoril.

»Kako? Kaj je s teboj? Si zdrava?«

Deklica se je zgenila, dvignila glavo in onemela

sredi besede:

»Zdra—«

»Odkdaj si tako, to povej,« je bruhnilo iž njega

in je stopil za odločen korak bliže, da je čutila

vonj njegove moške sape na svojem obličju in jo

je zajelo kakor opojen oblak:

»Ali si drugače ali nisi?«

Lojenka na mizi je zadrhtela, plamen je trepetal

z očmi, kakor jegulje, z udi nesramnimi, da obhaja

stud . . .

»Gospod stric!« je zaprosila deklica in sklenila

roke kakor v molitvi. Vikar je planil tik nje

in ji zagrebel roke v rame in jo stresel in vprašal

divje:

»Priznaj že, da se čutiš mater!«

»O Jezus,« je vzdihnila in ginila v njegovih

jo je našla, se ni tresla več in je zasijalo njeno

obličje v čudni zanosnosti. Njen glas je bil sladak,

veren, odločen in vonjiv:

Vikarju so omahnile roke in je odstopil in je

In je strmel, ne da bi razumel spremenjeni izraz

njenega lica, ki se je hotelo posili nasmehniti v

»Nesrečno dekle, to si mi naredila!« je jecljal

in čutil, da mu vstaja v roke srdito in jezno in

nemirno.

»Lovača,« je kriknil čez hip, »in še sram te

ni!« Osupnila je kakor cvet pod koso in postala

neznatno majhna, tiha, trepetajoča.

»S kom?« je kriknil in glas mu je bil preskočil

v hripavo višino. Moral se je odkašljati.

samo sebi prepuščeno kipelo v zdravi polnosti izpod

lahke obleke: telo mlade matere, ki se ne vidi

»S kom,« je ponovil vikar vprašanje v tretje.

Njegov glas je bil zdaj vsakdanji, odločen do skrajnosti,

telesne osi in je videl pred seboj luskinasti rep

morske deklice, iz katerega je rastel srebrnopolt

Zopet se je sunkoma obrnil in rekel:

»Pojdiva!«

Odprl je vrata v vežo in se ozrl. In ko je videl,

njeni roki in jo potegnil za seboj. Tako jo je za

roko peljal skozi vežo in vrata na vrt. Zadnji krajec

Tiho je sopla noč v dremotni luči. Od Kozlovega

roba je jekal šum voda, ki so se bile ob skale na

zavijal pes in od Zatomina doli je skovikala sova,

Sredi vrta je zdrknilo dekle na kolena:

»Stric, prizanesite!«

»Vstani!« je velel kratko in jo potegnil trdo

kvišku,

»Prosim, stric,« je zaprosila koncem vrta, prav

Sunil je z nogo v leso, ki je branila živali

»Ne v krstnico!« je zakričala,

»Le vpij,« je odvrnil hladno, »bodo vsaj vstali

Trdo jo držeč za roko je krenil proti malemu

svetišču na Ilovici, ki ga je bil daroval spominu

očetovemu in mučeništvu junakov. Govoril je:

»Rekla si, da ne v krstnico. To ni krstnica;

svet kraj je, kakor cerkev in tebi je bil v varstvo

»Do štirih zjutraj boš pokoro delala. Potem

bom prišel in ti odprem.«

»Stric,« je zastokala, »bojim se!«

v svetišče in zaprl za njo vrata. Nato se je obrnil

in čakal, kakor da posluša. Nato je napravil korak,

dva, tri, pet. Tedaj je tam zastokalo, a pridušeno,

kakor da bi bilo zaplakalo dete, ki je vrglo

Vikar se je skoro besno odtrgal z mesta, kjer

se je bil ustavil, in je stal v vrtu in je videl, da se

je bil nekdo potuhnil v senco k deblu. Postal je

in motril. Nato je zaklical:

»Matevžek! Sem pojdi!«

Senca izpod drevesa se je zganila. Matevžek

se je približal.

»Kaj iščeš tu?« je vprašal vikar.

»O, nič!« je odvrnil plahi mladenič. »Prav nič,

»Pojdi z menoj!« je rekel mirno vikar. Matevžek

je šel poslušno in stopil pohlevno za vikarjem

v »sobo sveta«.

Tedaj je rekel vikar:

»Videl si, kam sem peljal Katrico, »Ali morda

kaj veš, zakaj?«

»Pa si ji hotel skrivaj odpreti?«

»Samo na pragu pred vrati bi bil sedel,« je

odvrnil malodušno fant. Vikar je naglo stopil po

sobi gorindol. Nato je vprašal:

»Ali je tvoja, da se ženeš zanjo?«

»O, moj Bog, ne,« je vzkliknil odkritosrčno

s krčnimi žilami, in je zajecljal:

»Pa naj bo, kar je, gospod! Tudi tako jo rad

imam in jo vzamem. Naj mi jo dajo, naj mi jo!«

Nato je vprašal strogo:

»Kdo je njen ljubi?«

mu je položil roke na rame in zavpil:

»Če jo rad imaš, hudič, moraš vedeti!«

In Matevžek se je udal in je odvrnil plaho:

»Morda je vaš Peter, gospod!« —

Vikar je stopil odločno k vratom, jih odprl in

mirno zaprl za seboj, Matevžek je osupnil, slišal,

da je oni od zunaj obrnil ključ.

»Gospod,« se je zganil, »zakaj pa?«

Nato je menil skoro zasmehljivo:

»Lezi, Matevžek, na klop in spi, in ko bo dan,

ti odprem!«

Vikar je šel in je sedel v nasprotni sobi za

mizo in je pisal svojemu stričniku s krčevito roko

in glasno besedo:

»Galjot! Moje uboge sestre nevredni sin! Potep!

Žival hinavska in nečedna! Duh nečisti Te je

pri živini in psih in nobena krščena duša naj Te

ne tolaži v Tvoji zadnji uri! Amen!«

Vikar je stopil k oknu in je pogledal po zvezdah

in je videl, da je ura tri. Stopil je po sobi gorindoli.

nejevoljen s silo odtrgal od Svetega in je mrmral:

»Do štirih sem rekel. Ali naj te zvežem, Janez,

da boš vzdržal? Naj trpi, naj se boji za greh

vrnile v peto in sedmo, jih je čutil jasneje in so

vstajale grozeče, kakor ljudje, ki izprašujejo:

»Ali si jo iz gnusa nad grehom zaprl? Ali pa

si jo zato, ker so te ponižali zaradi nje? Ali si jo,

Mučeni na križu.

Vstal je burno in je šel na vrt in je poslušal,

je pljuskal v vetrih gnan šum voda, je plal

v medlo mesečino, ki je ugašala v daljni dan. Vikar

je skoro stekel na Ilovico h kapelici. Pet korakov

pred svetiščem je obstal. Pošastna je ležala senca

»Et ne nos inducas in tentationem!« je šepetal

premražen v hipnem strahu in stopil k vratom

notri, a ni videl v somraku nego bledi odsev oblih

mučeniških lobanj okoli oltarja na leseni polici

»Katrica!«

Tiho, plaho bitje se je dvignilo nekje izza oltarja,

v naročje; in je prosilo in plakalo in se smejalo

hkrati, spremenjeno, kakor v sanjah:

»Peter, Peter, Peter!«

Vikar je stegnil roke in dvignil deklico na prosto

in jo posadil na tla:

»Ali ne moreš hoditi?«

Deklica je omahovala, krilila z rokami, našla

ravnovesje in se zasmejala zvonko. Sredi smeha

je utihnila, zastrmela žalostno nekam v daljo,

Vikar je begal za njo. Kmalu je obstala, premišljala

in šla mirno sama vase izgubljena naprej.

Vikar jo je slišal šepetati:

»Tako bi rada pila! Nekaj dobrega, pa prav

nekaj dobrega!«

»Katrica,« je zaklical prevzet od prečudnega

ganotja. Dekle se je ozrlo, se nasmehnilo in mu

pomignilo skrivnostno z roko:

»Pojdi!«

In je šla počasi in je zavila navzdol k brvi

čez Tolminko in prešla. Nato je krenila po poti

postala in je še on postal. Zdaj je pohitela in je

hitel za njo. Zdaj je sedla in je sedel. Jutro se je

v hladno dolino. Ptič in piščal sta začela govoriti

jutru in rosi. Krutosladka svežost je dahnila z

sta hodila in nista videla, kam. Kadar je pomerila

globel pod potjo, se mu je srce stisnilo: »Zdaj bo

pot. Nič ni vedel, kje je in kaj se godi. Takrat je

nekdo odprl zakajena vrata v koči in stopil v dan.

»Diakon Peter!« je zaklical iz globine svoje

Vikarjev čudni prijatelj je ostrmel in se zmedel

kakor otrok. Deklica na klopi je šinila kvišku,

za vpila in zarajala:

»Peter!«

Nato je omahnila brezglasno na rosno ledino

pred kočo.

Zaprti Matevžek se je bil razgledal pri dogorevajoči

lojenki po sobi in je našel steklenico

vina pod klopjo in kos suhega sira na lesenem

krožniku na polici.

»Prav,« je domislil, »sem zaprt, pa sem vsaj

krščansko in ne bom žejen.«

so bila zaprta. Šel je trkat, boječe, vljudno. Nato

je pokašljeval. Nato je postal odločnejši in je zahteval:

»Odprite, gospod vikar!«

Opazil je prazno steklenko in je postal zopet

ponižen in je čakal in iskal na sliki sveta. Slišal

»Odprite!«

Zopet je čakal. Potem se je uveril, da so pozabili

človek začel postajati divji in odločen:

»Odprite, pravim! Vino sem že popil. In tako

Človek sem!«

V vratih je zarožljal ključ.

»Zadnji čas!« je vzkliknil Matevžek, »zadnji

čas, gospod vikar!« Zastrmel je v lice njega, ki mu

je stal pred mladeničem in vprašal:

»Kje je gospod vikar!«

»Išči ga,« je vzkliknil Matevžek in bežal.

Tisto uro je odpotoval naddijakon, ne da bi

bil mogel govoriti z vikarjem Janezom, ki ni nihče

vedel zanj. Falcidij je menil:

Naddijakonov tajnik pa je bil našel še tisti hip

Očividno je bil to doumel po vikarju Potrebuježu,