Plebanus Joannes: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 4.498:
== VIII. ==
»Nerodni obrazovatelj božjega lica, jezni pastir
človeških duš, gorjan v duhovski obleki, vikar
in cerkvenik v sili, Janez Potrebujež! Saj ni prvič,
da si prvi vstal v celi fari in greš po rosi in megli
za svojo službo!«
Vikar Potrebujež se je s to rezko besedo poklical,
že v stotič tiste dni, ko je moral kakor s
silo buditi svojega duha v zavednost in vsakdanji
doživljaj. Padlo je bilo čezenj kakor s kolom. Ležalo
mu je v duši in ob senceh. Ležalo je venomer.
Ni bila budnost in niso bile sanje. Glava je gorela,
a ni bolela. Bil je poln bridkosti in težke žalosti,
a ni imel solze, ni imel besede, da bi se oprl nanjo
in se ž njo nekam popel nad mrtvilo, v katerem je
greznil. Bral je v spominih učitelja svojega, pokojnega
Ambroža, in ni več našel sebi besede, svoji
onemoglosti glasu. Bral je v svetem Pavlu in ni
umel in je brezmiselno ponavljal:
»Non enim quod volo bonum hoc facio, sed
quod nolo malum, hoc ago.« — Potem je sedel v
»sobi sveta« in je videl ženo, ki je bila razgrnila
deviške prsi in je prosila Sodnika. Kaj prosi? Čemu
prosi? Ali ni vseeno? Kdo je? In potem je vikar
Potrebujež snemal svojega Križanega in si ga držal
tik pred obraz in je iskal, da bi se trde poteze v
lesu zganile, da bi ustnice rekle: »Janez Potrebujež,
nesrečni pastir. Preklet si!«
»Po rosi, po megli za svojo službo!« je ponovil
vikar in je stal v dremotni luči zgodnjega
dne pred vrati svetega Urha in je krčevito obrnil
ključ in odprl v cerkev. V podzavednosti spoznanja
je čustvoval škodoželjno: »Zdaj! Malici, rogljiči,
hudiči nečisti in hudobe! Jeknil bo ptič, ki se ga
bojite, zapel bo bronasti petelin!« Segel je po vrvci
in potegnil, kakor je bil vajen oddavna iz svojih
prvih duhovniških let kot obhodnik tolminskega
vikarja Martina Štampe. In kakor tedaj, je odgovoril
zvon ubito, trudno in se je glas opotekel na
levo in desno, odjeknil od Kozlovega roba in zidov
na Dvoru, Vikar je zvonil, pa ni vedel, kako dolgo,
ali pa je stoprv potegnil nekajkrat. Oslabelost mu
je legla v roko. Ni on vlekel, zvon, ki je nihal, je
potegoval njegovo roko. Duhovnik je hodil v svoji
otopelosti daleč, Hodil je za Matevžkom, po katerem
je bil poslal Petru pismo.
»Dvesto milj! Vsak dan je hodil trideset. Zdaj
je prešel teden. Zdaj mora že biti v mestu. Če je
našel tako daleč, zvesti človek, če se je doprašal,
ki jezika ne zna!«
Občutek mučne nestrpnosti je zopet razvezal
duhovniku roko; zopet je sunil zvon krepko, kakor
krik.
»Hiti, Matevžek, in če se bo obotavljal, za
vrat ga zgrabi in prisuvaj potepa na Tolminsko!
Hiti! Čedajci kličejo in grozijo. Ne grem, preden
ni urejeno, kar je krivično.«
Vikar je izpustil zvon in šel po prazni cerkvi.
Sam se je oblekel, sam je prižgal sveče, pristopil,
molil in odgovarjal.
»Introibo ad altare Dei.. ,«
»Ad Deum, qui laetificat juventutem meam.«
Posnemal je glas svojega cerkvenika in ni
čustvoval pomena besed. Njegova bridkost jih ni
umela,
»Confiteor Deo . . .«
Rastlo mu je hripavo v grlo in si je očital:
»Govoriš, kakor bi malin gonil. Besede so, a kje
je duh? Preklet si, vikar gorjanski, Joanne Potrebujež!
«
»Confiteor Deo . . ,« je odgovarjal in je vedel-
Odgovarjam za hlapca svojega, Matevžka, ki je
čist. Na meni pa je greh krvi in jeza Gospodova
je na moji duši. Mea culpa, mea maxima culpa!«
Bral je list svetega Pavla, kakor je bil tisti
dan:
» . . . maledicimur et benedicimus: persecutionem
patiamur et sustinemus; blasphemamur, et
obsecramus . . ,«
Vikar je trpel: »Moj apostol mi bije v obraz!
Nisem blagoslovil, nisem prenesel.«
Dvignil je kruh in vino, da bi daroval, a je kričala
njegova trpinčena duša:
»Sodnik nebeški! Samo svoj greh Ti morem
darovati, strahovano dušo nesrečne Katarine, njeno
slabo in ubogo porodniško telo!«
Povzdigoval je in je čutil brezdno, ki ga deli
od Svetega, in je govoril v sebi:
»Stori čudež! Otmi jo teme! Vrni ji luč razuma,
ki sem ga ji vzel s strahom in trdostjo!«
Trkal se je na prsi in je videl: »Ti si jagnje,
ki je vzelo vse grehe sveta nase, in si vse prenesel,
Jaz pa sem kakor rjoveča zver in se mi ni smilila
v svoji slabosti!«
Lomil je kruh za uživanje in je obupoval: »V
pogubljenje boš moji nesrečni duši, kakor sem bil
jaz v pogubljenje telesu nesrečne Katarine!« In je
vzel kelih, ki mu je bil sicer sladek, v pomoč iti
krepilo, in je trpel, ko je pil, kakor da pije strup.
In se je z besedo obredno zahvalil, a v duši je
prosil jeze nase: »Udari, Gospod! Če udariš, bom
vsaj vedel, da me nisi pozabil. Udari, Gospod,
norca in nabala, ki je v materi moril otroka,,.
Amen!«
Tako je služil Gospodu svojemu hlapec božji
vikar Janez tiste žalostne dni, ko ga je klical čedajski
naddijakon po Tomažu Falcidiju v Čedad
pred kapiteljski forum, in je vikar obupoval, ker
ni našel ne tolažbe ne miru, in je klical jezo Gospodovo
nase, Prav tiste dni ga je poklical tolminski
glavar Bonaventura k sebi,
* * *
Glavar »lanckneht« je stopil vikarju veder in
živahen naproti. Stisnil je vikarju roko in dejal:
»To je lepo, zelo lepo. Nisem verjel, ne bi
verjel:
»Pa kaj, gospod glavar?« je vprašal vikar,
Glavar se je smejal in kimal z glavo,
»Ali pa ste ga pošteno? Ali sploh znate udariti?
Haha! Dovolite!«
Ogledoval je vikarjevo roko in jo trepal z
levico. ;'. ; '4
»Ni otroška, Teufel, ni,« se je še zadovoljneje
smejal, »Ali ste mu res izbili zobe? Povejte no,
saj vidite! Všeč mi je,«
»Žalil me je,« je odvrnil vikar z glasom, ki je
zvenel, kakor da se opravičuje,
»Le nič obžalovati,« je vzkliknil Bonaventura
d'Eckgh, »kakor svinje in prasci so bili, še premalo
ste udarili, Teufel, odkrito povem, še premalo,
«
»Ta hudiči, ko je vesel,« je pomislil pomilovalno
vikar, »Pa mu ne pristoja, ni Tolminec«
Oni je postal resnejši in je vprašal:
»To mi povejte, kaj Vas je zmotilo, da ste šli
na večerjo, h kateri Vas niso vabili.«
»Spiritus oboedientiae,« je odvrnil resno in
slovesno vikar,
»Zdi se mi, da še spoštljivo govorite o laškem
,nadkonju',<< je napravil strupen dovtip glavar iz
de Caballisovega imena in stanu. In zopet je odvrnil
vikar latinsko, uradno:
»Secundum legem divinam!«
»To je bedasto,« se je vznevoljil glavar. »Oni
Vas sramote, Vi jim roko ližete,«
Vikar ni odgovoril. Njegov molk je razburil
lancknehtovsko glavarjevo naravo:
»Tu sem! Imam moč in oblast. Ponujam Vam
svoje prijateljstvo, svoje varstvo. Zdi se mi, da ga
ne marate,«
»Hvala lepa,« je odvrnil mirno vikar, »Cenim
Vašo naklonjenost, a doslej nisem hotel biti nadležen.
«
»Ali boste v bodoče?« se je že jeznoprikrito
rogal glavar.
»Upam, ne!« je odvrnil priprosto vikar.
»Ali menite, da Vas ne znajo odstaviti?«
»Naj me,« je odvrnil uverjeno vikar, »vzel bom
breme nase in prosil pomiloščenja.« In na tihem je
mislil pri sebi: »O, da bi mi Bog vsaj le tako pokoro
dodelil za greh, ki sem ga storil siroti Katarini
in njenemu ubogemu telesu!« Glavar ni vedel
vikarjevih misli, ni videl bridkosti njegovih besed,
ni znal, da je deklica na svetu, ki je bila zaprta
pri mrliških glavah od polnoči do štirih v jutru.
»Vidim,« je zamahnil jasnoodprto in pikro.
»Rodili ste se tlačanu!«
»Ne,« je odvrnil vikar. »Moj oče je bil svobodnjak
in je prelil kri, kakor vitez.«
»Vi niste vitez!« se je porogal glavar.
»Lanckneht smešni, ali meniš, da si ti vitez!<-
je mislil vikar, in odpor, ki je bil v njem utihnil,
je zopet vstal. Odgovoril je pretirano slovesno:
»Hlapec sem božji in nosim breme in jarem,
ki mi ga je naložil Gospod Bog.«
»Molčite o Bogu,« je vzkliknil glavar. »To so
vse same besede, resnica je drugod! Resnica je
ta,« je nadaljeval, »da ne Vi ne Vaši tovariši moje
moči priznati nočete in ste smešni hlapci tujcev v
deželi, ki jih jaz ne trpim in trpel ne bom. Hinavci
ste!«
V vikarju je zavrelo in je odvrnil pikro in zanosno
užaljeno:
»Duhovni sem, zato sem božji; bil bi cesarski,
če bi bil lanckneht!«
Glavar je čutil udarec in je prebledel od jeze,
Nato je zamahnil jezno z roko, se premagal in
dejal nosljaje:
»Vaš ponos je smešen! Drugega nisem hotel
vedeti! Razumete! Drugega nič,«
Vikar se je poklonil nemo in šel, ne da mu je
segel glavar v roko,
»Tvoj hlapec nisem bil in ne bom,« je mrmral
vikar, »in rok lizati ne znam, ne tebi, ne čedajskim.
«
Čez hip je zaključil:
»Ni vredno!«
* * *
Pod zalaškim seliščem, globoko doli na Tolminkinem
produ sta sedela moški in ženska. Moški
je bil zaverovan v ribjo lov, ženska je sedela na
produ in se kamenčkala, kakor se igrajo otroci na
Tolminskem na klopi pred hišo, na ilovnatem tlaku
v hiši, na mrtvem ognjišču, na klancu in vozniku
in celo v cerkvi, če jih ne vidi cerkvenik ne duhovnik
izpred oltarja. Pet kamenčkov izberi iz
proda, enega vzemi v roko, ga poženi za dve pedi
v zrak, zajmi po drugem, ki leži, a tako, da se ne
dotakneš ostalih treh, in vjemi kamenček, ki pada,
potem zopet kamenček v zrak in zopet z naglo
kretnjo po ležeče.
To je bila zrela ženska, a se je igrala kakor
otrok in je z jezičkom poigravala med ustnicami
kakor otroci in je bila okretna in urna kakor
otroci. In ko je doigrala, je zajela po dva kamenčka
naenkrat, potem tri, štiri naenkrat, se je
zasmejala veselo in tlesnila z rokami:
»Že spet doigrala srečno!«
»Lepa igra,« je odvrnil ribič, »pa stara. Že
Sara se je kamenčkala, ko je dete nosila.«
»Kdo je bila Sara?« je vprašala ženska in
obraz ji je pokrila trudnost.
»Da tega ne veš! Abrahamova žena je bila,
stara čeljust in siva, a ljuba Bogu. Njen sin je bil
Izak.«
»To je .tisti,« je ugibala ženska, »ki ga je oče
na grmado položil in daroval.«
»Ni ga! Kozla je zaklal, ki je bil v grmu. Abraham
in Izak pa sta jedla od bravine, ker sta bila
zvesta.«
Ženska se je zamislila predse in je molčala.
Mož je rekel:
»Saj to menda veš, da je Bog pravičen sodnik
in bo sodil žive in mrtve.«
»Vem,« je odvrnila pokojno.
»In ga ljubiš?«
»Ljubim,« je odvrnila.
»In se kesaš, če bi ga bila žalila?«
»O, moj Bog, seveda,« je odvrnila. Mož; je za
trenotje pomolčal; nato je menil previdno, oprezujoče:
»Pa ali to razumeš, kar govoriva, Katrica?
Razumeš?«
»Vse razumem,« je rekla, »kako ne bi umela?
Saj sem krščena in sem prejela dar Svetega Duha.«
»Potem pa tudi veš, kako Bog včasih skuša
one, ki ga ljubijo, jim daje bridkost in žalost sedem
dni, da bodo veseli sedemkrat sedem.«
Njeno obličje je postalo trudno. Šepetala je
predse: »Meni je dal veselje sedem dni, da bom
žalostna sedemkrat sedem.«
Mož, ki je govoril ž njo, je hipoma zaobrnil
pogovor:
»Trikrat si dokamenčkala. Ne rečem, trikrat
že gre! Petkrat zapored pa ne boš!«
»Staviva, da bom!« je odgovorila spet vedro.
In zopet je bila otrok in se je igrala. In ljubo
solnce je bilo svetlo in voda je bila čista in ribič
je bil moder in je domislil:
»Držim te, ribica! Opolzka si in ležeš iz roke.
Pa ne dam, ne boš vzplavala v kalno vodo, ne boš
izbegla moji roki. Tako mi Bog pomagaj in Sveti
Duh.«
A je bil »actualiter degradatus ante tres«, ki
je govoril, in je bila ženska, ki se je po otročje
kamenčkala, nezakonska mati, sirota brez moža
in brata, brez matere in očeta. In se je komaj zavedala,
da je in nosi pod srcem . , .
Mirni ribič je začel polglasno šumeti žalostno
. popevko; prestala se je kamenčkati in je dopela
žalostno:
»Zavoljo otrok nedolžnih,
zavoljo porodnih žena.«
In ko je dopela, si je obraz pokrila z rokami
in je vzdihnila ljubeče:
»Peter, zakaj si mi storil hudo!« —
* * *
Potem so prišli deževni dnevi; izobčenec in
Katrica sta sedela na ognjišču v koči in se kamenčkala.
In je ona tožila, da je nerodna in neokretna,
in si je šla z rokami čez svoje ubogo telo
in je rekla:
»Sram me je!«
»Seveda,« je odvrnil izobčeni duhovnik, »te
bo sram! Saj ni bilo še Sare, ki je bila siva in
stara čeljust.«
»Pred Vami me ni,« je odvrnila, »samo pred
gospodom stricem. Nevoljen bo.«
»Kaj bo nevoljen? Saj ve, kako je.«
Deklica se je nasmehnila, zamislila in je zahrepenela:
»Nekaj dobrega bi rada pila.«
»Vina imam,« je odvrnil varuh. »Poslal ti ga
je stric«
Pokusila je vino in ji je dišalo in se je sladkala
ž njim.«
»Jutri bo sam prišel,« je tipal mož previdno
v njeno dušo. »Če bo dobre volje, se bomo kamenčkali
v treh.«
Deklica se je nasmejala.
»Stric se ne bo kamenčkal.«
»Kako ne?«
»Zanj se ne spodobi,« je odvrnila, »je prehud.
Pa to veva le jaz in Peter.«
Smehljala se je nekam brezskrbno, rahlo zaničljivo
in je povedala:
»Da bi le bil hud in jezen. Ali menite, da se
ga bojim?«
»Malo se ga že,« je odvrnil mož.
»Ne!« je rekla. »Še prijeten je, kadar je
prav hud.«
Prav tedaj je vstopil vikar in je rekel toplo;
»Nekaj malega sem ti prinesel za god, Katrica.
Tako lepe lase imaš, pa jih nimaš kako
opletati.«
Dal ji je malo srebrno zrcalce in se je vsa
vzradostila, zardela in pogledala prašujoče po
možeh. Nato je vtonila izza ognjišča v sobo in ju
pustila sama.
»Dobro?« je vprašal vikar in oni mu je prikimal
molče . ..
* * *
Tisto uro se je vrnil Matevžek s svoje daljne
poti in je od veselja zavriskal, ko je zagledal iz
ovinkov cerkev svetega Urha, severni breg Ko-
zlovega roba, meline na severnem delu Bučenice
in umazane zidove tolminskih hiš. Vstopil je v vikarjev
dom, našel svojo nadušljivo mater v hiši pn
Magdaleni in je prašal:
»Kdo pa je zvonil, ko mene ni bilo doma?«
»O, moj Bog,« je vzdihnila Magdalena, »kdo
bi ga bil spoznal,, če ne bi bil vprašal!«
»Da,« se je razkoračil Matevžek, ki je bil na
svojem potovanju spremenil svojo naravo in doživel
sladkost, da je nekaj videl in bo smel govoriti.
»Da, spremenil sem se. Pa ni čuda. Sveti
Šenpav, ki je morje izkusil, meč in strup, Dio santo,
ni doživel, kar sem jaz. Raccontero poi tutto! Pa
tu so odpustki, mati, Bog daj dobro in hvala
angelom božjim, da sem cel in zdrav, forte e sano,
un povero polegrino ed il Santo ajuti tutti.«
Ženici sta sklenili roki, kakor bi hoteli moliti,
in sta vpraševali s solznimi očmi.
Kaj je doživel, kaj je videl? Santa Vergine!
Nekje so ga s kamenjem podili birboni, ko je pristopil
k vodnjaku, da bi pil; drugod nekje ni smel
skozi mesto, non permesso, še drugod je le z zvijačo
v mraku prišel iz mesta na pot. Videl je,
sangue benedetto, prav prazne vasi in strašno
dolge procesije. Vozil se je, diabolo verde, čez
vode kakor morje in po cestah, ki nimajo konca.
»Pa sem prišel! Vsak ne bi bil, amorosa mia!
Saj sam ne. vem, kako in kdaj, dolga je bila pot,
dolga in nič drugega kakor cesta, ravnina, hiše
in prah, polvere e gente, pa vpitje in žeja in sobice.«
Tedaj je vstopil vikar in zbledel, ko je zagledal
zvestega človeka.
»Matevžek?«
»Bog pomagaj, signor parroco,« je zajecljal
mladenič. »Zaprite me ali pa ne! Nihče ga ne bo
našel, kjer ga ni.«
»Petra?« je vprašal vikar hripavo.
»Ga ni,« je odvrnil Matevžek. »V Padovi ga
ni, ga ni bilo, odkar je bil odšel pred Veliko nočjo,
na Tolminsko.«
In z vidnim zadovoljstvom, da more dokazati,
kar trdi, je izvlekel zganjen list in ga ponudil vikarju.
»Santa fe, pa berite, in boste verjeli!«
Duhovnik je bral in je bledel. Potem si je šel
z roko čez čelo in oči, potem je zastrmel neverjetno
Matevžku v obraz: čemu je vesel in zgovoren?
Surovi tepec! Tekmeca se je iznebil. Vikar
se je okrenil molče odločno in odšel v »sobo sveta«.
Tam je zaihtel v jezi in bridkosti proti Mučenemu
na križu:
»Takrat bi mi ga bil vzel, ko je prosil za ščurkov
skedenj!
V tistih dnevih, ko je vikar mislil, da so mu
spodrezane vse mišice in da je otopel v blazni
enakomernosti nemoči, brezvolje in je "molil, ne
da bi vedel, kaj, in je govoril, ne da bi vedel, komu,
je nastopil iz navade, nezavedno svoj letni obisk
svojim faranom tlačanom. Od hiše do hiše je šel,
stopil v sajaste »hiše« z ilovnatim tlakom, četverokotnim
ognjiščem z železnim vzglavjem, okajenim
kotlom nad ognjem in pepelnjakom pod ognjiščem.
Zajel je močnika iz črne vode z leseno žlico iz
lesene sklede, napil se vode z lesenim korcem.
Potolažil je žalostne, previdel je bolne, spravil je
sprte in jezne, pridruge v hiši, sosede v selu in
pomejne ljudi. Potem je šel po ozkih stezah čez
njive naprej in je gledal.
»Kdaj je ocvetela ajda? Ljubi Bog, saj ni
ocvetela. To jo je veter požgal, ki je dahnil po
volji hudičevi. Zbogom štruklji, otročiči! Ne bo
jih na debelo nedeljo, ne bo jih ob košnji!«
Obhodil je Zalaz in Žabce, Ljubinj, Poljubinj
in Ravne. V Zatomin in Dolje si ni upal. Tam so
mu desetinili.
»Rekli bodo, da sem prišel po snop!« je mislil
,. , Sedel je, da bi preštel prihranke v denarju,-
in je našel, da ima trideset lir.
»Trideset lir!« A vino v kleti je bilo že ciknilo
in Magdalene še ni bil plačal in Katarina bo sirota,
da se bo Bogu smilila, in pot v Čedad bi stala dvanajst
lir, po malem računano , ..
Vikar je spravil denar, vstal odločno, pogledal
jezno na sliko »sveta« in zakričal v steno, kjer se
je zibala riba-deklica na valeh: »Pa mahni! Hudič
naj vzame mene in vse skupaj!«
* * *
Nebo je šlo v zgodnjo jesen, pa ni bilo jesensko
nebo. Ni sijalo v topli suhi zarji večera in jeklenozvočni
modrini poldne. Ležala je negibna
megla nad vsem, mrč, ki ni ugasnil od zore v
mrak, kakor da je le pol solnca na nebu. Čudna
zoprna muha je prišla po cestah nekod od Gorice
ali Kobarida. Kjer je pičila, je zateklo in se je
hotelo gnojiti. V udih je trgalo, težko je ležalo na
možganih. Žeja je mučila, a vode so bile kakor
plehke pomije; pod mrak so šle zvezde, kakor dež,
čudni glasovi so se oglašali opolnoči. Oživela je
groza vedomcev in kresnikov, ki se tepo na križpotjih,
in premrlov, ki bljujejo otroško kri v pepel
Posili so misli ustvarile gnus strašne zelene divje
babe s plevelnico, zagabilo se je in se hotelo obrniti
v želodcu. Mlinarji so mleli brez otrobi, a
moka je bila trda kakor pesek in je zaudarjala
zoprno po čreslovini in vlagi. Nekje v baški dolini
so se bili sosedi sprli in eden je zažgal, Nekje drugod
so nekoga zaklali, še drugod je nezakonska
mati udušila svoje dete in je sežgala na ognjišču
kakor kos plečeta . . . Od Čedada ni bilo trgovcev
in od Bohinja ni bilo živine na sejme v Vidmu in
Šinigalijo. Berač s prečudno zahrbtnim obrazom
se je potikal po selih krog Tolmina in pel sovražno,
škodoželjno; otroci so trpeli na urokih.
Glasovi človeški so zveneli od blizu kakor jok.
Od daleč se ti je zdelo, da moški ne govorijo, da
lajajo jezni drug na drugega. Včasih se je pa zdelo,
da je objela ves kraj strahotna tišina in da bo zdajpazdaj
vstalo znamenje in bo nekdo zaječal, zaklical
od Kobarida do Idrije:
»Umrite! Konec sveta se je približal! , . .«
* * *
(Jra je bila tri popolnoči. V koči na sredi poti
v Zalaz je gorela lojenka za zastrtim oknom in vsakih
deset minut je udaril presunljiv krik v noč,
krčevit, božjasten. Ni šel do srca; šel je v kosti
in je bolel do obupa. Tam je tavala iz kota v kot
uboga, nakažena otročnica, se lovila ob goli nizki
steni, trgala obleko raz svoje telo, sedla zdaj na
tla, zdaj zahrepenela, zatrepetala, zaječala in zavpila
v grozi in studu. Starikava, pegava pastirica,
pomočnica pastirskim materam v porodniški
uri, je zdela pri vratih in mrmrala mirno, brezglasno,
brezmiselno:
»Boli. Čenda! Boli, boli!«
Sredi v njene besede je zarezal klic trpeče
matere:
»Pomagajte, no! Nož mi dajte, da se sunem!
Ooooo! Vse se bo podrrr «
Stara pastirica je živahno in spretno priskočila
in je mlela:
»Boli, boli. Pa bo koj odleglo; Bog pomagaj
in sveta Ana!«
Zunaj pred hišo sta stala vikar Janez in izobčenec
Peter. Vikar si je tiščal ušesa in se zibal
kakor pijanec in je vzklikal:
»V sedmem mesecu je! Ne bo prenesla, ne
bo, ne bo!«
Tovariš ga je stresel za rame; vikar se je
kakor prebudil in je zastrmel. Klici v hiši so bili
umolknili. Moža sta stopila bliže k vratom in poslušala.
Droben, droben glasek je odgovoril njiju
ušesom. Vrata pred njima so zazijala. Odločni glas
pastirice se je odzval:
»Morne vode je treba!«
»Ali je vse prav?« je vprašal izobčenec.
»Čenda!« je odvrnila ženska.
* * *
Nesli so krstit, in je rekel vikar:
»Botra je tu, pa kje je boter?«
Matevžek je stal ob strani in se je ponudil:
»Bom pa jaz, gospod vikar!«
Vikar je mirno pogledal svojega cerkvenika,
»Če hočeš! Dobro, boš storil siroti.«
Krstili so žensko dete in ji dali materino ime.
Potem so šli v Tolmin in vikar je samnalil vina
ženi, ki je bila prinesla otroka.
Ko pa je ostal z Matevžkom sam, mu je.rekel:
»Hotel si biti boter; pa ne vem, če ti bo prav.
Zdaj si ji v žlahti in ne boš je snubil,«
»Amorosa mia,« je zaklical Matevžek smešno
presenečen, »ne velja! Še enkrat krstite! Nečem
take žlahte!«
Vikar se mu je bridko nasmehnil. Nato je rekel
kratko, zaničljivo in toplo obenem:
»Tepec!«
* * *
Mlada mati je vzela dete v naročje in je je
dojila in je poizkušala peti prvo uspavanko. In ni
umela besed, ki jih je pela:
»Meum est propositum in tabema mori...«
Mož, ki ji je stal ob strani in bil iztesal nerodno
zibelko, je posluhnil in se nasmehnil. In je
pogledal po ženi in se mu je vse obličje odelo v
mirno blaženost. Pozabil je za hip, kdo je on sam
in kdo je žena, ki doji. Prevzet od miline in sladkosti
je izpustil sekiro in sklenil roke kakor stari,
sivi rednik božji pred jaslimi v hlevcu betlehemskem.
Ko pa se je zavedel, kdo je, se je sramoval,
šel iz hiše in s solznimi očmi zaklical proti nebu:
»Dober si, dober si, dober si!«
Potem je šel in lovil ribe do mraka. In se je
vrnil in okamenel. Na klopi pred vrati je sedela
Katrica. Njeno lice je bilo trudno, staro, zmedeno
in njena beseda je tožila:
»Kamenčkala bi se rada! Kdo se bo kamenčkal
z menoj?«
Možu ribiču so se pošibila kolena. Vstopil je
v hišo. Našel je vse, kakor je bilo. Le otrok, ki ga
je prej dojila, je ležal negiben na borni blazini. Ni
dihal, ni jokal. Lice mu je bilo še mokro od mleka
in solza v desnem očesu se še ni bila osušila.
»Mrtev,« je zastokal mož in se opotekel proti
vratom in zdrknil tam bedni materi pred noge in
začel jecljati še sam kakor otroci:
»Pa se dajva kamenčkati, Katrica, kamenčkati
do zore, do solnca, do belega dne!«
Zazdelo se mu je, da se je zamajala zemlja
okrog, bajta in laz in gora, in je pomislil topo:
»Ali je svoj rep izpustila, riba faronika?«
| |||