Plebanus Joannes: Razlika med redakcijama

da si prvi vstal v celi fari in greš po rosi in megli

za svojo službo!«

Vikar Potrebujež se je s to rezko besedo poklical,

že v stotič tiste dni, ko je moral kakor s

onemoglosti glasu. Bral je v svetem Pavlu in ni

umel in je brezmiselno ponavljal:

»Non enim quod volo bonum hoc facio, sed

quod nolo malum, hoc ago.« — Potem je sedel v

lesu zganile, da bi ustnice rekle: »Janez Potrebujež,

nesrečni pastir. Preklet si!«

»Po rosi, po megli za svojo službo!« je ponovil

vikar in je stal v dremotni luči zgodnjega

zvon ubito, trudno in se je glas opotekel na

levo in desno, odjeknil od Kozlovega roba in zidov

ali pa je stoprv potegnil nekajkrat. Oslabelost mu

je legla v roko. Ni on vlekel, zvon, ki je nihal, je

otopelosti daleč, Hodil je za Matevžkom, po katerem

je bil poslal Petru pismo.

»Dvesto milj! Vsak dan je hodil trideset. Zdaj

je prešel teden. Zdaj mora že biti v mestu. Če je

duhovniku roko; zopet je sunil zvon krepko, kakor

krik.

»Hiti, Matevžek, in če se bo obotavljal, za

vrat ga zgrabi in prisuvaj potepa na Tolminsko!

Sam se je oblekel, sam je prižgal sveče, pristopil,

molil in odgovarjal.

»Ad Deum, qui laetificat juventutem meam.«

Posnemal je glas svojega cerkvenika in ni

čustvoval pomena besed. Njegova bridkost jih ni

Rastlo mu je hripavo v grlo in si je očital:

»Govoriš, kakor bi malin gonil. Besede so, a kje

Odgovarjam za hlapca svojega, Matevžka, ki je

čist. Na meni pa je greh krvi in jeza Gospodova

Bral je list svetega Pavla, kakor je bil tisti

dan:

» . . . maledicimur et benedicimus: persecutionem

patiamur et sustinemus; blasphemamur, et

Vikar je trpel: »Moj apostol mi bije v obraz!

Nisem blagoslovil, nisem prenesel.«

prosil jeze nase: »Udari, Gospod! Če udariš, bom

vsaj vedel, da me nisi pozabil. Udari, Gospod,

Amen!«

Tako je služil Gospodu svojemu hlapec božji

vikar Janez tiste žalostne dni, ko ga je klical čedajski

pred kapiteljski forum, in je vikar obupoval, ker

ni našel ne tolažbe ne miru, in je klical jezo Gospodovo

Glavar »lanckneht« je stopil vikarju veder in

živahen naproti. Stisnil je vikarju roko in dejal:

»To je lepo, zelo lepo. Nisem verjel, ne bi

verjel:

»Ali pa ste ga pošteno? Ali sploh znate udariti?

Haha! Dovolite!«

Ogledoval je vikarjevo roko in jo trepal z

»Ni otroška, Teufel, ni,« se je še zadovoljneje

»Žalil me je,« je odvrnil vikar z glasom, ki je

»Le nič obžalovati,« je vzkliknil Bonaventura

d'Eckgh, »kakor svinje in prasci so bili, še premalo

»Ta hudiči, ko je vesel,« je pomislil pomilovalno

Oni je postal resnejši in je vprašal:

»To mi povejte, kaj Vas je zmotilo, da ste šli

na večerjo, h kateri Vas niso vabili.«

»Spiritus oboedientiae,« je odvrnil resno in

»Zdi se mi, da še spoštljivo govorite o laškem

de Caballisovega imena in stanu. In zopet je odvrnil

vikar latinsko, uradno:

»Secundum legem divinam!«

»To je bedasto,« se je vznevoljil glavar. »Oni

Vikar ni odgovoril. Njegov molk je razburil

lancknehtovsko glavarjevo naravo:

»Tu sem! Imam moč in oblast. Ponujam Vam

svoje prijateljstvo, svoje varstvo. Zdi se mi, da ga

»Ali boste v bodoče?« se je že jeznoprikrito

rogal glavar.

»Upam, ne!« je odvrnil priprosto vikar.

»Ali menite, da Vas ne znajo odstaviti?«

»Naj me,« je odvrnil uverjeno vikar, »vzel bom

breme nase in prosil pomiloščenja.« In na tihem je

ni znal, da je deklica na svetu, ki je bila zaprta

pri mrliških glavah od polnoči do štirih v jutru.

»Vidim,« je zamahnil jasnoodprto in pikro.

»Rodili ste se tlačanu!«

»Ne,« je odvrnil vikar. »Moj oče je bil svobodnjak

in je prelil kri, kakor vitez.«

»Vi niste vitez!« se je porogal glavar.

je mislil vikar, in odpor, ki je bil v njem utihnil,

je zopet vstal. Odgovoril je pretirano slovesno:

»Hlapec sem božji in nosim breme in jarem,

ki mi ga je naložil Gospod Bog.«

»Molčite o Bogu,« je vzkliknil glavar. »To so

vse same besede, resnica je drugod! Resnica je

V vikarju je zavrelo in je odvrnil pikro in zanosno

užaljeno:

»Duhovni sem, zato sem božji; bil bi cesarski,

če bi bil lanckneht!«

Nato je zamahnil jezno z roko, se premagal in

dejal nosljaje:

»Vaš ponos je smešen! Drugega nisem hotel

Vikar se je poklonil nemo in šel, ne da mu je

»Tvoj hlapec nisem bil in ne bom,« je mrmral

Čez hip je zaključil:

»Ni vredno!«

Pod zalaškim seliščem, globoko doli na Tolminkinem

produ sta sedela moški in ženska. Moški

naenkrat, potem tri, štiri naenkrat, se je

zasmejala veselo in tlesnila z rokami:

»Že spet doigrala srečno!«

»Lepa igra,« je odvrnil ribič, »pa stara. Že

Sara se je kamenčkala, ko je dete nosila.«

»Kdo je bila Sara?« je vprašala ženska in

obraz ji je pokrila trudnost.

»Da tega ne veš! Abrahamova žena je bila,

stara čeljust in siva, a ljuba Bogu. Njen sin je bil

Izak.«

na grmado položil in daroval.«

»Ni ga! Kozla je zaklal, ki je bil v grmu. Abraham

in Izak pa sta jedla od bravine, ker sta bila

Ženska se je zamislila predse in je molčala.

Mož je rekel:

»Saj to menda veš, da je Bog pravičen sodnik

in bo sodil žive in mrtve.«

»Vem,« je odvrnila pokojno.

»In ga ljubiš?«

»Ljubim,« je odvrnila.

»In se kesaš, če bi ga bila žalila?«

»O, moj Bog, seveda,« je odvrnila. Mož; je za

trenotje pomolčal; nato je menil previdno, oprezujoče:

»Pa ali to razumeš, kar govoriva, Katrica?

Razumeš?«

»Vse razumem,« je rekla, »kako ne bi umela?

Saj sem krščena in sem prejela dar Svetega Duha.«

»Potem pa tudi veš, kako Bog včasih skuša

one, ki ga ljubijo, jim daje bridkost in žalost sedem

dni, da bodo veseli sedemkrat sedem.«

Njeno obličje je postalo trudno. Šepetala je

žalostna sedemkrat sedem.«

Mož, ki je govoril ž njo, je hipoma zaobrnil

pogovor:

»Trikrat si dokamenčkala. Ne rečem, trikrat

že gre! Petkrat zapored pa ne boš!«

»Staviva, da bom!« je odgovorila spet vedro.

In zopet je bila otrok in se je igrala. In ljubo

solnce je bilo svetlo in voda je bila čista in ribič

je bil moder in je domislil:

»Držim te, ribica! Opolzka si in ležeš iz roke.

Pa ne dam, ne boš vzplavala v kalno vodo, ne boš

kamenčkala, nezakonska mati, sirota brez moža

in brata, brez matere in očeta. In se je komaj zavedala,

Mirni ribič je začel polglasno šumeti žalostno

žalostno:

»Zavoljo otrok nedolžnih,

zavoljo porodnih žena.«

In ko je dopela, si je obraz pokrila z rokami

in je vzdihnila ljubeče:

»Peter, zakaj si mi storil hudo!« —

Potem so prišli deževni dnevi; izobčenec in

Katrica sta sedela na ognjišču v koči in se kamenčkala.

in si je šla z rokami čez svoje ubogo telo

in je rekla:

»Sram me je!«

»Seveda,« je odvrnil izobčeni duhovnik, »te

bo sram! Saj ni bilo še Sare, ki je bila siva in

stara čeljust.«

»Pred Vami me ni,« je odvrnila, »samo pred

gospodom stricem. Nevoljen bo.«

»Kaj bo nevoljen? Saj ve, kako je.«

Deklica se je nasmehnila, zamislila in je zahrepenela:

»Nekaj dobrega bi rada pila.«

»Vina imam,« je odvrnil varuh. »Poslal ti ga

Pokusila je vino in ji je dišalo in se je sladkala

ž njim.«

»Jutri bo sam prišel,« je tipal mož previdno

v njeno dušo. »Če bo dobre volje, se bomo kamenčkali

v treh.«

Deklica se je nasmejala.

»Stric se ne bo kamenčkal.«

»Kako ne?«

»Zanj se ne spodobi,« je odvrnila, »je prehud.

Pa to veva le jaz in Peter.«

Smehljala se je nekam brezskrbno, rahlo zaničljivo

in je povedala:

»Da bi le bil hud in jezen. Ali menite, da se

ga bojim?«

»Malo se ga že,« je odvrnil mož.

»Ne!« je rekla. »Še prijeten je, kadar je

prav hud.«

»Nekaj malega sem ti prinesel za god, Katrica.

Tako lepe lase imaš, pa jih nimaš kako

možeh. Nato je vtonila izza ognjišča v sobo in ju

pustila sama.

»Dobro?« je vprašal vikar in oni mu je prikimal

Tisto uro se je vrnil Matevžek s svoje daljne

poti in je od veselja zavriskal, ko je zagledal iz

in umazane zidove tolminskih hiš. Vstopil je v vikarjev

Magdaleni in je prašal:

»Kdo pa je zvonil, ko mene ni bilo doma?«

»O, moj Bog,« je vzdihnila Magdalena, »kdo

»Da,« se je razkoračil Matevžek, ki je bil na

svojem potovanju spremenil svojo naravo in doživel

sladkost, da je nekaj videl in bo smel govoriti.

»Da, spremenil sem se. Pa ni čuda. Sveti

Šenpav, ki je morje izkusil, meč in strup, Dio santo,

angelom božjim, da sem cel in zdrav, forte e sano,

un povero polegrino ed il Santo ajuti tutti.«

Ženici sta sklenili roki, kakor bi hoteli moliti,

in sta vpraševali s solznimi očmi.

dolge procesije. Vozil se je, diabolo verde, čez

vode kakor morje in po cestah, ki nimajo konca.

»Pa sem prišel! Vsak ne bi bil, amorosa mia!

dolga in nič drugega kakor cesta, ravnina, hiše

in prah, polvere e gente, pa vpitje in žeja in sobice.«

Tedaj je vstopil vikar in zbledel, ko je zagledal

zvestega človeka.

»Matevžek?«

»Bog pomagaj, signor parroco,« je zajecljal

mladenič. »Zaprite me ali pa ne! Nihče ga ne bo

našel, kjer ga ni.«

»Petra?« je vprašal vikar hripavo.

»Ga ni,« je odvrnil Matevžek. »V Padovi ga

ni, ga ni bilo, odkar je bil odšel pred Veliko nočjo,

In z vidnim zadovoljstvom, da more dokazati,

kar trdi, je izvlekel zganjen list in ga ponudil vikarju.

»Santa fe, pa berite, in boste verjeli!«

Duhovnik je bral in je bledel. Potem si je šel

Tam je zaihtel v jezi in bridkosti proti Mučenemu

na križu:

»Takrat bi mi ga bil vzel, ko je prosil za ščurkov

skedenj!

V tistih dnevih, ko je vikar mislil, da so mu

spodrezane vse mišice in da je otopel v blazni

da bi vedel, kaj, in je govoril, ne da bi vedel, komu,

je nastopil iz navade, nezavedno svoj letni obisk

pomejne ljudi. Potem je šel po ozkih stezah čez

njive naprej in je gledal.

»Kdaj je ocvetela ajda? Ljubi Bog, saj ni

ocvetela. To jo je veter požgal, ki je dahnil po

in Ravne. V Zatomin in Dolje si ni upal. Tam so

mu desetinili.

in je našel, da ima trideset lir.

»Trideset lir!« A vino v kleti je bilo že ciknilo

in Magdalene še ni bil plačal in Katarina bo sirota,

da se bo Bogu smilila, in pot v Čedad bi stala dvanajst

Vikar je spravil denar, vstal odločno, pogledal

jezno na sliko »sveta« in zakričal v steno, kjer se

je zibala riba-deklica na valeh: »Pa mahni! Hudič

naj vzame mene in vse skupaj!«

Nebo je šlo v zgodnjo jesen, pa ni bilo jesensko

nebo. Ni sijalo v topli suhi zarji večera in jeklenozvočni

vstalo znamenje in bo nekdo zaječal, zaklical

od Kobarida do Idrije:

v Zalaz je gorela lojenka za zastrtim oknom in vsakih

deset minut je udaril presunljiv krik v noč,

uri, je zdela pri vratih in mrmrala mirno, brezglasno,

brezmiselno:

»Boli. Čenda! Boli, boli!«

Sredi v njene besede je zarezal klic trpeče

matere:

»Pomagajte, no! Nož mi dajte, da se sunem!

Stara pastirica je živahno in spretno priskočila

in je mlela:

»Boli, boli. Pa bo koj odleglo; Bog pomagaj

in sveta Ana!«

Peter. Vikar si je tiščal ušesa in se zibal

kakor pijanec in je vzklikal:

»V sedmem mesecu je! Ne bo prenesla, ne

bo, ne bo!«

ušesom. Vrata pred njima so zazijala. Odločni glas

pastirice se je odzval:

»Morne vode je treba!«

»Ali je vse prav?« je vprašal izobčenec.

»Čenda!« je odvrnila ženska.

Nesli so krstit, in je rekel vikar:

»Botra je tu, pa kje je boter?«

Matevžek je stal ob strani in se je ponudil:

»Bom pa jaz, gospod vikar!«

»Če hočeš! Dobro, boš storil siroti.«

Krstili so žensko dete in ji dali materino ime.

ženi, ki je bila prinesla otroka.

»Hotel si biti boter; pa ne vem, če ti bo prav.

»Amorosa mia,« je zaklical Matevžek smešno

presenečen, »ne velja! Še enkrat krstite! Nečem

Vikar se mu je bridko nasmehnil. Nato je rekel

kratko, zaničljivo in toplo obenem:

»Tepec!«

Mlada mati je vzela dete v naročje in je je

dojila in je poizkušala peti prvo uspavanko. In ni

umela besed, ki jih je pela:

Mož, ki ji je stal ob strani in bil iztesal nerodno

zibelko, je posluhnil in se nasmehnil. In je

Ko pa se je zavedel, kdo je, se je sramoval,

šel iz hiše in s solznimi očmi zaklical proti nebu:

»Dober si, dober si, dober si!«

Potem je šel in lovil ribe do mraka. In se je

Katrica. Njeno lice je bilo trudno, staro, zmedeno

in njena beseda je tožila:

»Kamenčkala bi se rada! Kdo se bo kamenčkal

z menoj?«

dihal, ni jokal. Lice mu je bilo še mokro od mleka

in solza v desnem očesu se še ni bila osušila.

»Mrtev,« je zastokal mož in se opotekel proti

vratom in zdrknil tam bedni materi pred noge in

začel jecljati še sam kakor otroci:

»Pa se dajva kamenčkati, Katrica, kamenčkati

do zore, do solnca, do belega dne!«

Zazdelo se mu je, da se je zamajala zemlja

okrog, bajta in laz in gora, in je pomislil topo:

»Ali je svoj rep izpustila, riba faronika?«