Plebanus Joannes: razlika med redakcijama

dodanih 48.738 zlogov ,  pred 10 leti
 
== IX. ==
 
Na predvečer sedemnajste nedelje po binkoštih
je bral vikar Janez: »Obsecro itaque vos ego
vinctus in Domino, ut digne ambuletis vocatione,
qua vocati estis, cum omni humilitate et niansuetudine
cum patientia supportante invicem in charitate
soliciti servare unitatem Spiritus in vinculo
pacis. Unum corpus et unus spiritus sicut vocati
estis in una spe vocationis vestrae. Unus Dominus,
una fides, unum baptisma. Unus Deus et Pater
omnium, qui est super omnes et per omnia et
in omnibus nobis . ..«
Po tednih silne duševne napetosti, bolne nestrpnosti
in »strašne sence hudičeve, ki je duh
žalostni in blodni«, je bil vikar to uro našel nekaj
tiste sladke sreče, ki ga je prej leto za letom obiskovala
vsako soboto po delopustu, ko je razmišljal
besedo svojega apostola in iskal domačega
izraza za svete skrivnosti. Ta radost svetlega duhovniškega
občutja je bila vzrastla vikarju iz zadnje
noči, iz sanj, ki jih je videl, kakor da žive;
Poklical je z razpela Križani, ki mu je bil sam
vzobličil obraz, in je rekel: »Vikar Jevane! Hlapec
moj!« — »Kaj hočeš, Gospod?« — »Ali vidiš?« —
»Ne vidim, Gospod.« — »Ali slišiš?« — »Ne slišim,
Gospod.« — »Ali tudi veš ne?« — »Ne vem, Gospod!
« — »Siromak si, hlapec moj, Jevane! Mar
ni vse, kakor je bilo od začetka sklenjeno? Mar
ni vse, kakor mora biti? Zakaj iščeš od leske, da
bi dala oreh in od slive, da bi rodila grozd?« —
»Gospod,« je prosil vikar. »Težek sem v umu in
trd.« — »Trd,« je govoril Gospod. »Nisi razumel,
da je zrastel hrast in je prav tisti les, kot v semenu
in prav tisti sok kakor v želodu. Vsi so en
les! Otroci! Vsi so rojeni!« — »O moj Bog, to je
res,« je razumel vikar, »vsi smo meso, vsi smo iz
mater.« — »Ali ne bo vsaka mati ljubila svojega
otroka? Ali ne bo še tista, ki ga je z gnojno bradavico
dojila? Ali ga ne bo, in če je črn in strupen?
« — »Gospod,« je klical vikar, »grešil sem!
Nisem mislil na otroke, na matere.« — »Vsi so
otroci,« je govoril Čudežni, »bili so otroci in bodo,
če prej ne, tisto uro v smrti. Jaz pa sem jim več
ko oce in mati. Povej jim, naj se ljubijo! Ali si
doumel?«
Ta hip je vikar Janez doumel nekako motno
zmisel svojega videnja in je razgrnil evangelij in
je bral o postavi, ki je največja, ena, edina nedo-
.umna iz vekov v veke. Takrat je vikar sklenil
roke, da bi molil, in je jecljal kakor v skrajni nestrpnosti
in čudni slutnji:
»Samo jutri še . . . samo še jutri je čas . ,. Nisem
jim govoril besede, ki je vse , . . Nisem je slišal
doslej... A jutri jo bom »razodel .. . razodel...
razodel. , .«
Vstal je v sveže jesensko jutro in je šel v ritmu
čudnega gesla: »Vsem odpustiti, vse odpustiti, vse
ljubiti, vsi so otroci. To je resnica, to je luč.« Vstopil
je v cerkev svetega Urha. In je videl: »Glej,
bogve, da čakajo, da vedo, kako je to danes čudesen
dan in svet trenutek, da je meso beseda
postala. Čakajo, vnaprej vedo: To zadnjo uro si
šele spregovoril, potolažil, to zadnjo in strašno
uro, hlapec zamudni, Jevane.«
Obrnil se je izpred oltarja po ljudeh, da bi
govoril, in je videl človeka v cerkvi, ki ga ni
poznal. Pogledal je odločneje in je spoznal naddijakonovega
tajnika Bernardina de Puppisa. Nato
je molil in začel propovedovati:
»Kakor meja na Kolovratu smo zrastli: gaber
in pritlika, jelša in macesen, veliki in mali, drev,
ki gre v višino, in drev, ki gre v širjavo. Pa smo vsi
les in smrt bo žela nas vse, kakor srp, ki zanje. Tam
je malo, nezrelo mladičje in sivo, trhlo rogovilje.
Otroci smo in starci. A smo vsi en les, eno meso
in rastemo solncu in Bogu. Otroci, ki so nedolžni
in mrjo, so dozoreli že mali in brez pokore. Mi, ki
smo rastli, smo zoreli počasi in bomo dozoreli v
grehu in solzah. Ena je smrt! Pred smrtjo pa je
spoznanje, je sreča malih otrok, ki se smrti ne
boje. Bodimo, kar smo bili, bodimo otroci!«
Misel mu je utonila in je videl, da je hotel
povedati drugače in ne zna in ne ve. Plalo mu je
v duši, a ni našlo izraza. Iskal je zbegan v obrazih
in ni našel. Iskal je na tujčevem licu in ni videl.
Hotel je učiti, pa je začel kazati samega sebe, ljut,
divji:
»Ne trdim, da sem moder. Tepec sem, oblastno
sem vam govoril, učil sem vas, pa sam nič ne
vem. Solnce sem vam hotel kazati, pa sem oznanjal
le lojenko, ki se dimi; Kristusa sem risal, pa
mi ga je hudič maličil pod roko v spako.«
Spet je videl, da govori drugam, in se je pognal
za nekakim nevidnim, nezavedno spoznanim
rešilnim in je kriknil:
»Ljubezen mater obudite v sebi! Otrok ji je
otisnil bradavico na prsih in se ji je gnojila. Pa
mati ni odstavila otroka! Ljubezen božjo smo križali,
a nas ni zavrgla. In smrt stoji zunaj, in danes
je zadnji dan!«
Zmeden je šel in je pristopil. Po maši, ko je
ostal sam v cerkvi, je stopil naddijakonov tajnik
k njemu, se mu po.klonil in mu podal naddijakonovo
pismo. Vikar je razgrnil list in zacepetal
vdano:
»Suspensatus a divinis, a beneficio!«
»Dokler ne boš pokoren in ne prideš v Čedad,
« je tolmačil tajnik . ..
* * *
Vikar Janez je slišal vso noč šum na trgu,
ropotanje voz, nekakšno nalaganje blaga, nemirne
klice. Ko je zaspal že pozno, je spal v jutro. Vstal
je naglo, se opravil za pot in šel v »sobo sveta«.
Vzel je petnajst lir in še nekaj drobiža in odšel iz
Tolmina. Mimogrede je stopil k cerkvi svetega
Urha in je našel vrata zaprta. Kako je to z Matevžkom,
je pomislil; zaspal je jutro, Odkdaj se
je polenil? Vikar je pomolil pred cerkvenimi vrati
in ko je molil, mu je hotela vzrasti jeza:
»Glej, če je to pravica! Kaj si neki storil takega,
da ti je poslal suspensionem! Si li slabši
kakor so drugi, ali si narobe učil? Za udarec Menezeisu
v obraz? Ali ga ni zaslužil? In če ga ni,
in če je pravica, zakaj nisi poslal še njemu, gospod
de Caballis, ali pa ti, gospod Falcidius, .,nožar",
popkar čedajski!«
Še bolj bridko mu je bilo, ko mu je šinila misel
skozi glavo, da je naddijakon dodal kazni še posebno
povelje, naj cerkev v fari ostane zaprta, in
si Matevžek ni upal priti zvonit,
S silo je udušil vikar odpor v sebi in je molil:
»Naj bo, moj Gospod! Za pokoro, za zveličanje
ubogih duš, za srečo sirote Katrice in galjota
mojega Petra! Naj bo za zadoščenje ta žrtev, ko
ne smem v lastno cerkev, naj bo za usmiljenje, ki
si ga imel z menoj in me ni tvoja strela ubila, ko
sem divjal proti šibki ženski! In tudi zato, da niso
ljudje izvedeli in me kamenjali in očetje in matere,
ki imajo hčere zrele za moža!«
Vstal je z mrzlega cerkvenega praga in šel
na pot. Prešel je »belo vodo« po nerodni brvi, ki
so jo bili zgradili v roboti Volčani in Tolminci.
Na volčanski strani je opazil oboroženo stražo in
je ugibal, čemu stoji tam. Mirno in tih je prešel
mimo in zavil po cesti na Kobarid. Hodil je zmerno
hojo in je razmišljal neprisiljeno, neposredno od
predmeta do predmeta, kakor jih je srečaval in
videl: pastirja sivega doli ob Soči, kako je zleknil
sam vase, glas živinskih zvoncev doli nekod iz
Mrzlega vrha, dimečo se kopo na mali ravnici nad
cesto, strahotno božje znamenje v skali nad seboj.
Oživljal je telesno, ko je zaslutil jedrost svojih
mišic na trdi cesti, vonj lapuha, vonj mokrega
prahu, divje melise in šentjanževih rož. Včasih mu
je legla čez lice drobna svetla nit, pajčevina, zasejana
v negotovo in vlažna od nočne megle. Vse
in vsakršno jesensko doživetje je srečaval, le človeka
božjega, potnega na cesti ni srečal. Tišina je
zdajpazdaj zajela ovinek pred njim, nato je zopet
vzešel v ključe, v šum vode pod cesto in v plahutajoče
zamahovanje jeke v stenah in mejah nad
cesto; jeka se je vedno zopet razlila kakor iz
troblje, ko je zavil v zajedo stranske doline čez
težke kamenite mostiče. Tako je hodil in vsebolj
je tonul v vzdušju popotnega razpoloženja in narave,
ki je rastla ob njem v strašni, nemi velikosti.
Vtisi, ki so mu bili v teku let ugasnili, so se oglašali
znova, vesela moč je rastla v njem. Zdaj zopet
je začutil z vedrim iznenajenjem, da je majhen, neznaten
nič: kakor mrčesek leze po beli črti. Gori
pod Krnom v čereh je človek, gleda doli in se
čudi, da se ne pregane naprej drobna stvar na
cesti.
»Kako smo majhni,« je čuvstvoval. »Nič nismo,
a tako redkokdaj to vemo. Mi smo v svetu in ne
svet okoli nas. Vedno gledamo sebe,, zato je tolikrat
vse majhno v nas! Moj Bog, kako vse drugače
more biti Tebi, ki si vse! Vse vidiš, vse veš, si ves
in vedno in povsod.«
In še je mislil:
»Je in je bil in bo? Tu pa sem, hodim dva dni
in me ne bo. Hodil je moji oče in ga ni, njegov oče
in ga ni, njegov ded in praded in jih ni.«
Videl je skale vsajene kakor v vek, sive "in
strašne stene in je vneto občutil življenje ceste
in vseh potnih sto, dvesto let nazaj: hodil je oče
na sejme v Videm in Šinigalijo, tovori! je stari oče.
Kje so? Ali so kdaj pomislili, da bo hodil isto pot
njihov sin in vnuk? Šli so! Skale pa stoje, cesta
stoji, voda v bregeh stoji, še trgi žive iz rodu v
rod, še korita za živino ob cesti od očeta v sine . ,.
Prešel je mimo senika, ki mu je bil znan. Obešenega
človeka so bili nekdaj našli v njem in odtedaj
straši. Petnajstleten je moral vikar nekdaj
tu mimo.
V mehki žalosti je občutil vikar davno pozabljeno
grozo in se je nehote še ozrl na senik. Proti
poldnevu je zavil po dolini na vzhod, navzdol proti
Čedadu. Trudnost mu je začela vezati udne sklepe.
Sedel je v solnce ob cesti in počival. Mehka dremavica
mu je legla na oči; ni sanjal, ni spal, le v
sladki nemoči je živel nekam daleč in davno:
Prebudilo se je čudovito v telesu; kaj je bilo?
Sok veselja, moči, vere, brezkončne svobode? V
srcu je vzrastlo in iz krvi je zahotelo v večnost,
v brezkončen objem. Ustnice so se stisnile v bolečini
in slasti: ljubim, ljubim, ljubim!
Vikar se je vrgel iz prečudnega občutja in
spomina na tisto uro, ko se je bil zbudil mož v
njem, ki je rojen, da bo živel v sinovih in vnukih;
še je otrok, ki je telesno dozorel, in že je mož, ki
še prav nič ne ve in ni izpregledal še in ni videl,
da je mož na svetu in da je možu na svetu žena.
Vikar je jezno in krčevito stresel z glavo in zamrmral:
»Še mi je hudič v krvi! Nisem okusil, zato
trpim!«
Šel je svojo pot, a čutil ni več prejšnje svežosti.
Pešal je. Prešel je bil mimo strgane hiše in
je sedel na hlod ob cesti in je gledal po polju na
zapadno stran. Tam je stalo' sirkovo polje. Mlad
mož je lomil zrele stroke. Mlada žena z dvignjenim
predpasnikom je stala zraven, možu naproti,
Mož je polagal strok za strokom v njeno krilo.
Slika je prevzela vikarja in je pazil slednjo njiju
kretnjo in je videl, da je mož sunil v šali proti njenim
nedrijam; izpustila je, kar je držala, in udarila
vedro nazaj. Tedaj sta si drug drugemu položila
roke na rame in njiju obraza sta se zbližala. Vesel
smeh je jeknil k vikarju. On pa je vstal nemiren raz
hlod in šel dalje. In ko je šel mimo onih dveh, se je
hotel šiloma obrniti v stran in ni mogel; videl je,
da je moški v zadregi. Žena pa je pozdravila veselo,
Odzdravil je resno. V hitri hoji je našel
ravnovesje v svoji duši in je mogel mirneje domisliti:
»To je zdravje, to je mladost; pa mož in žena
sta si, In če si nista, ljubi Bog, saj je pisal celo moj
dobri padrone, da ne grešijo z namenom žaliti
Boga. On jima bo sodil, ne jaz! Nista obljubila devištva!
Jaz sem ga obljubil!«
Stisnilo mu je grlo in je čutil:
»Jaz sem umazan in ne onadva. Stokrat sem
umazan! Stokrat zapeljan po hudiču! Kadar sem
jih okliceval, kadar sem jih poročal, še takrat, ko
se hodijo očiščevat!«
Nato je vedel:
»Pa se čudim, če so nadloge nad menoj! Ali
naj bo blagoslov? Nad duhovnim brez poklica, nad
posvečenim, ki mu hudič blodi kri? O moj Bog!
Kolika sreča biti čist! Pa kdo je? Kdo more biti?
Otroci in svetniki, pa ne tolminski vikar, kjer mu
matere pred nosom dojijo in grabiče v senožetih
za grmom bolhe love,«
Žalost in robata trpkost mu je polnila dušo;
ne da bi bil popolnoma jasno doumel, kaj prosi,
je prosil:
»Prestrašnega mi je treba! Truda, lakote in
zapuščenosti iz ure v uro. Na kos kruha bi mislil
in pred ostudnim bi se stresal v temi. Tedaj bi
molčal zlodej v meni z mesenostjo in telesom babjim,
ki ne vtone v mraku.« .
Bližina mesta ga je vzdramila. Glas zvonov
je tolkel na zapadu iz razžarjenih stolpov, ki so
se topili v zarji večernega neba, nekake strašne,
vesele svetlobe, ki je ni bil več vajen, odkar je
bil odšel na Tolminsko, kjer je to luč vezalo zeleno
pogorje Kolovrata, Ježe in benečanskih Rezijanov.
Vikar je pospešil korak, a je obenem začutil
večjo trudnost in razboljene ude. Ko je stopil
med prve hiše, se je začudil zapuščenosti bivališč
in težkim, zoprnim duhovom, ki so polnili ozračje.
Videl je psa na verigi. Divji, pobesnel je bil. Jesti
mu ne dajo, je mislil vikar; lakota mora biti v deželi.
Šel je naprej in je pogledal skozi širokoodprta
vrata na dvorišče zanemarjenega doma. Tedaj se
je zganil na kupu slame sredi dvorišča razcapan,
gnusnognojen človek z vdrtimi očmi in sršečo
brado in je vzkliknil:
»Duhovnik božji, pomagaj!«
»Ne morem,« je odvrnil vikar.
Onemu se je spačilo lice in je dvignil roko:
»Nočeš! Bojiš se, približati se mi. Pa saj ji
ne uideš, ne uideš, ne uideš.«
»Mortalega grande,« je pomislil vikar, vzdignil
roko in blagoslovil onega . ..
Pol ure pozneje se je zglasil pri naddijakonu,
Ko je šel po Čedadu, je bil domislil: Scdili mi bodo,
kakor Kristusu slovesno. Vseeno je, ali se zglasim
nocoj. Preden se zbero naddijakon, Falcidij, cancelarius
in še trije drugi in preden doženejo, kako
me bodo izpraševali, vse po predpisih, vse po postavi
jure Placiti,.. Cepoliji v suknji... O, Ti moj
Bog! Pa je morda le boljše, če vstopim takoj, in
bom vstopil, Bog mi pomagaj, in prikrajšaj poravnavo.
In se je zglasil in mu je odprl klerik, ki je imel
usta in nos zavezana v nekako kislo zaudarjajočo
ruto.
»Joannes, plebanus Tulmini, suspensus,« se je,
predstavil vikar in oni je prikimal in šel.
»Joannes, plebanus Tulmini?« je vprašal nenadoma
od nekod vikarju znan glas in vikar je
iskal v veži, kjer je stal. Šele čez hip je zagledal
zamreženo lino na levi v steni in za oknom Falcidij
ev obraz pravtako ovit v ruto, kakor je videl
vikar prej klerika.
»Kuge se boje,« je pomislil, »sem radoveden,
kako me bo zasliševal.« Poklonil se je proti oknu
in stopil naprej,
»Stoj, kjer si,« je rekel oni za oknom. Vikar
je obstal. Falcidij: je začel izpraševati, vikar je
odgovarjal. Vse se mu je zdelo čudno smešno, da
se mu ni niti ljubilo odgovarjati spodobno, slovesno.
Skoro kramljaje je govoril, da ni prišel na
povelje, ker ni mogel, da so bili zadržki, ki ni, da
bi jih povedal, da tudi ne ve, čemu bi bil tako
nujno zaslužil sodbo in kazen. Falcidij za oknom
je postajal nestrpen, nevoljen. Videl je utrujeni,
od daljne poti nenaravno zardeli vikarjev obraz
in je bil prepričan, da vikar ni popolnoma trezen.
Razgrel se je in je živahno tolmačil vikarju njegovo
krivdo in opravičenost strogosti. Vikar je
molče poslušal. Oni je dogovoril in rekel kratko:
»Pojdi!«
Sedaj se je vikar zavedel odločneje važnosti
trenutka in je vprašal:
»Prečastiti, ali sem odvezan?«
»Nisi!« je vzkliknil kanonik.
Vikarja je streslo in je vprašal hripavo, odločno
in uporno:
»Kako to?«
»Odvežemo te, ko boš pokoren in ponižen,«
je odvrnil sodnik.
»Prečastiti,« je tedaj vzrastel vikar. »To ni
po postavi! Odstavili ste me brez trikratnega
opomina, pa tudi ne vem še dobro, kaj sem kriv.
Lagal je Josephus. Non sum leviš notae! Pritožim
se!«
»Glej, kako si ponižen!« je odvrnil skoro
zlobno Falcidij. »Reum Te clamavi et non actor^
m!«
Vikarju je postalo tesno: Ne bo me odvezali
Krivičen je, še želel bi, da bi bil zares grešil; a kaj
naj storim? Ali smem oditi tako? Ali naj se vrnem
kakor Turek? Kdo bo maševal pri svetem Urhu,
kdo obhajal, kdo tolažil? Moj Bog, morda je tudi
na Tolminskem že kuga! Brez mene mrjejo in me
kolnejo, kakor prej oni revež na slami. . .
»Prečastiti,« je začel govoriti. »Če bi hotel,
lepo bi dokazal, da sem pokoren in da sem zvest.
Vabili so me v tabor, ki je proti gospodom kanonikom,
a jaz sem vabila zavrnil. Bog je priča, da
ne lažem! Tudi sem pokorno prišel, ko ste me
pozvali pod kaznijo suspensionis. Zdaj pa sem bil
zmeden. Nisem pričakoval, da me boste na ta
način sodili...«
»In kako naj te sodimo, kako?« je vprašal
Falcidij naglo in živahno.
»Pred zborom,« je odvrnil vikar.
»Vso moč imam,« je odvrnil Falcidij, »pri razmerah,
ki so, in v stiskah. Ne zahtevaj zbora! Vrnil
bi se neodvezan,«
»Gospod,« je tedaj dejal odkritosrčno vikar,
»ponižen sem in poslušen. Prosim pomiloščenja!«
»Brez kazni, misliš?«
»Takoj, a ne brez kazni,« je zopet vzrastel
mož v vikarju; »ne zaradi beneficija, zaradi duš,
ki me nimajo.«
Kanonik je nekaj hipov molčal, nato je rekel
slovesno:
»Absolvo te suspensionis a divinis,«
»Hvala,« je jeknil vikar in se obrnil, da bi šel.
»Čakaj,« je zaklical kanonik. Vikar je obstal.
»Telesno dobro ti vrnemo, ko boš zaslužil.
Nalagamo pa ti, da osebno obžaluješ pri gospodu
Jožefu v Volčah in ga prosiš odpuščanja. Ali si
pokoren?«
»Sem,« je odvrnil vikar in pristavil v duhu:
»Za pokoro, za zveličanje in srečo nesrečne Katrice
in galjota mojega Petra.«
»Potem ti še zaukažemo,« je dodal kanonik,
»da vplačaš sto lir v blagajno cerkve S. M. D. v
Čedadu, takoj ali pa v štirih letnih obrokih od
danes.«
Vikar se je zmedel in je rekel negotovo:
»Takoj ne morem, prečastni.«
Oni je prikimal in dostavil vljudno:
»Verujem! Kolikor pa moreš, položi v pušico
pri vratih za uboge žrtve strašne bolezni.«
»Bom,« je odvrnil vikar.
»S tem ti vračamo še beneficij,« je zaključil
Falcidij in potegnil križ za blagoslov. Vikar je pokleknil
na eno koleno. Vstal je in šel. Pred vrati
je segel po denar in polagal liro za liro v pušico
in je štel: za napuh, za lakomnost, za nečistost . . ,
Ko je doštel, je štel še enkrat: za ponižnost, za
skromnost in usmiljenost, za mir dušni pred nesramnostjo
. . . Držal je zadnjo liro in jo ogledoval;
nato jo je potisnil za drugimi:
»Za siroto Katarino!« . . ,
* * *
Prenočil je na stopnicah neke cerkve kakor
v davnih dneh nekdaj v Florenci tisto noč po smrti
brata Džerolama . . . V prvem svitu je šel v cerkev
in je maševal in ker ni bilo ne cerkvenika ne klerika,
je sam prižgal sveče, se oblekel in pristopil,
In duša se mu je odpočila, odtajala, kakor v južni
noči zemlja po zmrzali in zimi. In sredi med sveto
daritvijo ga je obšla misel:
»Kako je vendar vse to čudno! Prav na najglobljem
dnu srca leži Sveto in je skrito. Nikoli, nikoli
nam ne more biti tako očito, kakor bi radi. Kako
je to žalostno in veselo! Žalostno, ker je vse tako
človeško na svetu in vse povrhu, kakor klobuk na
močniku; veselo, ker je vsaj v dnu živo, vedno,
noč in dan še v tesnobi sosedstva hudičevega,
žalostnega duha, Omne humanum! A v dnu je Bog,
nezatajen, živ in svet. Nikoli, morda še nikoli niso
ne moji ne jaz grešili iz volje proti Bogu! Cepali
smo, a smo iz volje mesa: vikar Jevane Potrebujež,
sorodnik moj Peter, devica Katarina in morilec
,,degradatus" Peter ,, ,«
In ko se je zahvaljeval za prejeto dobroto, je
molil in čuvstvoval:
»In če boš dal preizkušnjo, še enkrat zahvaljen,
Gospod, in če boš telo dal tvorom in gnoju v
rop, kakor si Joba Husita, še dvakrat zahvaljen,
in če boš v smrtni uri plašil dušo, da bo tem veselejša
pogledala v Tvoj obraz po boju, zahvaljen
vekomaj!« , , ,
* * *
Prešel je mimo dvorišča, kjer je prejšnji dan
videl kugavega človeka, in ni vedel, kdaj. Prešel
je zapuščene predmestne kraje in hišo, kjer je
ležal besni pes na verigi, in se je ozrl po njem in
je videl, da je poginil. Prešel je ravno polje in čutil
toploto solnca prijetno v hrbtu, zakaj bil je šibek
in lačen. Nato je vstopil v dolino in se je oddahnil,
kakor da je že doma. Šel je mimo turščinega polja.
Prav tako kakor prejšnji dan je ležalo v solncu
in. le .popotnik ga je gledal od druge strani in ga
je komaj prepoznal, V prvi koči je vstopil, da bi
poprosil za požirek včde in skorjo kruha, če bf
ga dali. Vstopil je v sajasto vzdušje in pozdravil;
dvoje strašno izpremenjenih lic mu je zaječalo nasproti:
žene lice in lice moža, ki ju je videl nedavno
v zdravju in sli telesne poltenosti. Zdaj je
bila nesrečnima nabrekla koža, podplula gnusno
in se razpustila. Dve uri je ostal v koči in je videl,
kako sta umrla v mukah in strahu. Omahnil je v
dan, ki se je nagibal v večer. Pretresla ga je bila
smrt prvih kužnih, ki ju je videl umreti. In tedaj
ga je obšla tesnoba brez kraja, brez konca, in
kakor da mu lastno dete umira na Tolminskem,
je zastokal:
»Katrica, otrok! Kuga, kuga!« —
Bila je že noč, ko je šel po dolini navzdol
proti Tolminu. Moči so ga zapuščale, že ni več
razmišljal, že je čutil samo še težo telesa in strašno
trdo cesto, ki je kakor rezala v pete, v kolena, v
boke, v križ in hrbtenico. Od daleč, izza ovinka
mu je sinila luč naproti, in ko je bil blizu, je videl:
siv ovčar je sedel pred onim pol razpalim strahotnim
senikom in kuril in pekel repo v žerjavici.
Vikar ni mogel naprej. Pristopil je in sedel molče
k starcu. Starec je pravtako molče segel v žerjavico,
izvlekel smojko in jo ponudil potnemu:
»Če se ti ne graja!«
Vikar je vzel in je jedel in kakor v zahvalo
je rekel:
»Grem v Tolmin, pa sem pozan,«
»Tam-le lahko spiš,« je odvrnil ovčar, »Eden
je že legel notri,« je nadaljeval in držal roko stegnjeno
proti seniku, »Mimo je prišel, še s pol očesom
je gledal. Pa je tam v leso otrnil neroda negoda
in se mu je oko polilo po licu kakor gnojen
polž,«
»Ali je umrl?« je vprašal vikar,
»Morda še ni ves mrzel,« je odvrnil ovčar,
»Pa za kugo ni umrl, poznam bolezni. Škoda človeka,
ki tako zgnije pri živem telesu iz bab in
strupa beneškega.«
Vikar ni odgovoril. Stisnilo se mu je srce in
zagabilo se mu je čudnozoprno, a bil je pretruden,
da bi bil mogel s kretnjo pritrditi ali z besedo
odgovoriti. Ovčar pa je golčal, kakor sam zase:
»Devetdeset let sem star, pa trideset let sem
vdovec. Takrat še nismo poznali te kuge, ki gre
po mladih ljudeh. Pravijo, da jo je zasejal hudič.«
»Kako?« je zaječal vikar.
»Kako neki! Sparil se je z lepo babo, pa je
nalezla tam, kjer je najbolj nečedna.«
Vikar je oživel in dejal nevoljno:
»To so čenče. Če je bil hudič, bi jaz vedel,
ker sem duhovnik.«
Ovčar je mirno prikimal in je mrmral uverjen
in trdovraten:
»Čenče niso! Saj vsi vedo, da ni grd in risast.
Gladek je in lep. Samo požvižgal jim bo, pa jih
bo imel devet. Take so babe!«
»V nas samih je hudič,« je odvrnil resno vikar
in od trudnosti, ki mu je legla na oči, že ni več
vedel, kaj govori.
»Bog in hudič, reci, če si res duhovni človek,«
je rezko dejal ovčar in ponudil vikarju drugo
smojko. In ko je vikar vzel in jedel, je ovčar nadaljeval
prav vedro in živahno:
»Zato se pa tepeta, kadar se duša loči, angel
in rogelj. Saj sem sam slišal, ko mi je žena umrla,
da je cvilil v kotu, ko ga je krotil krilatec. Pa
kakor bič sem slišal in je udarjalo kakor po irhovini.
Ali ne veruješ?«
»Verujem,« je odvrnil vikar vljudno.
»Lej,« je oživel ovčar. »Saj sem vedel, da mi
je Bog povedal, ko si šel mimo: daj mu repo, da
ostane pri tebi! Pa si ostal. Pa še duhovnik si
Gotovo boš vedel, če te bom vprašal. Ali boš?«
»Prašaj,« je odgovoril vikar,
»Sedlani in Ložani smo v pravdah,« je rekel
ovčar, »Že šestdeset let se prerekamo zaradi paše
na Miji, Lej, pa je bil rajni Čeboklijev Tone, Rada
sva se imela, ti rečem. Pa pri tistih pašah je, kakor
da niso od Boga, Sam prepir,«
Odkašljal se je in dejal oprezujoče:
»Za pašnik smo se stepli. Pa prav Čeboklijev
Tone je dobil po glavi,«
Vikar je vzkliknil:
»Ali si ga ubil?«
»Ne,« je zasopel globoko ovčar. »Še dvajset
let je živel po tistem. Samo hudič je potem prste
vmes vtaknil. Ali spiš?«
»Ne spim.«
»Hudič, sem rekel,« je govoril ovčar in glas
mu je sahnil, »pa ti molčiš! Ne veš nič. Ali si gluh?
Povej, kako je to! Ali je od Boga, da Tone ni bil
več pri čisti pameti?«
Vikarja je vrglo iz dremavice in je zastrmel
v ovčarja. In ovčar je strmel v vikarja, jezno, s
podplutimi očmi. Težko je zahropel vikar:
»Saj nisi hotel!«
»Ne!« se je oddahnil ovčar.
»Jaz tudi ne!« je vzdihnil vikar in vstal sunkoma.
Ovčar je kimal z glavo.
»V Tolmin greš, si rekel?« je vprašal s čudnim
nasmehom. »Lahko še posediš.«
»Zbogom!« je dejal vikar in se obrnil na pot.
»Čakaj,« je zaklical ovčar za njim, »oni, ki je
tam poginil, mi je dal pisanje, V Tolmin greš. Boš
že prebral, komu velja, kadar boš zjutraj pri svitu
prišel. Stori mu to, kakor sem mu jaz, da je mogel
mirno umreti.«
Vikar je vzel pismo, ki je bilo zavito v svileno
rutico, in je spravil. Potem je segel po drobiž,
ki ga je imel, in ga nasul pred ovčarja:
»Za smojko!«
»Kamor si vrgel, bo ležalo,« je zamrmral ovčar.
Vikar se mu je nasmehnil, prikimal in šel.
Ovčar se je sklonil po novce in je govoril:
»Zares je duhovnik, še smojke ne mara zastonj,
«
In čez hip je pogledal žalostno po cesti za odhajajočim
in je rekel:
»Šestdeset let strahu sem užil. Prvi si mi prav
povedal. Bog ti daj srečo, ker si rešil mojo dušo,«
Stari ovčar je začel polglasno moliti ob pojemajočem
ognju in glava mu je nihala trudna, vedno
bolj počasi in se je končno umirila na trudnih dlaneh,
Takrat se je zbudilo visoko pod čermi in v
mejah pod kolovratskim grebenom, seglo niže in
niže in razpihalo žerjavico. Ovčar se je premražen
zavedel in odšel v senik, da počije v zatišju v
družbi človeka, ki je bil tam umrl in ga ni poznal
, , ,
Veter je suval vse odločneje in gnal poznega
potnika vikarja Janeza proti Volčam in Tolminu,
odkoder je rastel prvi, daljni dan,
Vikar je prišel v Tolmin in stopil v svoj dom.
Našel je vrata odprta, dasi je bilo še zelo zgodaj,
Vstopil je v »sobo sveta«. Tedaj je zašumelo žensko
krilo za njim in se je ozrl in se odmaknil za
korak:
»Katrica?«
»Sem,« je odgovorila mehko, kakor v zadregi,
»Magdalena je umrla, pa sem jaz prišla,«
»Na kugi?« je vprašal,
»Ne vem,« je rekla,
»In si prišla?«
»Če smem ostati in streči!«
»Smeš, smeš, smeš,« je klical vikar živo. In
vsa trudnost ga je minila in se je razživil, kakor
mladenič. »Hej, Katrica, Matevžka pokliči! Zvonit
naj gre in maševal bom. Hiti, teci, reci, da sem
doma!«
»Gospod stric,« je odvrnila žalostna in kakor
da ji je hudo, ker ne more biti poslušna, »Matevžek
je tudi umrl,«
»Revež!« je vzdihnil vikar.
»On je bil prvi mrlič v Tolminu,« je pripomnila.
In sramežljivo je dodala:
»Pa je umrl lahko in sem mu stregla.«
Vikar je zastrmel vanjo in zašepetal vneto:
»Sancta!«
Potem je šel in je sam odprl cerkev sv, Urha,
sam zvonil, se sam oblekel, sam prižgal luči, sam
pristopil, sam prenašal knjigo, molil in odgovarjal,
In vse je bila ena sama zahvalna molitev za čudež,
za Katrico, ki se je vrnila in je videla, videla,
videla ,, .
Ko pa se je vračal v Tolmin, je otipal tujčevo
pisanje pri sebi in je razgrnil svileno ruto in je bral
v znanih pismenih svoje lastno ime:
»Vikar Janez Potrebujež,«
S tresočo roko je razgrnil ovoj in je bral. In
ko je dobral, je list zganil, zavil v svileno ruto in
ga spravil. Nato je govoril sam pri sebi, žalostno,
toplo:
»S poločesom je prišel mimo. Pa je otrnil v
leso in se mu je oko polilo po licu kakor gnojen
polž,«
Dvignil je pest proti zapadu,
Nato pa je dejal mirno: »Prekleta zemlja Cepolijev!
Jaz sem ti ušel. Zato si mi Petra ubila!«
»Pa saj zdaj je prestal, prestal, prestal. . .«
V vežo pred vikarja je nenadoma omahnil
človek z neumnosmešnim licem pijanca. Vikar se
je zagledal osupel v to lice, katero je trenutno
komaj spoznal.
»Dijakon Peter!« je rekel začuden, iznenajen,
Pijani je razširil roke kakor v objem in klical:
»Prijatelj Janez! Duša moje duše, še te vidim.
Daj, da te poljubim, duša moja, daj prijatelju! • . .«
Vikar je odstopil, da bi se ubranil objemu pijanega,
in je rekel resno:
»Dijakon Peter, kakor muha si pijan,«
»Kaj deš?« je zategnil oni užaljeno; »kakor
muha? To si grdo rekel, prijatelj, strašno grdo,
Kakor muha! Kdo, praviš, je pijan? Jaz? Jaz?«
Neumna dobrovoljnost v dijakonovem licu je
bila ugasnila. Oči so mu sinile hudobno in začele
zlobno mežikati. Stal je pred vikarjem široko razkoračen
in nihal s telesom naprej in buljil topouporno
v vikarjevo lice. Vikarju je bila pošla vsa
dobra volja; stud mu je legel ob ustnice. Pijani je
videl in se užgal v prečudni nagonski strasti, ki
je spala v njem, nepoznana, tiha, ukročena zver.
Vikar je mislil: Glej ga, tak je torej! Saj bi se ga
res bal, nasilneža! Tak je! Zdaj verjamem, da je
ubil človeka. Pijače se je nalil, pa je vzel nož in
je storil. Nesrečni človek!
Pijani je stopil okorno za korak bliže in je
vprašal zahrbtno, zabavljivo, oblastno:
»Ali si moj prijatelj ali nisi? Naravnost govori!
Ali me spoštuješ ali me zametuješ?«
»Kadar se naspiš, pridi in vprašaj!« je odvrnil
vikar in mu okrenil hrbet,
Nato je začutil, da mu je pijani od zadaj položil
roke na rame in mu zagrebel prste v suknjo,
Vikar se je ljuto obrnil. Vonj pijače mu je puhnil
v lice, da ga je v oči zaščemelo in se mu je zagnusilo,
Z desnico je zgrabil pijanemu v nedra in
ga sunil od sebe. Pijanec se je lovil in padel nerodno
kakor vreča. Vikar je mirno gledal, ko se
je pobiral raz kameniti tlak in stal trdnejši ko
prej in govoril s spremenjenim, piskajočim glasom:
»Ti me suješ! Ti, moj prijatelj! Suješ, suješ . . .«
»Norčavi človek,« je vzkipel vikar. »Ven iz
moje hiše. Pa pri priči!«
»Počakaj, prijatelj, počakaj,« je jecljal pijani
in mežikal grozotno. Ustnice so se mu bile stisnile,
temne rdeče lise so mu bile legle na lice.
Izraz blazne mirnosti je vel iz velega, mrzlega
čela. Za korak je omahnil nazaj, ujel ravnovesje in
planil nato čudno okreten naprej proti vikarju.
Desnico je nerodno tiščal zadaj zase. Vikar je bil
prekrižal roke in zagrizel zobe v ustnice. Ko je
oni planil, se je umaknil na stran, zgrabil jeklen,o
pijanca za roke od zadaj, ga dvignil za ped s tlaka
in ga treščil predse, da je votlo jeknila vsa veža.
Rdeč otročji popkar je zarožljal po kamenu. Pijani
je zaškripal z zobmi. Pena mu je legla na ustnice.
Vikar ga je pritisnil s prsi navzdol, vjel njegove
roke na hrbet za mezince, segel z levico po pas
in ga razvezal. Oni se je pognal vstran, da je vikar
zdrknil trdo na kolena. Pijani pa je bil neroden
in pravo dete. Z eno roko ga je vikar stisnil krepkeje
k tlaku in mu vjel roke v pas in zadrgnil.
Nato je vstal.
»Pre—kleti,« se je penil oni. Ostudnejšega
lica vikar še ni videl. Nevede, kako in kdaj, se je
sklonil in začel tolči s plosko roko po tem licu,
po ušesih. Pijanec je hlastal kakor pes po roki, ki
ga je tepla.
»Tako, tako, še tako,« je vzklikal vikar. »Ti
obrusim gobec, izbijem zobe, okrešem uha, žival
ostudna, prase nemarno, hudič obsedeni!«
Tepel je krčevito, hitro, kakor iz sebe. Oni
je bil zamižal in je odprl usta in zavpil presunljivo.
Vikar se je zavedel. Dvignil je glavo in pogledal
okoli. Oni je zavpil v drugo. Tedaj mu je
vikar iztrgal z naglim sunkom srajco na prsih in
mu potisnil krpo med zobe. Nato ga je prijel odločno
za tilnik in ga vlekel po tlaku in ga vrgel
v »sobo sveta«,
Potan in tresoč se je šel v kuhinjo in je videl,
da je prazna, in se je oddahnil. Nato je šel gori
pred vrata Katričine sobe in je slišal njen mehki,
tožeči glas. Pela je z besedo, ki je ni razumela:
»Meum est propositum in taberna mori.«
Vikar je rahlo odprl vrata in je videl: Tam je
sedela sama vase zleknjena ob oknu. Njeno lice
in njeno bujno materinsko oprsje se je izrazito
rezalo na svetlem ozadju. Nič ni slišala. Strmela
je z veselim nečimernem iznenajenjem v malo
zrcalce, ki ga ji je bil podaril za god.
Vikar je prav tako tiho zaprl vrata, kakor
jih je bil odprl, in odšel. Šepetal je vesel:
»Nič ni videla, nič ni slišala.«
Stopil je nazaj v vežo in ostrmel. Tu, kjer je
pred nekaj hipi omahoval pijani dijakon, je stal
zdaj drug človek. Pa prav podobno je omahoval
in se lovil in se smešil v nerodni zadregi. To lice
pa je bilo strašno bledo, spremenjeno kakor v
smrtni sragi in vonj, ki je vel od človeka, je bil
vonj smrti, kuge in trohnobe. Vikar je prepoznal
človeka in zaklicali
»Gospod Tomaž!«
Tomaž Skočir, vikarjev obhodhik in kaplan
pri cerkvi svetega Mavra nad Mostom, je zlezel
kakor voščena podoba sam vase in je zaječal:
»Moje ure so štete!«
Vikar ga je prestregel v roke in ga nesel kakor
otroka in ga položil na svojo lastno posteljo in
mu začel streči kakor je vedel in znal.. .
* * *
»Gnusna, umazana bolezen,« je tožil kaplan
Tomaž,
»Ali hudo boli?« je vprašal vikar,
»Iz telesa lije brez konca,« je zatarnal bolnik
in obraz se mu je spačil; mlaskal je z žejnimi ustnicami,
Vikar je segel po zadnjo posodo vina, ki
jo je bil našel v svoji kleti, zmešal vino z vodo
in dal piti bolnemu. Temu se je lice spet razvezalo
in je rekel:
»Krči so! Če bi teh ne bilo!«
Nato je pripovedoval mirno in le zdajpazdaj
je prestal in so se mu oči plaho razširile kakor
otroku, ki vidi nekaj groznega.
Že šest dni mrjejo; nekateri trpijo strašno,
drugi umirajo hitro, začudeni kako in kdaj., Mrjo
najmočnejši, zdravi se zgrudijo v hipu, ležijo, tulijo,
podivjajo. Slabotni kljubujejo, vidijo mrtve in
so se navadili. Otroci ne mrjo. Tri porodnice so
v fari, a so zdrave. To je znamenje, da je kazen
božja nad ljudmi in je prizanešeno nedolžnim.
Motno je jeknila v vikarjevi duši žalostna
pesem. Trpkotrudno se je -oglasilo v njem kakor
razodetje iz neznano daleč:
»Nikarte, nikarte, riba,
riba faronika,
zavoljo otrok nedolžnih,
zavoljo porodnih žena.«
Bolnik pa je pripovedoval, da so bogati tolminski
plemiči bežali v baške in bohinjske hribe,
da so se glavarski preselili na Kozlov rob. V Formentinijevo
klet so vrata odprta, a ni nikogar, da
bi vstopil in pil. Nato je začel Tomaž bloditi in
je kakor štel:
»Dolje, Zatomin, Žabce, Ravne, Ljubinj, Poljubinj,
Prapetno, Modrejce, Most, Modrej . . .«
In zopet čez nekaj hipov je potožil:
»Pa kje so še Kozaršče, Čiginj, Ušnik, Sela,
Volče. O moj Bog, saj nisem ptič!«
Ko se je rahlo ovedel, je vprašal vikar:
»Kako je z Volčami? Ali je Josephus bežal?«
Kaplan se je bridko nasmehnil in je rekel:
»Do Tolmina . . . Tu se je zgrudil in Formentiniji
so se ognili z vozom in ga pustili sredi ceste,«
»Ali je umrl?« je prašal s trepetajočim glasom
vikar.
»Pokopal sem ga pri Svetem Urhu,« je odvrnil
kaplan in utihnil.
Vikar se je zagledal krčevito predse in je
mrmral: »Torej je Bog tako odločil in se ne bom
poniževal po ukazu,« Bilo mu je težko in lahko
obenem pri srcu in je doumel čudno naglo in drugače
ko dozdajr »Josephus de Menezeis! Sin meljušnik
iz očeta meljušnika na Dvoru! Ti si me
zares sovražil. Ti si se me bal. Slutil si, da vem,
kaj je bilo s teboj! Ali sem bil kdaj preveč odkrit
in si uganil in nisi mogel pozabiti? Šema. Nisem
čenčav! Glej, zdaj si tam in veš. Še tvoji lastni
krvi in tebi očetu sem zatajil, kar sem izvedel od
lovače nesrečne, ki je hodila na Dvor po kruh.
Ti pa si sovražil in tepel, da ne bi udaril jaz. Bog
ti odpusti! Bog ti daj mir, ki ga nisi imel, ker je
bil hudič tvoj svetovalec in si hodil v žalosti . • .«
Nato se je vnel vikar v prečudni bojazni za
njo, ki jo je bil zatajil pokojnemu, in je molil:
»Prizanesi ji, Gospod, z gnusno boleznijo.
Nima človeka, ki bi ji stregel. In jaz sem trpel
po njej, jo ljubim kakor hčer, a se bojim njenega
telesa. Ne bom ji stregel, nikoli!«
Kaplan se je dramil in je prosil pijače in ie
pil. Vikar pa je bil premislil: Glej, rekel je Tomaž,
da je odprta Formentinijeva klet. Šel bom in bom
natočil,
Kaplan je blodil in govoril, kakor da se hvali
in hvali še enega: »Dvanajst vasi, pa samo dva
človeka; ali so to mačje solze? Pa sva moža midva,
kaj, prijatelj! Ne prisodil bi ti. Tvoje roke so
otroške, pa tvoje moči so levje. Ne ležeš, ne ješ,
nosiš, umivaš, koplješ grob. Ne pretegni se mi,
Kaj? Tudi zdraviti znaš, signor Pietro?«
Vikar je posluhnil in je vprašal:
»Gospod Tomaž, o kom govoriš?«
»Našel sem ga na Modrejcih, na Ravneh, v
Doljah, v Čiginju, povsod,« je odgovarjal bolnik
in se je smejal prečudno:
»Pere kakor dekla, teše krste, grob skoplje
v uri, ogenj zaneti, dojenca previje, še podojil bi
ga —«
Vikar je vprašal in priznal:
»O dijakonu Petru govoriš!«
»O dijakonu? Ali je dijakon?« je vprašal kaplan
in vikar ni odgovoril. Zavrelo mu je vroče
v obraz in oči in je videl kakor na dlani: dijakon
Peter, nesrečni človek! Šest dni ni spal, ni jedel,
ni sedel, ni počil. Pa tako nežnih rok je. Bog ve,
ali je v vse telo tak? In pride in je vhod v Formentinijevo
klet odprt in omahne vanjo. In vidi,
da je vino tam, in čuti, da je žejen in da bo zdai «
zdaj legel, ker se je do smrti utrudil; pa leže pod
sod, da bi pil in hlastne preveč; vstane in ga sam
hudič vrže v mojo vežo moji neprijazni besedi naproti.
Pa je lahko vzrastla hudoba v njegovi krvi
in sem ga po krivici stepel in zvezal in leži doli.
kakor da ni človek, in spi in hvala Bogu, vsaj nič
vedel ne bo, kaj je bilo in kako!
Vikar je naglo vstal in šel doli v »sobo sveta«.
Našel je pijanega spati in mu je razvezal pas raz
roke. Vrat za seboj ni več zaprl, da bi oni mogel
iti, kadar se bo zbudil. Zunaj v veži pa je pobral
vikar popkar z rdečim držajem; tedaj je ugasnil
v njem strahotni vtis od prej in je mrmral:
»S tem le, amice Petre? Še ušes bi ti ne mogel
načeti. A igrati znaš dobro, prismojeni meljušnik,
Samo pijanca ne igraj nič več!« . . .
Vikar še je vrnil k svojemu kaplanu in je našel
Katrico pri njem. Stopil je k njej in dejal tiho:
»Katrica, tu ni tvoj opravek,«
»Ali mu ne smem streči?« je vprašala boječe.
»Smeš že,« je odvrnil hripavo vikar; nekaj mu
je bilo stisnilo grlo,
»Ali pa ne veš tega, da gre bolezen tudi po
strežnikih?«
Katrica se je veselo nasmehnila in rekla
otroško* uverjena:
»Jaz ne bom zbolela,«
»Kako to veš?« je vprašal začuden vikar.
»Vem!« je odvrnila otroškoverno.
Vikar se je vznemiril in se obrnil vstran.
»Še je zmedena, še je kalna! Bog meni greh
odpusti!« —
Kaplan Tomaž je umrl ponoči. Vikar je bil
zaspal za nekaj hipov, se prebudil in je videl:
Ob mrliču je sedela Katrica mirna in vedra
in je držala zrcalce pred seboj in je šepetala kakor
otroci:
»Še se bom kamenčkala, dokler bo čisto
svetlo zrcalce . . .«
* * *
Prvi človek, katerega je srečal vikar tisto
jutro potem, je bil dijakon Peter. Težek kotel vode
je bil nalovil pri koritu sredi trga in je šel v bližnjo
hišo. Ko je ugledal vikarja, je zaklical:
»Štirje otroci so v hiši sami. Moram jim skuhati,
pa hitim, da mi kateri v ogenj ne pade.«
»Gospodinjiš,« se je nasmehnil vikar in pristavil;
»Potem bi te jaz rabil. Gospodu Tomažu je
treba groba,«
»Takoj,« je odvrnil dijakon. Vikar je stopil v
hišo za njim in je videl, da je spreten in da ljubi,
Videl je, kako je hkrati umival, kurfal, česal in
oblačil; in otroci so bili zdravi in so se gnetli okoli
njega, kakor da so njegovi. Samo najstarejši je bil
videti nevoljen in je stikal po koteh in iskal. Potem
je stopil odločno pred skrbnika in rekel:
»Stric, popkar nazaj! Ti si ga vzel,«
»Zares,« je odvrnil dijakon in iskal in ni našel,
Vikar je izvlekel nož in je vprašal:
»Morda je ta!«
»Popkar,« je zapel otrok,
Dijakon Peter je osupnil in sklonil glavo. Kotel
je prekipel in ga oparil,
»Nerodni človek,« je vzkipel vikar, »zgorel
boš,« Oni drugi se je trpko nasmehnil in dejal latinsko:
»V tvoji hiši sem spal. Reci, ali.sem sanjal ali
je bilo res. Strahovito si me okrcal po licu in
ušesih,«
»Sanjal si,« je odgovoril vikar, »Toda pijan
si bil kot muha,« In je pristavil:
»Maševat grem, pojdi in mi strezi!«
Dijakon je vstal in je šel; ko se je vrnil, je bil
opravičen pred Bogom in človekom, katerega je
bil pijan napadel z nožem . , ,
Jedla sta iz enega lonca in kakor težaka sta
gledala, da zajmeta vsak čim več, in sta se zabavala:
»Kakor volk zreš!«
»Nimaš dna,«
»Z lopato ješ!«
»Dve žlici bi rad, kaj ne?« —
Nato sta se dvignila s hloda na cesti, V Volčah
sta bila. Pogledala sta za gospodinjo, ki jima
je kuhala in nosila kosilo iz Tolmina. Ni je bilo
videti.
»Tam je menda vstopila,« je pokazal dijakon
z roko proti nizki bajti. Šla sta tja. Dijakon je pristopil
k oknu in pogledal notri; nato je položil prst
na ustnice. Vikar se je približal in je videl:
Notri je bila skromna postelja in je ležala
bolna mati na njej. Morda je bila pravkar zaspala,
morda umrla. A ob postelji je sedela Katrica in
je dojila tuje matere dete in je sladko tipala po
mlečnem licu in pela svetlo uspavanko:
»Meum est propositum in taberna mori, , .«
»Sancta!« je vzdihnil vikar in oči so se mu
zameglile.
Šla sta naprej za svojim težkim delom do večera,
pozno v noč. Videla sta rane, gnoj, blato in
kri, smrt in obup in stoteri smrad. A njiju srce je
pelo kakor v psalmu:
»Nič ni bolj svetega, kakor žena, ki je rodila!«
»Nič večjega ni, kakor je njena ljubezen.«
»Po materah šele smo vsi bratje.«
»Po materah ena družina!«
»Videl sem mater dojiti tuje dete!«
»Videl sem in sem jokal«
»Videl sem skrb očetov. Kje je?«
»Ljubezen mater je presegla pravico moža.«
»Zakaj jo imenujejo slabo? ker je ženska?«
»Zakaj jo ponižujejo?«
»Otroci, ki gledajo Gospoda, ljubijo mater.«
»Najsvetejši ljubijo najčistejšo).«
»Mati, Tvoje ime je sveto —«
»Tvoje ime je sladko v veke «
Dijakon je zlezel iz groba, ki ga je bil dokopal,
in se je zleknil truden na prst ob jami. Srebrna
slana je pokrila zemljo, medel dan je gledal izza
Jalovnika, Tiha, žalostna meglica je rastla iz razvodja
nad Dvor, črna jata se je gnala čez Tolmin
na volčansko polje. Trudni grobar je mrmral:
»Izkopal sem grob! Legel bom vanj in spal. ,.«
Vikar Janez je hitel od Tolmina doli, da bi
zvonil, pristopil, maševal in daroval Gospodu za
vesele sanje kratke ure: angel življenja je bil prešel
nad dolinami in je govoril odroke in velike
besede in je bolezen sahnila, kakor voda ob povodnji.
In zdaj je vikar dospel in je videl grobarja
ležati ob grobu in je zaklicali
»Peter, ali živiš?«
»Še malo,« je odvrnil oni trudno.
»Vstani,« je rekel vikar, »in če je tvoja ura
prišla, z molitvijo jo bom zadržal, dokler ne zakličem:
pojdi, maša je končana!« ,
Grobar se je dvignil in duhovnik mu je segel
z desnico pod pazduho in ga podpiral. Vstopila
sta v cerkev in vikar je daroval Gospodu in se
obhajal. Potem je vstal, vzel polovico kruha in ga
dal strežniku. Obrnil se je nazaj proti oltarju in
je slišal prositi:
»Daj mi, daj! Samo enkrat naj pijem kelih
Gospodov.«
»Zapravil si ga,« je odvrnil vikar.
»Samo enkrat —,« je ponovil bolnik,
Tedaj je vikarju zadrhtela duša in je videl:
Žena je nad tuje matere dete zgrnila prsi! Ali
manj ljubi Gospod in ne bo dovolil piti od svoje
Krvi človeku, ki je mnogo trpel in ljubil do konca?
Palico sem mu dal in veselja ne! »Naj sem, naj sem
kakor žena, ki je dobro storila!«
Obrnil se je in je obhajal tovariša svojih zadnjih
poti, vse groze, vse žalosti . . .
Potem pa je obšla njega samega prečudna
trudnost. Bolečina se mu je oglasila v udih in je
molil veliko besedo o besedi, ki je meso postala
in je čutil: »Oči imam in ne vidim, ušesa imam in
ne slišim, stojim in ne vem, kako. Gospod, moj
Jezus, zadnjikrat sem ti daroval! Gospod moj,
Jezus, hlapca nevrednega ne zavrzi v veke!« ., ,
* * *
Vzbudil se je iz bolečine in sence in je videl,
da leži na svoji postelji in da je mrak in tiho v
sobi. Tudi v njem je bilo tiho in je kakor tonil v
motno brezprostorje, ki se je nad njim zgrinjalo
v krvavo meglo. Ni bilo bolečine, samo silna plahost,
podobna prečudni žeji, silna utrujenost, podobna
brezkončni želji po neznanem. Ni vedel,
da govori in da se sliši, in je slišal, kakor da govori
nekdo drugi, ko je sam prosil:
»Mleka, mleka!« —
Zopet je tonil v škrlatni megli, trepetal iz
osrčja ven v neprijetni vznemirjenosti, bil strašno
majhen in raztegnjen v neskončnost, ves igra samega
sebe, moč iz nemoči: ni ga bilo, bila je le
še beseda, ki jo je čutil, videl, hotel, ljubil:
»Mleka!« —
Nekak truden in žalosten glas mu je odgovoril:
»Ni mleka, stric, ni mleka,«
Videl je iz svoje dalje nekako sladko bitje s
plašnimi in od nespanja vnetimi očmi, in videl je
prečudno zadrego na tem sladkem bitju, ki se je
sklanjalo iz neskončnosti k njemu. In zdaj je slišal
jasno, vsakdanje:
»A če bi smela! O moj Bog, saj sem malo dojila,
stric!«
In je videl v grozi in slasti, da je bila žena
sramežljivo odpela obleko nad svojimi dojnimi udi
in so sinili polni, mehki in topli: strašna ljubezen
ženskega telesa. In je čutil, da se je nagnilo zdravo
telo nadenj in je dahnil vonj nepoznane polti. Njegova
moška in trpka narava je jeknila v brezmočnem
uporu:
»Svinja!«
Nato je slika ugasnila, a vstala nenadoma
znova, sijajna, večna. Tam je klečala žena, skrivnostna
razumu in srcu, Z obema rokama in krčevito
je bila raztrgala obleko na svojih deviških
prsih. Njene oči so prosile k Sinu, njena usta so
govorila Sodniku, ki je prihajal:
»Poglej, moj ljubi sin, telo, ki te je nosilo, in
prsi, ki so te dojile! Bodi usmiljen, kakor si obljubil!
«
»To je zadnje in je sodba,« je umoval vikar
in zaprl oči kakor v sen. Ko je zopet pogledal, je
veroval, da je onstran sodbe in smrti v brezglasju
in brezbolesti.
»Gospod Jezus,« je zaklical vedro, »Tvoj hlapec
Jevane je prišel, pa ne ve, kako bo odslej ž
njim. Ali sem obhodnik ali vikar?«
Človeški klic veselja ga je vzdramil iz domneve
v pravo spoznanje in je videl, da ni umrl,
da se je prebudil v človeško življenje; da je soba,
kakor je* bila, in postelja, kakor je bila, da je ženska
v sobi in se igra z zrcalcem in je veselo zaklicala,
ko je spregovoril. Vse osrčje se mu je
vnelo v dotedaj nepoznani slasti in je rekel:
»Katrica, moja ljuba hčerka!«
»Stric!« je odvrnila tiho in se sramovala.
»Katrica,« je ponovil in jo prijel za roko.
»Živim!«
»Živite!« je odvrnila,
»In ti mi boš stregla in boš ostala pri meni?«
»Do smrti, stric!«
»Do moje ali pa tvoje!« —
Vikar je dvignil rosno oko skozi okno, kjer
je vstajal novi, sveži dan, in se je z neizgovorjeno
besedo zahvalil svojemu Bogu, da ga je bil ozdravil
od hudiča, ki mu je ležal v krvi in mu jo
blodil. . .
* * *
Potem je še doživel prvo pravdno poravnavo
med glavarjem Eckghom in naddijakonom Falcidijem.
Sklenila sta jo pred številno komisijo goriškega
podglavarja Jeronima pl. Attimisa, Konrada
pl, Orzona, Gašperja de Lantierisa, Bernardo de
Rabatta, Otomarja Neunhauserja, Franca d'Eckha
in Antona Papeža v šestem letu po »veliki bolezni«
dne 8, aprila 1538, Pogodili so se:
»Agentes singulis annis teneantur demittere
jJlada eorum minuta ex Decimis et aliter quomodo
libet esigenda usque ad diem Ss, Hilarii et Tatiani
ut si eo interim Subditi Capitanatus illius
Bladis illis indiguerint, eam mediante debita mercede
sive potius pretio de die in diem currenti ea
consecjui valeant et debeant, quo festo pacto mox
dieti agentes abducere valeant et abducant dieta
Blada minuta quoque malint. De Bladis autem
grossioribus similiter coneordarunt, quod agentes
pro dieto Capitulo possint illa ad libitum et quoque
tempore volunt abducere, cum hoc tamen,
quodsi Capitanus illa, vel de illis habere voluerit
pro intertentione Castri Tulmini, eidem agentes
teneantur dare.«
»Dokler bo držalo!« je tedaj menil vikar Janez
in je res doživel v letu 1541 nov spor zaradi večjega
mernika, ki so ga hoteli uvesti čedajski »agentes
«. Glavar pa je odločno zahteval:
»Ut pisinale et pallota reducantur in pristinum
modum!«
Nove pravde nista preživela ne glavar Bonaventura
d' Eckgh, ne naddijakon Tomaž Falcidius.
Njiju dva pa je preživel za nekaj mesecev vikar
Janez Potrebujež.
Novi čedajski naddijakon Bernardin de Puppis
je našel o priliki, ko so mu naznanili vikarjevo
smrt, v čedajskih zapiskih o kaznovanih tolminskih
vikarjih opazko Falcidijeve roke:
»Joannes, plebanus Tulmini. Svoj človek, uporen
in ponižen, zvest in svojeglav. Ne vem, ali je
hotel služiti dvema gospodoma ali nobenemu.«
Novi naddijakon je pripisal pravičneje:
»Služil je svojemu!
1.470

urejanj