Plebanus Joannes: razlika med redakcijama

dodanih 34 zlogov ,  pred 10 leti
 
Na predvečer sedemnajste nedelje po binkoštih
je bral vikar Janez: »Obsecro itaque vos ego
 
»Obsecro itaque vos ego
vinctus in Domino, ut digne ambuletis vocatione,
qua vocati estis, cum omni humilitate et niansuetudinemansuetudine
cum patientia supportante invicem in charitate
soliciti servare unitatem Spiritus in vinculo
una fides, unum baptisma. Unus Deus et Pater
omnium, qui est super omnes et per omnia et
in omnibus nobis . .
 
Po tednih silne duševne napetosti, bolne nestrpnosti
in »strašne sence hudičeve, ki je duh
žalostni in blodni«, je bil vikar to uro našel nekaj
tiste sladke sreče, ki ga je prej leto za letom obiskovala
vsako soboto po delopustu, ko je razmišljal
noči, iz sanj, ki jih je videl, kakor da žive;
Poklical je z razpela Križani, ki mu je bil sam
vzobličil obraz, in je rekel: »Vikar Jevane! Hlapec
 
moj!« — »Kaj hočeš, Gospod?« — »Ali vidiš?« —
»Vikar Jevane! Hlapec
»Ne vidim, Gospod.« — »Ali slišiš?« — »Ne slišim,
moj!« —
Gospod.« — »Ali tudi veš ne?« — »Ne vem, Gospod!
 
« — »Siromak si, hlapec moj, Jevane! Mar
moj!« — »Kaj hočeš, Gospod?« — »Ali vidiš?« —
 
»Ali vidiš?« —
 
»Ne vidim, Gospod.« — »Ali slišiš?« — »Ne slišim,
 
»Ali slišiš?« —
 
»Ne slišim,
Gospod.« —
 
Gospod.« — »Ali tudi veš ne?« — »Ne vem, Gospod!
 
»Ne vem, Gospod!« —
 
« — »Siromak si, hlapec moj, Jevane! Mar
ni vse, kakor je bilo od začetka sklenjeno? Mar
ni vse, kakor mora biti? Zakaj iščeš od leske, da
bi dala oreh in od slive, da bi rodila grozd?« —
 
»Gospod,« je prosil vikar. »Težek sem v umu in
trd.« — »Trd,« je govoril Gospod. »Nisi razumel,
 
»Trd,« je govoril Gospod. »Nisi razumel,
da je zrastel hrast in je prav tisti les, kot v semenu
in prav tisti sok kakor v želodu. Vsi so en
les! Otroci! Vsi so rojeni!« — »O moj Bog, to je
 
»O moj Bog, to je
res,« je razumel vikar, »vsi smo meso, vsi smo iz
mater.« — »Ali ne bo vsaka mati ljubila svojega
otroka? Ali ne bo še tista, ki ga je z gnojno bradavico
dojila? Ali ga ne bo, in če je črn in strupen?« —
 
« — »Gospod,« je klical vikar, »grešil sem!
Nisem mislil na otroke, na matere.« — »Vsi so
 
»Vsi so
otroci,« je govoril Čudežni, »bili so otroci in bodo,
če prej ne, tisto uro v smrti. Jaz pa sem jim več
ko oceoče in mati. Povej jim, naj se ljubijo! Ali si
doumel?«
Ta hip je vikar Janez doumel nekako motno
zmisel svojega videnja in je razgrnil evangelij in
je bral o postavi, ki je največja, ena, edina nedo-nedoumna
.umna iz vekov v veke. Takrat je vikar sklenil
roke, da bi molil, in je jecljal kakor v skrajni nestrpnosti
in čudni slutnji:
 
»Samo jutri še . . . samo še jutri je čas . ,. Nisem
jim»Samo govoriljutri besede,še ki. . . samo še jutri je vsečas ,. . . Nisem je slišal
jim govoril besede, ki je vse . . . Nisem je slišal
doslej . . . A jutri jo bom »razodel . . . razodel . . .
razodel. ,. . «
Vstal je v sveže jesensko jutro in je šel v ritmu
čudnega gesla: »Vsem odpustiti, vse odpustiti, vse
 
»Vsem odpustiti, vse odpustiti, vse
ljubiti, vsi so otroci. To je resnica, to je luč.« Vstopil
je v cerkev svetega Urha. In je videl: »Glej,
tajnika Bernardina de Puppisa. Nato
je molil in začel propovedovati:
 
»Kakor meja na Kolovratu smo zrastli: gaber
in pritlika, jelša in macesen, veliki in mali, drev,
1.470

urejanj