Lastovka: Razlika med redakcijama

|vir= Ljubljanski zvon, 1921; Gl. tudi: http://www.dlib.si/v2/Results.aspx?query=%27keywords%3dlastovka+pikel%27&pageSize=20

}}

 

== I. ==

Trudno pokašljevaje stopica hlastno v strmi breg siva starka zima; pohabljena in nebogljena, vsa mršava in oguljena. Moči ji pešajo, telo ji gineva, se topi. Premagana in oropana, osramočena, zaničevana od vseh, ki so ji pred davnim še dvorili, beži, spotika se, vzpenja in pada že dolgih sedem dni po blatu in kamenju, da reši življenje tam v mračnih gorah.

Kdaj in odkod je prišlo vse to tako naglo? Vsled izmučenosti nezmožna sovraštva, se s kalnim očesom ozre nazaj po preganjavcih. Mlačno vlažen pihljaj ji udari v obraz. Hu! Da ni v tem hipu naglo pokrila obraza, bi se bila še zadušila. Hudo zakašlja v strgani plašč, ki ga tišči na usta. Kako ogabna je mehkotnost in toplota južnega vetra! Kakor da jo je obliznil ostudni zmaj s svojim žarečim jezikom. Kako to peče na hrbtu, kako mlahavo je njeno telo, podobno umazanemu ledu, ki se globoko v jarku zaman skriva pred žarki pomladnega solnca! V tem trenotku se je zdela sama sebi podobna božanstveni Veneri, od zavistnikov pomočeni v gnojnico. O, tam doli pa bi se bila zdaj že davno stajala, da ni pravočasno pobegnila! Debel znoj ji pokrije zgubančeno čelo ob tej misli.

 

 

Ah, kamenje le se je bilo sprožilo in, in — o sramota! Z vrha hojke se je osul težek sneženi plašč in se razpršil v srebrn prah. Šumljaje kot pritajen posmeh pada na zemljo ta biserni dež, ki je potegnil s seboj še druge, pod njim ležeče. Osvobojene veje pa se zibljejo veselo in iztegavajo svoje otrple ude. S plahim strmenjem opazuje starka vse to. Bas sedaj, ko gre ona mimo! Dvakrat hudo je, ako beži vladarica, ki mora gledati, kako se ruši njeno kraljestvo.

Kaj je spet to? Pohuli se za trenotek in posluša. Doli v malem mestecu je zazvonilo poldan in brezvestni puh z juga prinaša te glasove še tople sem gori. O naprej, naprej! Saj je rešitev blizu. Tam, tam bo stopila na osvežujoči led, da si odpočije.

 

 

»Vlačuga!« je siknila pritajeno, oko ji je zažarelo ko demant in nežna mraznica se ji je vila krog ustec. Dvignila se je naglo ter pogledala ostro krog sebe.

»Stopite bliže!« je zaukazala strogo. In že so priskočili: suha burja na silno dolgih nogah, razni vetrovi orjaških mišic, trdi mraz, bledi snežni duhovi z dolgimi srebrnimi bradami in vse polno drugih. Zadaj so se prerivali mladi nemirneži vetriči. Njih zapovedovavka je iztegnila svojo prekrasno roko proti dolini in vprašala:

 

 

Sklenila sem, da oslobodim trudno zemljo tega izmozgavanja, da napravim konec tej zmoti in strašnemu trpljenju, ki ga rodi početje te predrzne pritepenke. Da pa izvedem ta sklep naglo in temeljito, vas poživljam, da zastavite vse svoje sile v izvrševanje nalog, ki jih dobi zdaj vsak posamezen izmed vas.«

Medtem je bilo začelo tako na gosto mesti, da se ni videlo koraka pred sabo.

 

 

Na ulici se je pojavila senca, nekdo je prihajal. Sledil je udar z vratmi in korak je obmolknil. Poslednji šum je utonil v tišini. Bila je že globoka noč, ko sta priskakljala potihoma na trg dva nevidna pomladna duhova in se ustavila pred veliko hišo. Ozirala sta se dolgo na vse strani in poslušala.

»Vse počiva« je zašepetal večji.

 

»Ali je ta hiša njegova?«

»Zdaj je pač njegova« je odgovoril starejši raztreseno. Mali je nalahko odprl velike oči in mala usteca ter še enkrat s pogledom oplazil pročelje. Pozabil je bil medtem, kako so mu sovražni vetrovi oščipali nožice, ki so ga tako skelele, da je nehote segal z roko pod koleno.

»Vse drugačna je, kakor so druge.«

 

 

»O, lepa žena je umrla zelo mlada.«

»Pa vsaj njena hčerka?« Starejši je pogledal po trgu in rekel počasi:

 

 

Puhnil je gorko sapo v drobne dlani. Zdaj je iz ulic nekaj prišumelo, prah se je dvignil v vrtincu, ki je urno zaplesal po trgu.

»Uboga lastavica mala! Torej tudi hčerka ne sme več tja doli?«

 

 

Njegov mali drug pa je mislil zopet na sodnikovo hčerko.

»Sirota lastavica!« je izpregovoril črez nekaj časa sočutno.

 

 

»Nisi videl, ničesar nisi videl? — Tam, o, zdaj zopet!«

Potuhnila sta se in držala glave skupaj. Zdaj sta se prikazala na oglu dva strašna obraza. Dva velika duhova zime sta tam postala in se oprezno ozirala naokoli. Nato je zažvižgalo v zraku nežno, toda rezko, kakor žvižga tankega meča strašna ostrina; zacvililo je nekaj nevidnega, potem pa odvihralo po ulicah.

 

 

Zadoneli so po zapuščeni ulici pozni koraki, trdi in nagli, stremeči za pokojem. Švignila je senca od ene strani svetiljke na drugo, korak je utihnil pred županovo hišo in moška postava je obstala pred širokimi vrati. Močno

trkanje je pretreslo nočno samoto. Zarožljala je veriga nekje na dvorišču, zdrknilo je po žici in zabevskal je hripavo, toda odločno čuvaj, stari pes. Zapiskalo je okrog ogla in oblak prahu je zadirjal po ulici, podoben mlečnemu hudourniku. Zakesneli tujec je dvignil glavo in zrl dolgo v okna, odkoder je pričakoval odgovora na trkanje.

 

Zaloputnil je vrata, mrmranje je utihnilo globoko v veži. Zunaj pa so posikavali vetrovi, lajal je pes hripavo. Poulične svetiljke so pomežikavale, ker jim je veter gnal prah v oči. Žuborenje vodnjaka je donelo enoglasno. Zima je bila zopet zakraljevala tam zunaj v gozdu. Globoko v kotlu pa sta se pomešavala ž njegovim tajinstvenim šumotanjem blebot potoka in klokot vrtinca.

 

== II. ==

 

 

»Je-li to mogoče?«

»Resnica je.«

 

 

»I, kako je bolna, saj je bila vedno taka!«

»In če bi tudi bila, se ne spodobi —!«

 

 

»Lepo te prosim, kakšen strog; saj vidiš zdaj, kako da je strog.«

»Da, da; kjer je denar in čast, pa druge reči ni.«

 

 

Otepala je oškropljeno krilo. Pri branjevki za cerkvenim oglom jih je tudi nekaj stalo, ki zato niso čutile mraza, ker jih je grela strast jezikavosti. Pred cerkvenimi vrati sta stali Kočanova Špela in Lužarjeva Jera in t tiščali glave skupaj. Berač z bergljami je slonel ob zidu, molil na ustnicah in premišljeval v glavi. Pogledaval je večkrat na hromo uro občinske hiše, pod katero so grulili golobi, našopirjeni vsled mraza. Najbrž je razmišljeval njeno zgodovino. Ta ura je šla namreč ravno do smrti prejšnjega župana, in ko so jo hoteli zopet naviti, so opazili, da je pokvarjena. Spremljati je pač hotela svojega predstojnika do konca dni, dalje pa ni mogla. Sedanji župan je ni dal popraviti, ker se ni hotel ukvarjati z zastarelimi napravami svojega prednika, ali pa je bil podvržen slabosti vraž. Če bi se namreč ura še enkrat pokvarila, prezgodaj —!

Silen siv dim na nebu se je trgal in kopičil, redčil in zgoščeval. Na trg je pričivkala jata zbeganih vrabcev ter pofrčavala kričaje na vse strani.

 

 

»Poklic, seveda! Čistost razmerja do okolice ne igra bogve kake vloge pri takih posvetnjakih.«

Pogladil si je z dvema prstoma nos, ki so mu ga bila zajahala očala že kot mlademu kmetu, ko je bil počel pohajati latinske šole — tedaj še niso bila zlata. Medtem ko se je županu bralo na obrazu, da ni nikdar zlorabljal svojega vida v osvetljenje notranjosti svoje glave.

 

 

»Moral je silno trpeti zaradi njenega večnega potovanja tja doli. In pozneje, ko je prišlo vse na dan —.«

Zavzdihnil je župan prav od srca.

 

 

Ločile naj bi se dve srci, obsevani od enega žarka božje dobrohotnosti, pod katerim je samo za dva prostora? Nežno mlado prijateljstvo naj bi se zrušilo v meglen in pust spomin? Zakaj zdaj, zakaj ravno njej? Moč tega prašanja pa ne sega do tistega, ki bi mogel odgovoriti strtemu srcu. In ob takih trenutkih se tudi na najčistejši vesti pokažejo madeži.

Zakaj sem se zbala viharja in nisem šla danes že k njej pogledat, vprašat jo, kako ji je bilo ponoči? Ali sem ji bila zmerom dobra? Je-li bilo to moje prijateljstvo pravo, prijateljstvo najčistejše nesebičnosti, ki je božanstveno, ker je nesebičnost božanstvena? — mar je kaj takega sploh mogoče? Ni li že sebičnost, če se duša nagnjena duši tej zato približa, da išče v njej milo-zvočnega odmeva v urah hrepenenja, žalosti ali veselja?

 

 

Z nemirom v srcu je zletela ko ptica po stopnicah navzgor in našla sodnikovo Nežiko vso objokano.

»O, še nikoli ni bila tako slaba! Zdela se mi je tako čudna, pa sem tekla po gospoda», je hitela pripovedovat stara, zvesta služkinja.

 

 

Skoro je zaihtela. Blag nasmeh Emilijin pa jo je osvobodil srčne tesnobe, porojene iz samoobtožbe.

»Sedi bliže k meni! Ne morem glasno govoriti.«

 

 

Emilija je brezbrižno obrnila glavico na drugo stran in slabotno zakašljala.

»Čemu res!«

 

 

V tej atmosferi zamrle ljubezni očetove do nje in do mrtve mamice, je ostala senca. Mala sirotka brez matere, ki je imela le pol očeta.

Ovdovelemu bratu je kmalu priskočila na pomoč sestra, ženska visoke morale, silnih udov in tujih las. —

 

 

Hrepenenje pa se je večalo, peklo in žgalo, kakor solza na rani. Tedaj se je pojavil on, županov Vladko. Mlad dijak je bil, vitke postave in kodraste lase je imel. Rad se je ž njo razgovarjal, zato ji je prišla misel, misel na rešitev. In kar je bila mamica nekoč pripovedovala njej o morju, to je zdaj ona pripovedovala Vladku; z istim ognjem navdušenja, z isto veliko ljubeznijo. Njeno pripovedovanje pa je mladeniča tako omamilo, da je nekoč zaupal očetu, da bi neskončno rad živel na morju. Oče je bil ponosen na sinovo idejo, ker jo je smatral za notranji glas mladeniča, ki naj bi tvoril temelj njegovega poklica.

Med počitnicami sta se z Vladkom shajala na skrivnem in si pripovedovala najlepše stvari o bodočnosti.

 

 

»Saj je tudi moj otrok!« Kajti zgodilo bi se lahko bilo, da bi mu odgovorila kakor že večkrat:

»Seveda, ti pa ti! Kadar hočeš pa je tudi tvoj!«

 

 

Prišli so drugi in ju obstopili. Tudi teto je spoznala po glasu.

»I, kajpada, o, o, te punce, to pa je sramota, he! Pa kaj bi z ubežno nevesto! Uh, te oči, te oči! Bog me varuj nepremišljene besede!«

 

 

Takrat se je teta spomnila svojega mlajšega brata, župnika na deželi, ki je nekoč pisal ponjo, in odpotovala je k njemu.

Sodnik pa se je zamislil. Spoznal je, da ga hoče zapustiti vse, kar bi ga spominjalo na njo, ki jo je sovražil; vse, kar se je bilo utihotapilo z juga sem gori in se dotaknilo njegove usode. Z nemirom v srcu je hodil okoli hčerke, povpraševal jo, kaj ji je, česa si želi. Morda pa je v tej pozni dobroti začutil, da je odgovor zapisan v njenih očeh, ker se je sramoval prašanja in vselej tiho odšel, ko ni dobil odgovora. Topi vsakdanjec je jel premišljevati; zavedal se je, da ji je očetoval slabo.

 

 

Kljub strašnemu viharju jo je oče župan mahnil pod noč v gostilno »pri zlati čaši«. Burja mu je s koščeno roko bila v obraz. Tlačil je klobuk v glavo, držal ga neprestano, da mu je odrevenela roka. Ko je vstopil, so ga pozdravili z globokim spoštovanjem. Odkimal je malomarno, otepal sneg s čevljev in udobno prhal.

»Dobro, da sem že tu, inače bi bil še ušesa izgubil.« »To je vreme, kaj!« je odgovoril profesor Slama, ki je že sedel na stalnem prostorčku v svojem kotu in odmikal stol za prišleca. Ta se je bil med tem iznebil težkega kožuha s pomočjo natakarice, kateri je šepnil v uho zaželjeno količino kisline. Nato se je ozrl po mizah, kakor bi hotel pregledati vse tiste, ki so ga bili prepovršno pozdravili. Oči, dve mali piki sredi neizmernega polja temnordečih lic, so bile solzne od vetra.

 

 

Župan je bojevito okrenil glavo, kolikor je pač dopuščal silni vrat, in ostro meril Olginega zaročenca, sedečega pri sosedni mizi v družbi dveh prijateljev.

Profesor Slama je junaško podpiral župana z grajajočim zibanjem kosmatega obraza, pri čemer se je posvetil tuintam izpod brade košček umazanega ovratnika. Nato je izpuhnil dim, nagnil čašo in rekel:

 

 

Nastala je divja noč. Opolnoči so se prebudili razjarjeni duhovi. Togotno je hrulo zunaj in ropotalo. Stresalo je vrata, prijemalo za kljuko, trkalo, kakor bi strašen nekdo šiloma zahteval vstop v hišo. Butilo je ob zid, treščilo nekaj in padalo med silnim vzdihom. Burja je stezala svojo suho roko med hiše. Dvignil se je plamen lučke, na Nežikinem obrazu so se pojavile prečudne poteze strjenega strahu. Z grozo so zrle umirajoče oči bolnice v to spačeno masko. Sence so se kot v divji bolečini spenjale kvišku in zopet padale. Zaoril je krohot viharjev in smeh viharčkov.

Emiliji so se dvignile obrvi, oči so izražale skrb. Tiho, pretrgano je izpregovorila: »Nežika, niso li ona vrata odprta?«

 

 

Nikdar si ni upala povedati mu kaj takega; toda danes, danes je sveti gnev prekipeval v njenem srcu, nocoj, ob zvokih orjaškega orkana. Šele ko je pričel sodnik vzdihovaje vstajati, je stekla nazaj in zaprla burno vrata za seboj, ko da je bil sam hudobni duh že v veži.

»O, kdaj bo konec te strašne noči! Oh, kaj je storilo to ubogo bitje, da mora toliko trpeti!«

 

 

»Papa!« Emilija je bila zaklicala: »Kaj je, dete?«

Kadar človek kliče iz strahu, ne odgovarja na taka prašanja. Iztegnila je proti njemu svojo suho, prozorno ročico, ki jo je naglo prijel, počel jo božati in stiskati k sebi. Trenotek sta zrla drug drugemu v oči brez besede. Počasi pa se je njen pogled pričel obračati k Nežiki, toda polagoma, kakor da ji težko dihanje ne dopušča, da bi se oči prenaglo premikale.

 

 

Potrkavanje, kričanje in suvanje, rjovenje, sikanje in švrkanje, ropot in krohot, ples, smeh, skok in lom, piš, žvižg — to je trajalo vse do jutra, do izmučenja.

== V. ==

 

 

Do skrajnosti izmučeni obrazek Emilijin se je obrnil k njej, njen pogled jo je šiloma pritegnil k sebi.

»Olga! — Hvala ti! O, samo da si ti že tu!«

 

 

Srce, živeče srce brez želja? Nekaj silno težkega se je zvalilo Olgi na prsi. Zašumelo ji je v ušesih in ji udušilo jok že v prsih. In v tej neznani, tuji tesnobi srca ni opazila, da je bil medtem oblak že zagrnil solnce. Stala je pri oknu in segla s topim pogledom tja v mračno daljavo. Tam so se proti nebu kopičile daljne gore, mogočne in temnovišnjeve; tam v daljini so se jasno odražali gozdovi, otožno so zdela drevesa povešenih vrhov in vej, kar bolelo jih je od prestanih muk v križu in v rebrih.

Od sosedovih nekje so priplavali v sobo jasni glasovi: sladka pesem deklice, spremljana na klavirju. Tedaj jo je predramil glas bolnice: »Olga, zapri, prosim! Kaj vendar zmerom pojo!«

 

 

Kako da ji gre, jo je vprašal s priučeno vljudnostjo. In še nekaj je govoril — same slabo izbrane besede. Skoro brezglasno je odpirala usta in gledala ponajveč Olgo, ki se je bila v zadregi umaknila par korakov nazaj.

On ni znal veliko povedati in nastal je čuden, dušeč molk. Tudi v dušah. Prav tistemu podoben, ki ga občuti rešitelj, ki je vedoma prišel prepozno.

 

 

== VI. ==

Kakor vsako nenaravno nasilje, se je zdrobil tudi ta boj zime, izbruh jeze poginjajočega. Gromoviti »stoj!«, ki ukine utrip srca, pribije noge k tlom, in vzame za hip celo junaku pogum, je odmeval od juga, in zima se je sesedla. Zadnji zlovešči oblaki so dirjali po svodu. Daleč zunaj pod silnimi gorami pa so zborovali zimski vojskovodje in sklepali, da je najbolje, ako se za letos še umaknejo življenjetvorni sili zmagovite pomladi.

 

 

Priplazila se je tiho zaspana noč. Po žlebovih je blebetala voda kopnečega snega in v ceveh prasketaje padala. Počivalo je drevje, zamišljeno v prestane bolečine.

Tedaj sta zopet prihitela pomladna duhova ter mehko božala uboge rožice ter razbolelo zelenje. Zmagovita in vesela sta krenila tudi v mesto in obstala na željo mlajšega tudi pred sodnikovo hišo. Ta je skočil naglo k oknu — kakor pred dnevi — in pogledal v sobo.

 

 

Zastokala je in se obrnila na drugo stran. Zdaj se ji zdi, da vidi pred pokopališčnimi vrati dve veliki skrivnostni postavi v tihem razgovoru. Filozof Žveplo tišči v desnici malo vztrepetajočo stvar, v katero so se bili njegovi krempljasti prsti tako globoko zadrli, da curlja po njegovem kosmatem zapestju kri. Strašen je njegov obraz, strašen njegov nasmeh. Doktor Kost pa ga boža po ščetinasti roki, se veseli trpljenja mladega srca, zato noče položiti nanj hladne svoje roke, ki bi ga otela vseh muk za večno.

Da leži nedolžna krasna mladost mrtva, ob njej ognjeviti mladeniči, ki plakajo. Na drugi strani pa pleše ogabna starost po zvokih razuzdane glasbe. Sitni starci se vrte z gnusnimi kretnjami; suh smeh na velih ustnicah, hotenja polni pogledi v kalnih očeh.

 

 

Sodnik je gledal v tla in mislil na svojo mrtvo ženo, ki mu je prizadejala toliko srčnih muk, jeze in ponižanja. Mislil je na solnčno obal, kjer se morda zdaj zabava v veseli družbi eleganten moški, Emilio, tisti, ki je rekel baje takrat »goffo», ko je njega prvikrat videl. Ta trenotek pa, ko neso zadnji spomin na njegovo mladost v rani grob, bi odpustil vsem, tudi njemu; zakaj smrt posvečuje.

Profesor Slama poleg njega si je belil glavo. Nikakor se ni mogel domisliti imena svojega nekdanjega učenca, ki ga je bil pred leti silno črtil, ki pa je zdaj v tujini velik umetnik, kakor je pozneje čital v časopisih.

 

 

Mene bi zagrnilo morje — si je mislil županov sin — ono prijazno, lokavo morje.

Naenkrat je prerezal tišino krik. Nekateri so se naglo ozrli. Olga je bila, ki se je bila prebudila iz tesnobe in zajokala na glas. Dve tovarišici sta stopili k njej.

 

 

Sklenil je, da odide takoj.

Šel je rad in nerad. Zahotelo se mu je po morju, a občutil je zopet ta dogodek pretežko in v boli se mu je vzljubila rodna gruda. Čutil je, da je potreben tolažbe. Od koga, sam ni vedel. Govoril bi bil rad z Olgo, pa ni imel dovolj poguma.

 

 

Ponoči je vstajal, gledal skozi okno in si hladil čelo na steklu. Te noči, ti oblaki, mesec! Ali ni krvavordeč? Njegov duh je begal. Zdaj je videl malo pokopališče z nežnim grobom med cipresami, ki se pripogibljejo v vetru; zdaj zopet temno, grozeče morje, ki buči preko njega veter.