Blodnje za lepoto: Razlika med redakcijama

 

»Denar?« sem v zadregi in obotavljaje se iztisnil, da bi si ne pokvaril uspeha. »Povest bi rad napisal, dolgo povest, pozimi jo boš lahko bral.«

Zdelo se mi je, da vse visi na nitki. Zaljubil sem se v prečist, bel papir, že vso jesen mi je razgrevala prsi želja, pisati po snežno belih straneh. Če pomislim nazaj, vidim, da je bilo nekaj erotičnega v tem hrepenenju. Bil sem otrok, v drugi gimnaziji, prav nobene predstave nisem imel o pisanju, mogoče mi je bil papir bolj pri srcu kakor pisanje. Do takrat sem še malo bral in odraščal bolj kakor divjak zavodo. Videl sem očeta, kako rad je prebiral v zimskih popoldnevih, sedeč pri topli! peči v tišini malomeščanske izbe, povesti. Zapiral je pred otroki neko ilustrovano revijo, v kateri sem nekoč, ko sem mu jo izmaknil, spazil čudovito, belo žensko telo, da me je zajela vročica in nisem mogel odmakniti oči od belih grudi. Takoj sem zaslutil, da nam zaradi teh podob zapira revijo, saj pesmi, ki sem jih poskušal brati, mi niso bile prav nič všeč. In še druge knjige je prebiral. Po vsem predmestju so jih poznali in se pogovarjali o njih. Vsak teden je obšel vse mesarske hiše postaren človek in raznašal rdeče snopiče grozne, napete povesti. Ko sem jo prvič iztaknil in jo na skrivnem pričel brati, me je vsebina kar omamljala. Nisem miroval, dokler se nisem polastil vseh zvezkov, kolikor sem jih našel. Poslej sem pazil kakor ris, kdaj se bo prikazal mož z nadaljevanjem. Fantazija pa je predla in ugibala. Bil sem še nedolžen, ugibanje o resničnosti strahovite povesti mi je bilo povsem tuje, kje še je bilo spoznanje, da s takimi povestmi le omamljajo bralca in si delajo dobičke.

 

 

Srce je začutilo prve krče, ko me je v mlečni mladosti prešinil nejasen drget, da je ustvarjati velika življenjska lepota.

Ne vem kdaj — bilo je zelo zgodaj — sem odkril »Gozdovnika«. Dva dni se nisem nikamor premaknil, dokler ga nisem prečital. Spominjam se, kako sem sedel poletnega popoldneva na dvorišču in požiral strani. Razbeljen zrak med hišami me je obdajal, nekje so se kokoši kopale v pesku, v hlevu se je prestavljal konj, a vse je bilo daleč, daleč. V teh blaženih urah sem živel v ameriških gozdovih, shajal sem se z Indijanci, s »Krvavim srcem«, »Bistrim očesom«, s pogumnimi lovci sem prodiral v gozdove, kamor še ni prestopila noga Evropejca. Vsega me je prevzelo svobodno življenje, kjer ni postav in ne pokorščine in si človek sam ustvarja življenjske zakone. Niso me mamili le šum stoletnih, visokih dreves, pod katerimi je bilo še podnevi mračno, ne piš divjih vetrov, ne pokojni ognji, ob katerih je dišalo po lesu in smoli, vklenilo me je človeško dejanje, ki je zmagovalo nad naravo in nevarnostjo, se borilo proti uporu temnih sil in urejalo novo življenje. Moč, združena s pravico in poštenostjo, neuklonljiva volja bradatega gozdovnika sta mi odkrivali moške čednosti, da sem se včasih za dolgo zamaknil v razmišljanju, kje bi se mi ponudila prilika, da bi se na enak način izživljal. V tistih urah in potem zvečer, vse dotlej dokler nisem zaspal, nisem bil več otrok iz predmestja, ampak mali Gozdovnik. Pregovoril sem tovariše, da smo v šupo navalili kamenje, postavili zelene veje, pod katerimi smo razpeli zasilen šotor, in igrali Gozdovnika.

 

Nisem razmišljal o literaturi, ki jo je rodilo osvajanje novega sveta in kolonizacija kanadskih prostranih zemlja, ni se me dotaknil pohlep po zemlji, zajemal sem iz knjig predstave o veličini človeškega dejanja v borbi s prirodo in samoto. Častitljiv založnik — takrat jih je bilo v mestu še malo — je izdajal drobne knjižice z romantičnimi naslovi in slikami v živih barvah na zunanji strani. Pričel sem jih požirati. Nekatere, »Pod tujim jarmom«, »Jama nad Dobručo«, »Ciganova osveta«, sem prebral dvakrat in še večkrat. Odpirala so se mi poglavja iz Človeške zgodovine, trpel sem s preganjanimi in sovražil vse, ki so delali krivico in stregli samopašnosti. Privlačevala sta me zgoščeno dejanje in napeta vsebina, čeprav sem dobro čutil, da fantazija ni še zadoščena. Silnejših in svetlejših svetov se mi je zahotelo, junakov, ki bi kakor Krištof Kolumb odhajali v nove zemlje. Njegova potovanja (»Odkritje Amerike«) smo prebirali v zimskih večerih v kuhinji. Oči so strmele skozi okno v temo, srce je drhtelo in ugibalo, kako mu je bilo pri srcu, ko so vetrovi napenjali jadra in gnali ladjo skozi doline in vrhove valov v neznane dežele. Koprnel sem od hrepenenja, da bi sam poveljeval ladji in bi ponoči pod jasnimi zvezdami obračal krmilo na sredi med starim in novim svetom. Le tako se mi je zdelo vredno živeti in dihati.

Otrok ni prav ni a slutil v tihem provincialnem mestecu, da ga je usoda spočela v dneh, ko so ladje že dvigale sidra, da bi iz starega zaplule v novi svet. Krištofi Kolumbi so že stali pri krmilu. Bil sem še ves povit v plenice prejšnjih dni, njih tradicije in morale. Le temno sem slutil, da Krištofi Kolumbi umirajo v okovih od gladu in samote, za njimi pa prihajajo Cortezi in Pizarri, ki jim človeške krvi ni nikoli preveč.

 

 

Kako pestre in pisane so podobe Lepote, ki jih preživlja hrepeneči otrok med ljudmi in jih V urah gluhe in boleče samote srka iz življenja. Čeprav ne more iz svoje družbe, nje vzorov in morale, tradicije in materinega mleka, se vendar kaj zgodaj prične oglašati narava, ki išče in sprejema po svoje.

Komaj sem dobro odprl oči, sem zagledal okoli sebe svete podobe. Ne spominjam se, da bi bila v naši malomeščanski obrtniški hiši visela še kaka druga slika, razen nekaterih fotografij. Nad očetovo in materino posteljo je visela velika cenena kopija Raffaelove »Madonna della Sedia«. Ko sem ležal za ošpicami, sem po cele ure v mraku za zastrtimi okni (takrat je bila pri ošpicah taka navada) strmel vanjo. Zdela se mi je, da prav vame upira lepe mile oči in belo lice, ki se je živo odražalo nad barvito obleko. Kolikokrat sem se kasneje nastavljal zdaj tu zdaj v drugem kotu, da bi preskusil madono, če mi res sledi z očmi. Doživel sem odkritje, da jih je pošiljala za mano, kamor koli sem se postavil. Ko sem se trdno uveril, da se ne motim, se je z vsakim dnem stopnjevalo moje občudovanje. Tega ni zmogel Jezus, ki je visel na drugi steni in je imel na prsih žarko rdeče srce, iz katerega so na vse strani sijali žarki.

 

Življenje malomeščanskega obrtnika, čeprav pristaša liberalne stranke, ni kazalo nobenih liberalnih nazorov in je bilo tesno povezano z verskimi tradicijami. Še značilnejša podoba tega malomeščanskega liberalizma se mi je pokazala v naših podeželskih trgih in mestih, kjer se je izrodila med trgovci in obrtniki le v poskus ošabne prevlade nad kmetom. Najbolj svečani dnevi so bili prazniki z vsemi običaji in vernim izpolnjevanjem verskih dolžnostih. Pri verskih obredih in pohajanju v cerkev je otroška fantazija našla uteho in se je po svoje izživljala. Doma na dvorišču smo postavili oltar za šmarnice, okrasili kip Marije in posnemali obrede. Otrok je hrepenel po mitosu. Malikovali smo svete podobe, dokler se niso prebudili prvi erotični dražljaji. Svetnica v farni cerkvi, menda sveta Lucija, je bila bohoten, marmoren kip. Nagnjena v bokih je z golimi rokami držala lastne oči na krožniku in odkrivala belo oprsje, ki je imelo grudi s tančico prepete. Kolikokrat so se oči pasle na belini telesa in slutile v napetih grudih vzvišeno lepoto, čeprav me je bilo zaradi vzgoje skoraj sram pred goloto. Pogosto sem se zrinil k stranskemu oltarju, kjer je visela nad puščico prelepa sveta Tereza, materina patrona. Njena lica so se mi zdela čudovito žametasta, oči so mi izpod velikih trepalnic pošiljale vroče zasenčene poglede. Odkril sem, da so ji materine oči, prav tako temne in žarke, podobne. Če sva sedela z materjo sama na hodniku, sem jo pogosto prosil, da me je pogledala. Začudena, s smehljajem na ustnicah, je uprla vame oči. Ohlapni rokavi so ji zdrseli do ramen, na vratu se ji je odkrila belina, in prevzetemu od čara svetniške lepote, mi je srh prešinil telo. Občudovanje lepih svetnic in otroško hrepenenje po materi, se je spojilo v čaščenje ženske lepote in nje žarenja na belem telesu. Srednjeveški »Frauendienst« se je morda rodil iz podobnih nagnjenj.

Čar sladke beline rok in grudi me ni več izpustil iz objema. Kolikokrat sem v kakem skrivnem kotičku drvarnice, zavit v poltemo, občudoval podobice, ki smo jih dobivali pri verouku. Zvesto sem jih jemal s seboj v posteljo in si jih še v spanju pritiskal na grudi. Motila se je mati, ki se je potiho radovala nad temi znaki moje pobožnosti. Vjel sem na uho, kako sta se s teto menili, da poj dem v semenišče. Moje srce pa je hlepelo po Lepoti, ki sem jo iskal v tradicionalnih vzorih.

 

Na našem dvorišču se je dvigal ob sosedovem zidu košat, mogočen oreh. Pod njim so postavili šupo za novi koleselj, in med njo in cestnim plotom ni bilo debla več videti. Nad leseno streho šupe so segale prve debele veje prek dvorišča, krošnja se je dotikala nasprotne sosedove hiše. Pogosto sem visel visoko kje v vrhu, od koder sem opazoval ljudi na cesti in gledal kako se zgibljejo v lahnem vetru listi. Zvedel sem, da se je sosed pritožil zaradi oreha, ker mu korenine velikega drevesa ogrožajo zidove in je stena vedno vlažna. Oreh je bil postal moj drugi dom in hudo mi je bilo pri srcu, ko sem neko jutro zvedel, da pride komisija. Takoj mi je odleglo, ko sem ugledal može. Med ogledniki sta bila dva očetova prijatelja, mestna očeta, in že otroško srce je slutilo, da ne bosta odločala proti nam. Čepel sem med vejami in poslušal može, kako so hodili pod orehom, poslušali sosedove pritožbe, si nekaj zapisovali, a niso črhnili ne bele ne črne. Zbudila se mi je sumnja, da le igrajo, kakor da so nalašč zato poslani, da bi bil volk sit in koza cela. Tedaj še nisem premišljal in me ni prav nič bolelo, da vladajoči, ki skrbe le za ožje koristi osebne blaginje, tudi očitne krivice nočejo videti in je vsaka posameznikova borba za pravico zaman. Ko je komisija odšla, sem se še bolj oklenil oreha, pritisnil lice na deblo in se v tistem hipu zavedel, da bi mi bilo neskončno žal zanj, ne le ker je bil naš, ampak kako bi bil otožen dom brez njega in pusto dvorišče. Posebna radost me je prešinjala, ko je spomladi pričel zeleneti, opazoval sem ga, kako je cvetel, mečkal v dlaneh odpadle cvetove in vsrkaval ostre vonjave. Oreški so se pričeli debeliti in so zoreli tja do jeseni, ko so zelene lupine pričele pokati in so sadovi že zijali med listi. Že prej smo jih klatili, a kljub temu nestrpno pričakovali dneva, ki ga je oče odločil za svečano otresanje. Matija je zlezel v vrh in premikal mogočno drevo, da so orehi bobneče padali na leseno streho. Bile so letine, ko smo jih nabrali polne košare. Še dober mesec se je veter igral z zelenimi listi, ki so od dne do dne bolj rumeneli in šušteli. V zimi so beli snegovi pokrili dvorišče, strehe in polegli po golih vejah. Lepota ozelenenja, zorenja in odmiranja me je na svoj način zvezala z naravo. Prav za prav mi ni bilo drevo nikoli mrtvo, vedno mi je po svoje živelo.

Narava je pričela vabiti mojo ljubezen. Neznansko rad sem hodil v drvarnico in vdihaval sveži vonj lesa. Razžagana bukovina se mi je zdela podobna čistemu belemu mesu. S hodnika sem strmel na smreke na Gradu, ko so se odvijale z njih vlažne jutranje megle in zvečer, ko so se zapredale v mrakove, kadar so viseli nad njimi črni oblaki, da so se vedno nepremične pred nevihto lahno pripogibale. Marsikdaj sva v soparnem večeru z očetom pričakovala na hodniku nevihte, drhte sem opazoval, kako so se divji vetrovi zaganjali v krošnjo in pritiskali ponosni oreh k zidu. Zdelo se mi je, da vsa zemlja molči, kakor dolge kače so se vnemali krvavi bliski in udarjali v mesto. Poslej me ni zapustila več predstava groze v Lepoti.

 

 

Mnogo kasneje me je enako kakor Goethejeva prevzela neka Pasternakova pesem »Zimski večer«, ki je s krvavečo bolestjo vsem tem otroškim slutnjam ustvarila strašno podobo prihajajočih mrakov.

Včasih me je čudno zabolelo srce. Nikomur bi ne znal razodeti bolečine. Povešal sem glavo, ni mi bilo do jedi, ne do besede. Lotevala se me je otožnost, da bi kar čepel v kakem kotičku in pasel bolečino. Vse me je prizadevalo, kar so ljudje govorili in delali, in z neznanskim koprnenjem sem hlepel po človeku, ki bi mu lahko molče, z objemom okrog vratu razodel svojo bolest. Priznam, bile so to živčne motnje malo bolehnega otroka, mogoče tudi podedovana melanholija, od katere nisem v življenju več ozdravel. To nagnenje k občutljivosti in mehkobi ima vendar še druge izvire. So ljudje, ki v življenju, če se jim nudi prilika, le zapovedujejo, izkoriščajo sočloveka in vladajo. Srca jim nikoli ne omreži bolest zaradi življenja. Ne zgodi se jim, da bi jih zaradi vsega na svetu srce bolelo, bodisi, ker poznajo le brutalno silo, ali ker strežejo le svoji samopašnosti. Kdor misli, da je taka rahločutnost le pretiranost in bolestnost, bi se motil. Čeprav zaradi nje natura trpi in razbolelo srce torez pomoči krvavi — in pomoči od zunaj ni, rana se mora le iz sebe zaceliti — se v urah tope bolesti odpirajo razgledi v tajne življenjske Lepote. Mnogo src hodi po svetu z neozdravljivo bolestjo v duši, prenežna se zgrudijo, kakor bi z regratove glave odpihnil »lučko«, druga iščejo leka v pesmi in presnavljanju sveta. Ker je človeška družba v svojem bistvu surova in nasilna, tavajo ti samotarji kakor Balzacov »Striček Pons«, nerazumevani in prezirani med ljudmi. Izdajajo jih oči, izdaja jih glas, zato jih človeškim roparicam ni težko preganjati.

 

 

Drugi dan po odhodu me je še bolelo srce, a otrok ne pozna dolge žalosti, morda prav zaradi tega, ker je ves v življenju, v Lepoti. Prav tako se človeška družba, ki jo oblikuje in spaja nova ideja, ko se hoče dvigniti do ustvarjanja, doslej zatirana zaživeti s polnimi pljuči, opajajoča se od otroške vere in poguma, s pozabo otresa vseh človeških dognanj, sovraži in zavrača vsakogar, ki jo spominja na minljivost in se zagreba v pesimizem, čeprav globoko dozivijen, stvaren in realističen.

Prijatelj je odšel, ni ga bilo v prostoru, a ostal je v času. Ohranil sem mu vernost, kakor da živi med nami. Le otrok, ki mu je vsak hip dogodek, pozna lahkoto pozabljenja. Kasneje se človek razdeli in deli njegovega srca zažive v drugih. Mogoče bi se dale z otroškim doživljanjem primerjati le ure ustvarjajočega dela, ki popade človeka s tako oblastnostjo, da ne čuti nikogar več okoli sebe in vendar vsi dihajo v njem.

 

 

Rodili smo se in zadihali v času, ko je meščanska družba doživljala vesele dni prospevanja in si ni bila še v svesti, da je že z eno nogo v vrtincu razkroja. Ustvarjajočega duha, čigar delovanje smo si pogosto zelo abstraktno predstavljali, smo malikovali. Umetnost nam ni bila samo najvišji izraz življenja, bila nam je dejanje, s katerim se je človeški duh upiral in zmagoval nad družbo. Kettejevi zapiski o dogodkih in prijateljih: »nič drugega ne bomo govorili, kakor samo o literaturi, politike ne

maramo, to je grda stvar ...«, zadenejo deloma bistvo takratnih nagnjenj.

 

 

Živeli smo že nekaj mesecev skupaj in se poznali po neizgovorjenih mislih in namenih. Pietro je bil vesela duša, sprva zelo nezaupljiv, šele s časom nam je priznal, da nosi Leopardija v tornistri. Vsi smo vedeli, na kaj misli, kadar je gledal proti vzhodu. Tudi on se je boril na tej strani proti svoji volji. Nosil je drugo domovino v srcu, ki se z našo, živečo v naivnih, upa polnih slutnjah še ni razmejila. Morda je te misli skrbno prikrival, mogoče se ni ne eden ne drugi zavedel, da bo velika narodna svoboda — sanjski prividi naših duš — ogoljufana za zadnjo pravdo. Z uporno voljo .smo tudi v smrtni nevarnosti bedeli nad tajnami svojih src, plamtečo vero v svobodo in lepoto, ki bosta po vojni zasijali v človečanskih pravicah vsem zatiranim narodom in najbednejšemu zemljanu, s katerim nas je sedaj zvezalo skupno trpljenje. Menda smo zares živeli z nekakšno nejasno zavestjo, da bo ta vojna poslednja na zemlji. V karte imperialistov, ki so vlivali topove in granate, nismo gledali; podoba bodočega sveta je rasla le iz naše volje.

Romantika, ki vzplapola nad stvarnostjo, je lepota, v kateri izgoreva človeško srce, in čeprav ji kasneje znanje in vede izvotle tla, ustvarjeni prividi žive v človeštvu naprej.

 

 

Morda se duh s prav tako piškavim uspehom otepa z usodo Lepote in njenih stvariteljev. Se je človeštvo prikopalo do zanesljivejše sodbe o vrednotah, kakor jih določa čas? Ni le-ta še vedno najstrožji in najzanesljivejši sodnik? Koliko lepot je ob svojem času brez najmanjšega odziva padlo v pozabo, šele desetletja, da, stoletja so jih dvignila do zavesti. Pisali so ljudje noči in dneve, stradali, si s papirjem greli peč, ker jih je obsedlo delo, ki je nastajalo iz svetlih prividov, iz titanskega moralnega in etičnega upora, a dovršena dela so doživela prezir in smeh. Ko sta kasneje segli hvala in slava v zemljo, se niti kosti za vse na svetu ogoljufanega niso več druga drugo poznale. V amsterdamskih ulicah so si ljudje nekoč ponujali za vsako ceno poslikana platna in zbijali šale nad zanemarjenim Rembrandtom, ki je s svojo pojavo le otrokom delal veselje. Danes že davno pozabljenim slikarjem so ob svojem času plačevali kraljevske denarje. Pogosto se je razkroj, pokvarjenost družbenih plasti tako zajedla v kulturo, da je umetniška čast postala cipa in se je stvaritelj vesil na vse vetrove, ki so pihali in se križali. Kje je v družbi merilo za spoznavanje in vrednotenje lepote? Preproste resnice potrjujejo dnevno stvarnost: kritika je delo raztrgala, množice so ga navdušeno sprejele. In nasprotje: kritika je hvalila, ljudje so ostali hladni do dela, ki se tudi v času ni več dvignilo. Pesem vžiga množice do brezumnega veselja, knjiga potuje vsa razcefrana iz rok v roke, le nekoliko se zasuče čas, in že ni več sledu ne o eni ne o drugi. Kljub temu ne moremo zanikavati časovnih vrednot kritike, ki soustvarja človeško zavest. Mogotci so zidali spomenike lepote, ki so jih sodobniki s kletvijo v srcu ogledovali, ker so sovražili nasilje nad sabo. Ko so imena tiranov postala le še zgodovinski spomini, so se potomci takratnih upornikov gnetli pred lepotami in pozabljali na srd svojih prednikov. Tisoči sužnjev so si hladili rane na razbičanih hrbtih v senci dvigajočih se piramid, ki so sedaj uvodna poglavja v zgodovino človeške kulture. Procesije so se in se še premikajo pred stavbami iz renesančnih dni, usipajo se v notranjščino cerkve svetega Petra, toda vsi ti čudoviti spomeniki kulture so bili med vzroki, da se je razpalil ogenj reformacije, ki je stoletja požiral človeška življenja. Koliko lepot, ki so danes pribežališče človeškega hrepenenja, je gradila oholost, ki se ni strašila pred nobenim klanjem sočloveka. Umetnik je kakor zemeljski črv izpolnjeval ukaze in nad človeškimi kostmi in trpljenjem oblikoval svoje privide Lepote.

Iz megle vekov se prikazujejo dobe, ki so bile skoraj jalove v ustvarjanju. Razkrojile so se oblike, nastajale so nove, nebogljene in preproste, ker jih je ustvarjala okorna nevešča roka. Včasih pa je bila družba prenasičena vsega in se je lovila edino za izvirnostjo brez globlje človeške vsebine.

 

Spustili smo se v katakombe, se prerivali skozi ozke hodnike, v katerih se je skrivala pred dva tisoč leti preganjana človeška srenja, hrepeneča in vsa zamaknjena v božjo lepoto, ki je med sužnjem in rimskim Cezarjem porušila razliko. V teh tihih prostorih se danes komaj še moreš zamakniti v davnino, ko so v podzemlju kristjani pobožno sklepali roke, vsak hip pripravljeni izgubiti življenje za svojo idejo. Morda so jih pred izhodom že čakale oborožene tolpe — zbirališča so jim bila dobro znana — in so še od molitve žareče vernike klale z okrutno naslado. V slabo razsvetljenih prostorih so verniki krasili stene z idejnimi risbami in slikami. Kdo je naslikal 'Dobrega pastirja', 'Zadnjo večerjo', 'Oranto grato'? Živopiščeva domišljija je bila razgreta od idejne lepote, roka pa je bila trda in neizšolana. Obiskovalci nočnih pobožnosti bi bili s svojim telesom branili svete podobe. Ko se je čevljar z Apijske ceste zjutraj po opravkih sprehajal po mestu in se šepetaje pogovarjal na forumu, v bližini mamertinskih ječ s prijatelji, se mu oko še ozrlo ni na čudovite kipe Venere in Vestalk. Lončar pod Kapitolom mu je zgnetel iz ilovice čuden kipec, čevljarjeva domišljija je zagledala v njem Kristusa, pred katerim je poslej vsak dan prižigal lojenico. Stara lepota je bila zanj mrtva, še več, sovražil jo je iz dna srca. S strupenim očesom so se predmestni okoličani ozirali v prelepo vilo na Aventinskem pobočju, v kateri je živel bogat Rimljan, ki se je bil iz hirajoče družbe umaknil v svoje vrtove, in pisal globoke misli in občutja o življenju. Knjiga je ostala ohranjena rodovom, njegovo vilo so v sovražnem izbruhu zažgali in pisca ubili. Novi človek ni razumel stare umetnosti, preprosto, Kristusu posvečeno pesem je globlje doživljal kakor vso antiko, ki je oživela šele čez stoletja. Nova ideja in lepota človekovega prerojenja je prevzela vernike, da se od nje omamljeni niso plašili pred smrtjo v areni ne pred mukami na grmadi. Prelestni marmornati kipi so samevali, koder jih niso razbili. Ko so stoletja kasneje pričeli razkopavati zemeljske plasti, izpod katerih so s pazljivo vnemo dvigali kipe starih bogov in boginj, je že krščanski umetnik ustvarjal nove svetove Lepote. Giotto je v novi obliki, ki je oplojala potem rodove slikarjev, upodabljal prizore iz življenja svetnikov in mučenikov, ljubezen Asiškega. Dante je v strogi obliki dovršil sintezo krščanskega umetniškega gledanja.

Mogoče je le legenda, da je dospel v Sikstinsko kapelo prav tedaj, ko je Michelangelo slikal 'Stvarjenje' na stropu, iz Nemčije menih, ki se je potem vrnil iz Rima z velikim moraličnim uporom. Človeški razum se je protivil stari zapovedi, v hrepenenju po etičnem prerodu si je zgradil nov verski nazor. Sprožile so se vzmeti vseh nasprotij v družbi, v srditih bojih so se spopadli vsi stanovi. Medtem, ko je nastajala na jugu v okviru starega verskega nazora in vendar z reformatoričnim duhom prežeta umetnost, se je na severu vnela dogmatična borba za idejo in besedo. Sto let po krvavih bojih je na pragu novih družbenih prevratov Goetheju uspela velika umetniška sinteza umstvenega in čustvenega doživljanja viharnih stoletij.

 

 

»Ne pozabi, da ima tudi družba pravico marsikaj zahtevati od umetnika.«

»Imaš prav. Če je družba pokvarjena in se umetnik, ki ustvarja življenjsko zavest, ne loči od nje, se opravičeno vzbujajo dvomi nad njim. Kdor izpoveduje velike ideje in se je z močjo svojega duha dvignil nad povprečnost, je v nevarnih dneh odgovoren za svoja dejanja. Idealov samo na papirju ni. Kdor hoče družbi kazati zrcalo, mora imeti hrbtenico za to. Zato se vendar borimo za družbo, v kateri bi bila resnica svobodnejša. Priznam, včasih je umetnikovega nihanja kriva nerazgledanost. Opravičevali bi jo še trdi življenjski pogoji ali neborbenost, a kljub temu bi svoje vesti ne smel zadušiti. Če obsojamo Zemljana, zakaj naj bi bil umetnik izvzet? Kdor dela iz prepričanja, ne bo nikoli tako razočaral kakor oni, ki so mu vse ideje in nazori le ogledalo lastnega jaza. Tudi umetniku je potrebna vsaj preprosta poštenost in možatost.«

 

 

Pravi pisatelj ustvarja vedno v podobah. Vsaka misel mora biti konkretna podoba. Kolikokrat se pisatelj sredi dela ustavi. Gladko mu je teklo pero, nenadno — prepad. (Baje je Wagner dejal, da visi ustvarjalec vedno med življenjem in smrtjo, seveda, komur gre za kaj.) Zakaj se je ustavilo pero? Domišljija ne dohiteva. Pred njo je sicer razgrnjena snov, a ni se še rodila podoba. Vsak trud je zaman, čeprav jo priganjaš kakor »štatljivega« konja. Šele ko ujame podobo, se prične snov zopet oblikovati. Pogosto je duh utrujen, že pri delu čuti neko nezadovoljnost. Notranje podobe se mu ne svetijo kakor drugače. Dogaja se, da leže kasneje neka mora nanj. Sam ne ve, kaj mu je, le nekaj ga teži. Nenadno se mu zjasni. Nekje je šepal stavek in ni dal miru, dokler ni dobil prave podobe. Ti nedonošeni stavki in podobe te vržejo marsikdaj iz spanja, da bi bili odrešeni. Snovanje se vrši v pisatelju dan in noč, brez pokoja, zavestno in tudi v podzavesti.

Kakor doživlja pisatelj snov le v konkretnih podobah, tako vsebuje celotno delo neko umetniško idejo, ki daje življenju novo podobo. Pisatelj ne ustvarja ideologije, ne piše znanstvene razprave, pod peresom se mu oblikuje življenje, čigar notranja podoba najde izraz v umetniški ideji, globlji človeški vsebini. Pisatelju, na katerega vplivajo vse življenje, družba, svetovni nazor, nagoni in živci, je objekt njegovega dela vedno le človek, nikoli znanstvena ali politična teorija. Zato oblikuje in ne dokazuje. Toda njegov odnos do življenja mora biti pravičen, njega zakonov ne more in ne bi smel samovoljno izpreminjati. Kajti prava umetnina je vedno odraz objektivnih življenjskih resnic.

 

 

Z razvojem človeške družbe se izpreminjajo oblike in vsebina Lepote. A vsi stvaritelji so le dediči hrepenenja ljudskih pevcev po Lepoti, ki življenje otema smrti in združuje narode in ljudstva.