Snov za novelo: Razlika med redakcijama

| licenca=javna last

|obdelano= 4

|vir= Ljubljanski zvon, 1905; letnik 25, številka 5; Gl. tudi: http://www.dlib.si/v2/Results.aspx?query=%27keywords%3d%C5%A1orli+snov+za+novelo%27&pageSize=20

}}

 

Dolg, globoko doli proti južnemu obrežju segajoč pramen se je prikazal tam daleč in lezel previdno in nezaupljivo črez vso črno gladino bliže in bliže sem proti tej strani: — pogled enookega, počasi se vrtečega svetilnika v pristanišču, mračno svojo dolžnost vršečega čuvaja, ki je tam, da nadzoruje in opazuje celo noč v njegovo oblast izročene uporniške valove ... In valovi so se potuhnili pred njim kakor zarotniki, če gre mrk stražnik mimo njih .... A komaj je zdrknil pramen dalje črez breg na levici in izginil potem tja črez mesto in je obrnil svetilnik-čuvaj tej strani svoj orjaški črni hrbet, že so prijezdili novi sli sem iz dalje skozi noč in novo mrmranje in posvetovanie je šlo skozi temino ...

»To bo še ljuta noč!« je prikimal predse.

 

 

Vsak dan je bila bolj njegova ... In gorelo je silneje in silneje in tise in tise v njem in videl jo je, kako se ona včasi skoraj zvija v tem ognju, ki je ovijal vanj njeno belo mlado telo kakor v škrlatast plašč ...

In čim tišji je postajal ta plamen, tem bolj pekoč in žgoč je bil in tem strastneje sta trepetala oba v njem. Tedaj pa je začutil, da je dovolj, in pisal ji je, naj pusti svoje odgojiteljevanje, to življenje polno odgovornosti in poniževanja, ter naj vstopi v njegovo uredništvo, kjer ji more ponuditi dobro plačo in zanimivo delo. Kot urednik leposlovnega oddelka takega velikega dnevnika je bil itak že preobložen in je nujno rabil pomožne moči.

 

 

In silil se je, da bi ji skril svoje razočaranje, a posrečilo se mu ni — pismo je bilo hladno in suhoparno pametno. In to je ona občutila, zakaj njen naslednji list je bil zopet poln vdanosti, gorkote in presrečnih poskusov, da bi ublažila slabi vtisk svojega prejšnjega pisma. Zatrdila mu je, da bi neizrečeno rada prišla k njemu in pustila vse, kar ima sedaj, ako bi se mu posrečilo, da bi jo spravil tam doli v kako dobro hišo — samo svojemu poklicu da bi se tako težko izneverila.

Lotil se je takoj iskanja in že črez teden ji je mogel naznaniti, da jo sprejme grof Collari za svojo edino trinajstletno hčerko. Mož želi samo, da naj pride v pričetku spomladi za štirinajst dni v njegovo hišo, da se dodobra spoznajo, s prvim septembrom pa, ko se vrne z ženo in hčerko z letovišča, lahko nastopi svoje mesto, ako se o vsem domenijo.

 

 

Povesil je glavo. Zavedal se je, da je njegov obraz nenavadno hladen, cesto temen, oči ponosne in le skrivoma iskajoče in da so ga imeli ljudje za mrzlega, do ošabnosti nedostopnega. In čim bolj ga je odbijala površna kričeča živahnost teh južnih ljudi, tem bolj je brzdal vsak svoj pogled, vsako svojo kretnjo, ubil že v prsih vsako svojo besedo, da mu je prišla čimbolj ledena iz ust. In tem bolj se je veselil svoje krute volje, ki je slednjič s kovala okrog ognja v njegovih prsih oklep iz samega mrzlo se blestečega jekla. Toda tu pri tej ženski, prvi po tolikih letih, je sam pustil, da se je raztopil oklep pod božajočo toploto njenih oči, odprl ji je sam nepremagan celo svojo plamenečo dušo; zato ga je napolnila z bolestno trpkostjo slutnja, da tega ni spoznala, da ni spoznala najboljšega v njem: jeklenega oklepa in ognja za njim, da bi ji morda bolj ugajala bedasta živahnost kakega bajaca nego njegova tiha, a globoka in žgoča strast.

»Ali naj skačem črez te skale?« je vprašal temno.

 

 

Ne, res, saj ji ne more ničesar očitati! Saj ni slep, da bi ne videl, kak lep značaj ima to dekle, koliko uma in koliko duha in koliko zdravega, krepkega srca, toda — — —

»Eh, neumnosti! Kaj hočem pravzaprav?« se je vprašal srdito in sedel zopet na svoj prostor.

 

 

Stresel je zopet z glavo in se ozrl na njen list pred seboj. »Ne bodi vendar tako čuden! Glej, Pavel, saj ne zaslužim, da me karaš — — —« Kakor da strme njene oči vanj tako vdane in dobre in čiste ... Pretrgal je jezno vse, kar je bil že spisal in pričel iznova ... In oprezno je segal po cvetje v svojo dušo in previdno se je izogibal trnju, a tuintam se je pokazala vendar majhna ranica in vse preveč ga je sililo, da ji jo pokaže, čeprav je takoj nato zopet ovil dehtečih rož okroginokrog ...

Naredila se je, kakor da ni opazila, in po onem pismu je bilo zopet vse sladko in dobro med njima. Omamljale so ga njene besede in omamljala ga je vročina, ki je postajala od dne do dne bolj težka in dušeča, in glava in duša se mu je zdela kakor zavita v omotičen, zmeden sen ... Pomaknil je bil mizo čisto k oknu in sedel cele popoldneve in večere sam doma, strmel predse, pričakoval s skoraj fizično bolečimi prsmi vsakege vetrčka, ki ga je videl trepetati sem črez valove, in pisal njej počasi in trudno in poln nejasnega hrepenenja. Postal je bil že za vsako drugo delo nezmožen in naenkrat je začutil, da se zaduši, ako ne gre vsaj enkrat skoz hladen, zelen gozd daleč tam gori na severu. Kakor fata morgana v razbeljeni puščavi, kakor sveža oaza so stali oni zeleni gozdi na severu pred njim in mu šumeli, naj pride ...

 

 

»Ostanem še jutri in morda še pojutrnjem,« je rekel tiho in privila se mu je s stokajočim vzklikom, polnim hvaležnosti in vdanosti. In še dva dni je ostal in taval pod drevesi okrog, nezadovoljen in mračen, in jo pričakoval težko in

nestrpno in strmel dolgo za njo, kadar je odšla, in premišljeval o vsem, kar sta govorila ... Včasi je rekla kaj tako čudnega ... Ne, takrat, ko je rekla, se mu ni zdelo čudno, a potem, ko je bil sam, se je dvignila zdaj ta, zdaj ona njena misel kakor iz megle pred njega, vsa tuja in vsa iz tistega treznega, resničnega življenja, kakor da bi bila prišla iz prazne, uboge duše katerega izmed teh ljudi tam zunaj gozda misel, ki bi ne bila smela nikdar v to temnozeleno, sanjavo senco tu okrog njega ...

 

 

Nekega dne jo je srečal sredi teh ljudi in ob njeni strani je stopal zopet oni mladi mož, ki ga je videl že na Koroškem. Zaskelelo ga je in obrnil se je vstran, da bi ga družba ne opazila. »Če jo pozdravim, se zlaže, da sem najmanj kak svetnik!« je za-mrmral temno. Drugi dan pa je začela sama

pripovedovati, da je prišel včeraj neki baron Windberg s Koroškega, ker si hoče na jugu utrditi zdravje, in da je star prijatelj njene gospode in da ga pozna ona že iz poletja. Pavel je bil prepričan, da je že dlje časa tu, in zadelo ga je še bolj neprijetno, da se Helena opravičuje, a molčal je in se naredil, kakor da ga vse to nič ne zanima. Ni bilo to, kar je občutil, ono, kar imenujejo ljudje navadno ljubosumnost. Tudi če se mu je za hip posilila misel, čemu hodi neki ta baron za njo, kake namene ima in ali morda Heleni vendar ne laska le preveč, da je prišel tako daleč za njo in bi jo to slednjič lahko zmotilo, se je moral vendar vselej umakniti vsak sum, če ji je pogledal v obraz. »To dekle ne,more pasti, ako samo noče! Če bi jo pa zasnubil resno in bi se ona odločila zanj, no — kaj se hoče? ...«

 

 

»Včasi je vendar lepo, Pavel!« je šepnila komaj slišno, kakor da se boji še ustnice premekniti v tem čudovitem pokoju ...

Prikimal je zamišljeno in se sklonil k njej in jo poljubil gorko in strastno. v Čutil je, kako mu je odgovorila najprej z rahlim pritiskom, a se mu naenkrat odmeknila.

 

 

Tiho presenečenje se mu je prikazalo za hip na obrazu, a se umaknilo takoj globoki, težki resnobi. Strmela sta oba za trenotek molče predse ... Zopet se je bil dvignil eden izmed galebov s skale, se zakrožil neslišno nekaterikrate v zraku in se spustil zopet počasi navzdol ... Sledil mu je z izgubljenim pogledom, a se potem zdrznil po vsem telesu.

»To ni dobro, da se tega zavedaš,« je ponovil zamolklo.

 

 

»O da, imajo jih, celo vsi jih imajo!« je vzkliknila. »Imajo jih, ker temeljijo že v človeški naravi. Imajo jih, a se jih ne zavedajo, ker niso nikdar iztikali po svojih prsih in je v njih vse topo. Spro se, stepejo se celo, opsujejo se z najljutejsimi, najstrupenejsimi psovkami, a potem je zopet vse dobro ... Saj si čital Kreuzerjevo sonato! ... Glej, to je tragično, da se midva zavedava vsega tega, da poznava vzroke — — —«

»Jaz pa mislim, da to ravno ni tragično!« jo je prekinil naenkrat in strastno, kakor da je šele sedaj prišel zopet k zavesti.

 

 

»Potemtakem bi si ti želela neumnega moža? Recimo, da bi bil — jaz bolj neumen?« se je nasmehnil.

»Ne!« je zmajala počasi. »Da bi bila — jaz bolj neumna! Ti bi bil vsaj srečnejši, če dobiš bolj vsakdanjo žensko ... Vedel bi, kdaj moraš biti ž njo strog, kdaj ljubezniv, kdaj usmiljen, in čeprav bi ne umela, in ravno ker bi ne umela vsega tega, bi ti bila brezkončno hvaležna in trepetala bi pred teboj in te ljubila kakor Boga.« —

 

 

Zapazila je, kaj je hotel, in se zasmejala.

»Vidiš! — saj je vse zaman. Preveč sva — modra ...«

 

 

»No, dobro!« je prikimala in gledala predse.

»In kako se ti zdi, da je z menoj, recimo naravnost: koliko dohodkov da imam?«

 

 

Z veselimi, pogumnimi koraki se je vračal domov. Morje je še vedno molčalo, samo na bregu so se igrale cele vrste nežnih, malih, belih valčkov, ki so se prekopicali drug črez drugega in se skrivali med gladkimi kamenčki in se smejali in žlobudrali kakor ljuba, nedolžna, srečna deca ...

Brilo je mrzlo okrog oglov in v zraku je žvižgala burja visoko in hudobno in dražila in hujskala morje pod seboj, da je rjovelo in butalo noč in dan v trepetajoči, zdivjani strasti ob skalnate bregove, ki so hladno odbijali te brezumne napade ... Že ves teden se nista videla in Pavel je hodil nemirno po svoji sobi gori in doli. Potem pa je sedel in ji pisal že drugo pismo v teh dneh.

 

 

Že drugi dan pa je prišel Helenin odgovor. Z mirno roko je prerezal zavitek in čital.

»Seveda sami duševni vzroki!« se je nasmehnil skoraj veselo, ko je končal. »Lepi pokloni za barona, če bi on to vedel ... Vse skupaj se namreč pravi: 'baron je dovolj neumen, da bom lahko srečna ž njim' ...«

 

 

Naslonil si je čelo na mrzlo šipo in se zagledal vnovič ven ... Zdelo se mu je, kakor da se je bilo morje nekoliko umirilo, a zato je bilo le še bolj temno in neveselo, tako kakor nebo nad njim ... In naenkrat je začutil bolestno hrepenenje, da bi se mu razlila ta brezupno žalostna slika tu zunaj v dušo, in prepustil se je s sklonjeno glavo njenemu mračnemu vplivu ... In bolj in bolj se je zavijalo vse njegovo življenje v tako zamolklosivo, beraškoborno haljo in stalo revno, zapuščeno, trepetajoče, samo daleč zunaj sredi brezkončne, prazne planjave. Nikjer žarka, nikjer tolažbe in po sredi mrtva stezica, izgubljajoča se tja nekam na megleni horizont... In počasi mu je zdrknila solza črez lice in za njo še druga, tretja... Nobene jasne misli in nobenega določenega čuvstva ni bilo več v njem, mračna brezkončnost tam zunaj ga je bila vzela rahlo v svoje naročje in pogreznil se je bil brezzavestno in popolnoma v njo ... Samo še spomin nanjo, na Heleno, je zatrepetal črez nekaj časa nejasno v njem in zakril si je oči ...

»Glej, tam gre ubožica ... bogve zakaj ... Potem pa pride taka strašna ura, ko bo jokala ravno tako nad svojim izgubljenim življenjem, strmela ven v daljo in ne bo več nobene zvezde in nobene tolažbe ...«

 

 

»No, moj Bog! Samo preveč moder ne sme biti človek, pa vse razume!« se je nasmehnil pomenljivo. Lice se ji je stemnilo in počasi je zmajala z glavo.

»Ti hočeš reči, da me je zmotilo baronovo bogastvo in blagori, ki me čakajo?« je vzdihnila trpko.

 

 

»Kaj hočeš pravzaprav od mene?« je jeknil hripavo, pretrgano. A potem je planil burno na noge in jo zgrabil za obe roki.

»Ali hočeš vendar ostati moja? Povej, Helena, povej!« se je sklonil k njej.

 

 

»Ne tako, Pavel!« je vzkliknila naenkrat. »Ne tako ... tako prozaično! ...« je dodala nestrpno.

Okrenil se je in največje presenečenje se mu je čitalo na obrazu.

 

 

»Ali ti sploh kaj čutiš sedaj, ko se ločiva?« se je naslonila pred njim na stolico in ga merila s hladnosrditimi očmi. Del je obe roki v žep in zapičil svoj pogled v njenega.

»Ti! — pravim ti, da se moram silno premagovati! Torej ti, ti, ki mene tako brezsrčno, brezobzirno zapuščaš, ti se drzneš mene izpraševati, ali kaj čutim? Človek res ne ve, ali bi se jezil ali smejal ... Toda morda ti gre zaradi novele?« se je ukrotil šiloma in se zopet zlobno nasmehnil. »Potem je tvoje vprašanje docela opravičeno, kajti jaz sem gotovo najbolj poklican, da ti poročam o srčnih občutkih tvojega bodočega junaka. Prosim! — ne me motiti!« je iztegnil roko proti njej, ko ga je hotela prekiniti. »Da ti torej dam nekaj navodil: Sinoči se je ta junak bridko razjokal tam v svoji hladni, samotni sobici, ko je prejel tvoje pismo, in strmel potem dolgo časa ven na tisto brezmejno žalostno morje ... S tem pa je šla njegova žalost na vodo in zdaj, ko stoji pred teboj samo, zdaj ga nikakor ni volja, da bi ustvarjal pred teboj še konec, in sicer poetičnoobjokan konec tej historiji... Sicer pa— — — zame tu itak še ni konca, ker ni še konec tega izgubljenega mojega življenja ...«

 

 

»Izborno, Helena!« je vzkliknil. »Veš kaj — midva bova še občevala! Kaj ne, da bova? To nič ne de — tudi če se ne bova več ljubila. S tabo se da res govoriti!«

»Ali si me ti sploh kdaj ljubil, Pavel? Povej odkritosrčno!« se je nasmehnila.

 

 

»Sicer pa te imam rada, Pavel, tako rada!« mu je govorila tiho in ga božala po licu. — »In kaj ne, da ostaneva prijatelja, najboljša prijatelja? Prihajala bom pozneje k tebi in pogovarjala se bova o vsem tem, kar umeva vendarle samo midva. Jaz vem, kaj bom dolžna svojemu možu, a tega mi ne more nihče zabraniti, da bi se ne smela zateči po tolažbo, če mi bo preveč pusto tam gori ... Saj se ne ločiva, Pavel, in ostaneva si, kar sva si bila. Da, še več;

bova si res, kar sva si v resnici, in se ne bova silila v vloge, ki so bile slednjič, pri ostri luči vendarle res samo lepa komedija, ali kakor praviš ti, samo snov za novelo ...«

 

 

Hip pozneje je slišala, kako so se spodaj počasi odprla in zopet zaprla vežna vrata ...