Dva izleta na Rusko: Razlika med redakcijama

odstranjenih 21 zlogov ,  pred 10 leti
brez povzetka urejanja
(opombe)
 
Ali Carigrad — to je kaj drugega! Ko bi imel časa in denarja, ne rečem dvakrat, da ne bi hotel še pogledati s hriba Bulgurlua nad Skutarijem v Mali Aziji tja preko Bospora na čarobni Bizanc, izmed katerega moli proti sinjemu nebu stotina belih, vitkih minaretov. Kajpada bi še rad kdaj gledal tudi z Džambas-tepeja v Plovdivu po Mariški ravnini in šetal se po modernih buljvarjih sofijskih. Takisto še upam kdaj uživati prelepi razgled z belgrajskega kalemejdana po ponosnem Dunavu ...
 
Kdo bi mogel pozabiti klasično Italijo, če, jo je prepotoval tja doli do Vezuva in Caprija? To je dežela, ki ji na svetu ni para. »Vedere Napoli, e poi — mori!« je sicer šaljiva besedna igra, ki pa v hiperbolski obliki izraža hrepenenje vseh tistih tisočev in milijonov ljudi, ki so že kdaj videli naravne in umetniške krasote Apeninskega polotoka in jih želijo še večkrat videti in zopet videti. Benetke, Florencija, Rim, Neapolj, Pompeji, Capri to so po geografiji sicer italijanski kraji, ali po pomenu, ki ga imajo v evropskem duševnem življenju, v vsem našem mišljenju in čuvstvovanju, so ti kraji mednarodni, so svojina vsega kulturnega sveta ... Da, rad bi še gledal izpred Michelangelovega spomenika tam gori pri S. Miniatu doli na brezprimerno lepo mesto ob Arnu; hotel bi še naužiti se večnega Rima tam izpred monumenta Garibaldijevega na Janikulu; hotel bi še enkrat diviti se z morja amfiteatralno razprostirajočemu se Neapolju; hotel bi še kdaj videti otok Capri in mesto Sorrent; hotel bi še pred vrati mrtvih Pompejev piti rujne »lacrimae Christi« ...
 
 
»Haben Sie was zu wechseln?« — s temi praktičnimi besedami me je sladko pozdravil na poljski postaji Trzebinia dne 2. septembra zvečer krivonos, v dolg, talarju podoben kaftan oblečen potomec očaka Abrahama, bržko sem stopil iz kupeja. Sivobradi Hebrejec je menda ovohal, da se popeljem odtod proti Granici na Rusko, zato mi je ponudil svojo menjalnico, katere pa nisem več potreboval, ker sem bil že na Dunaju zamenjal goldinarje z rublji.
 
Toliko da sem imel časa povečerjati, pa smo že oddrdrali proti ruski meji, ki ni bila daleč. Bila je že temna noč — okoli devete ure — ko je obstal naš vlak na prvi ruski postaji, v Granici.
 
 
Na Kraljevski ulici sem si bil popoldne ogledal permanentno umetniško razstavo v posebnem poslopju. V neki drugi ulici pa sem videl v nalašč za to zgrajenem velikanskem stolpu panoramsko sliko »Golgota«, ki jo je naslikal Jan Sztyka. Sicer pa so varšavske ulice že same na sebi neprestane žive razstave, kjer najbolj razveseljujejo zdrave moške oči dražestne Poljakinje. Nikjer na Ruskem nisem videl več lepih žensk nego v Varšavi.
 
Parkov ima Varšava zelo veliko in to prekrasnih. V mestu je najelegantnejši »Saksonski vrt« (»ogród Saški«), zunaj mesta pa je zanimiv botaniški vrt z velikim gozdom, sredi katerega stoji prelestni grad Lazienki, ki ga je bil dal postaviti kralj Poniatowski; sedaj je carska last.
 
 
Nevski prospekt, do katerega sem imel od svojega hotela samo nekaj korakov, mi je sicer imponiral, toda jaz sem hotel videti Nevo! Kar me je pa spet malko jezilo, to je bil počasni konjski tramvaj, s katerim sem se peljal tja doli do Aleksandrovskega vrta. Nevski prospekt pa — konjski tramvaj! Brr! Ta ulica je kakor ustvarjena za električno železnico. Zdaj pa ta anahronizem! Nisem se mogel premagati pa sem vprašal kondukterja, zakaj nimajo v Peterburgu električne železnice. »Zato, ker ima družba konjskega tramvaja do tega in tega leta koncesijo, pa hoče še izkoristiti dni svojega životarjenja.« O, Peter Veliki bi takim reakcijonarnim akcijonarjem že posvetil! Če bi se mu ne vdali, vrgel bi jih nemara še v trdnjavo sv. Petra in Pavla, kamor sem se jaz baš odpravljal, da vidim znamenito katedralo, v kateri so pokopani ruski carji.
 
Ko stopam proti Admiralitetskemu nabrežju, da bi se prepeljal s parobrodom črez Nevo, ter mislim gredoč na carja Petra in na njegove načrte — koga zagledam pred seboj na nekem velikem trgu? Carja Petra Velikega! Na ogromni granitni skali jase iskrega svojega vranca. Konj stoji samo na zadnjih dveh nogah, a sprednji vzpenja kvišku, kakor da se hoče smeli jezdec popeti še više in više v svojih zamislih. Ta spomenik je najlepši, kar sem jih videl kdaj v katerem mestu; stal je pol milijona rabljev.
 
 
Kak pogled! V solncu se leskečejo pozlačene in pisane kupole nebrojnih cerkva, vmes se dvigajo ponosne palače, javne in privatne. Zeleni parki in vrtovi dajejo sliki mehak izraz. Med hišami se vijejo široke in ozke, navadno zakrivljene ulice, med posameznimi mestnimi kvartali pa skrbno izvedeni buljvarji. Na južni strani, skoro tik pod zidom kremljevskim pa se vije v širokem, Su podobnem krogu počasi reka Moskva, črez katero se razpenja več umetnih mostov. Na oni strani reke leži še velik del mesta, takozvano Zamoskvorječje ... »Ruski Rim!« porečeš, ko ti počivajo oči na tej pisani panorami, na tem morju hiš, gradov, saborov in palač. Ne! Rim spaja v sebi pojem zapadnega mesta. Moskva je nekaj drugega: To je ruski, slovanski orijent! Orijent v slovanski obleki. Oziram se s hodnika na vse strani in povsod mi čuti srce: orijent!
 
Kolika razlika med Peterburgom in Moskvo! Peterburg je zapadnjak, moderen Evropljan, govoreč po ruski; Moskva pa je narodna Rusinja, bogata, ponosna plemenita gospa. Peterburg je glava Rusije, Moskvá njeno srce. Moskva je Rusu sveto mesto, ki ga ovija čar davne in slavne zgodovine. Ne v Peterburgu, v Moskvi kronajo ruske carje; tukaj se predstavi narodu svojemu samodržec. Moskva je ruski narodni original, Peterburg je kopija velikih evropskih velemest. Peterburg šteje šele 200 let, Moskva je častita matrona, ki se je porodila že v 12 stoletju. Kaj je vse videla na svetu! Stare, skoro bajeslovne ruske kneze in tatarske kane, ki so jo bili kruto podjarmili; videla je carja Ivana Groznega, poljske kralje in — Napoleona! O, matuška Moskva ve veliko povedati iz svojega življenja in ponosna je na svojo starost! ...
 
 
Iz Kremlja sem šel skozi Spasskija vrata, nad katerimi se dviga visok stolp. Nad vhodom visi na zunanji strani podoba Kristusova, zato se mora pod temi vrati vsak moški odkriti. Kdor bi tega ne storil, učinil bi neodpustno
 
breztaktnost proti stari ruski tradiciji in nemara bi se moral zaradi tega še zagovarjati pred policijo ...
 
<poem>»Слухъ обо мня пройдеть по всей Руси великой
и назовегъ меня псякъ cущий въ ней языкъ ...«<ref>Sluh o meni se (nekdaj) razširi po vsej veliki Rusiji in nazival me bo (izgovarjal bode moje ime) vsak jezik, ki se govori v njej ...</ref></poem>
 
Zaradi ogromne razsežnosti mesta moraš vsak čas sesti na izvoščika, katerih je tukaj na tisoče in ki niso dragi. Tramvaj pa vozi po mestu, žalibog tudi konjski, s polževo hitrostjo. Električna železnica vozi samo od Triumfalnih vrat na zapadni strani do Petrovskega parka preko Chodynskega polja pol ure daleč. V Petrovskem parku stoji lep carski grad, tam je tudi več restavracij. Chodvnskoje polje pa vzbuja žalostne spomine. Tukaj je bilo na veselici za časa kronanja sedanjega carja poginilo okoli 1500 ljudi v gneči.
 
 
Še bolj nego v Peterburgu opazuješ lahko v Moskvi pristno narodno življenje. Zato so tukaj v tem oziru zanimive tudi krčme. Mednarodne gostilnice imajo tudi tukaj napis restaurant v ruski transkripciji ресторанъ, a pristno ruske krčme se zovejo traktir (трактирь). Niti v restorane niti v traktirje se ne jemlje v jedilni salon s seboj vrhnja obleka (površnik), tudi ne palica, dežnik ali klobuk. Vse to se pušča v nalašč za to urejeni garderobi, kjer stoji na straži poseben sluga, ki ti da, ko te je slekel, znamko s številko. Razume se, da mu mora dati gost potem pri odhodu za to »na čaj«. V jedilnih salonih je vse jako snažno. Natakarji (natakaric nisem videl nikjer na Ruskem!), ki jih gostje kličejo prosto: »čelovjék«! (t. j. človek), imajo narodno, čisto belo obleko, vsaj pa bel predpasnik, »Pri buffetu« si lahko sam izbereš, kar hočeš jesti ali piti, kajti tu je razstavljenih v segretih posodah najraznovrstnejših jedi, zlasti močnatih, med njimi razne »pirožki«. Skoro v vsakem traktirju stoji večji ali manjši, orglam podoben muzikalni avtomat (orhestrion), ki igrá gostom za zabavo razne ruske in zapadne arije. Namesto v cerkvah imajo torej Rusi orgle v — krčmah!
 
Kadar sem tako-le sedel v kakem traktirju in opazoval okoli sebe razne goste: kupce, študente, profesorje i. dr., spominjal sem se nehote raznih tipov, ki jih opisujejo ruski novelisti ...
 
 
Vožnja iz Moskve do Kijeva traje od poludne do večera drugega dne. Že v Moskvi sem imel v svojem popotnem načrtu — Leva Tolstega. Ko pa smo prispeli proti večeru v Tulo, izvem na postaji, da se je slavni pisatelj pred dobrim tednom odpeljal v Krim. Prva postaja od Tule je Kozlovka in odtod je samo 3 1/2 km do Jasne Poljane. Moj dnevnik in seveda tudi moj potopis sta vsled tega izgubila najaktualnejšo stran. Po večerji sem legel, vdan v svoj fatalizem. Tudi ves drugi dan sem na vožnji preko neskončne Ukrajne skoro prespal v kupeju. Namesto duhomorne ravnine sem gledal v sanjah Rjepinovo sliko, katere original sem videl v Moskvi. Okoli hrastove mize sede in stoje junaki, ukrajinski brkasti kazaki, in eden piše muhast odgovor nadutemu turškemu sultanu — ne vem, kateremu — ki jim je bil zagrozil z vojno. Hahaha! Vsi se držijo za trebuhe in ne morejo se nasmejati toliki predrznosti! Le pridi, če te srbi hrbet, turški pes! Mi ti ga že namažemo!
 
Hahaha! Taki junaki so bili Zaporožci! To sliko gledam in moram se smejati še jaz. Moja dva sopotnika, dva jaroslavska trgovca, hočeta vedeti, zakaj se smejem. In ko jima povem, smejali smo se potem vsi trije do Kijeva ...
 
Ko pogledam v Podvoločisku skozi okno vagona, je bilo prvo ime, ki so ga zagledale na neki hiši moje srečne oči, Samuel Gold-lust & Comp.! ...
 
 
== II. ==
 
 
Ker je bila neznosna soparica, sedel sem na izvoščika ter mu zaklical: »V Lanžeron!« To je morsko kopališče na zapadni strani mesta. Vozeč se po Puškinski ulici, sem videl enonadstropno staro hišo, na kateri je vzidana marmornata plošča z napisom: »Tukaj je živel A. S. Puškin 1. 1823.«
 
Kmalu sem se pripeljal v obširni Aleksandrovski park in odtod je samo še par minut do Lanžerona. Kopališča so prvega, drugega in tretjega razreda. Kabine, postavljene na pilotih nad morjem, so narejene kakor pri nas. Pri blagajnici se shrani lahko denarnica, ura in druge take stvari. Še boljše pa je, če denar, kar ga ne potrebuješ, pustiš doma v hotelu. Ko sem zahteval pri blagajnici, oziroma pri perici kopelnih hlač, me je začudeno pogledala, češ, da se tukaj moški kopljejo navadno v Adamovem kostimu. Ko sem rekel, da nisem tukajšnjec, dobil sem po dolgem iskanju hlače. V morju sem se prepričal, žal, na svoje oči, da se v Adjesi — pa tudi še drugod v ob Črnem morju — kopljejo moški takšni, kakršne je Bog ustvaril. Če se tudi ženske kopljejo tako, kakor se je kopala svoje dni Afrodita Anadyomene, pa ne vem, ker je žensko kopališče popolnoma ločeno od moškega.
 
 
Iz mojega sanjarjenja in zamaknjenja me predrami zvonček, s katerim je tekal po palubi natakar ter nas vabil k — obedu. Bila je ura peta. Popotniki I. razreda smo posedli za mizami elegantnega jedilnega salona, ležečega tik pod palubo na zadnjem koncu parobroda. Pri prvem obedu nas je vseh skupaj okoli 40, moških in dam. Vse govori samo ruski. Med nami sedi tudi kapitan, približno petdesetleten gospod srednje rasti, zagorele zdrave polti ter že osivele brade. Iz majhnih oči mu sije dobrodušnost in energija obenem. Z obraza mu čitaš, da sedi sicer pri obedu, ali njegove misli da so neprenehoma nekje tam gori na vrhu pri krmilu in kompasu. On je naše plavajoče hiše absoluten gospodar, ki pa je tudi odgovoren s svojim življenjem za to, da plava »Konstantin« po natančno propisani poti. Kapitan ne govori veliko, a je vljuden z vsakomer, posebno poleg njega sedečim damam streže po kavalirsko.
 
Ker je morje popolnoma mirno, komaj čutimo, da ne obedujemo na trdi zemlji. Natakarji nam strežejo v črnih suknjah in na rokah imajo bele rokavice. Imeniten obed! Kakih petero jedi: juha, govedina, asijete, pečenka, sladoled; potem še povrhu pecivo in sadje. Kruha, kolikor ga hočeš. Pred obedom se ponuja — žganje, po obedu pa se servira črna kava. Pijača se mora posebej plačati. Pije se pivo in razna vina. Najpriljubljenejše vino je krimsko iz Alupke v butiljkah. Zlata kapljica, nekoliko podobno našemu ljutomerčanu.
 
 
Izvrstna postelj, nič se ne da reči — ali kaj, ko moji živci niso privajeni takemu položaju! Mežim in se silim, da bi zaspal, in bolj ko se silim, bolj se mi v polusanjah dozdeva, da ležim kakor prorok Jona v trebuhu velikanske ribe, ki me nosi dalje in dalje. Tudi ladje truplo, čutim, da je živo. Rahlo namreč in zato menda tem občutneje vztrepetava vsled neprestanega gibanja parnega stroja. Tik pod oknom slišim šumenje valov butajočih ob bok: sami nenavadni občutki! Čuden je telesni organizem. Kaj pomaga tu še tako krepka volja? Živci nas vladajo in ker je tem živcem prva noč na morju neljuba, se ne morejo umiriti in nočejo — zaspati. Tako je. No pa na vsezadnje »me« je — t. j. moje živčevje — vendarle premagala utrujenost in zaspal sem bil krepko.
 
Ko se prebudim, je bilo že svetlo jutro — in »Konstantin« je stal ko pribit. Kje smo? Pogledam skozi okence, in glej, pred nami je ležalo neveliko mesto na popolnoma ravni obali — Evpatorija. Naš parobrod je ležal zasidran dober kilometer pred obalo, ker je morje preplitvo zanj, da bi se mogel približati molu. Prišla pa je k nam cela flotila čolnov »izvoščikov«, čakajoč popotnikov, ki bi šli v mesto. Ne vem, se je li bil kdo izkrcal ali ne. Samo to sem slišal, da so oddali z našega parobroda nekaj blaga. Evpatorija šteje kakih 18.000 duš, med njimi je gotovo polovica Judov karaimske konfesije. Krimski Hebrejci se razločujejo od drugih posebno v tem, da priznavajo samo biblijo (thoro) za podlago svoji veri, a talmuda ne marajo. Drugi Izraelci smatrajo Karaime za krivoverce. Ko sem pri svojem odhodu iz Odese nekega mladega Juda v restavraciji na kolodvoru, kjer je prodajal časnike, vprašal, če je Jud, odrezal se mi je resolutno: Njet, ja nje Jevrej! Ja — Karaim! (»Ne, jaz nisem Jud, jaz sem Karaim!«) ...
 
In ječe in pa težko stokaje
so gradili redute visoke za bran
 
in okope iz tal na vse kraje ...
In ednajst vam je mesecev trajal ta boj,
 
Naš »Konstantin« plava tako, da imamo na levi zmerom pred seboj krimsko obrežje. In kako zanimiva je južna stran slavnega Krima! Visoke, strme, raztrgane skale štrle iz morja. Tam gori pa vidimo med zelenim drevjem samostane, vasi in posamezne hiše.
 
Jako pogosto so postavljeni majaki, ker je vožnja tod ob viharju zelo opasna. Pri takozvanih Bajdarskih vratih se privije cesta iz Sevastopolja izmed visokih skal po strmih ovinkih doli bliže morju. Na neki skalnati planoti stoji tam gori nova cerkev in ne daleč od nje grad Foros.
 
 
Ko se je komaj svitalo, smo obstali pred Feodozijo, ki pa sem si jo ogledal šele na povratnem potu.
 
Popoludne ob dveh dne 7. julija pa smo zasidrali »Konstantina« v Kerčkem zalivu. Morje je tukaj jako plitvo in zato smo se, kar nas je hitelo pogledat Kerč, prepeljali na posebni parni barkasi do mesta. Kerč šteje kakih 30.000 prebivalcev ter leži ob prelivu v Azovsko morje. Mesto je utrjeno. V starem veku je stalo tukaj grško mesto TlavTr/vaTCatov (Pantikapajon). O dragocenih izkopinah, ki so jih našli tukaj, sem govoril že v prvem izletu. V bližini Kerči pa se nahajajo še zdaj jako znamenite gomile, ki jih razkopavajo ruski arheologi. Bržko sem bil stopil na suho, šel sem v mesto, ki se mi je zdelo zelo prazno. Doidem neko gospodično, ki je nesla knjige pod pazduho, ter jo vprašam, kje je mestni muzej. Utegnila je biti ali kaka učiteljica ali študentka. Drage volje mi je pokazala pot do muzeja ter potem še do stare cerkve sv. Ivana, ki je bila sezidana baje že v X. stoletju. Zahvalil sem se prijazni Rusinji (ali Grkinji?) za spremstvo ter se povrnil v pristan in kmalu smo bili spet na »Konstantinu«. Bog ve, ali se mlada Kerčanka še kdaj spominja radovednega tujca, ki ga je vodila lani po Kerči?
 
 
Razvpito Črno morje je bilo doslej popolnoma mirno. Ves čas je ležalo okrog nas kakor ogromno zelenomodro zrcalo. Le kdajpakdaj se je rahlo zgrbančila površina. Skoro sem si že želel doživeti tudi kak viharček. In moja želja se je bila vsaj deloma izpolnila. Kmalu po čaju, ko smo že plavali spet po odprtem morju proti jugovzhodu, začel je pihati precej hud južni veter. Rusi so ga imenovali вятеръ боъовой, t. j. veter, ki nas je prijel od strani. In »Konstantin« se je začel zibati z boka na bok, čim dalje, tem huje. To zibanje — Rusi pravijo качка — je zanimalo pred vsem nas, ki smo se vozili tod prvikrat. Dolgo smo kljubovali vetru in se vzlic »kački« izprehajali po palubi, seveda je bilo treba previdno balansirati, da te ni vrglo črez bok. Smejali smo se in tekali gori in doli. Toda jug nas je bil naposled vendarle pregnal v varno zatišje palubne kabine, odkoder vedejo stopnice v salon. Sedel sem tukaj na zofi z nekim Malorusom, ki še tudi ni bil doživel »kačke« na morju. Zunaj je noč. Veter tuli in parobrod niha in se guga enakomerno.
 
Na dveh svetiljkah, visečih nama nasproti, vidiva prav nazorno, kako pleše naš »Konstantin«. Svetiljki se nagibljeta najmanj za 35°. Vprašava pomorščaka, če pride še huje in če je kaka nevarnost. »Ничего!« (kaj še!) se nama zasmeje. »Kaj še lahko pride, tega sicer ne vemo, toda bati se ni ničesar! »Konstantin« je, čeprav šteje šele deset let, prestal že hujše noči, nego je nocojšnja! To-le zibanje je otročarija!« ...
 
 
Ko smo bili pristali pred naselbino Tuapse, sem videl, da je sinočnji vihar nekaj popotnikov vendar preveč zibal. Neka študentinja s kratko ostriženimi lasmi je bila tako obolela, da je padala iz omedlevice v omedlevico. Slučajno navzočni vojaški zdravnik ji je stregel, kolikor je mogel, pa vse ni nič pomagalo. Navsezadnje kapitan ni pustil, da bi se peljala dalje, pa je ukazal, da jo morajo izkrcati v Tuapse. Ko so jo prenesli v čoln, je še v njem omedlela.
 
Zvečer, 7. julija, smo prispeli pred dražestno mesto Soči, kjer se belijo nove vile med zelenim sadnim drevjem. Izstopilo je več letoviščarjev. Po gorah, odrastkih velikanskega Elbnisa, pa sem videl ležati sneg. Drugo jutro smo stali v pristanu Novega Afdna (t. j. Novega Atosa). Čudovito lepa naselbina! Ruski menihi z gore Atosa so ustanovili tukaj leta 1875. svoj samostan, ki je z morja pravi palači podoben. Ponosna cerkev s pozlačeno kupolo se dviga na nizkem griču. Okroginokrog stoje razna gospodarska poslopja. Dolge vrste sadnega drevja zelene po kraju. Sila idilski, vesel pogled! In tukaj ne živi nobena ženska. Sami menihi, ki izvršujejo vse gospodarske posle in vse obrte, ki so jim potrebni. Vlada jih podpira, ker so iz pustega kraja ustvarili cvetoč raj ...
 
 
Ponos vsega Batuma je Aleksandrovski park z raznimi bujnimi tropičnimi rastlinami, med katerimi se vijejo izprehajališča. Ob morju pa so napravili Rusi skoro pol ure dolg buljvar. To je prekrasen drevored, kjer se šeta na večer sila pisana zmes različnih plemen in noš. V paviljonu igra vojaška godba in v restavracijah si lahko okrepčaš telo, s čimer ti drago.
 
Tam na jugovzhodu pa se blešči na armenskih gorah — sneg. Morje šumi ob bregove in Batumčani se hodijo kopat v hladu v bližnje kopališče. Hodil sem gori in doli in gledal to pisano množico, govorečo med seboj na vseh evropskih in tudi na nekaterih azijskih jezikih. Blizu tega šetališča so dovrševali ravnokar novo veliko rusko cerkev. Sicer pa imajo tudi druge krščanske konfesije tukaj svoje cerkve.
 
 
Postaje<ref>Naj navedem tukaj po ruskem »Conducteurju« — Официальный указатель желъзнодорожныхъ, пароходныхъ и другихъ нассажирскихъ сообщений ... Скт. Пбг. 1902. Strani 683. — nekaj postajskih imen na tej progi, da dobi čitatelj nekoliko pojma o gruzinski nomenklaturi: (Batum), Čakva, Kobulety, Notanebi, Supsa, Džumaty, Lančhuty, Nigoiti, Sadževaho, Samtredi, Kapitnari, Rion, (Kutais), (Tkvibuli), Adžamety, Kvirilli, Dzeruli, Mcipa, Gomi, Skra, Grakali, Ksanka, Avčali ...</ref> ob zakavkaški železnici so sezidane iz rezanega kamenja in marsikatera je podobna majhni trdnjavi. Napisi v železniških kupejih so nabiti v ruskem, gruzinskem, armenskem in perzovskem jeziku. Iz tega se vidi, da Rusi domačinov ne prezirajo in jih ne žalijo tako, kakor n. pr. nesramno žali južna železnica nas Slovence, ker nam namesto napisov v našem jeziku vsiljuje tisti madjarski »ki nem hajolni«! ...
 
Kopališče Boržom sem videl samo — naslikano. Gotovo je dražesten kot Zakavkazja. Takisto znamenito zdravilišče je še dalje proti jugozapadu ležeči Abastuman ...
 
=== Tiflis. ===
 
 
Pisana množica vsakovrstnega potujočega ljudstva se je usula iz vagonov na peron in drugi so spet čakali, da se popeljejo dalje proti Kaspiskemu morju. Komaj sem se preril skozi gnečo proti izhodu.
 
 
Po slabo prespani noči sem bil drugi dan na vse zgodaj po-koncu, da si kolikor mogoče še za hlada ogledam nekaj mesta.
 
Tiflis leži v ozki kotlini ob deroči Kuri ter šteje 180.000 prebivalcev, med katerimi je največ Armencev in Gruzinov, potem Rusov, Nemcev, Perzov, Judov, Tartarov in še nekaterih drugih narodnosti. Mesto je staro nad 1500 let ter je bilo do ruske aneksije stolica gruzinskih carjev. Najslavnejša gruzinska carica je bila Tamara (1184—1212), ki jo častijo Gruzini kakor svetnico. Gruzini so imeli jako nevarne sosede, s katerimi so se cesto bojevali. Poslednji car (knez) gruzinski, Juri XIII., je pozval sam Ruse na pomoč in jim izročil svojo deželo, ki so jo Rusi v začetku XIX. stoletja zasedli in izpremenili v rusko gubernijo. Težava pa je bila z drugimi gorskimi rodovi, ki so bili po največ mohamedanske vere. Ti boji so trajali 60 let — do leta 1856., ko je bil premagan Samil na severnoiztočni strani Kavkaza. V spomin zmage nad kavkaškimi rodovi se dviga na Golovinskem prospektu »hram slave«. To je pritlično poslopje, na katerega vnanjih stenah so vzidane bronaste plošče z letnicami bojev in imeni vseh tistih polkov in polkovodcev, ki so pomagali podjarmiti Kavkaz pod rusko oblast. Odznotraj ima »hram slave« eno samo ogromno dvorano, kjer vise slike, predstavljajoče posamezne prizore iz kavkaške vojne. »Hram slave« — vae victis! Ne! Rusi so izpremenili Kavkaz v kulturno deželo in uvedli red. Za prosveto skrbi že v Tiflfsu cela vrsta nižjih in srednjih šol. Gimnazij je šestero: tri moške in tri ženske, realki dve, potem geometrovska, kadetska, kirurška in gospodarska šola, učiteljišče in seveda bogoslovsko učilišče, kajti Tiflis je sedež gruzinskega eksarha.
 
 
Največja zanimivost »azijatskega« predela v Tiflisu so toplice. Nič manj nego osem vročih vrelcev izvira v tem okraju tifliškem. Najlepše toplice so »banji« gruzinskega kneza Orbelianija. Poslopje je sezidano v mavrskem slogu in jako elegantno opremljeno. Po dolgem hodniku sem prišel do svoje kabine, ki je razdeljena na dva dela. V prednji sobi se slečeš, v drugi pa je marmornata kadunja, kamor teče vroča mineralna voda. Garderoba in kopel imata kamenit tlak, stene pa so obložene s pisanimi porcelanastimi ploščami. Ko stopim v vodo, sem skoro zakričal, kajti temperatura znaša nad 40° R. Kmalu pa se privadiš tudi taki toploti in kakor prerojen ostaviš kopališče. Vsakemu gostu je na uslugo banjščik, ki je navadno kak črnook Perz. Ta banjščik ima nalogo, da kopalce masira (drga) po vseh pravilih svoje umetnosti. Na koridoru sem videl fotografije, ki kažejo, kako telovadi Perz po hrbtu, po glavi in po ramah kopajočih se, da te sili na smeh. Ta telovadba je tako smela, da sem se zahvalil vljudnemu Perzu za njegovo umetnost ...
 
Dne 12. julija je bila nedelja, zato sem si ogledal najzanimivejše cerkve. Najlepša cerkev v Tiflisu je vojaška, stoječa nasproti hotela »Orient«. Zidana je seveda v bizantinskem slogu in ima pozlačeno kupolo. Ograja obstoji iz samih topov, ki so jih bili uplenili Rusi svojim sovražnikom v kavkaški vojni. Trg, na katerem stoji ta krasni sobor, se zove Gunibski, ker je bil Gunib tista trdnjava, v kateri se v je najdalje branil imam Šamil.
 
 
Kavkaška rasa! Rusi so lahko ponosni, da leži v njihovi državi domovina najplemenitejše človeške rase. Učenjaška tradicija trdi, kakor znano, da ima takozvana kavkaška ali sredozemska rasa (pasma) baš na Kavkazu svoj izvor. Ta rasa obsega najodličnejše narode<ref>Ti narodi so n. pr.: (Arijci) Grko-Italci, [tudi današnji Romani in Grki], Slovani, Germani, Leti, Kelti, Albanci, Gruzini, Armenci, Perzi, Kurdi, Indi (v Sprednji Indiji), potem (Semiti), Arabi, Judje, Asirci, Kopti (Egipčani) in Berberi.</ref> na svetu. Ti narodi so se od nekdaj pa do današnjih dni popeli najviše v splošni človeški kulturi, kajti sredozemska prosveta (v najširšem pomenu besede) je najstarejša, najpopolnejša. Narodi kavkaške rase pa so imeli od nekdaj tudi največjo politično moč in najbolj vzorno urejene države. Kratek pogled na zemljevid naše zemlje kaže, da vlada kavkaška rasa dandanes ves svet. Z našo raso se ne moreta meriti ostali dve poglavitni rasi: etiopska (negritska ali afrikanska) in mongolska.
 
Rasa je širši pojem nego narodnost, ker obsega po več narodov, ki govore po več med seboj različnih jezikov in se lahko tudi po svojih duševnih svojstvih (po svojem verstvu n. pr.) močno razločujejo drug od drugega. Kajti pojem rase obsega pred vsem tista človeška plemena, ki so si najbolj podobna med seboj po telesu, v prvi vrsti po obliki glave. V kavkaški rasi stoji človeško telo na vrhuncu estetične harmonije in kavkaška glava predstavlja v svojih najpopolnejših vzorih najdostojnejšo nositeljico človeške inteligence (človeškega duha). Primeri Vatikanskega Apolona pa Venero v Louvreu! ...
 
 
Nad botaniškim vrtom stoje razvaline neke stare trdnjave, odkoder je prekrasen razgled po vsem Tiflisu. Zapadalo je solnce, ko sem stal ob robu trdnjavskega zidovja. Globoko pod menoj se je kopičil azijatski del mesta s svojimi bazari, cerkvami, sinagogami in džamijami. Po sredi pisanega Tiflisa pa je valila svojo umazano vodo deroča Kurá. ...
 
Tiflis ima tudi svoj »prater«, ki se zove Muštaid in se razteza na zapadni strani blizu kolodvora. Sredi obširnega gozda so razne gostilnice in kavarne, kjer igrajo evropske in domače godbe. Ljudstvo pa se zabava na vrtalkah, po plesiščih in drugod kakor pri nas.
 
 
Ta je lepa! Vročina je bila čimdalje hujša, mi pa smo stali sredi bele ceste. Nedaleč od nas je bila na pusti brezsenčni poljani neka krčma in na zidu smo čitali klasični napis: »Guljanje (zabava) na svježem vozduhje!« Smejali smo se vsi od srca tej krvavi ironiji, dokler ni pridirjal jemščik z novim komatom. A tisto »guljanje na svježem vozduhje« nam je potem vso pot delalo kratek čas in nam vzbujalo smeh. Naša pošta je imela zamude več nego eno uro in zato smo zabavljali na ves glas. Fama pripoveduje, da je bil najhujši zabavljač baš avtor tega potopisa. Zahteval je baje, da se pritožimo telegrafsko naravnost pri ministru »putej soobščenja«, knezu Hilkovu, no pozneje je to namero opustil. Jeza na pohabljeni konjski komat pa nam vendar ni hotela iz želodca in sklenili smo soglasno, da zapišemo na prvi postaji svoj energični protest v pritožno knjigo. Ker je bilo na prvi postaji, v Mzhetu, premalo časa za to, napisali smo svojo pritožbo na postaji Zilkanv. Pravih pasažirjev nas je bilo pravzaprav samo čvetero. Moj sopotnik je bil neki cestni uradnik, zato se seveda ni hotel podpisati v pritožnico. Pač pa smo se pritožili vsi drugi: neki Rus s svojim sinom-dijakom, neki mlad Francoz in jaz. Z Rusom sva stilizirala svoj protest v ruščini, a Francoz je napisal nekaj vrst v svojem jeziku. Kake nasledke je imela naša pritožba, ne vem. Stavil pa bi glavo, da je knez Hilkov ni čital ...
 
Onkraj Mzheta se pokrajina razširi. Lepo obdelano polje, po katerem so želi pšenico, leži pred nami. Tudi vinogradov je tukaj vse polno. To je krasna karthalinska ravan. Spominjala me je na v Ljubljansko polje ali na lepo Savinsko dolino pri Žalcu. Tupatam stoje vasi in posamezne hiše — toda ljudje so čisto drugače oblečeni nego pri nas. Naša cesta je široka, da se izogneta lahko po dva parizarja, ter je zmerom v najboljšem stanju. Vojaško-gruzinska cesta, kakor se zove oficijalno, je ponos Kavkaza in Rusije sploh. Postaje so vse zidane. Važnejše so enonadstropne, manjše samo pritlične; vse pa so zgrajene po istem vzorcu. Spredaj je soba za »buffet« (gostilnico), potem pa je soba za prenočišče, kjer jih prenočuje po več skupaj, ter še posebna spalnica, takozvana »generalskaja« za »boljše« pasažirje.
 
 
Konji naši so bili prisopihali z nami 1513 metrov visoko, in obstali smo pred največjo postajo vse vojaško-gruzinske ceste, pred Mletimi. Mlety imajo enonadstropno postajo. Tukaj prenočuje največ turistov, ker je največ udobnosti. Zlasti tisti, ki se peljejo iz Tiflisa zjutraj ob sedmih s prvo pošto, ostajajo črez noč v Mletih. Mi smo se pomudili tukaj le kako četrt ure, da smo zamenjali konje, ki se menjavajo na vsaki postaji. Odtod pa se začenja kavkaški »Semmering« (t. j. če se voziš po Semmeringu od dunajske strani).
 
Nič manj nego osemnajst velikanskih serpentin se vije po strmem gorovju kvišku. Našo kočijo vleče sedmero konj. Spredaj namreč je priprezen še en konj, ki ga jase gruzinski deček in daje tako dvema trojkama pogum. Cim više leze naša škatla, tem širji je razgled po planinah, ki so do vrha če ne obrasle z gozdovi, pa vsaj pokrite z zeleno travo. In po teh obronkih so prilepljeni tupatam gruzinski auli s cerkvami. Hiše imajo vse ploščnate strehe. Redkokje je videti katero, ki bi bila sezidana v našem slogu. 2209 metrov visoko stoji postaja Gudaur ob strmem prepadu. Okoli postaje je več poslopij, n. pr. močno zidana dvonadstropna hiša za cestne uradnike in pa meteorološki observatorij. Gledal sem izpred postaje na ovinke vsekane v skale, in toliko, da se mi ni zvrtelo v glavi. Da, ruski inženerji, ki so zgradili tako delo, tudi nekaj znajo! V buffetu smo pozajutrkovali. Jaz sem napisal par razglednic ter jih oddal na pošto v prvem nadstropju, kjer se nahaja tudi telegrafski urad — in hajdi dalje! Naša kočija teče ob prepadu. Ob robu je cesta zavarovana z zidom. Na najbolj opasnih krajih so naredili celo predore in pokrite galerije, skozi katere se vozijo po zimi, ko se udirajo z višav snežni plazovi. A četudi se vozimo skoro v višini našega Triglava, vendar je okroginokrog vse zeleno. Zelene loke in lepi pašniki se razprostirajo proti »Krestovi gori« (Križna gora). Tupatam nas srečavajo odrasli gorci v svojih slikovitih nošah. Otroci po okolici stanujočih hribovcev pa nam mečejo v kočijo šopke planinskih cvetlic ter se prekucavajo mimogrede v »kolesu« po cesti, češ, da bi jih tujci v občudovali zaradi njihove gibčnosti. Če ostane šopek v kočiji, pade iz nje kaka kopejka, za katero se otroci naglas zahvaljujejo. Često pa prilete cvetlice spet nazaj na cesto in mladi Gruzinčki delajo kisle obraze ...
 
 
Vladikavkaz je tudi šele 100 let star ter leži ob obeh bregovih v Terekovih. Šteje okoli 40.000 prebivalcev, med njimi jako veliko vojakov. Nekateri gorski narodi na severnoiztočni strani Kavkaza, v Dagestanu, še niso pozabili, da so njihovi predniki živeli »svobodno«, t. j. da so smeli svoje sosede napadati ter jim pleniti imetje, kadar so hoteli ...
 
Vladikavkaz ima široke, prijazne ulice; kaj posebnega pa tukaj ni videti. A ker leži precej visoko, je zrak čist in življenje utegne biti prijetno v tem mestu. Sila rad bi bil obiskal slovensko naselbino, ki leži v tem okraju in ki je naročena n. pr. tudi na knjige »družbe sv. Mohorja«, toda v dežju voziti se po neznanem kraju in po slabih potih mi pač ni kazalo.
 
 
Pjatigorsk ima svoje ime odtod, ker ga obkroža petero gora, po priliki tako velikih, kakor je Šmarna gora pri Ljubljani. Med temi gorami sta me najbolj zanimala Beštau in Mašuk s svojimi bizarnimi oblikami. V območju teh gora. in po njihovih dolinah leže torej tista v najlepša ruska zdravilišča: Pjatigorsk, Kislovodsk, Jessentuki in Železnovodsk. Najelegantnejši in najdražji je Kislovodsk. Jaz sem bil samo v Pjatigorsku, ki šteje okoli 18.000 prebivalcev in leži v neki globeli pod hribom, ki se zove Podkumok.
 
Ker sem bil prišel sredi sezone, so bili vsi hoteli zasedeni; komaj sem našel bolj na kraju mesta skromno prenočišče. Pjatigorsk ima kot zdravilišče še veliko bodočnost, a že sedaj se razprostirajo po njem krasni senčnati buljvarji (n.pr. Nikolajevskij cvjetnik, Srjednji v buljvar). Moderni in sila dragi hoteli stoje ob njih. Žalibog, da delajo glavne ulice proti kolodvoru tak grd kontrast tem »buljvarjem«. Bilo je po hudem dežju in kolesa so se vdirala mojemu izvoščiku, ki me je vozil s postaje, do pesti v črnem blatu. Toda ob blatni ulici imajo elegantne prodajalne, n. pr. zlatarji in draguljarji z velikimi šipami ... Najimpozantnejše poslopje je v Pjatigorsku kopališče samo, ki je urejeno z velikim ukusom in z vso udobnostjo. Večerjal sem na verandi neke velike restavracije. Za kratek čas so nam igrali godci, oblečeni v čerkeske kostime. Drugo jutro sem si na vse zgodaj ogledal krasni spomenik Lermontovu, ki stoji na nekem vzvišenem mestu sredi Pjatigorska blizu ruske katedrale. Pesnik stoji v čreznaravni velikosti na visokem podstavku in se ozira proti jugu. Zadaj za monumentom je bujen park, spredaj z belim peskom posuta esplanada, obzidana z rezanim kamenjem.
 
 
Okoli poldneva nas je odpeljal brzovlak, ki je prišel iz Bakiia, proti severu. Na postaji Tihorjeckoj sem moral ob enajstih po noči čakati drugega vlaka, s katerim sem se popeljal do Črnega morja v Novorossijsk. Prespal sem precej dobro celo noč, dasi je bil drugi razred napolnjen. Ko se prebudim, smo leteli po široki ravnini, ki jo namaka velika reka Kuban. Trdnjava Jekaterinodar je največje mesto te ravnine. Kmalu potem pa smo se začeli popenjati v gore skozi par tunelov. Proga se zasukne proti jugu in vlak pridrdra navzdol v luko Novorossijsk. Zadnji ta kos železnice me je spominjal nekoliko na progo naše južne železnice od Nabrežine proti Trstu ...
 
V Novorossijsku sem ostal samo do večera istega dne in čakal parobroda, ki me popelje v Odeso nazaj. Novorossijsk sem videl že poprej z morja. Leži prekrasno ob zalivu ter je važno trgovsko mesto. V bližini je več industrijalnih podjetij (cementne tovarne in reservoarji za nafto). Čas sem porabil večinoma s kopanjem v morju. Zaradi silne vročine sem v »Francoski gostilnici« komaj čakal, da je priplaval v luko parobrod »Veliki knez Aleksij«, ki nas je ob osmih zvečer odnesel proti zapadu. »Aleksij« <ref>»Rusko društvo za parobrodstvo in trgovino« prodaja v svojih agencijah jako praktično in elegantno opremljeno knjigo: Путеводитель по Крыму, Кавказу и Востоку. Подъ ред. Путника (Н.О. Лендера). VI. год. издаиия, Одесса 1902. V tej knjigi najdeš vse, kar se tiče parobrodstva po Črnem morju.</ref> je še nekoliko večji nego »Konstantin«. Spal sem v svoji kabini kakor v naročju svoje matere. Ko se prebudim, smo se bližali Kerči.
 
 
Zanimivo je gledati, kako naglo se vrši izkrcavanje in nakladanje blaga. Vse to opravljata dva velika železna »krana« (žerjava), stoječa na sredi ladje blizu dimnika. Na visokem vrtečem se stojalu se navija, oziroma odvija na škripcu močna veriga, katere konec ima debelo (železno) kljuko. Karkoli se obesi na to kljuko, pa naj tehta breme tudi po več tisoč kil, to dvigne kran s pomočjo parostroja v zrak in spušča potem previdno v propad ladje, kjer se nahajajo magazini. Razume se samo ob sebi, da morajo pri tem kompliciranem delu pomagati pomorščaki in nalašč zato najeti nakladatelji. Ves posel se opravlja točno brez krika in vika ...
 
In kmalu smo spet plavali dalje — proti zapadu. Popotniki so se bili po zajutrku jeli zbirati na palubi; med njimi je bil tudi moj tovariš s Kavkaza, Monsieur. Bila sva oba vesela, ko sva se spet sešla. Izprehajamo se, gledamo mirno smaragdasto morsko plan in se pogovarjamo o tem in onem tako gredoč, kakor baš beseda nanese. Kar se začne zbirati gruča pasažirjev, gospodov in dam na enem v mestu. Sepečejo si nekaj med seboj in kažejo na nekoga s prstom!
 
 
Ali mislite, da je neznani »slepi« pasažir kaj reagiral na izzivanje? Nič, čisto nič! Korakal je med nami kakor doslej, ne oziraje se niti na desno niti na levo, čeprav je gotovo dobro videl naše radovedne obraze. To je bilo preveč!
 
Nekateri so na glas pripovedavali, v da kaj takega še niso doživeli na Črnem morju. Hoteli smo iti po kapitana, da razsodi, kaj je storiti, ker smo se bali, da pride pasažir brez biljeta morebiti še k obedu ... Toda v tem trenotku je tujec naglo izginil pod — neko desko. Zdaj je razgalil svoj incognito: bil je hrošč rogač (Lucanus cervus). Monsieur mi je narisal njegovo podobo v moj dnevnik, kjer ga lahko še danes pokažem čitatelju ...
 
 
Noč, ki nas je bila kmalu potem objela, prištevam med najlepše v svojem življenju. Morje je bilo mirno. Nobenega vetra od nikoder. Nad nami se je razpenjalo sinje nebo, po katerem se je lesketalo na milijarde zvezd. In luna je razlivala svojo srebrno svetlobo. Sedeli smo do polunoči na palubi, pogovarjali se tiho med seboj in uživali ves čar južne noči ...
 
Pred Jalto smo prispeli, ko se je prebujala »rožnoprstna zarja«. Kajpada sem stopil zopet v lepo mesto in se tudi skopal v morju. Jalte se ne nagledaš in ne naužiješ. Zastonj iščeš besed, da bi mogel izraziti to lepo sliko, ki se vidi zlasti z morja.
 
 
»Da, da, imate prav! Pri nas se tako malo učimo v šolah o Slovanih, da je prava sramota!« — dodala je Rusinja.
 
In moral sem v tej družbi odgovarjati na razna vprašanja, tičoča se nas in našega jezika, naše literature in zgodovine. Iz vsega razgovora sem uvidel, da Rusi vobče jako slabo poznajo zapadne Slovane. Vse te nevednosti pa je kriv njihov šolski sistem, ki ne dopušča, da bi se med Rusi širila slovanska zavednost. Ali niso tega neslovanskega šolskega sistema krivi nemški birokrati, ki jih je, kakor sem že omenil, vse polno na Ruskem? ...
 
 
Dne 23. julija ob desetih dopoludne nas je bil pripeljal »Aleksij« v pristan odeški. Stopil sem spet na trdna tla. Izvoščik me je vlekel po prašnem, pekočem tlaku gori v mesto. Ne pretiravam, če rečem, da mi je bilo težko, ko sem se moral ločiti od parobroda in od morja. Saj so bili dnevi, ki sem jih bil preživel na morju, najpoetičnejši v na vsem potovanju. Črno morje je bilo za nas v pravem pomenu besede »Pontus Euxinus«, gostoljubno morje. V Homerjevih časih so Grki po srečno prestani morski vožnji darovali Pozejdonu hekatombe bikov. Take žrtve dandanes niso več moderne in bi
 
bile tudi — predrage; zato sem se, prišedši na Nikolajevskij buljvar, hvaležno ozrl tja doli v pristan, kjer je ležal ob molu naš ponosni »Veliki knez Aleksij«. Zbogom za sedaj — da govorim z besedami Homerjevimi — ti »veliko«, »neskončno«, ti »sveto« morje!
 
 
Ko je dirjal brzovlak od prve gališke postaje, videl sem na polju veliko čapljo. Stala je ko kak indski fakir na eni nogi in zamišljena zrla v tla. Ugibali smo, kake misli pač rojijo po glavi temu »filozofu«. Neki Nemec je menil, da premišljuje čaplja o tem, v katero hišo naj ponese spet kakega — novorojenčka.
 
»Jaz pa vem, s kakim problemom se peča zdajle ptičeva modra v glava« — oglasi se neki Malorus. »Caplja premišljuje, zakaj je v Galiciji toliko — Židov!« ...
 
 
Naša slovenščina je brez dvoma sorodnejša in bolj podobna ruskemu jeziku, nego pa n. pr. gorenještajersko nemško narečje berlinskemu »plattdeutschu« ali allemanskemu dialektu v Švici. Ako pa so v polpreteklem času nekateri naši birokrati tiste Slovence, ki so slučajno kdaj potovali v Rusijo, psovali z lepim priimkom »Moskaupilger« in jih navzgoraj črnili, so dokazovali s tem samo, da so puhli nevedneži in grdi nehvaležniki. Ko bi bili ti možje kdaj pogledali v kako avstrijsko zgodovino, bi bili našli, da je Rusija kritičnega l. 1848. rešila Avstrijo propada ter da ta slovanska država še nikoli ni napadla Avstrije z oboroženo močjo.
 
Zakaj omenjam te stvari? Zato, ker je znano, da si n. pr. slovanski avstrijski državni uradniki še danes ne upajo potovati na Rusko, četudi samo za zabavo ali iz narodne radovednosti, ker se boje, da bi utegnilo imeti tako potovanje neugodne posledice zanje. Vsak drug Slovan pa, ki ni odvisen od birokracije, naj bi obiskal vsaj enkrat v svojem življenju Rusijo. Ne bode mu žal. Ako potujemo po romanskih in nemških deželah, zakaj bi ne šli tudi k svojim najmogočnejšim ruskim bratom? Res, da Rusija do danes še v ni turistovska dežela, kakor so to Švica, Italija, Francija, Nemčija ali Skandinavija. Ali pa ni morebiti ravno zato, ker še ni preplavljena s turisti, zanimiva in to v prvi vrsti za nas Slovane? Ni je dežele, ki bi bila v etnografskem oziru tako pisano sestavljena kakor Rusija. Koliko različnih narodov prebiva v njej in koliko ver in konfesij ima tam svoje privržence! In v kulturnem oziru koliki kontrasti!
 
 
Zakaj naglašam te kontraste? Nemara zato, da bi Rusijo grdil, kakor jo grdijo nekateri podli židovski žurnalisti mazači? Slab Slovan bi bil, kdor bi se ponižal na tako stališče. Te kontraste omenjam samo zato, ker izvirajo po večini iz ogromnega prostranstva, iz posebnih etnografskih razmer in iz relativno kratkega zgodovinskega razvoja današnje Rusije. Tako ogromne države, na katere prostoru bi n. pr. lahko ležalo 22 »Avstro-Ogrskih«, ne smemo meriti z merilom malih zapadnih držav. Kdo ne razume, da se vsestranska prosveta nagleje razvije v kaki zapadni državi, broječi morda samo 10 ali 30 milijonov prebivalcev, živečih na ozemlju, ki je komaj toliko kakor kakšna ruska gubernija, nego pa na ogromnem prostranstvu ruske države, v kateri živi 120 milijonov ljudi! Pa to samo mimogrede! Nisem zgodovinar, nego samo skromen izletnik ...
 
Ne manj zanimiva pa je tudi ruska zemlja sama. Največje ravnine, največje reke in največje gore v Evropi! O nobeni drugi deželi ali državi pa nima svet toliko predsodkov kakor o Rusiji. Ker smo doslej skoro vse, kar smo vedeli o tej slovanski državi, zajemali iz tujih, ponajveč iz nemških virov, zato je tudi med avstrijskimi Slovani — in seveda v precejšnji meri še med nami Slovenci — vse polno predsodkov o Rusiji. Ko sem se povračal s prvega svojega izleta na Rusko, vprašal me je na južni železnici neki izobražen rojak, »če imajo na Ruskem tudi — hotele.«
 
 
<references/>
 
[[Kategorija: Anton_Aškerc]]
[[Kategorija: 20. stoletje]]
[[Kategorija: Ljubljanski zvon]]
300

urejanj