Dota: Razlika med redakcijama

 

Na svojih mehkih laseh sta čutili, kako zmrzuje ljubeči studenec. Nista se upali zreti grozi v oči; v blazine sta se pogreznila obraza. In preden zamrznejo vode, so vzkipele poslednjič.

»Prekletstvo pa njemu, Zamidi, ki je očetov blagoslov obrnil v svoj prid, da nasuje nam trnja in osata. Požrl je semena, preden so kalila. Črno prst naših rodovitnih njiv in travnikov je premešal z lažjo, da so gola rebra vzela vero mojim očem, pred katerimi jih je odprodajal v svoj žep. Vse iz zgolj usmiljenja. Tega pa ni poznal, kadar so se posekana solzila v gozdovih mlada in stara debla, katerim je skrbna roka vajinega očeta lajšala rast. Do tehle zidov se je objestno pritipal pohlepni rilec in pričel izpodkopavati trde skale. Da ga omehčam, sem mu vrgla tisto mošnjo zlata, v katero so padle zadnje očetove solze na tej postelji, ko je poslednjič delil svoje žulje. Naj mu otrpne krivični jezik, posuše naj se lačne roke, lastni sin naj mu razgrize srce! Preklet!«

 

 

»Prodam, ne gre drugače. Vse so porabile, z gozdovi in njivami sem jih oblačil, z živino sem jih nasitil, z mošnjo cekinov sem brisal dolgove za njimi, da jim ohranim čast in poštenje. Hiša mi mora zdaj plačati moj trud, za pogreb bo ostalo in ko se pobotam z upniki, jima odštejem na roko, kar jima gre.«

Krištof je molčal; tako molče oči in usta, kadar je srce prepolno studa. Nerodno je postalo Zamidi; da ga zdrami, je potrkaval po mizi. Ker onega ni bilo moč zganiti, ga je zgrabila jeza in spodnja ustnica mu je trepetala.

 

 

V poljubu žarečega solnca je zardela modrina in obraza sta izginila. Trepet je hušknil preko ozimine, zadrhteli so zeleni metuljčki v laseh bele breze in nepokoj je zdramil gospoda Krištofa.

»Ne kupim,« se je poslovil z mirno besedo.

 

 

Molčali so, dokler niso stopili med mračne ciprese, kjer so ječali na grobovih črni kamni in so beli oznanjali poslednjo radost dušam v ozkih domovih.

Marta se je prekrižala: »Kako mislite, gospod Krištof, ali je tu spodaj pod rušami večen pokoj, ali ga tudi tam ni?«

 

 

Ko je vstala in se ogledala, je bila že noč krog in krog. Tiho, še tišje kot prej, so šli domov, da jih ne bi ranil smeh življenja.

Pred hišo se je Krištof poslovil: »Jutri navsezgodaj se odpeljem. Če bi bilo potreba, gospodična Marta, moja hiša vam je odprta.«

 

 

Tisto dopoldne, ko je Zamida, jerob Marte in Ane, na sodniji privolil v javno dražbo, da se poplačajo upniki in izkupi denar za vzdrževanje nedoletnih deklet, sta ležali obe na parobku brezovega gozda, kjer se spušča nebo tik za drevesi v nevidno globel. Kakor griva na vratu žlahtnega konja je plalo zeleno žito po rebri do bele ceste, ki se je senčila pod težkimi kronami kostanjev. Tako se je to jutro zagledala zemlja v solnce, da je pozabila na svojo rast.

Pekoče oči solnca so razdražile njuno polt, da so vsrkavale drhteče nosnice zadušljiv vonj borovcev in trave mladice. In ker je bila vsaka v svojem srcu, jima ni šla beseda. Nagnila se je Ana k sestri, pa je videla mračno misel v njenih očeh.

 

<poem>»Kako bom ljubila,

k' me srček boli ...«</poem>

Tik pred mestom jo je stisnila groza samote in prestrašile so se cvetoče grudi, da ji je korak zastal in je tesno objela Ano. »Vsaj ti me ne zapusti!« Tako krčevito jo je držala, da je Ana niti pogledati ni mogla in strah neznanega je utrnil dvoje solz, ki sta skopneli v toplih jamicah.

 

 

Popoldne so razgalili notranjščino. Zamida je popuščal, in mestne gospe so ogledovale, pretipavale, si dajale znamenja z očmi in ubegli glasovi, od začudenja srebajoče ustnice so ocenjevale stvari, ki so se vrstile kakor na sramotnem odru.

Marti je bilo tesno do smrti. V duhu je gledala odprte predale, v katerih je bilo shranjeno bogastvo Gornikove rodbine. In vse se je zdaj ponujalo, si je dajalo vrednost in se bahalo s svojo ceno.

 

 

»Da bi odpuščanja prosili.«

Pijani glas je sirovo pristavil: »Zdaj pa še dekleta na boben.« In smeh je dekletoma užgal sramotilni žig.

 

 

Pred dnevi je prejela pismo od sestre, ki jo je povabila na svatbo ter pristavila, da je pozvala tudi gospoda Krištofa.

»Fridolin!« je zvenel v njenih ušesih posmešek na Zarnikovo osebo. Toda že je sklonila glavo in šepetala: »Pa čeprav Fridolin, srečna boš, Ana, tvoja sestra Marta nikoli.«

 

 

»Bolna? Ne, bolna, ne. Toda govori, kaj boš z menoj? Povej odkrito, da si se me naveličal!«

»Česa želiš? Kakor prej lahko živiš pri meni.«

 

 

Mrakovi so se zgostili, dan je zatisnil oči. Leno je zdrselo solnce za obzorje, ne ozrši se na Marto, koje telo se je vilo od bolečin v ozkem svetu njenega obupa.

Srdito je vrelo v kipečih grudih. Vse je ležalo strto pred njo. Devištvo, neumno kot bela ovčica, za senco tavajoča v prepad, je bilo kelih njegove ljubezni. In ta kelih je on zdrobil. Iz mozga ji je izpil ves ponos, da leži kakor mrtvoudna; posušil je solze, da ne kane niti kaplja na vroča lica, preko katerih besni vihar, kot nad saharskim peskom samum.

 

 

Pred njo stoji on in ga je samo oko njegove duše. Ne vara se. Tako mirno je zrl takrat na razdejanje očetnine in ni trenil, ko so pribili na desko sramote pred vrati sodišča Gornikovo hišo. Kadar jih je poljubovala, so vroče sijale, a že drugi dan so ji razodevale temo in grozo v prsih. In ta hip se je jasno zavedela, da umejo ljubiti, strastno izgoreti do sivega pepela, da ne bodo nikdar prosile odpuščanja, če so se njeni čari izpremenili zanje v mrtvo zrcalo.

Spoznanje je dušo prevzelo. »Tihi mož, naj gre cvetje z vetrovi, žalujočih vej ne boš gledal,« je šepetala v grozi pred ledeno prikaznijo med vrati. Dvoje duš se je pogledalo ,v tej uri do tistih globin, kjer tli ogenj, ki ga jima je Nevidni vdihnil pri rojstvu.

 

 

Drugo jutro je Ana že navsezgodaj razgrnila zavese, da bi jo prebudilo solnce in ne človeška roka. Svileni, jutranji žarki so toliko časa dražili trepalnice, da so se velike, črne jagode zvedavo vpraševale, kje so. Pa je prikukal izza vrat bledi obrazek Ane, smehljajoče se do zadnje nitke bele, poročne obleke.«

No, ti si prava grdoba! Na svatbo pride, pa spi!«

 

 

»Bogve, če jo pripelje. Rada bi videla tega nerodneža.«

»On se ne bo ženil.«

 

 

V Marti se je vse trlo. Prešinjal jo je stud, da bo morala sedeti za isto mizo z Zamido. Sestrinsko ljubezen so otrovale prve grenke kaplje in zmračilo se je čelo nad življenjem Ane. In vendar se ni mogla ustaviti pri teh mislih. Zavest, da je bila prevarana, je vnovič obudila njegovo podobo. Zdrsela je v naslanjač in se strastno oklenila spominov. Težko je dihala v onemoglem srdu, dokler ni nenadoma v tolažbo oživela prikazen tiste poslednje noči, ki ji je ukazovala, da naj nikar ne verjame besedam Ane, izrodkom človeške zvedavosti, stikajoče po vseh predalih svojega bližnjega.

»Je, nevesta je,« je teptala z nožico, »ampak varal jo je, ker je ljubil mene. Saj mi ni prikrival, da me zapušča. Ženil pa se ne bo in ne bo, prej bodo strasti sežgale njegovo dušo, ki se ne peha za ljubeznijo kot se naše.«

 

 

»Kako pravite? Ah, da, z gospodom Krištofom! Veste, še poljubila bi ga, poljubila, če bi se bilo treba z njim pomeniti.«

Globoko je zasopla. Olajšala jo je zavest, da je zlomila ost njegovega zbadanja. »In še enkrat vam rečem. Od gospoda Krištofa vse, od vas pa nič drugače, kakor se zverini iztrga plen.«

 

 

Starci, sodeči jo prej po rasti, so ji pogledali v obličje: »Glej, vodila bi domačijo, kot mi.« Sestra je begala s svojimi pogledi in bogvekaj je čutila, da ji je meglica potrtosti zastrla oči. Doma je planila na Martine prsi, jo objela krog vratu in solze so kanile na sestrino grud: »Joj, Martinček, lep si bil.« In je zbežala.

Marta pa ni bila ne vesela, ne žalostna, vedno hitreje ji je utripalo srce, ko se je približevala pričakovana ura. Zaman je bila zdaj vsaka tolažba, vse se je izpreminjalo v pleve pred zavestjo, da se v par trenutkih odloči usoda dveh bitij v srcu moža. In je čutila, da se ne bo mogla ovladati, temveč se bo nagnila k njemu kakor roža k solncu.

 

 

Krčevit stid je pretresal ponižano srce, ko je vstopil Krištof, ki je odšel od mize, da bi jo pomiril.

»Marta, dokler boste živeli v moji hiši, ste pri nas Marta Gornikova, drugače se, mislim, nisva poznala.«

 

 

Marta se ni več vrnila v Krištofovo hišo. Vse dni je presedala pri stroju, odkoder se je na večer vračala v revno in slabo opremljeno sobo, katero je najela v predmestju. Kadar je v dolgih nočeh odkrivala svoje srce praznini krog sebe, se borila s spomini, se ji je vselej zdelo, da se je v to samoto priplazila skozi gosto robidovje, ki je neusmiljeno raztrgalo njeno srce, da se rane še vedno niso mogle zaceliti in je iz odpirajočih se brazgotin curljala sveža kri na prevarano mladost.

Od časa do časa se je vznemirila, neumorno so iskale oči spotoma domov, ter je že pozno bežala nazaj na ulico, da bi se okrutno naslajala z njegovo srečo. Nato se je v hipu prestrašila črnih mrež svojih misli, spredenih v njenem kotičku, odkoder je gledala v svet.

 

 

Marta se je prestrašila svoje lastne misli: »Kar se je zgodilo meni, se bo vsak čas njemu.«

»Do grla sem ga sita. Ni življenja v tem žaklju.«

 

 

»Lepe oči ima.«

»Pa prazen nič.«

 

 

Tajna slast je razvnemala mlado kri.

»Pijva, gospod Damjan!« Smeje je držala kozarec pred očmi: »Poglejte, zemlja je vsa zagorela.«

 

 

Ana je privihrala vsa razkuštrana ter se smejala na vse grlo: »Fantje, zakopljimo ga.« Prijeli so ga, postavili na glavo in ga zasipali s prstjo. »Vidiš, kako se je boš najedel,« se je udarjala Ana po stegnih.

Ko je bil zopet na nogah, mu je prst lepela na licih, med lasmi in s krvjo podplute oči so iskale Marte. »Kakor bi iz zemlje vstal,« se ji je mešalo v glavi; omotena od vina se je le lahno smehljala in ni mogla odtrgati pogleda od fanta, zamazanega s črno prstjo.

 

 

Marta je slutila, da pride, čeprav ga je obenem tajila in odganjala izpred oči njegovo podobo. Kri pa ni mogla več zatajiti svojega koprnenja. Vzbudili so se zopet spomini prve ljubezni, in marsikdaj je samotna težko stokala pod bremenom.

On, ki je prvi poljubljal njene ustnice, je prerastel Damjana. Zazdelo se ji je, da jo vabi nazaj in vriskajoča bi se mu vrgla v naročje.

 

 

Zvečer pa je šla.

Nad gozdom so pokojno žarele zvezde, strmele v dva človeka, ležeča drug poleg drugega v mehki, žametasti travi. Molčala so drevesa. Med njima in nebesi pa ni plaval mir; neizgovorjene besede vesoljstva so oživele, srce človekovo jih je slutilo, zapiralo oči in plaho utripalo.

 

 

»Verujem.« Tresoča se kot bilka je odgovarjala.

»In če veruješ, poljubi me, Marta, pekoče so tvoje oči, tvoje grudi se mi smehljajo. Zvezde gredo nad nama. Nad mestom tam spodaj je sprostrlo nebo baldahin miru. Ti pa si vroči val zemlje, ki ga ljubim.«

 

 

»Damjan, ne morem, jaz sem njegova.«

»Njegova?« Kakor ostrmi zemlja pod solnčnim mrkom in nori žival, tako so mu upadle roke in je bolečina zadrgnila grlo.

 

 

== 10. ==

Išče mož ženo in žena moža, kakor je zapisano v svetem pismu: »Ti boš njen gospod, a ona bo tebi pokorna.«

 

 

Tihi opomini, ki je pred njimi trepetala duša, so razpihali mogočne plamene ljubezni. Njeno vroče srce ga je opajalo iz take bližine, da se je tudi v urah najtišje izpovedi slepil in varal, kako jo ljubi. Ponos, da je Marta Gornikova njegova last, mu je zatemnil lastno vest.

Sestra Ana je vedela.

 

 

»Moj bog, saj si nora!« je vila svoje roke. »Prav mudilo se ti je in zdaj se bosta vzela brez groša. Prekleta sem, ki sem vse zakrivila.«

»Ana, ne blati moje sreče!«

 

 

V prvih jesenskih dneh sta se poročila. Že drugi dan so Martine štiri stene oklenile novo življenje.

Sestra Ana pa se je prvič v življenju zdrznila, ko sta se ločila z možem. Zbala se je pa ža svoje udobje in računi so se pričeli oglašati v njenem otroškem srčecu. Znanec jo je sprejel v banko.

 

 

»Zakon je država, gospodična Ana.«

»Neumnost.«

 

 

Počasi, polna sreče je hodila. Tope bolečine so jo opominjale v križu, niso je strašile, le slast pričakovanega trpljenja se je težko pretakala po žilah.

»Ko spregleda, bo že zemlja v cvetju,« se je smehljala. »Med temile njivami, pod cvetočimi kostanji ga bom vozila. Črnček mora biti. Kako bo stezal svoje zalite ročice po belih svečkah.«

 

 

»Dam ... ja ... an!« je pretresal krik nočno tišino. Zvezde so obstale prikovane in zrle skozi okno na človeško telo, razbolelo do smrti.

»Damja ..... a ... an!« je pretresala stene obupna prošnja; majala se mu je zemlja pod nogami, groza ga je stiskala, vso svojo moč ji je stisnjenih ustnic izžemal v pomoč.

 

»Čakaj, takole! Joj, tiran ti mali, kakor tvoj oče.« In poljubila je Damjana na čelo.

 

== 12. ==

 

 

»Vidiš, vse veš. Prav tako sem si trgal dušo sam, a ni pomoči.«

»Ni pomoči? Kdo pravi, da je ni? V tvojih rokah je naša usoda in mirno me gledaš, kako stradam. Glej me. Senca nekdanje Marte doji svojega otroka, da bi ti ne čutil bremena zaradi mene. Moja ljubezen je te prsi pojila z mlekom, se izpreminjala v kri, tvojemu življenju posvečeno, in to si poteptal pred vlačugo!«

 

 

»Resnica je, Marta, ne ljubim te. Če ljubim otroka, ga le iz samoljubja, katerega iščem zase med štirimi stenami. Tam zunaj pozabljam še to.«

Njen obup je privrel do možgan. Za hip je omahnila nazaj, a v trenutku jo je napadla blaznost uničevanja. Prijela je otroka, ga dvignila in zagnala od sebe, da je odrevenel od groze. Ves posinel od nenadnega strahu, z glaskom, obtičanim v grlu, je strmel v mater, ki se je vila v silnih bolečinah. Damjan je skočil k otroku, ga privil v svoje naročje.

 

 

Marta je odprla oči. V razjedajoči obup je šinil žarek dobrote. Ozrla se je nanj in pomislila: »Moj Bog, brez njega ni življenja. Slab je, a dobro ima srce.« Nadaljevala je glasno: »Daj mi otroka.«

»Marta, zdaj ne.«

 

Damjan se je opotekel v kuhinjo, iskrenost mu je zameglila oči, stisnil je senci: »Bog, Bog, povej, ali jo ljubim, svetnico?«

 

== 13. ==

 

 

Ozrla se je v globino svojega bitja, čutila je, da ji utriplje v oslabelih prsih živo srce, ki hrepeni po vročih poljubih, tesnih objemih, zahtevajočih tako nedolžno vso njeno bit, kot Dušanček. Slutila je, da bi oživelo telo, če bi jo sleherno uro in minuto iskal ljubeč pogled.

»In ko ga vsega omreži moja ljubezen, pride ves vroč in se nagne do mojih oči, kot tisti dan v gozdu pod zelenimi bori,« je sanjala in verovala.

 

 

»Bom poslala Leno k tebi. Saj res, obleko ti prinese in ostane. Doma je ne rabim nocoj. — Kebrček zlati, nocoj te bo Lenčka stražila, boš hud?«

Dušan jo je pogledal in zaplakal.

 

 

»Vem,« se je prestrašila svojega šepetajočega glasu. Med pogovorom, s katerim sta se žogala, se je razodelo tudi njemu, da utriplje jezica pod

zavešenimi trepalnicami, ker jo je vso pregledal s svojim tajnim ključem, ki ga mu je sama nekoč darovala, da mu ne ostane prikrita najmanjša izprememba v žalosti in radosti. Dražil pa jo je mir njegov, ki je hranil še vedno blag spomin na usehlo rožo in se trudil, da je ne užali niti s pogledom. Tako je vzkipelo v njej, da bi omahnila od bolečine. Zato je vstala, se poslovila. In trudno je bilo srce, ko je našla moža pri bufetu, in oklenivši se ga, je prosila domov.

 

 

Ves trepetajoč je drvel, da jo doseže to noč, jo nasilno potegne s seboj v svoje blazno morje strasti. Ni se niti v sanjski minuti spomnil Marte in otroka; telo jo je sovražilo, ponoreti je hotelo od koprnenja za sladko, njegovo Ano.

Doma pa se je prelomilo stejbelce Martino in padla je k sinu. Pozdravile so jo zalite ročice in prikrito izpraševale črne jagode: »Mamica?«

 

 

»Ana, da bi vedela, kako te je iskal moj pogled. Že kot otroka sem te rad videl. Zakaj si vzela Fridolina? Od mene bi vse sprejela. Zate, verjemi mi, sem kupil hišo.«

V Ani je vzkipelo in se razlilo v porogljiv smeh. »Joj, če bi jaz vedela!«

 

 

»Ana, zdaj da odidem? Pred vrati paradiža?«

»I, seveda! Ne maram čenč. Diskretnost, gospod,« mu je zašepetala v uho, da je prebledel.

 

 

»Kaj pa črviček? Ne bo papal piškotov?« Ni ji stegnil nasproti svojih vročih ročic.

»Ana, kakšna pa si?«

 

 

»Seveda ne! Še slabša si od candre.«

»Ne, Ana ni vlačuga. Lažeš, Marta.«

 

 

»Lažeš, lažeš! Če ne vzameš, ti povem, da razpiham ta denar na vse strani!« Trepetajoča je vstajala v svoji jezi. »Nočeš? Pa nori dalje!«

Drvela je s stanovanja. Pa jo je žgalo kakor opeklina, kjer se je dotikal denar telesa.

 

 

Skoro se je pričela sramovati nenasitnosti svojega srca.

»Marta se bo postavljala z njim, takrat se bom pa lahko prikrito smehljala.« Zavrtela se je na peti, pustila svoj naslov in že je pred trgovino premišljala, kaj bi si še izmislila. Spomnila se je čeveljčkov zanj in zase. Nato se je oddahnila, naročila voz in komaj je zavila, utrujeno se naslanjajoča, krog vogala, je ugledala Damjana.

 

 

Nerazumljivo je golčalo v grlu.

»Saj znorim!« Roke na sencih, je begala po sobi, prisluškovala, da je sleherna žilica trepetala in vsak korak je olajšal grudi za vzdih. Prevarana od sluha je planila nazaj k otroku, mu ovijala vrat in debele solze so kapale na razbeljeno obličje.

 

 

»Dušanček, ali čuješ,« se mu je laskal hripavi glas, »škrjanček poje. Na sive glave palčkov seda in jih kljuje, da cvilijo ti ubogi palčki. Solnčece pa se jim smeje, da se mu sline cede. U, kako beže palčki. — Joj, Dušanček, kaj se je meni zgodilo! Vprašala sem rožico: »ali imaš medice sladke in dobre?« »Imam jo,« pravi rožica. V njej pa je bila že čebelica, jezno je pogledala moj jeziček in me spekla. Aj, kako boli, Dušanček!«

Toda dete je žarelo in golčalo. Niti oči ni več odprlo.

 

 

»Ti, zakaj ne pride Ana pogledat?«

»Ana? Ano sem ranila.«

 

 

Zapustil je dom, kjer ni mati več vedela, kaj bi storila od radosti.

»Mama, žejen.«

 

 

»Jaz, iz hvaležnosti ...«

»Ti niti ne veš, kaj si storila. Mi smo ...«

 

 

»Res sem trepetal.«

»Pravijo, da mu je prevara vzela par let.«

 

 

Ona se je igrala. Skrila je miško in njen smeh ga je vzdramil. Stal je pred njo in pozabil na vse ... Blazen krik je bruhnil iz njega, stisnil jo je k sebi in vse« ga je dražilo. Njeni klici: Damjan, Damjan ... noriš ... sestra ... tvoja žena. — On pa ni hotel šale, dušil jo je s svojimi poljubi.

V smrtnem strahu je planila kvišku in vsa prelest se je razgalila na telesu, hotečem pobegniti.

 

 

»Sedi,« je veleval mrtvaški glas. Koščene, žuljave roke so jo podrle na tla.

»Zdaj umiram.« — »Iz katerih globin prihaja ta glas?« se je plazil Martin pogled po tleh in padla je na tla, da ne bi videla.

 

 

»Pojdi, umrl bo brez tebe.«

»In odpuščanje, mati?« Razpokane ustnice so krvavele.

 

 

Marta se je zavedela. Omahnila je in se ovila drevesa. Ničesar se ni spomnila, le strašno spoznanje je živelo v duši. Zdelo se ji je, da se je pravkar tresla zemlja, da so padale zvezde z neba in je gorel ves svet s strašnim plamenom, s katerim je odhajala mati. »Pojdi, žejen je,« je sikala z vrha plamena.

Človeška bolest jo je vrnila življenju. Ko je planila skozi vrata, je sedelo dete v kuhinji. Naglo in bolno je drhtelo od mraza.

 

 

Ura smrti je odbila.