Dve ljubici (Ljubljanski zvon): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 59:
Med pivci zagledam prav lično opravljenega žandarja, čigar obraz se mi je zazdeval znan. Zraven njega je sedel meščan, ki mu je nazdravil po nemški: "Herr Omajc soll leben!" Žandar se zasmeje: "Pasja dlaka, kolikokrat sem vam že povedal, da jaz nisem Omajc, nego Omejc, svojega imena si ne dam pačiti!" Orožnika sem zdaj spoznal: bil je najstarejši prijatelj, ki sem ga imal v svojem življenju. Krščena sva bila pri istem kamenu v Mengšu. v šolo sva hodila hkratu in sedela več let v isti klopi, drug zraven drugega. Družila sva se i zunaj šole že v otročjih letih. Francelj Omejec se je pridno učil, bil je dečko vzornega vedeja, ali ne posebno dobre glave. Le z veliko težavo je zdelal glavno šolo v Ljubljani. Še huje ga je pestila gimnazija, zato ji je dal slovo in šel k nekemu trgovcu ali obrtniku. Odslej sva se videla jako poredkoma, zadnjikrat leta 1848. Dve leti pozneje so ga potrdili v vojake, ali je prestopil kmalu k žandarmeriji. Radi svojega izredno lepega ponašanja, radi redovitosti in vsestranske sposobnosti svoje je v službi brzo napredoval. Takrat, ko sva se našla v Kandiji, ni nosil več orožja. Prost vseh drugih poslov je delal samo v pisarnici.
To se ve, da sva se na vso moč prisrčno pozdravila, ko sem ga obgovoril: "Omejčev Francelj, ali ne poznaš več Drmovega Janeza?" Ker se nisva videla deset let, nabralo se je dovolj gradiva za pomenek. Razen vsakovrstnih drugih reči sem povedal prijatelju i to, da sem se seznanil spotoma s sestrično tiste Pangretove Maričke, ki je bila v Ljubljani milica ruskega carja Aleksandra I. Omejec se zakrohota: "Kaj, Pangretovo Maričko jo je imenovala proti tebi? Lani je Nilkarica tudi meni pravila o tej ljubezni, ali ljubica se je zvala Robercolova Katinka, ki je bila hči nekega ljubljanskega sedlarja. Pravo ime pa ji je Nilkarica. Kar je baba doživela sama, podtika zdaj drugim. S to ljubeznijo bi se rada pobahala, ali se pred ljudmi vendarle sramuje take slave. Nilkarico si je bil car Aleksander res izbral za svojo prijateljico. Baš meni se je namignilo od višje oblasti, da naj skušam poizvedeti zgodovino te ljubezni. Preiskava ni bila težka. Nilkarica je bila Aleksandrova perica, imela sta torej dovolj prilike, da se spoznata in zaljubita. Po odhodu iz Ljubljane ji je pošiljal car vsako leto po šeststo goldinarjev pokojnine. Po njegovi smrti jo je dve ali tri leta še dobivala, potem pa jo je car Nikolaj dal ustaviti, češ, Kranjica je prejela že dovolj nagrade za svoje zasluge. Pravijo, da je nje najstarejši sin močno podoben Aleksandru I. Nilkarica živi še zdaj v vednih spominih nekdanje sreče in časti. V carja Aleksandra je tako zatelebana in zamaknjena, da ne mara nobenega pogovora z ljudmi. Pri peči ždi in čepi sama zase in vzdihuje po blaženi preteklosti. Jezik se ji odklene samo takrat, kadar dobi priliko, da pripoveduje kaj o svojem carju ali pa o svojih otrocih. Ti starki se je na svetu zmerom dobro godilo. Najprej si je služila lepe denarce kot sloveča perica, prala je vsem ljubljanskim odličnjakom in bogatinom. Ko je zasnovala znanje s carjem, začel je padati nanjo zlati dež, ki je šel več mesecev: od njega je dobila, kar je poželela in še več. Lepa pokojnina ji je dohajala tudi kakih sedem let. Pri tako bogatih dekletih se radi oglašajo snubači. Carjevo milico je vzel postaven, imovit meščan - gostilničar Nilkar. Po vsem Dolenjskem se čuje en glas in slov, da ta ženska ni izkusila v vsem svojem življenju nobene bede in nobene resne skrbi. Ljudje ji pravijo sploh cesarica. Izvir in pomen te besede je jasen; jako čudno pa se mi zdi, da o njeni ljubezni z rajnim carjem dolenjski kmetje ničesar ne vedo. Ako sem jih vprašal, zakaj jo imenujejo cesarico, mi mnogi niso mogli ničesar povedati; drugi pa so dejali, da se je je prijelo to ime menda radi bogastva, ker je na denarjih cesarjeva podoba!"
Prijatelj Omejec me je v pogovoru tudi vprašal, s kakim namenom popotujem po Dolenjskem. Dejal sem mu, da nekoliko zato, da vidim našo dolenjsko krajino, še najbolj pa radi tega, da bi videl ženo tistega silnega oblastnika, ki mu pravijo "dolenjski Napoleon". On me debelo pogleda in v čudu vpraša: "Kaj, tako zelo te zanima ta babnica? Ti, Janez, varuj se! Če Napoleon zve, da postopaš za njegovo gospo, zmaši te v tesno kletko, iz katere ne prilezeš tako hitro. Ali za Boga svetega, kje pa si se seznanil s to žensko, ki ne hodi nič po svetu? Veš, pravzaprav te moram obžalovati, da si se zaveroval v tako staro krasotico. Prekoračila je že štirideseto leto, ti pa jih imaš komaj osemindvajset in bi si bogme lahko izbral kaj boljšega!"
Jaz sem se moral brez konca in kraja smejati Omejčevi misli, da sem zaljubljen tudi jaz v Primčevo Julko in da me je privedla v Novo mesto ljubezen do nje. Svojo zmoto je kmalu spoznal, vendar ni mogel razumeti, da popotuje pameten človek tako daleč zato, da bi videl nekdanjo ljubico pesnika Prešerna. Njega je poznal tudi on, ali seveda le po obrazu, pesniške vrednosti in velikosti mu ni mogel pojmiti, ker je bil premalo izobražen. Tudi se je spominjal, da ga je čul imenovati v Ljubljani "ta prismojeni doktor", v Kranju pa "doktor Figa". Sploh pa ni nikoli zapazil, da bi ga bili ljudje posebno častili in hvalili. Imel ga je za človeka, ki je bil napol izgubljen. Radi starega prijateljstva pa je dejal, da mi iz srca rad pomaga, da se nagledam te starikaste dame, ki se mi zdi tako preko mere imenitna. Jutri bo nedelja. Ona hodi k osmi maši. Čakal je bova na mostu, kajti Napoleonovi stanujejo v Kandiji.
Z Omejcem sva stala drugi dan na mostu že ob pol osmih. Črez kakih deset minust se prikaže zaželjena v društvu stare gospe. Že sem mogel videti obraz tiste slavne žene, katere lepota je vdahnila Prešernu toliko brezsmrtnih vrstic in nam podarila po njem sonetni venec, predragocen niz biserov, kateremu ne najdeš lahko tekmeca v vsej svetovni literaturi. Srce mi je začelo utripati silneje in silneje, izpreletavalo me je čudno čustvo, neka poetična pobožnost, da bi bil pokleknil kar tamo na mostu. Vprl sem vanjo oči in jo gledal tako pozorno in zamaknjeno kakor še nikoli nobenega človeka. Obrazek ji je bil bled in nežen, kar se le misliti more. Nje vedro čelo, mali nosek, mala preljubka usteca, velike, svetle, dobrodušne oči in tanke črtice v vsem obličju so me živo spominjale naše dične Josipine Turnogradske. Po moji sodbi ji je tako spodabljala, kakor da je njena starejša sestra. Gledal sem jo samo nekoliko trenutkov, in vendar se mi je začrtala podoba njena tako globoko v spomin, da bi mi je ne mogla izbrisati iz njega niti Matuzalemova leta. S tovarišico se je pomenkovala po nemški, ali je vpletala vmes tudi slovenske besede, prav po ljubljanski.
Ko sta odšli z vidika, mi je jel prijatelj razkazovati drobno dolenjsko "metropolo". Sedanje Novo mesto se razlikuje mimo nekdanjega domalega tako kakor kak ponosen grad mimo pohlevne kmetiške hiše. Celo tista ulica, ki so ji dejali "železnica", kaže le še tuintam kak sled nekdanje bornosti.
Ali meni takrat ni bilo za Novo mesto, Primčevo Julijo sem hotel še enkrat videti. v ponedeljek zjutraj sem je šel čakat na most že ob sedmih. Omejec mi je bil povedal, da hodi take dni često z deklo na trg ali v kako prodajalnico. Črez dobre pol ure jo zagledam. Ko odide mimo mene, stopam polagoma za njo. Na trgu je čepelo več žensk, ki so prodajale kuretino, zelenjad in druge kuhinjske potrebe. Pri eni se ustavita gospa Julija in nje služabnica, da bi kupili jajec in neke druge malenkosti. Zdaj se domislita, da nimata drobiža. Gospa veli dekli: "Ti, Metka, pojdi menjat ta denar v kako štacuno ali pa k mesarju!" Jaz, ki sem stal z njima, se oglasim: "Ne bo treba nikamor hoditi, jaz imam dovolj drobiža. Prosim, za koliko ga želite?" - "O, lepa hvala, gospod, samo za en goldinar, če so tako dobri." Ko ji odštejem drobiž, mi se prijazno zasmehlja in veli s tankim, simpatičnim glaskom: "Bog lonaj, gospod! Oni so menda popotnik. Tukaj je malo sveta, pa se vsi poznamo, njih pa še nisem nikoli videla!" Jaz sem ji odgovoril: "Milostiva gospa, vi ste uganili. Jaz popotujem, da bi videl dolenjsko stran in njene imenitnosti, ki so mi bile znane dozdaj samo iz bukev." Gospa se nalahko prikloni in veli: "Pa srečno rajžo! Še enkrat hvala za drobiž!"
To rekši krene v bližnjo prodajalnico, jaz pa sem ogledoval še nekaj časa trg, potem pa zavil nazaj v predmestno Kandijo. Ostal sem tamo še dva dni. Popoldne sva se z Omejcem izprehajala, kolikor je utegnil, po obedu pa sva sedela pri poliču, pušila in si pripovedovala svoje zgode in nezgode.
Primčeve Julije nisem več videl, ali sem skrbno povpraševal i prijatelja i druge goste, kako da živi, kaj se čuje o njej, kaj o njenem oblastnem soprogu. V gostilnici so imeli deklo, ki je služila nekdaj pri Napoleonovih. Zvedel sem o Juliji marsikaj, ali nič slabega. Že to je bila zanjo dobro izprićevalo, da se je o njej kaj malo govorilo. Kakor je puščala ona druge na miru, puščali so drugi tudi njo. Iz vsej poročil, ki so mi došla o njej, sem povzel in spoznal, da je gospa Julija vzorna soproga, brižna gospodinja, svojim otrokom pa preljubezniva in prava krščanska mati. Vzgajala jih je pametno za praktično življenje, ne pretrdo pa tudi ne premehko. Radi moža je morala sprejemati vizite, pohajati javne veselice in razna društva, ali najbolj je bila vesela, če je mogla ostati doma pri svoji družini. Knjige je čitala prav rada, kadar je utegnila, sosebno zvečer in pri postelji bolnega deteta. Izmed vseh pisateljev se ji je priljubil najbolj Schiller, smatrala ga je za najplemenitejšega apostola pravega humanizma. Goethe se ji je zdel premalo idealen, živahen, često pa tudi pust in nezanimiv. Juliji so se gnusile vse knjige, ki popisujejo na dolgo in široko grešno ljubezen med zakonskimi in samskimi ljudmi. Zato je strogo obsojala Goethejeve "Werthers Leiden" in "Wahlverwandtschaften". Sicer se je pa ta gospa vestno držala načela, da se radi čitanja zabavnih knjih ne smejo nikdar zanemarjati dolžnosti. V hiši Napoleonovi je vladala najlepša sloga in v vseh rečeh najlepši red zato, ker je znala gospa Julija gopodinjiti in se vesti kakor zapoveda Bog in zdrava človeška pamet. Nje bivša dekla je ni mogla prehvaliti. S posli je občevala tako prijazno kakor s svojo rodovino. Razen pogojene plače je dajala služabnicam svojo nekoliko ponošeno, ali še prav trdno obleko, ki jim je jako dobro zalegla. Sploh je bila ta gospa dobrih rok proti vsakemu revežu, od nje ni šel nobeden brez znatnega daru, včasi je stisnila kakemu siromaku kar celo dvajsetico v roko. To deklo sem tudi vprašal, na katerem jeziku je najrajši govorila njena gospa. Dejala je: "S svojim gospodom se je menila največ po nemški, z otroki pa po kranjski, ali pa po nemški. Molili pa smo vselej samo po kranjski."
Z uspehom svojega pote sem mogel biti zadovoljen. Spoznal sem ne le Prešernovo Julijo, ampak tudi slovensko prijateljico ruskega carja Aleksandra I. Po nravni vrednosti se razlikujeta kakor noč in dan, ali nepristranska romantika postavlja obe v isto vrsto znamenitih žensk, ki so zaslužile po svoji lepoti, da se jih rojaki spominjajo. Mnogobrojni naši kritiki pa presojajo njih doživljaje poleg splošne človeške navade: včasi s pohvalo in sočutjem, največkrat pa z glasno grajo, zabavljivim smehom in strupenimi klevetami.
Novomeško župnijo je upravljal ob času mojega potovanja prošt Arko, ki je bil nekak slovenski Abraham a santa Clara. Pridigoval je tako zanimivo, da so ga hodili poslušat ne le prostaki, ampak tudi gospoda in celo brezverci. V politiki se je držal nauka, da treba z volkovi tuliti. Med Slovenci je bil Slovenec, med nemškutarji nemškutar. Z rodoljubi je govoril samo po slovenski, z odpadniki samo po nemški. S tem pravilom je dosegel, da ni imel nobenega sovražnika. Našemu pesniku Prešernu je bil velik prijatelj. Poezij njegovih ni mogel prehvaliti. Še večji prijatelj pa je bil našemu sovražniku, dolenjskemu Napoleonu. zagovarjal in odobraval je vse, karkoli je storil, zasnoval ali namerjal ta prvak vseh dolenjskih birokratov in oblastnikov. V njegovi hiši je bil kakor doma. Vabili so ga neprenehoma na obede in južine. Kadar je prišel, obveselila se ga je vsa rodovina. Vzrok je bil, ker je znal prošt Arko kratkočasiti in udobrovoljiti vsako društvo s svojimi slanimi šalami in duhovitimi pripovedkami. Ob takih prilikah je tekla beseda dostikrat tudi o pesniku Prešernu. Ko sem se preselil jaz za stalno na Dolenjsko (l. 1867), ni gospa Julija več živela. Sprijaznil pa sem se kmalu z uglednim uradnikom, ki je občeval mnogo s proštom Arkom. Moj prijatelj je zvedel od njega vse, kar se je govorilo o Prešernu v hiši Napoleonovi. Gospa je dobro poznala njegove poezije. Česar ni razumela, pojasnil ji je Arko. Nekatere pesmi se je naučila na pamet. Kakor mnogim drugim Ljubljančankam je ugaja tud njej najbolj "Nebeška procesija". Gospa je često pravila, kako se je v mladosti šalila na veselicah z mladimi gospodi in tudi s pesnikom Prešernom, kake resne zaveze pa da ni imela nikoli z nobenim. Od konca jo je hudo jezilo, da v svojih ljubavnih pesmih Prešeren ni premolačal njenega imena. Sčasoma se je potolažila in mu odpustila. Prošt Arko je mislil, da jo je ta njegov greh celo veselil. Gospa je pesnika tudi branila. Dejala je: "Ubogega Prešerna razglašajo zdaj za strašnega pijanca. Jaz sem ga poznala precej dolgo, ali nisem nikoli slišala, da je pijanec. Taki ljudje delajo velike škandale, ki se kmalu razvedo po mestu. Prešernu pa se ni očitala nikdar nobena podlost. To smo vsi vedeli, da je velik lahkoživec in poreden tiček, ali mladini se to ne sme preveč zameriti. Drugače pa je slovel Prešeren da je on najboljši jurist in koncipijent v vsej Ljubljani." Tudi pesnikovemu stričniko Jožefu se je za malo zdelo, da premlevajo nekateri ljudje s takim veseljem Francetovo pijančevanje. Dejal mi je večkrat, da treba to grajo sprejeti vselej "cum grano salis". Vino je res ljubil, ali saj ga ljubimo skoro vsi dedci in tudi marsikatera babnica. Skoro vsak se je tudi že včasi upijanil. Francetu se je to rado pripetilo, ako je zašel v društvo vinskih bratcev. Kadar pa ga je pil sam zase, ni se upijanil nikoli do nezavednosti. Sploh sem ga videl jaz prav malokdaj hudo pijanega. Ako je trebalo opraviti kako nujno delo, pa je znal moj sorodnik svojo žejo tudi brzdati. Dokler ni posla dogotovil, mu kupica še na misel ni prišla. V Ljubljani preseda več nega sto mladih in starih gospodov cele večere pri pijači. Vsak ga popije toliko, mnogi pa še veliko več, nego je pesnik, in vendar jim nihče ne očita, da so "strašni pijanci". Vzrok je to, ker ti gospodki niso nič slavni in imenitni. Da je živel in umrl moj stričnik brez slave, živ krst bi ga ne pital s pijancem. Ali človeška priroda je tako podla, da brezsmrtnega imena ne more pustiti na miru. Po življenju slavnega moža začne brskati sto ostrih krempeljcev. Ker smo vsi ljudje grešniki, nabere se kmalu kupček blata, s katerem se onesnaži njegov spomin, obenem pa tudi spoštovanje in ljubezen do njega. To gnusno klevetanje izvira menda iz zavisti, češ, ker nisem sloveč tudi jaz, naj ne bodo niti drugi!
V Novem mestu sem se seznanil z možem, ki je gospo Julijo morda najbolje poznal, s patrom L., njenim izpovednikom. Tudi on ji ni mogel prehvaliti značaja. Dejal je: "To ženo so vsi blagrovali, ker je imela vsega dovolj. Jaz pa vem, da je prebila i ona dosti sitnosti na tem svetu in marsikatera bridkost se je zaperila v njeno življenje. Ali ž božjo pomočjo se jeje vselej kmalu iznebila, ker jo dičila vsa tri svojstva, ki so glavni pogoj za srečen zakon: znala je potrpeti, znala je odpustiti in znala je molčati." Ta pater mi je tudi pravil, da mu se je izpovedovala vedno po slovenski. Zadnje tedne pred smrtjo ni govorila z nobenim človekom drugače nego po slovenski. Na svojem materinskem jeziku se je poslovila tudi z možem in otroki.
(Tole samo prva stran, pretipkaj še ostale. --[[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] 14:15, 5. julij 2010 (UTC))
| |||