Plebanus Joannes: razlika med redakcijama

dodanih 68 zlogov ,  pred 10 leti
pismo. Vikar je razgrnil list in zacepetal
vdano:
 
»Suspensatus a divinis, a beneficio!«
 
»Dokler ne boš pokoren in ne prideš v Čedad,
»Dokler ne boš pokoren in ne prideš v Čedad,« je tolmačil tajnik . . .
 
* * *
<center>* * *</center>
 
Vikar Janez je slišal vso noč šum na trgu,
ropotanje voz, nekakšno nalaganje blaga, nemirne
Tolmina. Mimogrede je stopil k cerkvi svetega
Urha in je našel vrata zaprta. Kako je to z Matevžkom,
je pomislil; zaspal je jutro,. Odkdaj se
je polenil? Vikar je pomolil pred cerkvenimi vrati
in ko je molil, mu je hotela vzrasti jeza:
 
»Glej, če je to pravica! Kaj si neki storil takega,
da ti je poslal suspensionem! Si li slabši
v obraz? Ali ga ni zaslužil? In če ga ni,
in če je pravica, zakaj nisi poslal še njemu, gospod
de Caballis, ali pa ti, gospod Falcidius, .,"nožar",
popkar čedajski!«
Še bolj bridko mu je bilo, ko mu je šinila misel
skozi glavo, da je naddijakon dodal kazni še posebno
povelje, naj cerkev v fari ostane zaprta, in
si Matevžek ni upal priti zvonit,.
S silo je udušil vikar odpor v sebi in je molil:
 
»Naj bo, moj Gospod! Za pokoro, za zveličanje
ubogih duš, za srečo sirote Katrice in galjota
čudi, da se ne pregane naprej drobna stvar na
cesti.
 
»Kako smo majhni,« je čuvstvoval. »Nič nismo,
a tako redkokdaj to vemo. Mi smo v svetu in ne
in me ne bo. Hodil je moji oče in ga ni, njegov oče
in ga ni, njegov ded in praded in jih ni.«
Videl je skale vsajene kakor v vek, sive "in
strašne stene in je vneto občutil življenje ceste
in vseh potnih sto, dvesto let nazaj: hodil je oče
njihov sin in vnuk? Šli so! Skale pa stoje, cesta
stoji, voda v bregeh stoji, še trgi žive iz rodu v
rod, še korita za živino ob cesti od očeta v sine . ,. .
Prešel je mimo senika, ki mu je bil znan. Obešenega
človeka so bili nekdaj našli v njem in odtedaj
da je mož na svetu in da je možu na svetu žena.
Vikar je jezno in krčevito stresel z glavo in zamrmral:
 
»Še mi je hudič v krvi! Nisem okusil, zato
trpim!«
Pešal je. Prešel je bil mimo strgane hiše in
je sedel na hlod ob cesti in je gledal po polju na
zapadno stran. Tam je stalo' sirkovo polje. Mlad
mož je lomil zrele stroke. Mlada žena z dvignjenim
predpasnikom je stala zraven, možu naproti,.
Mož je polagal strok za strokom v njeno krilo.
Slika je prevzela vikarja in je pazil slednjo njiju
hlod in šel dalje. In ko je šel mimo onih dveh, se je
hotel šiloma obrniti v stran in ni mogel; videl je,
da je moški v zadregi. Žena pa je pozdravila veselo,.
Odzdravil je resno. V hitri hoji je našel
ravnovesje v svoji duši in je mogel mirneje domisliti:
 
»To je zdravje, to je mladost; pa mož in žena
sta si,. In če si nista, ljubi Bog, saj je pisal celo moj
dobri padrone, da ne grešijo z namenom žaliti
Boga. On jima bo sodil, ne jaz! Nista obljubila devištva!
Otroci in svetniki, pa ne tolminski vikar, kjer mu
matere pred nosom dojijo in grabiče v senožetih
za grmom bolhe love,.«
Žalost in robata trpkost mu je polnila dušo;
ne da bi bil popolnoma jasno doumel, kaj prosi,
in pred ostudnim bi se stresal v temi. Tedaj bi
molčal zlodej v meni z mesenostjo in telesom babjim,
ki ne vtone v mraku.« .
 
Bližina mesta ga je vzdramila. Glas zvonov
je tolkel na zapadu iz razžarjenih stolpov, ki so
gnusnognojen človek z vdrtimi očmi in sršečo
brado in je vzkliknil:
 
»Duhovnik božji, pomagaj!«
 
»Ne morem,« je odvrnil vikar.
Onemu se je spačilo lice in je dvignil roko:
 
»Nočeš! Bojiš se, približati se mi. Pa saj ji
ne uideš, ne uideš, ne uideš.«
 
»Mortalega grande,« je pomislil vikar, vzdignil
roko in blagoslovil onega . . .
Pol ure pozneje se je zglasil pri naddijakonu,.
Ko je šel po Čedadu, je bil domislil: ScdiliSodili mi bodo,
kakor Kristusu slovesno. Vseeno je, ali se zglasim
nocoj. Preden se zbero naddijakon, Falcidij, cancelarius
in še trije drugi in preden doženejo, kako
me bodo izpraševali, vse po predpisih, vse po postavi
jure Placiti, . . . Cepoliji v suknji . . . O, Ti moj
Bog! Pa je morda le boljše, če vstopim takoj, in
bom vstopil, Bog mi pomagaj, in prikrajšaj poravnavo.
usta in nos zavezana v nekako kislo zaudarjajočo
ruto.
 
»Joannes, plebanus Tulmini, suspensus,« se je,
predstavil vikar in oni je prikimal in šel.
 
»Joannes, plebanus Tulmini?« je vprašal nenadoma
od nekod vikarju znan glas in vikar je
ev obraz pravtako ovit v ruto, kakor je videl
vikar prej klerika.
 
»Kuge se boje,« je pomislil, »sem radoveden,
kako me bo zasliševal.« Poklonil se je proti oknu
in stopil naprej,.
 
»Stoj, kjer si,« je rekel oni za oknom. Vikar
je obstal. Falcidij: je začel izpraševati, vikar je
odgovarjal. Vse se mu je zdelo čudno smešno, da
se mu ni niti ljubilo odgovarjati spodobno, slovesno.
krivdo in opravičenost strogosti. Vikar je
molče poslušal. Oni je dogovoril in rekel kratko:
 
»Pojdi!«
Sedaj se je vikar zavedel odločneje važnosti
trenutka in je vprašal:
 
»Prečastiti, ali sem odvezan?«
 
»Nisi!« je vzkliknil kanonik.
Vikarja je streslo in je vprašal hripavo, odločno
in uporno:
 
»Kako to?«
 
»Odvežemo te, ko boš pokoren in ponižen,«
je odvrnil sodnik.
 
»Prečastiti,« je tedaj vzrastel vikar. »To ni
po postavi! Odstavili ste me brez trikratnega
opomina, pa tudi ne vem še dobro, kaj sem kriv.
Lagal je Josephus. Non sum levišlevis notae! Pritožim
se!«
 
»Glej, kako si ponižen!« je odvrnil skoro
zlobno Falcidij. »Reum Te clamavi et non actor^actorem!«
Vikarju je postalo tesno: Ne bo me odvezali.
m!«
Vikarju je postalo tesno: Ne bo me odvezali
Krivičen je, še želel bi, da bi bil zares grešil; a kaj
naj storim? Ali smem oditi tako? Ali naj se vrnem
kdo obhajal, kdo tolažil? Moj Bog, morda je tudi
na Tolminskem že kuga! Brez mene mrjejo in me
kolnejo, kakor prej oni revež na slami . . .
 
»Prečastiti,« je začel govoriti. »Če bi hotel,
lepo bi dokazal, da sem pokoren in da sem zvest.
pozvali pod kaznijo suspensionis. Zdaj pa sem bil
zmeden. Nisem pričakoval, da me boste na ta
način sodili . . . «
 
»In kako naj te sodimo, kako?« je vprašal
Falcidij naglo in živahno.
 
»Pred zborom,« je odvrnil vikar.
 
»Vso moč imam,« je odvrnil Falcidij, »pri razmerah,
ki so, in v stiskah. Ne zahtevaj zbora! Vrnil
bi se neodvezan,.«
 
»Gospod,« je tedaj dejal odkritosrčno vikar,
»ponižen sem in poslušen. Prosim pomiloščenja!«
 
»Brez kazni, misliš?«
 
»Takoj, a ne brez kazni,« je zopet vzrastel
mož v vikarju; »ne zaradi beneficija, zaradi duš,
Kanonik je nekaj hipov molčal, nato je rekel
slovesno:
 
»Absolvo te suspensionis a divinis,.«
 
»Hvala,« je jeknil vikar in se obrnil, da bi šel.
 
»Čakaj,« je zaklical kanonik. Vikar je obstal.
»Telesno dobro ti vrnemo, ko boš zaslužil.
Jožefu v Volčah in ga prosiš odpuščanja. Ali si
pokoren?«
 
»Sem,« je odvrnil vikar in pristavil v duhu:
»Za pokoro, za zveličanje in srečo nesrečne Katrice
in galjota mojega Petra.«
 
»Potem ti še zaukažemo,« je dodal kanonik,
»da vplačaš sto lir v blagajno cerkve S. M. D. v
danes.«
Vikar se je zmedel in je rekel negotovo:
 
»Takoj ne morem, prečastni.«
Oni je prikimal in dostavil vljudno:
 
»Verujem! Kolikor pa moreš, položi v pušico
pri vratih za uboge žrtve strašne bolezni.«
 
»Bom,« je odvrnil vikar.
 
»S tem ti vračamo še beneficij,« je zaključil
Falcidij in potegnil križ za blagoslov. Vikar je pokleknil
na eno koleno. Vstal je in šel. Pred vrati
je segel po denar in polagal liro za liro v pušico
in je štel: za napuh, za lakomnost, za nečistost . . ,.
Ko je doštel, je štel še enkrat: za ponižnost, za
skromnost in usmiljenost, za mir dušni pred nesramnostjo
. . . Držal je zadnjo liro in jo ogledoval;
nato jo je potisnil za drugimi:
 
»Za siroto Katarino!« . . ,.
* * *
Prenočil je na stopnicah neke cerkve kakor
1.470

urejanj