Naprej v preteklost: Razlika med redakcijama

V študijski sobi na gradu Bogenšperk je vladalo vzdušje zbranosti in tiši¬netišine. Janez Vajkard Valvasor je sedel za svojo čudovito izrezljano pisalno mizo, obdan z zvez-domerizvezdomeri, globusi, zemljevidi, bakrorezi, enciklope¬dijamienciklopedijami in slovarji. V desnici je držal gosje pero, ki ga je pomakal v črnilo in z njim pisal po pergamentni lis¬tinilistini. V kaminu je veselo pokljal ogenj, sladko je dišalo po brezovini. Vse stene so bile - do visokega, s štukaturami ok¬rašenegaokrašenega stropa - obložene s knjižnimi omarami. Janez Vaj¬kardVajkard je za trenutek prenehal pisati in se zamislil; poravnal si je čipke na manšeti svoje srajce, ki jo je imel oblečeno pod baržunastim suknjičem, zmajal z glavo in se nasmehnil. Še v sanjah si ni mogel predstavljati, kako živahno bo v njegovem gradu v pri¬hodnjihprihodnjih nekaj minutah. Valvasorjeva gospodinja Johanna Schon-lebenSchonleben, malce sključena od starosti in dvomov, ki so jo obhajali, je potihoma odprla težka vrata in vstopila v knjižnico.<br />

»Gospod,« je rekla z zasoplim in tresočim glasom, »gospod, vi-delavidela sem jih!«<br />

»Čarovnice! Coprnike! Štrige in škopnike! Hudičeve stvore! Iz las se jim kadi, oči jim s peklenskim ognjem gorijo, na pol nagi so, v velikanskem letečem gnezdu so prišli z neba, okrog gnezda so is¬kreiskre švigale in po žveplu je smrdelo! Tik pred gradom so pristali!« Križala se je tako divje, da bi si skoraj izpahnila ramo, stekla je k Valvasorjevi mizi in se skrila za naslonjalo njegovega stola.<br />

»Ampak plemeniti gospod,« je skušala Johanna prekiniti baro¬nabarona, ki se ni pustil motiti.<br />

»Pa ga imate kar nekaj v kosteh. Upam, da se vam ne bo pre¬selilpreselil tudi v glavo.«<br />

Oskrbnica ni več zdržala, ampak je zakričala, da je baron kar poskočil: »Vaša gnada! Spet so tu. Šccc, golazen peklenska!« Pri-čelaPričela je zamahovati proti otrokom, se križati, mrmrati zarotitvene obrazce. Valvasor se je zasukal...<br />

»Omika je orožje proti praznoverju, gospa ... gospa ... gospa ... gospe ... gospej...« Oči so mu skoraj popadale iz jamic: »Tristo ko-smatihkosmatih belcebubov! Česen, gospa Johanna, kje je česen? To so vampirji, teciva po česen!« Zgrabil je oskrbnico za zapestje in skozi zadnja vrata sta zdrvela iz študijske sobe.<br />

Grad Bogenšperk je bil poln presenečenj: na temačnih hodnikih, osvetljenih z gorečimi baklami in trskami, so otroci videli sta¬rostaro orožje, glasbila, podobe Valvasorjevih prednikov, najrazličnejše znanstvene pripomočke, redke starine, zbirko starih novcev, zemljevide ... V polmraku so iskali izhod in zdelo se jim je, da je grad zaklet, da so že večkrat prehodili ista obokana stebrišča in hladna kamnita stopnišča. Nikjer ni bilo nikogar, zdelo se jim je, da bodo slej ali prej srečali kakšne zoprne, od nespečnosti tečne duhove, tako da jim je postajalo tesno pri duši.<br />

»Ufa,« je čveknil Andrej, »tole me spominja na film, ki se je do-gajaldogajal na gradu grofa Drakule.«<br />

Svuuust! je nekaj razparalo zrak tik nad njihovimi glavami, da so se jim lasje postavili pokonci. Miha je v zadnjem trenutku z dla¬njodlanjo pokril Mojčina usta, kajti že je hotela zakričati. Nobenega dvoma ni bilo, da bi zakričala odlično, super odlično, tako močno, da bi nadnje priklicala še one duhove, ki jih nespečnost ni mučila.<br />

Vsi trije so se stisnili k steni in počepnili. »Sova!« je zašepetal Miha, a Mojca se ga je še lep čas miže oklepala. Andrej si je od-dahniloddahnil tako globoko, da je iz njegovega grla zašuštelo kot iz pregretega čajnika.<br />

»Kaj se začne s sova¬misovami?« je mrko vprašal Miha.<br />

»Strašenje. Uroki. Na¬padNapad pobesnelih duhov. Povampirjenje,« je tokrat s čudno zbranostjo v glasu - naštevala Mojca.<br />

Mojca mu ni utegnila odgovoriti, kajti skozi grajske line je potegnil veter in plameni bakel so bolestno zatrepetali. Sen¬ceSence, ki so jih plameni me¬talimetali v temačne grajske kote, so začele dobivati podobe zločestih pošasti. Tokrat se Mihu ni posrečilo zatisniti Mojčinih ust; deklica je s krikom planila po hodniku in potem navzdol po stop¬niščustopnišču, njena prijatelja sta ji bila v tre¬nutkutrenutku tik za petami...<br />

Nenadoma, kot bi jih nekdo nalašč postavil prednje, so zagledali velika grajska vrata. Bila so okovana, ob stra¬nehstraneh so visele težke verige in mehani¬zemmehanizem za spuščanje dvižnega mostu. Andrej je bil pri vratih prvi, a kljuka je bila tako visoko, da je moral počakati na Miho: cepetal je in ponavljal nekakšno zakletev, naj ne bodo zaklenjena. Ko je Miha s težavo pritisnil na kljuko, so vrata v tečajih presunljivo zacvilila in se ... vdala. Bili so prosti! Drug za drugim so planili po mostičku, ki je bil spuščen nad s temnorjavo mlakužasto vodo napolnjenim grajskim jarkom.<br /> »Omika, omika, omika,« je prepeval Andrej in poplesaval kot

»Ježeš!« je čivknil Andrej.<br /> Njegov ježeš je bil namenjen skupini mrkih, bradatih, brka¬tihbrkatih in lasatih ljudi, ki so stali pred njimi. Bili so oboroženi s sekirami, kosami, debelimi koli, vilami. So-dečSodeč po spačenih obrazih, so si od srca želeli, da bi otroke malce popikali in popokali.<br />

Mrkogledi kmetuh, ki je bil ( no vodja skupine), je stopil za korak naprej. Bil je oblečen v uma¬zanoumazano platneno obleko in smrdeč kožnat suknjič. »Prav so imeli gospod župnik,« je zaškripal z zobmi, »to so peklenščki! Pravi satanovi odposlanci so! Zato so tu, ker se je oni učenjakarski Valvasor tako dolgo igral svojo črno magijo in bogokletne preizkuse delal!«<br />

Ostali kmetje so se začeli počasi približevati otrokom in v zboru, kot krdelo lačnih volkov, godrnjati o tem, da so se stvari, ki jih počne baron, mora¬lemorale spriditi in prinesti zlo v to nesrečno de¬želodeželo in da je to huje od Turkov in besnih Ogrov.<br />