Naprej v preteklost: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 130:
==To vojno boste zgubili!==
Nikoli ne bom pozabila, kako hudo je, če se človek sooči z omiko,« je dejala Mojca, ko so varni sedeli v časovnem stroju. »In nikoli ne bom pozabila,« je čebljala naprej in z občudovanjem
»Ker so bili bistroumni,« je rekla Mojca. »Prav so imeli.
Andrej jo je pocukal za lase: »Veš kaj, tarnala coprnica!«<br />
Miha je modro molčal in gledal na digitalni časomer. »Tišina, ne motita me! Če ne bom pravočasno ustavil stroja, se bomo znašli v prihodnjem stoletju!«<br />
Vrstica 137:
»Prihodnjem od našega. V enaindvajsetem. Ti, Andrej, morda bi hotel zvedeti, ali boš svetovni prvak ali kakšen propadel maratonec?«<br />
»Fej, nočem se postarati! Ustavi zadevo!« je Mojca kategorično končala pogovor.<br />
Ko je Miha ustavil stroj, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Za okni niso videli ničesar, prav ničesar! Videli so mrzlo temo, kot bi se znašli v vesolju. Nekaj časa so bili tako tiho, da se je slišalo njihovo dihanje. Potem so se jim oči privadile na temo in spoznali so, da vendarle so v nekem prostoru, mračnem, zanikrnem in
»Khm,« seje odkašljal Andrej. »Pogledamo?«<br />
»Kaj piše na zaslonu?« je vprašala Mojca.<br />
Ozrli so se: izpis na digitalni uri se je ustavil na letnici 1943.<br />
»To je pa blizu,« je komentirala Mojca, »le deset let pred rojstvom mojega očka. Zanima me, kakšna je bila takrat Ljubljana.«<br />
Mihu in Andreju je bilo jasno: če Mojco neka stvar zanima, jo je treba raziskati. Odprla sta kabino in z rokami, stegnjenimi pred seboj, so otroci odtavali v temo. Dotaknili so se stene, bila je vlažna in groba. Polzeli so ob njej do težkih
Žal ni bil muzej, kot so otroci spoznali hip zatem. Vsi trije so se znašli z obrazi na tleh, na njihovih hrbtih so čepeli vojaki v rjavih uniformah in visokih škornjih in jim zvijali roke. Otroci so takoj uganili: bili so nemški
»Gremo, banditi mali,« je skozi zobe izcedil vodja straže. »Gremo, naš
Stražarji so hkrati trčili s petami škornjev in iztegnili roke. Zakričali so nekaj, kar je bilo slišati
kot: »Daj liter.« Hip zatem so
»Od kod ste prišli?« je
Miha je pogoltnil cmok in rekel: »Iz prihodnosti.«<br />
Vojaki so planili v še bolj
»A tako, barabini! Tamle v kleti je vaša prihodnost. Ja, ja, si jo bomo potem skupaj ogledali! Še prej si oglejmo razpoloženje našega vodje!«<br />
Stražarji so znova trčili s petami, kot bi stopili v začetni položaj pred vajo za dunajski valček, dvignili roke in zahtevali nov liter. Potem so s cevmi hitrostrelk pobezali otroke pod rebri in jih
»Tišina,« jim je preteče rekel vodja. »Naš vrhovnik vadi za nastop!«<br />
Tedaj je mož, ki je prej mimo sedel za mizo, nenadoma skočil
''»Slavni imperator, veliki diktator, strašen kombinator, rešenik sveta ča - ča - ča! Hrustal bom Slovane in Američane, črnce, banane, vse, kar migota ča - ča - ča! Vodil bom državo in pijuckal kavo, štrikal za zabavo, svetil bom z neba dol - na - tla!«''
»Kriza,« je vzdihnil Andrej, »saj to je Hitler!«<br /> Možic s krtačko pod nosom pa se je že pridrsal do njih: »No, podmladek nemškega imperija, kje imate hitlerjugend uniformice, a, buci, buci, buc?« S svojimi
»Kaj se pa temu frizerju meša?« je Andrej zašepetal Mojci na uho.<br />
»Tiho, mule,« mu je materinsko
»Ja,« je rekel Andrej, »samo tega ne vem, kaj on počne tukaj!«<br />
»Joj, tebe bo zgodlarca res vesela! Prišel je to deželo spet napravit nemško!«<br />
Zgodilo se je nekaj, česar niso pričakovali ne otroci ne stražarji ne veliki vodja. Andrej je stopil korak
Hitler, ki je zavzeto
»Hotel sem reči, gospod diktator.«<br />
»KAAAAAAAJ!?« »Vi boste zgubili to vojno!« mu je zabrusil Andrej.<br />
Prisotnim so lasje vstali pokonci.<br />
»Si znorel?« je potihoma vprašal Miha. »Bi rad, da nas pobije kot muhe?«<br />
»Figo bo pobil,« je rekel Andrej. »Če bi nas pobil, se ne bi
Možic pred njimi je od togote zaripnil v obraz: »Pa kdo ste sploh vi... vi... gliste zagamane?« je zajecljal s takim besom, daje okrog sebe škropil slino kot pokvarjena fontana.<br />
Andrej je bil še vedno prepričan, da jim ničesar ne more: »Trije Slovenčki. Prišli smo tole deželo spet napravit slovensko!«<br />
Vrstica 178:
Andrej je nenadoma trčil s stopali, dvignil roko, se ozrl na stopnišče in zakričal: »Vdamo se, veliki vodja! Heil Hitler!«<br />
Klasična finta je uspela: stražar se je zasukal, trčil s škornji in zahteval: »Daj liter!«<br />
Pššc! Vrata časovnega stroja so se zaprla za otroki. Ko se je
==Vida iz Šentvida==
|