Naprej v preteklost: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 130:
 
==To vojno boste zgubili!==
Nikoli ne bom pozabila, kako hudo je, če se človek sooči z omiko,« je dejala Mojca, ko so varni sedeli v časovnem stroju. »In nikoli ne bom pozabila,« je čebljala naprej in z občudovanjem gle¬dalagledala Miho, »kako hitro si našel podzemni hodnik.«<br /> »Kaj češ, nos imam za take reči,« se je pohvalil Miha.<br /> »Ha,« je pokomentiral Andrej, »kumara ti ne bi dosti pomagala. Kakorkoli že obračaš to stvar, rešila nas je omika. Pametni berejo!« je pohvalil svojega prijatelja. » Le nekaj mi ni jasno,« je nadaljeval, »ni mi jasno, kako je mogoče, da so tudi tako bistroumni ljudje, kot je bil Valvasor, verjeli v vampirje?«<br />
»Ker so bili bistroumni,« je rekla Mojca. »Prav so imeli. Vam¬pirjiVampirji še danes tavajo naokrog. Ti bi bil zagotovo njihov vodja. Vapirček Hitlerček!«<br />
Andrej jo je pocukal za lase: »Veš kaj, tarnala coprnica!«<br />
Miha je modro molčal in gledal na digitalni časomer. »Tišina, ne motita me! Če ne bom pravočasno ustavil stroja, se bomo znašli v prihodnjem stoletju!«<br />
Vrstica 137:
»Prihodnjem od našega. V enaindvajsetem. Ti, Andrej, morda bi hotel zvedeti, ali boš svetovni prvak ali kakšen propadel maratonec?«<br />
»Fej, nočem se postarati! Ustavi zadevo!« je Mojca kategorično končala pogovor.<br />
Ko je Miha ustavil stroj, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Za okni niso videli ničesar, prav ničesar! Videli so mrzlo temo, kot bi se znašli v vesolju. Nekaj časa so bili tako tiho, da se je slišalo njihovo dihanje. Potem so se jim oči privadile na temo in spoznali so, da vendarle so v nekem prostoru, mračnem, zanikrnem in od-ljudnemodljudnem.<br />
»Khm,« seje odkašljal Andrej. »Pogledamo?«<br />
»Kaj piše na zaslonu?« je vprašala Mojca.<br />
Ozrli so se: izpis na digitalni uri se je ustavil na letnici 1943.<br />
»To je pa blizu,« je komentirala Mojca, »le deset let pred rojstvom mojega očka. Zanima me, kakšna je bila takrat Ljubljana.«<br />
Mihu in Andreju je bilo jasno: če Mojco neka stvar zanima, jo je treba raziskati. Odprla sta kabino in z rokami, stegnjenimi pred seboj, so otroci odtavali v temo. Dotaknili so se stene, bila je vlažna in groba. Polzeli so ob njej do težkih že¬leznihželeznih vrat. Ko so jih od-pahniliodpahnili, so pred seboj za¬gledalizagledali stopnišče, ki je vodilo navzgor. Očitno so se znašli v kleti neke velike, nič kaj prijazne stavbe. V gosjem redu so se tiho odplazili po stopnicah: Miha, za njim Mojca, za njo Andrej. Na vrhu stopnišča so jih pričakala še ena vrata. Odprli so tudi ta in se znašli v velikanskem preddverju. Bilo je tako prostorno, okrašeno s tako gigantskimi marmornatimi stebri, da so se počutili majhni kot mravlje. Med stebri so visele ogromne zastave. Bile so rdeče, z ogromnimi črnimi kljukastimi križi v sredini.<br /> »To je muzej,« je šepnil Andrej.<br />
Žal ni bil muzej, kot so otroci spoznali hip zatem. Vsi trije so se znašli z obrazi na tleh, na njihovih hrbtih so čepeli vojaki v rjavih uniformah in visokih škornjih in jim zvijali roke. Otroci so takoj uganili: bili so nemški stra¬žarjistražarji. Ko so jih pretipali od nog do glave, so jih grobo postavili na noge.<br />
»Gremo, banditi mali,« je skozi zobe izcedil vodja straže. »Gremo, naš vod¬javodja ima zelo rad otroke!<br />
Stražarji so hkrati trčili s petami škornjev in iztegnili roke. Zakričali so nekaj, kar je bilo slišati
kot: »Daj liter.« Hip zatem so buš-nilibušnili v smeh: »Rad ima otroke, ha, ha, ha!« Zvijali so se, kot bi slišali najboljši vic pod soncem.<br />
»Od kod ste prišli?« je naen¬kratnaenkrat, piskajoče in živčno zakričal vodja straže.<br />
Miha je pogoltnil cmok in rekel: »Iz prihodnosti.«<br />
Vojaki so planili v še bolj huron-skihuronski smeh.<br />
»A tako, barabini! Tamle v kleti je vaša prihodnost. Ja, ja, si jo bomo potem skupaj ogledali! Še prej si oglejmo razpoloženje našega vodje!«<br />
Stražarji so znova trčili s petami, kot bi stopili v začetni položaj pred vajo za dunajski valček, dvignili roke in zahtevali nov liter. Potem so s cevmi hitrostrelk pobezali otroke pod rebri in jih nag¬nalinagnali po širokem, polžje zavitem stopnišču. Vstopili so v veličastno sprejemnico, v kateri pa ni bilo ničesar. Le na koncu dvorane, pred steno, ki jo je prekrivala ogromna zastava s simbolom tretjega rajha, je bila miza. In za mizo nekdo, ki ga v polmraku ni bilo mo¬gočemogoče videti. Stražarji so očitno vedeli, kdo tam sedi, saj so trčili s petami, zagrmeli: »Daj liter!« in spehali otroke v kot za vrati.<br />
»Tišina,« jim je preteče rekel vodja. »Naš vrhovnik vadi za nastop!«<br />
Tedaj je mož, ki je prej mimo sedel za mizo, nenadoma skočil po-koncipokonci in s počenim glasom zakričal: »Luč!« In bila je luč. V svetlečih snopih žarometov je na mizi!miz -stal možic s krtačko pod nosom. »Ne bom soboslikar!« se je pridušal. »Ne znam risati jelenčkov na stene! Jaz imam ideje! Imam dobre zamisli! Svet bom spravil na kolena in bom njegov upravitelj! Rojen sem za direktorja!« Zace¬petalZacepetal je po mizi, daje zabobnelo kot na koncertu skupine Laibach. »Glasba!« se je zadri možic. In bila je glasba. Pred očmi presenečenih otrok se je upravitelj sveta elegantno zasukal in zapel:<br />
''»Slavni imperator, veliki diktator, strašen kombinator, rešenik sveta ča - ča - ča! Hrustal bom Slovane in Američane, črnce, banane, vse, kar migota ča - ča - ča! Vodil bom državo in pijuckal kavo, štrikal za zabavo, svetil bom z neba dol - na - tla!«''
»Kriza,« je vzdihnil Andrej, »saj to je Hitler!«<br /> Možic s krtačko pod nosom pa se je že pridrsal do njih: »No, podmladek nemškega imperija, kje imate hitlerjugend uniformice, a, buci, buci, buc?« S svojimi oroka-vičenimiorokavičenimi prsti jih je poščegetal pod bradami.<br />
»Kaj se pa temu frizerju meša?« je Andrej zašepetal Mojci na uho.<br />
»Tiho, mule,« mu je materinsko sve¬tovalasvetovala Mojca. »A misliš, da si doma?«<br />
»Ja,« je rekel Andrej, »samo tega ne vem, kaj on počne tukaj!«<br />
»Joj, tebe bo zgodlarca res vesela! Prišel je to deželo spet napravit nemško!«<br />
Zgodilo se je nekaj, česar niso pričakovali ne otroci ne stražarji ne veliki vodja. Andrej je stopil korak na-prejnaprej in se na ves glas zadri: »Halo, vi, gospod serator!«<br />
Hitler, ki je zavzeto ob-čudovalobčudoval šiv svoje brezhib¬nobrezhibno zlikane uniforme, je od presenečenja naredil piru-etopirueto: »KAAAJ!?«<br />
»Hotel sem reči, gospod diktator.«<br />
»KAAAAAAAJ!?« »Vi boste zgubili to vojno!« mu je zabrusil Andrej.<br />
Prisotnim so lasje vstali pokonci.<br />
»Si znorel?« je potihoma vprašal Miha. »Bi rad, da nas pobije kot muhe?«<br />
»Figo bo pobil,« je rekel Andrej. »Če bi nas pobil, se ne bi mo-glimogli roditi. To, da bo Hitler zgubil vojno, pa ja veš, saj si občinski genij.«<br />
Možic pred njimi je od togote zaripnil v obraz: »Pa kdo ste sploh vi... vi... gliste zagamane?« je zajecljal s takim besom, daje okrog sebe škropil slino kot pokvarjena fontana.<br />
Andrej je bil še vedno prepričan, da jim ničesar ne more: »Trije Slovenčki. Prišli smo tole deželo spet napravit slovensko!«<br />
Vrstica 178:
Andrej je nenadoma trčil s stopali, dvignil roko, se ozrl na stopnišče in zakričal: »Vdamo se, veliki vodja! Heil Hitler!«<br />
Klasična finta je uspela: stražar se je zasukal, trčil s škornji in zahteval: »Daj liter!«<br />
Pššc! Vrata časovnega stroja so se zaprla za otroki. Ko se je vo-jakvojak obrnil in nameril puško, je bilo že prepozno. Časovni stroj se je zaiskril in zažarel, potem pa pričel zgubljati obliko, postajal vse bolj zračen, prozoren in prosojen! Vojaku je puška padla iz rok. Bebavo je gledal okrog sebe, kajti v kleti, razen njega, ni bilo nikogar. Nikogar in ničesar!<br />
 
==Vida iz Šentvida==