Naprej v preteklost: Razlika med redakcijama

»Ja, kar naj te odpeljejo v norišnico,« je rekla Mojca. »Odkar te je Vida iz Šentvida očarala, tja tudi spadaš.«

»Pusti zdaj Lepo Vido na miru,« je pomirljivo odvrnil Miha. »Ona je Cankarjev problem, ne moj.«<br />

»Mojca?« se je Miha obrnil k prija teljici.<br />

»Kakšnega norega malarja?«<br />

»Hitlerja.«<br />

»Če se je pa repenčil!«<br />

»A ja,« je pihnil Andrej. »Kaj pa ti?« Našobil se je in jo začel posnemati: »Jasno, da si se zmotil, ko pa v tole flenčo buljiš, namesto da bi vozil!«<br />

»Kaj za vraga to pomeni?« je zazijal Andrej.<br />

»Upam, da ne boš imela otrok.«<br />

Po Mojčinem odzivu je Miha takoj vedel, da je bil njegov medklic neustrezen.<br />

Miha je hotel reči, da ne bo pozabil, a se je v zadnjem hipu premislil in se ugriznil v jezik.<br />

»Upam, da tega ne boš pozabil,« je ponovila Mojca. »Tudi če bi imela otroke s tabo, bi bili prisrčni, lepi in brihtni.«<br />

»Točno. Nekam, kjer bi bilo idilično. Rada bi poslušala čričke in ptičke, ne topov in topoglavcev.«<br />

»Hm, misliš, da je to enostavno? Idila v teh podalpskih krajih?« Kar pošteno je moral tuhtati, dokler se ni počil po čelu: »Aha, že vem. Šibajmo!«<br />

»Kam?« je zanimalo Andreja.<br />

»Potrpi. Presenečenje,« je rekel Miha in potegnil za pogonsko ročico.<br />

»Cmok,« je reklo, ko je Miha odprl vrata in stopil ven.<br />

»Klok,« je reklo, ko je izstopila Mojca.<br />

»Blup,« je reklo, ko je časovni stroj zapustil Andrej.<br />

»Hitro,« je kriknil Miha, »na drevo!«<br />

Zgrabil je Mojco za zapestje in že sta tekla proti mogočnemu hrastu. Andrej je v sijajnem šprintu prisopihal mimo njiju in čez nekaj sekund je že začel plezati na drevo. Še sreča, da so bile veje tako nizko. Miha je prijel Mojco okrog pasu in jo dvignil v krošnjo, potem pa se je odgnal, zgrabil vejo in se v slogu izkušenega telovadca na drogu zavihtel nanjo. V zadnjem hipu! Spodaj, pod njegovimi nogami, je počilo, kot bi nekdo udaril ob gong! Velik merja sec je z oklom dregnil ob deblo, da je po zraku frčalo lubje in se je streslo listje. Divji prašič je bil res divji, dvigal in spuščal je glavo, se zaletaval v drevo in sopihal kot star kovaški meh. »Idila!« je zasopla Mojca.<br /> »Aj!« je zajamral Andrej

Očitno ga ni bilo, kajti ob tresljajih, ki jih je povzročal razburjeni merjasec, bi se zagotovo zbudili in prileteli nad otroke.<br />

»Nobena idila ni tako idilična, da ne bi mogla biti še bolj idealna,« je, vdan v usodo, ugotovil Miha.

»Oh, ljubi Ostrorogi jelen!« je dahnila s koloraturnim sopranom.<br />

»Oh, ljuba Sinjeoka kodrolaska!« je s polnim baritonom zabobnel njen veslač.<br />

»Pa pojdiva,« je izdihnil Ostrorogi. »Moram pod špajzo še dva kola v močvirsko dno zabit. Da bomo imeli vsi skupaj hrano na varnem.«<br />

Vsi skupaj?« se je začudila Sinjeoka.<br />

V krošnji drevesa je zašuštelo. Mojca je že hotela zasikati nekaj grdega, a ji je Miha v zadnjem hipu zatisnil usta.<br />

Mostiščarska ljubimca bi najbrž opazila čudne goste, če ne bi Sinjeoka besno zavpila: »A tako!«<br />