Naprej v preteklost: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 313:
 
==Poezija je večna==
»No, velecenjeni izumitelj,« je užaljeno rekel Andrej iz svojega pilotskega sedeža, »v katerem obdobju boste iskali pravega moš-kegamoškega?«<br />
»Ti kar predlagaj,« se je zasmejal Miha.<br />
»V letu 2005,« je bliskovito odvrnil Andrej. »Takrat bom namreč pravi moški jaz!«<br />
»Ej, ej, počasi,« je rekel Miha. »Spomnil sem se, kdo je bil de-decdedec kot se šika. Njega bi res rad videl!«
»Njega? Kdo je ta njega?«<br />
»Zaprita oči in malce potrpita,« je bil Miha skrivnosten. »Točno vem, kje ga bom našel. Ko vaju bom pripeljal tja, lahko odpreta oči. Velja?«<br />
Vrstica 322:
Bilo je napeto, takole, z zatisnjenimi očmi stopiti skozi vrata časovnega stroja in stopati za prijateljem.
»Lahko odpreta oči,« je rekel Miha.<br />
Takoj sta spoznala kraj, kjer so stali, čeprav je bil čudno spremenjen. Predvsem mu je veliko manjkalo. Na njihovi desni je tekla reka: Ljubljanica, kajpak. Gladina vode je bila mnogo višja kot v njihovem času in prek reke je vodil ozek kamnit most. Ob reki so stale zanikrne lesene planke. Prek trga je kmetic vodil volovsko vprego, ki je vlekla voz, naložen z gnojem. Na njihovi levi je bila frančiškanska cerkev, na las po-dobnapodobna tisti, ki so je bili vajeni. Pred njimi je stala ne preveč razkoš¬narazkošna enonadstropna hiša, a v njej ni bilo lekarne, kot leta 1997, ampak mestna kavarna. Pred kavarno so stale pogrnjene mize, za njimi so sedeli v stroge črne obleke napravljeni meščani. Večerilo se je in mestni obhodniki so, z dolgimi kajfeži v rokah, prižigali redke plinske svetilke, ki so bile postavljene ob trgu.<br />
»Vem, kaj je narobe!« je rekel Andrej. »Tule, pred kavarno, bi moral stati Prešernov spomenik! In čez Ljubljanico bi morali voditi trije mostovi in ne tale kamnita brv!«<br />
»Počakati boš moral skoraj sto let, če boš hotel na trgu videti spomenik,« se je smejal Miha. »In ne pozabi, da se bo Plečnik rodil čez približno pol stoletja. Tromostovje je zgradil komaj deset let pred drugo svetovno vojno.«<br />
Vrstica 336:
Mož se je ustavil, korak od otrok, in premleval zadnji verz: »Ne grejo v trebuh, ne v glave. V glave res ne, zato pa raje v zobe!« Zasukal se je na levo, proti kavarni, kot bi bile njegove be-sede namenjene gospodi, ki je posedala pred njo. Ko se je obrnil, da bi nadaljeval svojo nemirno pot, je zagledal otroke in se raznežil: »Dragi moji otročiči, ali vi tudi ne veste kam? Kakšni pa ste, sirotki? Še poštene obleke vam niso dali, da ne bi po tem zahojenem mestu na pol nagi blodili! Čakajte, čakajte, če imam še kakšen srebrnik v gvantu, vas povabim v krčmo na flancate in mošt! Jaz že vem, kaj se pravi žeja!« Začel je tipati po žepih svojega plašča in telovnika.<br />
Andrej je stal kot vkopan: »Gospod?« je ponižno šepnil. »A ste to res vi? Največji slovenski pesnik?«<br />
Prešeren se je začel divje ozirati okrog sebe. »S kom se pogo-varjašpogovarjaš, pobič?« je vprašal. »Z vami,« je dejal Andrej. »Saj ste doktor France Prešeren?« Mož pred njimi se je začel tako od srca smejati, da ga je kar zvilo. »Faliran doktor, doktor fig,« je hlipal. »Prešeren sem pa še vedno, če imam kaj cvenka pri sebi, da mi ni treba pod Julijinim oknom stati, ha, ha.« Z eno roko se je prijel za srce, z drugo pa si je poravnal ruto. »Ampak, da bi bil največji slovenski pesnik! Vi ga pa pihnete! Največji slovenski pesniki na dunajskem dvoru sedijo in svobodomiselne ljudi ovajajo. Čeprav ti ovaduhi po hlev¬skemhlevskem gnoju in sirotki smrdijo!«<br />
Mojca mu je razburjena segla v besedo: »Gospod Prešeren, vi ste res največji!^ V šoli se moramo na pamet gulit vaše pesmi!«<br />
Pesnik je napravil globok priklon in pikro rekel: »Ljuba gospodična, s čim sem si zaslužil vaš posmeh?«<br />
»Resnico govori,« je vskočil Miha. »Vašo Zdravljico smo za državno himno naredili!«<br />
Vrstica 345:
''»Komu najpred veselo zdravljico, bratje, č'mo zapet'? Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!«''<br />
 
Prešeren je stal čisto tiho, z glavo, malce nagnjeno k levi rami, potem pa je navdušeno zaploskal: »Sijajno, gospodična, si¬jajnosijajno. Le nekaj me moti ... Žal tega nisem jaz napisal.«<br />
»Seveda ste,« je protestirala Mojca.<br />
Miha jo je potegnil za rokav in se sklonil k njenemu ušesu: »Je napisal, a zdaj tega še ne ve! Zdravljico bo napisal čez deset let.«<br />
Vrstica 354:
Miha je vzel kuli in mu pokazal, kako ameriška novotarija deluje.<br />
Prešeren je zgrabil pisalo, povohal konico, zmajal z glavo, potem pa iz telovnika potegnil kos papirja in začel zapisovati verze, ki jih je slišal. »Zdravljica, pravite? To bo lepa pesem, mladenka, Bog povrni!« Medtem ko je čečkal po papirju, je mrmral: »Komu najpred veselo zdravljico ...« Še nekaj časa se je ukvarjal z zapisovanjem^ potem je kuli vrnil Mihu, si globoko oddahnil in dejal: »Zdravljica! Grem malo nazdravljat, s tistimi, ki dobro v srcih mislijo! Vi pa se spravite domov, otroci ljubi! Lahko noč, ne bom pozabil! Upam, da se še srečamo in vam bom povrnil uslugo. Takrat, ko bom največji slovenski pesnik, ha, ha, ha!«<br />
Ze se je napotil proti Ljubljanici, ko jo je k njim primahal mo-žičekmožiček z bistrim obrazom, okroglimi očali in zašiljeno sivo bradico. Otroci so ga takoj spoznali: bil je mojster Plečnik. Na Prešerna - razumljivo - ni napravil nikakršnega vtisa. Pač pa je Prešeren napravil izjemen vtis na arhitekta, saj je stekel za njim, ga prijel, potem pa postavil v pozo, kakršno poznamo s pesni¬kovega spomenika ob Tromostovju.<br />
»Takole stojte, Prešeren, da bom videl, kako naj uredim trg,« je ves v ognju mr¬mralmrmral Plečnik. »Tukaj bo stal vaš spomenik, tamle bom zgradil še dvoje mostov. To bo lepota, Prešeren, lepota. Takšna lepota, kot si jo vaš genij zasluži. Ali vidite? Ali čutite? Vse sile, vse energijske poti mesta se stekajo in križajo v vas. Moji kolegi so vaš spomenik postavili na pravo mesto. In Tromostovje mora postati prevodnik lepote, ki ste jo položili v svoje pesmi. Prek reke mora lepoto prenesti k Mestni hiši in grajskemu griču ...«<br />
Arhitekt je povsem poza¬bilpozabil, kaj se dogaja okrog nje¬ganjega, Prešeren pa je bil tako presenečen, daje pozabil na nazdravljanje in se ni upal premakniti.<br />
Presenečeni so bili tudi otroci.<br />
»Prejle si razlagal,« je Andrej očital Mihu, »da Pleč¬nikPlečnik še pol stoletja ne bo ro¬jenrojen. Kako mi lahko razložiš, da tamle vleče Prešerna za rokav?«<br />
Miha se je začel nervozno prestopati. »Nimam pojma,« je s težavo izustil.<br />
»Nimaš pojma,« mu je oponesel Andrej. »Ko se bo pred nami narisal kakšen dinozaver, tudi ne boš imel pojma. Najbrž boš kar stal in čakal, da te pohodi?«<br />
Vrstica 365:
»Zdi se mi, da vem, v čem je štos,« je rekel Miha.<br />
Mojca in Andrej sta napeto prisluhnila.<br />
»Arhitekt Plečnik,« je počasi začel Miha, »je bil s svojimi ideja-miidejami PRED svojim časom. Se strinjata? Tako smo se učili tudi v šoli.«<br />
»Aha,« je rekla Mojca.<br />
»To pomeni, da je bil na nek način na svetu, še pre¬denpreden seje rodil,« je razpredal Miha.<br />
»Le da ga takrat nihče ni stekal?« je dvomeče razmišljal Andrej.<br />
»Mogoče.« Miha je bil precej zaskrbljen.<br />
Andrejevo razmišljanje je po svoje potrdil Prešeren, ki se je nenadoma prebudil iz odrevenelosti in zahropel v arhitekta: »Pa kaj je zdaj tebi, človek? Kdo si?«<br />
»Ah, oprostite!« seje opravičil mojster. »Josef Plečnik, arhitekt.«<br />
Zdaj seje opravičil Prešeren: »Žal mi je, a na graditeljstvo se ne spoznam kaj prida. Kdo pa se na Kranjskem meni za umetnike? Bodite poet ali arhitekt, Kranjec moj vam osle kaže! Poslušajte, plemeniti gospod,« ga je potegnil za ovratnik suknje, »bi me pospremili do prve gostilne in me poučili o arhitekturi? Veste, trenut-notrenutno sem brez prebite pare, sicer bi vas jaz povabil tjale čez vodo, v Židanovo gostilno. Poznate Zidanovko?«<br />
Plečnik je zmajal z glavo.<br />
»Ima oči za pametne ljudi. In boke. Rada da osminko vina, če ji s Smoletom zapojeva kakšno novo pesemco,« mu je pojasnil in ga vlekel proti Ljubljanici.<br />