Naprej v preteklost: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 383:
==Ameriške novotarije==
»Ah, ne vem, kaj je z mano,« je rekla Mojca. Sedela je, sključena v dve gubi, z dlanmi si je podpirala glavo. »Sitnarim, kot bi bila kakšna zvezda iz holivudskih filmskih študijev. Miha, domov me zapelji! Rada bi sedela za mizo in se kregala s starši in bratom.«<br />
»Okej, okej,« je odvrnil Miha. Še vedno je napeto razmišljal o tem, kaj seje zgodilo. Slišal je, da so najnovejše znanstvene teorije predvidele možnost, da se je vesolje po velikem poku razvijalo v več smeri in obstajajo v vsakem od svetov drugačna bitja in različni dogodki. Ni pa še slišal, da bi se v enem, namreč našem svetu,
»Tebi se že rola, genij,« je zastokal Andrej. Stopil je h komandnemu pultu in prijel za pogonsko ročico. »Bom jaz peljal,« je dejal. »Trenutno imam najbolj mirno roko.«<br />
»Mogoče,« se Miha ni pustil motiti pri razmišljanju, »mogoče pa sploh nismo zares. Mogoče le nekdo o nas piše svojo
»Kriza!« je menil Andrej. »Počutim se prekleto
Mojca in Miha sta kot kupčka nesreče sedela v pilotskih sedežih in tuhtala o najhujših življenjskih problemih, tako da sploh nista opazila, kdaj je Andrej ustavil vozilo. Vstala sta ko je plosknil in zacepetal z nogama:
»A sta hipnotizirana?« je zavpil. »Doma smo!«<br />
Ob pogledu na dom so doživeli pravi šok. Niso bili v Mihovi sobi, bili so sredi ulice. Pravzaprav bi temu težko rekli ulica, kajti bil je neke vrste avtodrom. Se bolje: bil je avtodrom za vozila, ki so lahko peljala po tleh in letela! Šviiist! jim je reklo za hrbtom in
»Poglej!« je kriknila Mojca in z roko pokazala v daljavo.<br />
Tam, kjer je nekoč stal grajski grič, je sijala ena sama velikanska steklena kupola, razdeljena na tisoče enakih brbončastih polkrogel.<br />
»Verjetno so to hiše,« je zastokal Miha. Nekaj korakov od njih se je nenadoma odprla zemlja. Otroci so, kljub temu, da jih je bilo strah, stekli pogledat, kaj se je zgodilo. Iz odprtine je zasvetil močan žaromet in na površino se je dvignila
»To je nekaj drugega kot podzemna!« seje pridušal Andrej. »Superca! To je pa res amerikanska novotarija. Resnična umetnost.«<br />
»Se ne bo konec tej mori?« Mojca ni bila prav nič navdušena nad Ljubljano iz leta ... »Ti, bučman,« je rekla Andreju, »ti čavka z mirno roko, v katero leto si nas pripeljal?«<br />
»Nimam pojma,« je odvrnil Andrej, ki se ni sekiral zaradi tega, da ni pogledal na glavno digitalno uro.
»Vprašanje,« je modro rekel Miha, »če je to, kar vidimo,
»Se mi zdi,« se je zarezal Andrej. »Na tvojem mestu bi presneto pazil, da ti hologramski aviobil ne prifrči v glavo! Prepričan sem, da bi ti jo snel z vratu.«<br />
»Vidva sta oba brez glave,« je zastokala Mojca. »Šibajmo domov!«<br />
Vrstica 402:
»ali Veliki vodja ve za vaš odhod iz urada G 13 iz urada G 13?« je vprašalo čudno bitje.<br />
Mojca, ki se je stisnila k Mihu, je prestrašeno zajecljala: »Kako, lepo prosim? Spoštovani gos -... spoštovana gos -...?«<br />
»alfa F 4,« je pojasnilo bitje, »torej ne spoštovani ne
Otroci so opazili, da Alfa govori kot bi ga (ali jo) nekdo navil in njegov (ali njen) smeh je bil podoben oslovskemu kašlju.<br />
»če bi bila šahovska figura bi bila čisto blizu kraljice,« je drdraje ponovilo bitje, »ampak šah so igrali v starih časih ko še niso poznali halucinoflipa še niso poznali halucinoflipa.«<br />
Vrstica 412:
»me alfe delamo s psihoasociativniki ponavljam s psihoasociativniki to je sistemsko urejen promet podatkov s prenosom misli na daljavo.«<br />
Mojca se je stresla: »Brrr, groza! A imate kri v žilah?«<br />
Stvor je, tako se je vsaj zazdelo otrokom, prvič pokazal sled čustva, »žal,« je začel bebljati, »žal vendar jo bo kmalu nadomestil kemoelektromagnetoglobin ponavljam
»Kako dolgo pa bodo živele game?« je zanimalo Miho.<br />
»game zastarajo game zastarajo v petdesetih letih in jih je treba zamenjati zamenjati.«<br />
»Čarobno,« je menila Mojca. »Krasni novi svet!«<br />
Njena navedba je, kot je kazalo, v žužkoluskavcu sprožila
''»alfa beta gama kakšna omama skrbim za napredek kozmoprograma vame ga vpisal je Veliki vodja da bi živela v svetlobi ugodja alfa beta gama kakšna omama od rojstva do smrti smem biti sama Vodja lahko me prižge in ugasne služim podobi volje brezčasne.«''
Vrstica 422:
Medtem ko je bitje pred njimi rožljalo svojo pesem, se je Andrej skrivoma odkradel k odprtini v zemlji. Zanimalo gaje, kakšna je postaja pnevmatične podzemske železnice. Čim se je približal robu, se je iz udrtine dvignila avtomatična ploščad. Stopil je nanjo in počasi izginil pod površino zemlje.<br />
Pač pa je pesem, ki jo je odklepalo bitje, Mojco tako prevzela, daje zakričala iz dna duše: »Miha, takoj me spravi domov! Če me takoj ne spraviš domov, ne bom imela otrok!«<br />
Miha je kar poskočil, medtem ko na Alfo njeno vpitje ni napravilo vtisa: »dom kaj je to dom mi prebivamo v alfiščih betiščih
Mojca se je tako razburila, da je Miho dobesedno spehala v časovni stroj. Brez oklevanja je pritisnila gumb za vakuumsko zapiranje vrat in potegnila za glavni vzvod. Stroj je vzdrhtel in številke na časomeru so se pričele nižati. Tudi Miha je bil iz sebe; ne dekle ne fant nista opazila, da v kapsuli ni Andreja!<br />
Še dobro, da je kosmat!<br />
| |||