Venček pravljic in pripovedek: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 155:
midva smeva poslušati!
Potok je žuborč pripovedoval: »Zala cvetlica! mnogo, mnogo sem jaz že videl na zemlji. Tja po travnikih hitéč, vidim in slišim marsikaj zanimivega, toda pod zemljo se še godé vse čudnejše reči, o katerih se še tebi niti ne sanja. Ker je danes tako lepa noč in se še tebi gotovo ne dremlje, povedal ti bom jedno dogodbico, katero sem sam videl.«
Nekega dne pride k meni deček, kateremu je bilo dvanajst let. Na obrežju je stal dolgo časa zroč v mojo vodo, od koder je odsevalo njegovo cvetoče in nedolžno obličje.
»Potok, oj žuboreči potok!« nagovori me sedaj. »Sinoči so mi pravili babica, da je v neki gori skrit solnčni kamen, ki se blesti kakor solnce. Povej mi, povej, žuboreči potok, kje je tista gora!«
»Idi zmerom kraj mene navzgor in našel boš goró. Tudi kamen bo tvoj, ako znaš molčati,« odgovorim mu.
Deček mi hvaležno pokima ter se takoj odpravi na pot. Hitro je korakal, in na njegovem obrazu se je videlo neizmerno veselje. Solnce je sijalo pekoče, in dečku so lile znojne kapljice raz čelo. Dve uri je že hodil, vedno zroč tja v daljino; a gore še ni bilo videti. Pogum še mu ni upadel, čvrsto je stopal. Dolgo še je moral iti skoz gozd in njega zapustivši, vidi pred seboj goró. Svoje korake pospeši.
»Tukaj je votlina in v njej solnčni kamen,« rečem mu. Takoj hoče v votlino. Pri vhodu pa zagleda starega moža z dolgo osivelo brado. Deček se ustraši ter postoji.
»Le idi, idi, toda molči!« pravi mu starček. Deček se ohrabri ter gre po dolgi votlini. Po tleh je ležalo vse polno bakrenega denarja; a za-nj se ni zmenil deček, nego je hitel zmerom dalje. — Pride do druge votline. Pri vhodu vzre krasnega mladeniča, pred katerim postoji zroč mu v njegove dolge kodre in premile oči.
»Le idi dalje, toda molči!« pravi mu s svarečim glasom mladenič, in deček res hiti po drugi votlini. Tukaj vidi po tleh vse polno srebrnjakov, ki so mu nasproti blesteli. A tudi te pusti. — Pride do tretje votline. Pri vhodu vidi dečka, ki je bil še mnogo mlajši od njega. Ni se ga ustrašil, nego nasmejal se mu je prijazno, hotéč ga nagovoriti.
»Le idi dalje, toda molči!« reče mu deček. Ubogal je dečka ter je hitel molčé po tretji votlini. Na tleh je bilo vse polno lesketajočih rumenjakov. Dopadali so dečku. Kakih deset jih pobere in dene v žep. Sedaj je bil na konci tretje votline. Glej, kaka svetloba mu je blestela nasproti. Deček stopi k četrti votlini.
Kakovo čudo!
Vsa votlina je bila razsvetljena, kakor bi solnce sijalo v njo. Tla so bila narejena od čistega belega mramorja, strop je bil sinji ko nebo in na njem je blestelo tisoč in tisoč majhnih zvezdic. Ob stenah so rastle najlepše cvetlice, kakeršnih še nikdar ni videl deček. Kako je vse to zrl! Mislil si je, da je v nebesih.
Sedaj pa vzre svetel kamen, ki je visel sredi stropa ob zlati verižici. Velik je bil ko oreh, a bliščal se ko jutranje solnce. Bil je solnčni kamen. Od velike radosti vztrepeče deček. Pozabivši svarjenja, vzklikne glasno, da se je tja po votlinah razlegalo: »Solnčni kamen, oj prelepi solnčni kamen!« ter skoči proti njemu, da bi ga prijel. Komaj, komaj pa mu je ušla usodepolna beseda, zagrne ga že črna tema. Nič več ni videl niti slišal.
Solnce je vzhajalo, ko se deček vzbudi iz trdega spanja. Ozré se okoli sebe in čudno se mu dozdeva. Videl je pred seboj strmo skalo, izpod katere sem jaz izviral s tihotnim žuborenjem. Votline ni bilo več nikjer.
»Molčal nisem, molčal nisem!« pravi sam sebi ter se napravi na pot proti domu. Šel je po isti poti kakor poprej. Njegov obraz je bil sedaj bled in solze so se mu svetile v očéh.
Čez nekoliko mu rečem: »Ko bi bil molčal, bil bi sedaj najbogatejši človek na svetu; zakaj ti bi ne bil dobil samo zlate verižice in solnčnega kamena, ki je neprecenljive vrednosti, nego tudi vse bogastvo, vse zaklade, ki so v isti votlini zakopani. Toda Bog vé, ali bi bil potem še tako zadovoljen, kakor si bil doslej. Saj veš, da bogatini največkrat niso zadovoljni in zategadel tudi ne srečni. Nekaj pa imaš vender; sezi v svoj žep!«
Deček stori po mojih besedah. Kako se začudi, ko najde samo jasno bliščeče cekine.
»Oj, hvala Bogu!« vzklikne radosti. »Kako bodo veseli moji roditelji! Danes še si bomo kupili moke; saj že tri dni nismo imeli kruha. Kaj pa bodo rekli babica?«
Sami si lahko mislite, kako veseli so bili roditelji in babica, ko so videli dečka zdravega in čvrstega.
== Sveti vir ==
Nekemu dečku je bilo ime Milovan.
Dvanajst spomladij je komaj videl.
| |||