Venček pravljic in pripovedek: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 313:
== Pogreznjeni grad ==
Saj vam je znano temnozeleno Vrbsko jezero na Koroškem. O njem si ljudje pripovedujejo mnogo pravljic. Jedno sem tebi zapisal, predraga mi mladina slovenska.
Reven pastir je pasel živinico ob Vrbskem jezeru. Rad je zahajal k obrežju ter gledal vodo, ki nikdar ni pokazala svojega dna. Včasi se mu je zdelo, da doneva iz jezera zamolko zvonjenje, a mislil si je, da se vender le moti.
Nekega popoldne je zopet sedel ob jezeru. Dolgo je že zrl v globoko vodo, iz katere mu je odsevalo modro nebo s svojimi snegobelimi oblački.
Zdajci pa izgine ta odsev. V vodi vzre veliko poslopje. Stalo je na strmem hribu. Imelo je tri nadstropja in tudi zvonik. Ob vznožju hriba so stale navadne kmetske hiše. Pastirček zopet čuje zvonjenje, vmes pa je donelo petje človeških glasov.
Strmé je vse to poslušal in gledal. Zdaj se je nekaj zabliščalo pred njegovimi očmi. V vodi vidi pred seboj tri zlate ribe. Jedna je bila mnogo večja ter je milo gledala na dečka. Manjši ribici pa ste veselo švigali okrog večje. Pastirček še v svojem življenji ni videl takih rib. »Kaj vender vse to pomeni?« mislil si je.
Solnce je hitelo za visoke goré. V tem hipu, ko se je skrilo za gorovje, izginilo je tudi poslopje in ž njim zlate ribe. Tudi zvonjenje in petje je utihnilo.
Nocoj ni žvižgal, ne prepeval, nego molčé jé gnal svojo živino domov. Vedno je mislil na današnjo prikazen v jezeru.
Druzega dne je zopet sedel na ravno istem mestu. Zopet je vse videl kakor včeraj. Zamaknjeno je gledal to lepo poslopje ter poslušal tožno zvonjenje in petje. Zlate ribe so zopet bile pred njim v vodi.
Tretjega dne je bilo ravno isto. Toda zvonjenje je bilo glasnejše in petje otožnejše. Zdelo se mu je, da je slišal krik: »Reši nas, reši nas!« Počasi je danes priplula zlata riba z ribicama. Njen mili pogled je segal dečku v srce. Ni vedel, kaj bi storil; slutil pa je vender, da ga hoče riba nečesa prositi.
Tretjikrat je solnce hitelo za goré, odkar je dečko videl te čudne ribe. In glej! danes niso izginile; tudi zvonjenje in petje je še donelo iz vode.
Zdajci je izpregovorila največja riba: »O deček, deček! zakaj nas nisi rešil? Glej, mi že trpimo tisoč let in rešitve še vender ni. Jaz sem grofinja in ti ribici sta moja otroka. To poslopje, ki je vidiš v vodi, je moj grad. Stal je nekdaj na tem mestu, kjer ga sedaj vidiš. Zidan je bil na strm hrib, ob vznožju pa so stale kmetske hiše. Ker sem bila zeló bogata in lepa, postala sem prevzetna in trdosrčna. Prerano je smrt pokosila mojega preljubega moža, pa tudi ta nesreča me ni spravila na pravo pot.«
Bila je ravno sveta noč. Sneg je pokrival doline in planine. Krog gradu je besnela ostra burja, da je bilo groza. Odzvonilo je k polnočnici, in ljudje so hiteli kljub viharju v cerkev, ki je, kakor vidiš, tudi v mojem gradu. Glasno so prepevali Bogu čast in hvalo.
Samo jaz s svojima otrokoma sem ostala doma. Bilo je več mojih sorodnikov pri meni. Ko smo se najbolje zabavali, vstopi strežnik ter me pokliče iz sobe.
»Na dvoru je uboga žena z dvema otročičema ter vas prosi prenočišča, milostiva gospa,« reče mi strežnik. »In ravno sedaj!« odgovorim jezno. »Take svojati ne potrebujem nocoj pod streho. Odpodite jo!«
»Hotel sem jo, a noče iti; z vami hoče govoriti!«
Jeza je vzkipela v mojih prsih. Hitela sem po stopnicah na dvor. Na dvorišču res najdem ženo z otrokoma. Jednemu je bilo kakih pet let, drugega pa je še nosila na rokah. Moj Bog, kaki so bili! Njih obleka je bila. raztrgana in drhteli so od mraza.
Proséč je sklenila uboga žena roki, rekoč: »Prosim, milostiva gospa, dajte nam vsaj nocoj prenočišča. Od daljnega pota, od hudega mraza in močnega glada sem utrujena in ne morem dalje.«
»Tako!« kričala sem srdito. »Zakaj pa si nisi poiskala prenočišča v vasi? Takih potepuhov ne potrebujem pod streho. Poberite se!«
»Oh, milostiva!« ihtela je bleda žena, »usmilite se nas vender. Dajte nam nekoliko tople hrane; saj vidite sami, da trpimo glad.«
Pribežal je moj sinko, rekoč: »Mama, daj jim vender tople juhe, ki nam je od včeraj ostala. Daj jim, mama, daj!« Toda jaz nisem uslišala sinkove prošnje, nego vpila sem nad ubogo ženo: »Ves ljubi dan se potepaš s svojima otrokoma in vender nisi nikjer dobila tople hrane? Kaka laž? Tudi pri meni tedaj ne dobiš ničesar!«
Bleda žena je padla na kolena pred mene.
»Milostiva gospa, poglejte naš život! Raztrgana obleka nas pokriva in tu in tam molé izpod nje otrpli udje. Hud mraz pretresa naše telo. V imenu Jezusa Kristusa, ki je danes zagledal beli svet, da bi odrešil človeštvo, prosim vas, dajte vsaj mojima otrokoma toliko obleke, da prevelikega mrazu ne končata!«
Tako je prosila žena z obupnim glasom, da se je zamolklo razlegalo po gradu. Sedaj je pribežala moja hčerka. Oklenila se je moje roke ter je milo prosila: »Mama, daj jim! Saj imam mnogo take obleke. Ali naj prinesem, mama? Glej, kako jih zebe!«
Tudi te besede nedolžnega otroka me niso omečile, in zapovem jim, naj se poberó iz mojega gradu!
»Tedaj zaman, zaman sem te klečé prosila, prevzetnica!« vzkliknila je bolestno bleda žena. Toda v tem trenotju se ji zablisne oko, glas ji je trepetal, ko je vpila: »Da bi se ti z vsem svojim bogastvom pogreznila v zemljo in da bi nad teboj bučalo jezero!«...
Zamolklo so donele njene besede in burja jih je dalje nesla. V cerkvi so jeli pevati in zvonovi so zvonili. Pod nami pa je zemlja padala. Zdelo se nam je, kakor da bi leteli v neizmerno globočino. Zdajci začujemo votlo šumenje valov, in nad našimi glavami je že šumela temnozelena voda; ljudje so bili izpremenjeni v ribe. Tako je zadela strašna kazen moja otroka in vso vas ob vznožju mojega gradu, in to samo zaradi mene.
Še le ta kazen je omečila moje srce; pa bilo je že prepozno. Sedaj prosim noč in dan usmiljenega Boga, da bi nam skoro odvzel grozno kazen. Vsakih sto let prikaže se na površju vode moj grad, zvonovi zvonijo in pobožno petje se razlega iz jezera kakor iz velike daljine. Tudi jaz Ł svojima otrokoma priplavam na površino jezersko. Tri dni je časa. Ako pride takrat na to obrežje otrok nedolžnega srca ter mene vpraša, kaj vse to pomeni, v istem hipu smo rešeni.
In ravno pred tremi dnevi je preteklo tisoč let, odkar čakamo rešitve. Desetkrat se je že prikazal grad, pa zaman. Sedaj pa moramo zopet sto let čakati in Bog vé, bo li takrat prišel rešitelj?
Po teh besedah je izginila riba. Ž njo je preminil grad in utihnilo je petje in zvonjenje. Vse je bilo tiho.
Deček se je vzdramil. Ozrl se je proti nebu. Bleda luna je sevala in zvezdice so se blestele. Ondi izza gora pa so vzhajali temni hudourni oblaki.
To noč je besnela strašna burja, kakeršne ne pomnijo niti najstarejši ljudje. Valovi so grozno šumeli. Vmes se je bliskalo in grom je bučal. Ljudje so si pripovedovali, da so čuli v burji človeške glasove: »Sto let, sto let!«
Nikdo ni vedel, kaj pomenijo te besede, jedini pastirček jih je umel.
== Živa voda ==
Poletnega popoldne ste pod košato lipo
sedeli dve deklici. Bili ste sestri.
| |||