Venček pravljic in pripovedek: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 380:
== Živa voda ==
Poletnega popoldne ste pod košato lipo sedeli dve deklici. Bili ste sestri. Mlajša je bila že od svojega rojstnega dne slepa, in ker je bila tako velika revica, da ni mogla gledati žarnega solnca, ne zvezdic, ne lepih rožic, tem bolj jo je ljubila njena sestra. Vodila jo je po polju in gozdu ter ji pravila o vseh rečéh, katere je videla.
Solnce je vroče pripekalo na zemljo. Mlajši deklici se je začelo zdehati in čez nekoliko je sladko zadremala. Starejša pa je zrla proti sinjim goram, izza katerih je v tem hipu priplaval bel oblaček. Dvigal se je vedno višje in višje. Radovedno ga je opazovala deklica, kako je hitel po nebesnem oboku. Ni še minulo pol ure, plaval je že nad deklico. Bil je bel ko sneg.
»Oj, beli oblaček!« izpregovori dekletce polglasno, »kako rada bi jaz plavala s teboj čez goré in doline, da bi mogla pripovedovati svoji sestri o lepih tujih krajih.«
Komaj izpregovori te besede, vidi, kako se ji približava bel oblaček z visočine. Legel je pred njo na zemljo.
»Dekletce nedolžno!« rekel je oblaček. »Slišal sem tvoje besede. Ker je tvoje srčice tako čisto in usmiljenja polno, hočem ti izpolniti gorečo željo. Vsedi na-me in plaval bom s teboj po zračnem morju čez goré in doline, kažoč ti njih krasote, da moreš pripovedovati o njih svoji sestri.«
V prvem hipu se je ustrašilo dekle oblačka, toda ko ga je slišala tako prijazno govoriti, minil jo je strah.
»Rada bi šla,« odgovori mu sedaj, »toda glej, tukaj spava moja uboga sestrica. Ko bi se vzbudila in mene ne bilo tukaj, bridko bi jokala; nikamor bi ne mogla iti.«
»Tvoja sestra se prej ne bo vzbudila, dokler se ti ne vrneš. Pojdi z menoj, hočem te zanesti do studenca, v katerem izvira živa voda. Glej, tukaj ravno imaš majhno steklenico. Ako samo enkrat umiješ sestri oči z živo vodo, izpregledala bo zopet. Pred solnčnim zahodom že bova drugič tukaj!«
»Moja ljuba sestra bo zopet videla!« Ta misel je prešinila dêklici dušo; za svojo sestro bi vse storila. Enkrat se je še ozrla po speči, potém pa je sedla na oblaček. Zdelo se ji je, kakor bi sedela na mehkem mahu. Oblaček se je zopet dvigal višje in višje. Med tem pa je gledala deklica na zemljo ter se čudila, kako je drevje zmirom postajalo manjše in manjše. Kmalu ji je izginila domača vas iz pred očij; videla je čisto druge, neznane kraje.
Oblaček ji je potoma pravil: »Ali vidiš tu spodaj nekaj blestečega, dolgo je in ozko ko črta vijoča se sem ter tja? To je globoka reka. Solnce upira svoje žarke v njo in zategadel se blišči. Napaja to zeleno dolinico, da more rasti trava in cvetličice. — Ali vidiš tam nekaj belega? Glej, to je veliko mesto. Hiša stoji tik hiše; večje so in mnogo lepše od onih po vaséh. Mnogo bogastva, pa tudi mnogo siromaštva najdeš v teh zidinah. — Čakaj le! Sedaj pojdeva malo nižje. Vidiš li ondi vozove, ki driCé tako urno jeden za drugim po železnem tiru? To je železnični vlak, ki prenaša ljudi in blago iz kraja v kraj. — Pojdiva sedaj zopet višje. — Sedaj poglej! To so visoke gore, na katerih leži po letu in po zimi sneg. Solnčni žarki ga ne morejo nikdar popolnoma otaliti z vrhuncev. — Kmalu boš videla nekaj čisto novega. Vidiš tukaj to neizmerno ravnino? Ni zelena, kakor so travniki naših ravnin; na nji ne pasejo pastirji živinice. To je morje. Va-nj se zlivajo reke in potoki. Sedaj je mirno; toda kedar nastane morski vihar, počne se močno gibati in strašno burkati, da je groza. Tukaj vidiš ladij e, ki hité po morski ravnini ko železnice po kopnem.« —
Hitela sta vedno dalje in dalje. Oblaček je molčal nekaj časa.
»Zatisni sedaj oči in ne izpreglej, da ne bodeš videla groznega propada, do katerega bova prišla sedaj. Polotila bi se te omotica, in ti bi bila izgubljena, kajti jaz bi te potém ne mogel več vzdržati na sebi.«
Dekle uboga. Preteče nekoliko trenotkov.
»Sedaj odpri okó. Skoro boš pri viru.«
Deklica pogleda ter vidi gorovje. Spreleti jo groza. Niti jednega drevesa, niti jedne zeleneče travice ni videti na njem; vse pusto in golo. Samo kamenje in skalovje.
»To je mrtvo gorovje,« reče oblaček. »Imenuje se zategadel tako, ker je tukaj vse mrtvo. Nobeno drevo ne poganja tukaj korenin, nobenega zelišča ne najdeš na teh golih tleh in nobena ptica ne živi v teh grozno nemih duplinah; celó veter se ogiblje tega kraja. Samó na jednem prostoru boš videla življenje.«
Sedaj se približava oblaček tlom.
»Stopi raz mene ter pojdi po ti stezici tako dolgo, dokler ne prideš do virčka. Zajmi si steklenico vode ter se vrni tako hitro, ko le moreš. Solnce se že nagiba proti goram. Gorjé ti, ako te mrak dohiti na stezici.«
Deklica je hitela, kakor ji je ukazal oblaček. Čez nekoliko zagleda pred seboj tri zelena drevesa. Ko do njih pride, vidi, da so obkrožavala virček. Ostimelo je dekle. Zamaknjena je gledala v čisto vodó; v vodici so plavale zlate ribice, in na dnu virčka je lesketalo brez števila najkrasnejših biserov. Nad dekletom je dehtelo mamljivo cvetje dreves in skrivnostno je šepetalo listje. Po vejah so skakali drobni ptiči ter gostoleli najmilejše pesmice, kakor bi hoteli reči: »Ali ni lepo tukaj? Ostani pri nas, dekle!«
Jeden trenotek je stala očarana od divne lepote. — Zdajci se je zganila. Hitro zajme v steklenico srebrnočiste vodice ter se vrne po stezici. Oblaček jo je čakal. Zasedla ga je in zopet sta plavala po sinji visočini: Zopet je morala deklica zamižati nad groznim propadom, in ko sta bila čezenj, pravi oblaček: »Samo okrog vira si našla življenje. Blagor ti, da te taista čaroba ni omamila, sicer bi bila ti ostala ondi, pretvorjena v ptička, in tvoja sestra bi te čakala zaman.«
Utrujena je bila deklica zelo. Zaprla je oči ter zadremala. Ni minulo četrt ure, ko se oblaček ustavi ter spečo deklico vzdrami, rekoč: »Doma sva. Stori, kakor sem ti rekel.« Bliskoma je odplaval beli oblaček po teh besedah kvišku ter kmalu izginil dekletovim očém.
Pod košato lipo je še spavala njena sestra. Vzbudivši jo, umila ji je oči in dekle je izpregledalo.
== Vile ==
Blizu gozda, v katerem še danes rastejo
goste bukve, stala je hišica, narejena
| |||