Venček pravljic in pripovedek: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 427:
== Vile ==
Blizu gozda, v katerem še danes rastejo goste bukve, stala je hišica, narejena prav priprosto iz lesa in s slamnato streho pokrita. V tej hišici je živela mati z dvema otrokoma, katerima je bil umrl oče že pred dvema letoma. Deček, Branko, bil je dvanajst, a njegova sestra Milica še le devet let stara. Oba sta bila pridna in ljubezniva otroka; mati ju je neizmerno ljubila. Malone vsak dan sta hodila v les nabirat suhljadi.
Bilo je lepega popoldne. Solnce je vroče pripekalo, in dan je bil tako lep, da bi ga ne bil mogel lepšega izprositi od Boga. Milica je šla v gozd, da bi si poiskala hladne sence. Počasi je stopala tja po hladnem lesovju proti viru, okoli katerega so rastle vitke jelše. Naproti ji prileti lep bel golobček. Okoli glave ji začne frčati, a ona se niti ne zmeni zanj. Šla je dalje proti žuborečemu virčku, vedno gledajoč v tla. Tu in tam si je utrgala kako cvetlico. Nekaj stopinj pred virom postoji ter pogleda pred se.
Osupnila je.
Okoli vira so stale prekrasne device, držeč druga drugo za roke. Bile so gozdne vile. Oblečene so bile v tanke haljine, in dolgi lasje so jim padali prek ram daleč po hrbtu. Plavale so nad zemljo v zraku ter se vrtele okoli vira, pevajoč s tankim glasom najmilejše pesmice. Igrale so ples, ki se imenuje »kolo.«
Kako je vse to gledala Milica! Saj tako lepih deklic še nikoli videla ni in nikoli še ni slišala tako milega petja.
Nekaj korakov je pristopila k viru. Zdajci je zašumelo listje pod njenimi nogami. Vile se ozró ter zagledajo Milico. Ustrašile so se dekleta. Najlepša izmed njih prihiti k njej ter ji reče jezno: »Zakaj nas motiš, dekletce, pri naši zabavi? Ali ne veš, da je to zelo nevarno za tebe?«
Milica pa ni razumela njenih svarečih besed, temveč še z večjim veseljem je poslušala njen mili glas ter ji zrla v prekrasno lice.
»Kako ste vender lepe!« vzkliknila je deklica.
»Nas ne sme gledati človeško okó!« dejala je vila z osornim glasom, prijela deklico za roko ter jo vedla k viru. Pokropila jo je z vodo, rekoč: »Odslej mi bodi jelša, vitka jelša!«
Čudno se je zdelo v tem hipu deklici. Njeno telo se je raztegavalo kvišku, in roke so se ji razprostirale. Noge so se ji vrinile v zemljo. Rada bi bila pohitela iz gozda domov, a niti * stopinje ni mogla narediti. Zdaj je sirota spoznala, da je pretvorjena v jelšo. Vztrepetala je od groze in strahu.
Med tem pa sta bila mati in Branko v velikem strahu zaradi nje. Vso hišo sta preiskala, klicala jo, ali nikjer je ni bilo.
»Morda je v gozdu!« reče Branko ter se napoti z materjo iskat je. Milica ju je slišala in tudi videla, kako sta se ji približavala.
»Ondi, mati, ondi pri onem viru je večkrat posedala,« in k viru sta hitela mati in sin.
»Milica, Milica! detece moje!« klicala je mati v veliki bridkosti, da se je razlegalo daleč tja po gozdu; ptički so zleteli iz svojih gnezd, kakor bi hoteli vprašati ubogo mater, kaj se je zgodilo z njeno hčerko.
»Milica, Milica!« klicala je mati, in debele solze so ji tekle po bledem licu. In vse to je videla in slišala Milica. Rada bi skočila k materi ter jo objela; rada bi glasno vzkliknila: »Mati zlata, tukaj sem! Ali me ne poznate več?« Toda ko je odprla usta, da bi se oglasila, slišal se je samo tihoten šepet, kakor da bi zašumelo listje po drevesih. Hotela je roke razprostreti k materi, a samo veje so se zgibale. Neizrečeno žalost je čutila Milica, videč, da se mati in Branko vračata domov.
Zdaj je ostala sama v gozdu. Tudi vil ni bilo več videti. Mračiti se je začelo. Strah je bilo deklice v temnem gozdu. Kako so trepetale njene veje, in solze so ji stopile iz očij ter lile po deblu.
Po gozdu je zapihljal vetrič; okoli Milice je pihljal tako nežno.
»Danes si prišla sem, danes!« šepetal ji je. »Jaz vem, da te včeraj še ni bilo tukaj. A ne žaluj; saj vem, da ne boš dolgo ostala tukaj.« Tako je govoril vetrič ter božal deklici nežno lice.
Pod njo je žuborel virček: »Jaz vem, kako si prišla semkaj, Kaj ne, Vile so hudobne? Ne boj se, ne! Nekega dne te jaz poljubim, in prosta bodeš svoje nesreče.«
Nad njo so blestele svetle zvezdice; zrle so na njo. »Čemu bi se bala? Razgovarjale se bomo s teboj ter ti delale kratek čas. A predno bo prišla bela žena na zemljo, zapustila boš gozd.«
Tako je Milico vse ponoči tolažilo in ji lajšalo srce, dokler ni zatisnila očij v sladko spanje. O kako lepe sanje je imela! Bila je doma pri materi in bratcu. Po dnevi so prileteli ptički na njene veje. Kosi, liščeki in drugi ptički so ji žgoleli sladke pesmice ter ji pripovedovali lepe pripovedke o tujih gorkih krajih. Večkrat je priletel k njej lep, kakor sneg bel golobček.
»Nikar se ne boj, Milica,« šepetal je deklici in takoj odletel.
Kedar je solnce zatonilo za gorami, vselej so se ji prikazale Vile, O kako so bile lepe! Dasi so jo začarale, vender jih ni mogla sovražiti. Vzdignile so se kvišku ter zrle proti zahajajočemu solncu. K njemu so stegovale svoje bele roke, kakor bi ga hotele pridržati. In pele so tako milo, tako sladko, da jih je Milica vsa očarana poslušala ter pozabila svoje žalosti. Pele so:
''O solnčece zlató,
Kaj jemlješ že slovó!
Pri nas ostani še,
Vrstica 565 ⟶ 486:
Mi bomo ti nocój
Zapele pesmico,
Oj pésmico sladkó!''
Tako so prosile Vile zlato solnčece, ali zaman. Ni jih uslišalo, nego zašlo je za sinje goré. Milica si je mislila: Ako bi bila jaz zlato solnce, ne bila bi še zatonila, nego poslušala bi rajši to rajsko petje Vil.
In vse to se je ponavljalo dan za dnevom, in Milica se vsega tega ni naveličala. Bil ji je kratek čas. Skoro bi bila že pozabila matere in bratca.
Tako je preteklo več mesecev. Prišla je hladna jesen. Listje je rumenelo, ptice so se zbirale in odpotovale na topli jug. Hladni jesenski vetrovi so prepihavali po tihem gozdu, igrajoč se z osehlim listjem. Bridko je bilo Milici pri srcu. — Žalostna premišljuje nekega dne svojo usodo. Zdajci je zašumelo listje, nekdo se je približaval. Milica pogleda in vidi — svojo mater. Kako se je izpremenila uboga žena v tem kratkem času! Lice ji je upadlo in obledelo, lasje so ji osiveli. Prišla je k viru, zrla vanj in plakala.
»Ni je več, ni!« vzdihnila je mati in povzdignila oči k nebesom. »Modri vladar, povej mi, kaj se je zgodilo z mojim detetom?«
Pokleknila je ter se naslonila ob vitko jelšo, ne vedoč, da je to njena lastna hčerka. Kdo popiše občutke uboge Milice? Njeno srce se je krčilo žalosti, videč plakajočo mater, kateri pa vender ni mogla pomagati. Nekaj trenotkov je klečala mati.
»Ni je več, ni, moje Milice!« vzdihnila je zopet in odšla. Tudi Branko je jokal po sestrici. — Nekaj dnij pozneje, ko je bila mati v gozdu, šel je tudi on tja. Počasi je korakal po gozdu. Zdajci sfrči nekaj nad njim. Ozre se kvišku in vidi, kako podi jastreb belega goloba. Dečku se je golob zeló usmilil.
»Vzléti k meni, golobček!« zakliče mu deček iz vsega grla, in res mu golobček takoj vzleti na roko. Branko ga hitro skrije pod suknjo. Jastreb, videč, da mu je golobček ušel, leti dalje. Deček pritisne lepega golobčka k sebi in ga rahlo gladi z roko.
Golobček .pa mu reče: »Otel si mi življenje, blagi deček. Jastreb, ki me je preganjal, je moj najhujši sovražnik. Hočem ti biti hvaležen. Jaz vem za tvojo sestrico.«
Osupel ga pogleda deček.
»Saj veš za hladni virček v tem gozdu, ondi je začarana tvoja sestrica. Poslušaj me, hočem ti povedati, kako jo moreš rešiti. Ravno zdaj je najpripravnejši čas zato, ker solnce zahaja. Vil se nama sedaj ni bati, ker so v zraku ter se poslavljajo od zahajočega solnca. Zatorej hitiva k virčku. Jaz vzletim na jelšo, ki stoji poleg vira, a ti pojdi k viru in pokropi jelšo, na kateri bodem sedel, ter reci na glas: »Vitka jelša, vitka jelša, bodi mi zopet Milica!« Ne zabi teh besed. Nad seboj boš slišal petje, a Bog ne daj, da bi pogledal kvišku ter poslušal!« Tako mu je govoril golobček.
Hitela sta k viru. Golobček vzleti na vitko jelšo, stoječo poleg vira. Komaj prihiti deček k vodici, že sliši nad seboj petje, kakeršnegaše nikoli ni slišal. Pogledati je že hotel kvišku, toda v skrajnem trenotju se spomni golobčkovih besed. Hitro pokropi jelšo, rekoč: »Vitka jelša, vitka jelša, bodi mi zopet Milica!«
In glej! v tem trenotku se je začela jelša gibati in postajati manjša. Njena skorja se je izpremenila v obleko, dve veliki veji v človeški roki, manjše vejice pa v lepe lasé. Čez nekoliko je stala pred Brankom veselega obličja njegova sestrica Milica. Zdaj prileti k njima golobček ter pravi: »Bodita tiho ter bežita, bežita, da še o pravem času prideta iz gozda.« In bežala sta molčé, držeč se za roke. Skoro brez vse sape sta prihitela domov. Na domačem pragu zavpije Branko: »Mati! Milica je tukaj!«
Mati je bila ravno v hiši. O, kako so ji te besede pretresle srce; pa Milica je bila že v njenem naročju.
To vam je bilo veselje brez konca in kraja. Milica je morala vse na drobno povedati, kako se ji je godilo v gozdu.
Mesec dni so še ostali v tej hišici, potem so jo prodali in se preselili daleč od imenovanega gozda. Dobro se jim je godilo. Mati je učakala še mnogo let v sreči in veselju. Milica, ki je zdaj že odrastla, pa še vselej rada pripoveduje otrokom, kako se ji je godilo v gozdu pri Vilah.
== Cvetlica življenja ==
V nekem hribovitem kraju je živela
uboga vdova, ki je imela jedinega
|