Venček pravljic in pripovedek: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 427:
== Vile ==
 
Blizu gozda, v katerem še danes rastejo goste bukve, stala je hišica, narejena prav priprosto iz lesa in s slamnato streho pokrita. V tej hišici je živela mati z dvema otrokoma, katerima je bil umrl oče že pred dvema letoma. Deček, Branko, bil je dvanajst, a njegova sestra Milica še le devet let stara. Oba sta bila pridna in ljubezniva otroka; mati ju je neizmerno ljubila. Malone vsak dan sta hodila v les nabirat suhljadi.
Blizu gozda, v katerem še danes rastejo
 
goste bukve, stala je hišica, narejena
Bilo je lepega popoldne. Solnce je vroče pripekalo, in dan je bil tako lep, da bi ga ne bil mogel lepšega izprositi od Boga. Milica je šla v gozd, da bi si poiskala hladne sence. Počasi je stopala tja po hladnem lesovju proti viru, okoli katerega so rastle vitke jelše. Naproti ji prileti lep bel golobček. Okoli glave ji začne frčati, a ona se niti ne zmeni zanj. Šla je dalje proti žuborečemu virčku, vedno gledajoč v tla. Tu in tam si je utrgala kako cvetlico. Nekaj stopinj pred virom postoji ter pogleda pred se.
prav priprosto iz lesa in s
 
slamnato streho pokrita. V tej hišici je živela
mati z dvema otrokoma, katerima je
bil umrl oče že pred dvema letoma. Deček,
Branko, bil je dvanajst, a njegova sestra
Milica še le devet let stara. Oba sta bila pridna
in ljubezniva otroka; mati ju je neizmerno
ljubila. Malone vsak dan sta hodila v les
nabirat suhljadi.
Bilo je lepega popoldne. Solnce je vroče
pripekalo, in dan je bil tako lep, da bi ga
ne bil mogel lepšega izprositi od Boga. Milica
je šla v gozd, da bi si poiskala hladne sence.
Počasi je stopala tja po hladnem lesovju proti
viru, okoli katerega so rastle vitke jelše. Naproti
ji prileti lep bel golobček. Okoli glave
ji začne frčati, a ona se niti ne zmeni zanj.
Šla je dalje proti žuborečemu virčku, vedno
gledajoč v tla. Tu in tam si je utrgala kako
cvetlico. Nekaj stopinj pred virom postoji ter
pogleda pred se.
Osupnila je.
 
Okoli vira so stale prekrasne device, držeč
Okoli vira so stale prekrasne device, držeč druga drugo za roke. Bile so gozdne vile. Oblečene so bile v tanke haljine, in dolgi lasje so jim padali prek ram daleč po hrbtu. Plavale so nad zemljo v zraku ter se vrtele okoli vira, pevajoč s tankim glasom najmilejše pesmice. Igrale so ples, ki se imenuje »kolo.«
druga drugo za roke. Bile so gozdne vile.
 
Oblečene so bile v tanke haljine, in dolgi
Kako je vse to gledala Milica! Saj tako lepih deklic še nikoli videla ni in nikoli še ni slišala tako milega petja.
lasje so jim padali prek ram daleč po hrbtu.
 
Plavale so nad zemljo v zraku ter se vrtele
Nekaj korakov je pristopila k viru. Zdajci je zašumelo listje pod njenimi nogami. Vile se ozró ter zagledajo Milico. Ustrašile so se dekleta. Najlepša izmed njih prihiti k njej ter ji reče jezno: »Zakaj nas motiš, dekletce, pri naši zabavi? Ali ne veš, da je to zelo nevarno za tebe?«
okoli vira, pevajoč s tankim glasom najmilejše
 
pesmice. Igrale so ples, ki se imenuje
Milica pa ni razumela njenih svarečih besed, temveč še z večjim veseljem je poslušala njen mili glas ter ji zrla v prekrasno lice.
«kolo». '
 
Kako je vse to gledala Milica! Saj tako
»Kako ste vender lepe!« vzkliknila je deklica.
lepih deklic še nikoli videla ni in nikoli še
 
ni slišala tako milega petja.
»Nas ne sme gledati človeško okó!« dejala je vila z osornim glasom, prijela deklico za roko ter jo vedla k viru. Pokropila jo je z vodo, rekoč: »Odslej mi bodi jelša, vitka jelša!«
Nekaj korakov je pristopila k viru. Zdajci
 
je zašumelo listje pod njenimi nogami. Vile
Čudno se je zdelo v tem hipu deklici. Njeno telo se je raztegavalo kvišku, in roke so se ji razprostirale. Noge so se ji vrinile v zemljo. Rada bi bila pohitela iz gozda domov, a niti * stopinje ni mogla narediti. Zdaj je sirota spoznala, da je pretvorjena v jelšo. Vztrepetala je od groze in strahu.
se ozró ter zagledajo Milico. Ustrašile so se
 
dekleta. Najlepša izmed njih prihiti k njej
Med tem pa sta bila mati in Branko v velikem strahu zaradi nje. Vso hišo sta preiskala, klicala jo, ali nikjer je ni bilo.
ter ji reče jezno: «Zakaj nas motiš, dekletce,
 
pri naši zabavi? Ali ne veš, da je to zelo
»Morda je v gozdu!« reče Branko ter se napoti z materjo iskat je. Milica ju je slišala in tudi videla, kako sta se ji približavala.
nevarno za tebe?»
 
Milica pa ni razumela njenih svarečih
»Ondi, mati, ondi pri onem viru je večkrat posedala,« in k viru sta hitela mati in sin.
besed, temveč še z večjim veseljem je poslušala
 
njen mili glas ter ji zrla v prekrasno lice.
»Milica, Milica! detece moje!« klicala je mati v veliki bridkosti, da se je razlegalo daleč tja po gozdu; ptički so zleteli iz svojih gnezd, kakor bi hoteli vprašati ubogo mater, kaj se je zgodilo z njeno hčerko.
«Kako ste vender lepe!» vzkliknila je
 
deklica.
»Milica, Milica!« klicala je mati, in debele solze so ji tekle po bledem licu. In vse to je videla in slišala Milica. Rada bi skočila k materi ter jo objela; rada bi glasno vzkliknila: »Mati zlata, tukaj sem! Ali me ne poznate več?« Toda ko je odprla usta, da bi se oglasila, slišal se je samo tihoten šepet, kakor da bi zašumelo listje po drevesih. Hotela je roke razprostreti k materi, a samo veje so se zgibale. Neizrečeno žalost je čutila Milica, videč, da se mati in Branko vračata domov.
«Nas ne sme gledati človeško okó!»
 
dejala je vila z osornim glasom, prijela
Zdaj je ostala sama v gozdu. Tudi vil ni bilo več videti. Mračiti se je začelo. Strah je bilo deklice v temnem gozdu. Kako so trepetale njene veje, in solze so ji stopile iz očij ter lile po deblu.
deklico za roko ter jo vedla k viru. Pokropila
 
jo je z vodo, rekoč: «Odslej mi bodi jelša,
Po gozdu je zapihljal vetrič; okoli Milice je pihljal tako nežno.
vitka jelša!»
 
Čudno se je zdelo v tem hipu deklici.
»Danes si prišla sem, danes!« šepetal ji je. »Jaz vem, da te včeraj še ni bilo tukaj. A ne žaluj; saj vem, da ne boš dolgo ostala tukaj.« Tako je govoril vetrič ter božal deklici nežno lice.
Njeno telo se je raztegavalo kvišku, in roke
 
so se ji razprostirale. Noge so se ji vrinile
Pod njo je žuborel virček: »Jaz vem, kako si prišla semkaj, Kaj ne, Vile so hudobne? Ne boj se, ne! Nekega dne te jaz poljubim, in prosta bodeš svoje nesreče.«
v zemljo. Rada bi bila pohitela iz gozda
 
domov, a niti * stopinje ni mogla narediti.
Nad njo so blestele svetle zvezdice; zrle so na njo. »Čemu bi se bala? Razgovarjale se bomo s teboj ter ti delale kratek čas. A predno bo prišla bela žena na zemljo, zapustila boš gozd.«
Zdaj je sirota spoznala, da je pretvorjena
 
v jelšo. Vztrepetala je od groze in strahu.
Tako je Milico vse ponoči tolažilo in ji lajšalo srce, dokler ni zatisnila očij v sladko spanje. O kako lepe sanje je imela! Bila je doma pri materi in bratcu. Po dnevi so prileteli ptički na njene veje. Kosi, liščeki in drugi ptički so ji žgoleli sladke pesmice ter ji pripovedovali lepe pripovedke o tujih gorkih krajih. Večkrat je priletel k njej lep, kakor sneg bel golobček.
Med tem pa sta bila mati in Branko v
 
velikem strahu zaradi nje. Vso hišo sta preiskala,
»Nikar se ne boj, Milica,« šepetal je deklici in takoj odletel.
klicala jo, ali nikjer je ni bilo.
 
«Morda je v gozdu!» reče Branko ter
Kedar je solnce zatonilo za gorami, vselej so se ji prikazale Vile, O kako so bile lepe! Dasi so jo začarale, vender jih ni mogla sovražiti. Vzdignile so se kvišku ter zrle proti zahajajočemu solncu. K njemu so stegovale svoje bele roke, kakor bi ga hotele pridržati. In pele so tako milo, tako sladko, da jih je Milica vsa očarana poslušala ter pozabila svoje žalosti. Pele so:
se napoti z materjo iskat je. Milica ju je
 
slišala in tudi videla, kako sta se ji približavala.
''O solnčece zlató,
«Ondi, mati, ondi pri onem viru je večkrat
posedala,» in k viru sta hitela mati in sin.
«Milica, Milica! detece moje!» klicala je
mati v veliki bridkosti, da se je razlegalo
daleč tja po gozdu; ptički so zleteli iz svojih
gnezd, kakor bi hoteli vprašati ubogo mater,
kaj se je zgodilo z njeno hčerko.
«Milica, Milica!» klicala je mati, in debele
solze so ji tekle po bledem licu. In
vse to je videla in slišala Milica. Rada bi
skočila k materi ter jo objela; rada bi glasno
vzkliknila: «Mati zlata, tukaj sem! Ali me ne
poznate več?» Toda ko je odprla usta, da bi
se oglasila, slišal se je samo tihoten šepet,
kakor da bi zašumelo listje po drevesih.
Hotela je roke razprostreti k materi, a samo
veje so se zgibale. Neizrečeno žalost je čutila
Milica, videč, da se mati in Branko
vračata domov.
Zdaj je ostala sama v gozdu. Tudi vil
ni bilo več videti. Mračiti se je začelo. Strah
je bilo deklice v temnem gozdu. Kako so
trepetale njene veje, in solze so ji stopile
iz očij ter lile po deblu.
Po gozdu je zapihljal vetrič; okoli Milice
je pihljal tako nežno.
«Danes si prišla sem, danes!» šepetal ji
je. «Jaz vem, da te včeraj še ni bilo tukaj.
A ne žaluj; saj vem, da ne boš dolgo ostala
tukaj.» Tako je govoril vetrič ter božal deklici
nežno lice.
Pod njo je žuborel virček: «Jaz vem,
kako si prišla semkaj, Kaj ne, Vile so hudobne?
Ne boj se, ne! Nekega dne te jaz
poljubim, in prosta bodeš svoje nesreče.»
Nad njo so blestele svetle zvezdice; zrle
so na njo. «Čemu bi se bala? Razgovarjale
se bomo s teboj ter ti delale kratek čas.
A predno bo prišla bela žena na zemljo,
zapustila boš gozd.»
Tako je Milico vse ponoči tolažilo in ji
lajšalo srce, dokler ni zatisnila očij v sladko
spanje. O kako lepe sanje je imela! Bila je
doma pri materi in bratcu. Po dnevi so prileteli
ptički na njene veje. Kosi, liščeki in
drugi ptički so ji žgoleli sladke pesmice ter
ji pripovedovali lepe pripovedke o tujih gorkih
krajih. Večkrat je priletel k njej lep, kakor
sneg bel golobček.
«Nikar se ne boj, Milica,» šepetal je
deklici in takoj odletel.
Kedar je solnce zatonilo za gorami, vselej
so se ji prikazale Vile, O kako so bile lepe!
Dasi so jo začarale, vender jih ni mogla
sovražiti. Vzdignile so se kvišku ter zrle
proti zahajajočemu solncu. K njemu so stegovale
svoje bele roke, kakor bi ga hotele
pridržati. In pele so tako milo, tako sladko,
da jih je Milica vsa očarana poslušala ter
pozabila svoje žalosti. Pele so:
O solnčece zlató,
Kaj jemlješ že slovó!
Pri nas ostani še,
Vrstica 565 ⟶ 486:
Mi bomo ti nocój
Zapele pesmico,
Oj pésmico sladkó!''
 
Tako so prosile Vile zlato solnčece, ali
Tako so prosile Vile zlato solnčece, ali zaman. Ni jih uslišalo, nego zašlo je za sinje goré. Milica si je mislila: Ako bi bila jaz zlato solnce, ne bila bi še zatonila, nego poslušala bi rajši to rajsko petje Vil.
 
goré. Milica si je mislila: Ako bi bila jaz
In vse to se je ponavljalo dan za dnevom, in Milica se vsega tega ni naveličala. Bil ji je kratek čas. Skoro bi bila že pozabila matere in bratca.
zlato solnce, ne bila bi še zatonila, nego
 
poslušala bi rajši to rajsko petje Vil.
Tako je preteklo več mesecev. Prišla je hladna jesen. Listje je rumenelo, ptice so se zbirale in odpotovale na topli jug. Hladni jesenski vetrovi so prepihavali po tihem gozdu, igrajoč se z osehlim listjem. Bridko je bilo Milici pri srcu. — Žalostna premišljuje nekega dne svojo usodo. Zdajci je zašumelo listje, nekdo se je približaval. Milica pogleda in vidi — svojo mater. Kako se je izpremenila uboga žena v tem kratkem času! Lice ji je upadlo in obledelo, lasje so ji osiveli. Prišla je k viru, zrla vanj in plakala.
In vse to se je ponavljalo dan za dnevom,
 
in Milica se vsega tega ni naveličala. Bil ji
»Ni je več, ni!« vzdihnila je mati in povzdignila oči k nebesom. »Modri vladar, povej mi, kaj se je zgodilo z mojim detetom?«
je kratek čas. Skoro bi bila že pozabila
 
matere in bratca.
Pokleknila je ter se naslonila ob vitko jelšo, ne vedoč, da je to njena lastna hčerka. Kdo popiše občutke uboge Milice? Njeno srce se je krčilo žalosti, videč plakajočo mater, kateri pa vender ni mogla pomagati. Nekaj trenotkov je klečala mati.
Tako je preteklo več mesecev. Prišla je
 
hladna jesen. Listje je rumenelo, ptice so se
»Ni je več, ni, moje Milice!« vzdihnila je zopet in odšla. Tudi Branko je jokal po sestrici. — Nekaj dnij pozneje, ko je bila mati v gozdu, šel je tudi on tja. Počasi je korakal po gozdu. Zdajci sfrči nekaj nad njim. Ozre se kvišku in vidi, kako podi jastreb belega goloba. Dečku se je golob zeló usmilil.
zbirale in odpotovale na topli jug. Hladni
 
jesenski vetrovi so prepihavali po tihem
»Vzléti k meni, golobček!« zakliče mu deček iz vsega grla, in res mu golobček takoj vzleti na roko. Branko ga hitro skrije pod suknjo. Jastreb, videč, da mu je golobček ušel, leti dalje. Deček pritisne lepega golobčka k sebi in ga rahlo gladi z roko.
gozdu, igrajoč se z osehlim listjem. Bridko
 
je bilo Milici pri srcu. — Žalostna premišljuje
Golobček .pa mu reče: »Otel si mi življenje, blagi deček. Jastreb, ki me je preganjal, je moj najhujši sovražnik. Hočem ti biti hvaležen. Jaz vem za tvojo sestrico.«
nekega dne svojo usodo. Zdajci je zašumelo
 
listje, nekdo se je približaval. Milica pogleda
in vidi — svojo mater. Kako se je izpremenila
uboga žena v tem kratkem času! Lice ji je
upadlo in obledelo, lasje so ji osiveli. Prišla
je k viru, zrla vanj in plakala.
«Ni je več, ni!» vzdihnila je mati in povzdignila
oči k nebesom. «Modri vladar, povej
mi, kaj se je zgodilo z mojim detetom?»
Pokleknila je ter se naslonila ob vitko
jelšo, ne vedoč, da je to njena lastna hčerka.
Kdo popiše občutke uboge Milice? Njeno
srce se je krčilo žalosti, videč plakajočo
mater, kateri pa vender ni mogla pomagati.
Nekaj trenotkov je klečala mati.
«Ni je več, ni, moje Milice!» vzdihnila
je zopet in odšla. Tudi Branko je jokal po
sestrici. — Nekaj dnij pozneje, ko je bila
mati v gozdu, šel je tudi on tja. Počasi je
korakal po gozdu. Zdajci sfrči nekaj nad njim.
Ozre se kvišku in vidi, kako podi jastreb
belega goloba. Dečku se je golob zeló usmilil.
«Vzléti k meni, golobček!» zakliče mu
deček iz vsega grla, in res mu golobček takoj
vzleti na roko. Branko ga hitro skrije pod
suknjo. Jastreb, videč, da mu je golobček
ušel, leti dalje. Deček pritisne lepega golobčka
k sebi in ga rahlo gladi z roko.
Golobček .pa mu reče: «Otel si mi življenje,
blagi deček. Jastreb, ki me je preganjal,
je moj najhujši sovražnik. Hočem ti biti
hvaležen. Jaz vem za tvojo sestrico.»
Osupel ga pogleda deček.
 
«Saj veš za hladni virček v tem gozdu,
»Saj veš za hladni virček v tem gozdu, ondi je začarana tvoja sestrica. Poslušaj me, hočem ti povedati, kako jo moreš rešiti. Ravno zdaj je najpripravnejši čas zato, ker solnce zahaja. Vil se nama sedaj ni bati, ker so v zraku ter se poslavljajo od zahajočega solnca. Zatorej hitiva k virčku. Jaz vzletim na jelšo, ki stoji poleg vira, a ti pojdi k viru in pokropi jelšo, na kateri bodem sedel, ter reci na glas: »Vitka jelša, vitka jelša, bodi mi zopet Milica!« Ne zabi teh besed. Nad seboj boš slišal petje, a Bog ne daj, da bi pogledal kvišku ter poslušal!« Tako mu je govoril golobček.
ondi je začarana tvoja sestrica. Poslušaj me,
 
hočem ti povedati, kako jo moreš rešiti.
Hitela sta k viru. Golobček vzleti na vitko jelšo, stoječo poleg vira. Komaj prihiti deček k vodici, že sliši nad seboj petje, kakeršnegaše nikoli ni slišal. Pogledati je že hotel kvišku, toda v skrajnem trenotju se spomni golobčkovih besed. Hitro pokropi jelšo, rekoč: »Vitka jelša, vitka jelša, bodi mi zopet Milica!«
Ravno zdaj je najpripravnejši čas zato, ker
 
solnce zahaja. Vil se nama sedaj ni bati,
In glej! v tem trenotku se je začela jelša gibati in postajati manjša. Njena skorja se je izpremenila v obleko, dve veliki veji v človeški roki, manjše vejice pa v lepe lasé. Čez nekoliko je stala pred Brankom veselega obličja njegova sestrica Milica. Zdaj prileti k njima golobček ter pravi: »Bodita tiho ter bežita, bežita, da še o pravem času prideta iz gozda.« In bežala sta molčé, držeč se za roke. Skoro brez vse sape sta prihitela domov. Na domačem pragu zavpije Branko: »Mati! Milica je tukaj!«
ker so v zraku ter se poslavljajo od zahajočega
 
solnca. Zatorej hitiva k virčku. Jaz
Mati je bila ravno v hiši. O, kako so ji te besede pretresle srce; pa Milica je bila že v njenem naročju.
vzletim na jelšo, ki stoji poleg vira, a ti
 
pojdi k viru in pokropi jelšo, na kateri bodem
To vam je bilo veselje brez konca in kraja. Milica je morala vse na drobno povedati, kako se ji je godilo v gozdu.
sedel, ter reci na glas: «Vitka jelša, vitka
 
jelša, bodi mi zopet Milica!» Ne zabi teh
Mesec dni so še ostali v tej hišici, potem so jo prodali in se preselili daleč od imenovanega gozda. Dobro se jim je godilo. Mati je učakala še mnogo let v sreči in veselju. Milica, ki je zdaj že odrastla, pa še vselej rada pripoveduje otrokom, kako se ji je godilo v gozdu pri Vilah.
besed. Nad seboj boš slišal petje, a Bog ne
 
daj, da bi pogledal kvišku ter poslušal!»
 
Tako mu je govoril golobček.
== Cvetlica življenja ==
Hitela sta k viru. Golobček vzleti na vitko
 
jelšo, stoječo poleg vira. Komaj prihiti deček
k vodici, že sliši nad seboj petje, kakeršnega
še nikoli ni slišal. Pogledati je že hotel
kvišku, toda v skrajnem trenotju se spomni
golobčkovih besed. Hitro pokropi jelšo, rekoč:
«Vitka jelša, vitka jelša, bodi mi zopet Milica!»
In glej! v tem trenotku se je začela jelša
gibati in postajati manjša. Njena skorja se
je izpremenila v obleko, dve veliki veji v
človeški roki, manjše vejice pa v lepe lasé.
Čez nekoliko je stala pred Brankom veselega
obličja njegova sestrica Milica. Zdaj prileti k
njima golobček ter pravi: «Bodita tiho ter
bežita, bežita, da še o pravem času prideta
iz gozda. In bežala sta molčé, držeč se za
roke. Skoro brez vse sape sta prihitela domov.
Na domačem pragu zavpije Branko: «Mati!
Milica je tukaj!»
Mati je bila ravno v hiši. O, kako so ji
te besede pretresle srce; pa Milica je bila
že v njenem naročju.
To vam je bilo veselje brez konca in
kraja. Milica je morala vse na drobno povedati,
kako se ji je godilo v gozdu.
Mesec dni so še ostali v tej hišici, potem
so jo prodali in se preselili daleč od imenovanega
gozda. Dobro se jim je godilo.
Mati je učakala še mnogo let v sreči in
veselju. Milica, ki je zdaj že odrastla, pa še
vselej rada pripoveduje otrokom, kako se
ji je godilo v gozdu pri Vilah.
Cvetlica življenja.
V nekem hribovitem kraju je živela
uboga vdova, ki je imela jedinega