Venček pravljic in pripovedek: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 591:
== Potočnica ==
Na zelenem travniku blizu vasi je rastla potočnica. Saj jo tako poznate! Njeno cvetje je sinje kakor nebo, in njeni listi so podolgasto suličasti. Veselo je dvigala svojo lepo glavico kvišku. Mimo nje je žuborel bister potoček, v katerem so plavale sem ter tja hitre ribice. Dobro se je godilo potočnici. Ves dan ji je sijalo ljubo solnčece, in suše tudi nikdar ni trpela, saj jo je mimo nje žuboreči potok vedno napajal s svojo krepilno vodico.
Po travniku so letale lastavice. Potočnica je rada gledala te urne ptičice. Dvigale so se kvišku proti belim oblačkom, potém pa se spuščale k tlom ter švigale nad cvetlicami, iskaje muh, metuljčkov in drugih mrčesov.
Jedna lastavica pa je kaj rada letala okoli potočnice. Skoro vsak dan je priletela k njej. Tako sta se seznanili in postali prijateljici.
»Lastavica, lahkokrila ptičica,« dejala je dostikrat potočnica, »kako urno ti švigaš po zraku. Kako si ti srečna! Jaz pa moram tukaj stati zmerom na jednem in sitem mestu, niti za jeden korak se ne morem oddaljiti od tod.«
»Rés je, kar praviš,« odgovori ptica.
»Jaz moram letati ves dan, da nalovim živeža sebi in svojim mladičem. Glej, tebi pa ni treba skrbeti za živež, ti ga najdeš vedno v zemlji.«
»A rajši bi vender bila ptica kakor cvetlica,« pravi zopet nezadovoljna potočnica. »Kaka radost mora biti, če se dvigaš visoko v sinji zrak ter pod seboj vidiš zemljo.«
»V tem si pravo pogodila. A ne žaluj mi, potočnica. Ker tebi ni mogoče gledati zemeljske lepote, hočem ti jo opisati, da se boš tudi ti veselila z menoj.«
Lastavica je letela dan za dnevom k svoji prijateljici na travnik ter ji pripovedovala o lepoti zemlje; pripovedovala ji je o toplejših južnih krajih, kjer nikdar ne pade sneg, kjer je zmerom pomlad in poletje. Pravila ji je o ondotnih cvetlicah in o rastlinah sploh, ki so mnogo večje od tukajšnjih; pravila ji je o globokem morju, čez katero morajo leteti tja v gorko Afriko.
Tako je lastavica ves dan kratkočasila potočnico. Kedar se je zmračilo, poslovila se je ptica ter šla v svoje gnezdo počivat. Tiho je postalo in mirno. Potočnica pa še ni spala; takrat se je oglasil bistri potok ter ji pripovedoval marsikatero mično pravljico. Prinašal ji je tudi vsak večer srčnih pozdravov od njenih sestric, mimo katerih je hitel. Ob sladkem žuborenju potoka zadremala je cvetka. Obdajale so jo prelepe sanje. Sanjala je, da je lastavica in ne več cvetlica, in da leti v južne kraje. O, kako se je vsemu čudila. Vse lepše in krasnejše je bilo ondi. Videla je sinje morje, po katerem jadrajo hitre ladije; govorila je z ondotnimi cvetlicami,
ki imajo lepšo obleko od naših; videla je bistronogo gazelo in urnega znoja, kako sta hitela po peščeni puščavi, ki se imenuje Sahara.
Videla je tudi ondotne ljudi, kateri se zovejo zamorci ter imajo tako črno kožo, kakor oglenje.
Drugo jutro so jo vzbudili solnčni žarki. In ko je k njej priletela lastavica, pravila ji je o svojih lepih sanjah. Dva meseca sta minila v veselju. Poletje je teklo svojemu koncu. Solnce ni več pripekalo tako gorko, in vetrovi so postajali hladnejši.
»Ljuba potočnica!« rekla je nekega dne lastavica, »jesen je tu. Doba ločitve je prišla. Toliko časa sva živeli veseli, a zmerom ne more to biti. Jutri se zberemo na vaškem zvoniku ter se odpravimo na daljno pot.«
Prestrašila se je teh besed uboga potočnica. Na jesen in ločitev niti mislila ni.
»O, jaz vem, lastavica, da ti srce hrepeni na jug. Kako srečna si vender ti! Jaz pa ostanem tukaj; izginem kakor rumeno listje v gozdu.« Tako je rekla cvetka ter od žalosti povesila svoje lepo cvetje.
»Predno odletimo, prišla bom k tebi,« reče ptica ter odleti. Težko ji je bilo pri srcu. Tudi potočnica ni bila več vesela. Spoznala je, da bo skoro vsemu veselju konec. Ko je temna noč zakrila zemljo, cvetlica od nepokoja ni mogla zaspati. Tožila je potoku svojo bridkost.
»Tudi jaz žalujem,« odgovoril ji je potok. »Kmalu pride doba, ko se čez me razprostre ledena odeja. Stokal bom pod njo, a zaman!«
Do polnoči sta se pogovarjala. Potém pa je potočnica zadremala od samega truda. Samo štiri ure je spala. Zdajci jo zbudé človeški glasovi. Ko izpregleda, vidi v sinjem jutranjem mraku pet ljudij. Bili so možje. Na rami so nosili nekaj čudnega, česar še potočnica videla ni. Imelo je dolgo leseno toporišče, na koncu pa dolg zakrivljen nož.
— Bila je kosa, in možje so bili kosci.
»Pri potoku bomo začeli,« pravi jeden. Nato se postavjio v jedno vrsto, drug od drugega nekaj korakov, ter začno kositi. Sedaj še le je potočnica spoznala, kaj to pomeni. Vztrepetala je po vsem životu smrtnega strahu. Čez nekoliko je bil že kosec pri njej. »Sk!« naredila je njegova smrtonosna kosa, in potočnica je ležala na zemlji. Izgubila je zavest; še le blagodejni solnčni žarki jo zbudé iz nezavesti. Svojega nežnega cvetja ni mogla več povzdigniti; moči so ji ginile. Spomnila se je lastavice. Bila je ravno proti zvoniku obrnena. Videla je, kako so se zbirale ter veselo letale okrog zvonika. Ni dolgo čakala, ko prileti njena prijateljica.
Kako se je prestrašila lastavica, videč ves travnik poražen. Zletela je tja k potoku, a potočnice ni bilo nikjer. Sedla je na obrežje potoka ter klicala cvetlico, rekoč: »Cvetka moja, kje si vender?«
»Tu ležim, tu, lastavica!« odgovorila je s slabim glasom cvetka. Kako je že bila izpremenjena! Cvetje je obledelo in perje osehlo.
»Cvetka, cvetka!« vzkliknila je ptičica ter nagnila glavico k umirajoči cvetlici.
»Moje življenje je končano, lastavica!« šepetala je potočnica. »Spominjaj se včasimene, ko bodeš letala in gostolela po južnih, toplih krajih.«
»Ne bom te pozabila, potočnica!« odgovori žalostno lastavica ter poljubi cvetko na velo cvetje; potém pa sfrči proti zvoniku. Kmalu nato čuje potočnica glasni vrisk drobnih ptičic. Lastavice so se dvignile, obletele zvonik, potém pa pohitele proti jugu. Vse to je videla potočnica.
Zadnjikrat je vztrepetala, in ležala je mrtva.
== Sinica ==
Minilo je že nekoliko let od tega. —
Bilo je v drugi polovici malega travna.
|