Venček pravljic in pripovedek: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 648:
Minilo je že nekoliko let od tega. —
Bilo je v drugi polovici malega travna. Vesela pomlad se je vrnila z vsosvojo krasoto. Drevje je zopet dobilo svoje zelenje; po zemlji so rastle dehteče cvetlice in po gozdih so prepevale ptice. Mlado in staro je hitelo iz zaduhlih sob pod milo nebo dihat svežega pomladanskega zraka. Tudi jaz sem se šel izprehajat po vasi. Pridem do hiše, ki je bila obkrožena z gostim sadnim
drevjem. Čuden glas mi poči na uho.
Ustavim se ter pogledam na bližnjo črešnjo. Na njej zagledam tri sinice. Živahno so se razgovarjale. Radoveden stopim bližje ter se skrijem za debel oreh. Vlekel sem
na uho.
»Hvala Bogu, da je minila zima,« rekla je sinica, ki je bila bolj rejena od drugih dveh, in kateri se je poznalo, da že dolgo ni trpela gladu.
»Trda zima je bila,« reče druga. »Mnogo naših sestric je moralo mrazu umreti.«
»Meni bi se bilo tudi tako zgodilo,« odgovori na to prva. »Toda ljubi Stvarnik me je obvaroval smrti. Saj vesta, bilo je tistega groznega dne, ko smo me ptičice jokale in stokale. Ledena burja je sikala okoli hiš in po gozdih, kakor da bi morale vse stvari na svetu otrpniti. Ravno takrat sem sedela v svoji luknjici. Mislila sem, da sem varna pred mrazom. Toda kmalu je jelo tudi mene tako zebsti, da sem zletela iz luknjice v gozd, ki se razprostira zunaj te vasi. Hujše in hujše je brila burja. Ubogo drevje je vzdihovalo. Po gozdu sem se ozirala, a nijedne tovarišice nisem vzrla. Zeblo me je tako, da nisem več mogla sedeti na veji. Vzletela sem proti boru, nadejajoč se pri njem boljšega zavetja. Sedla sem na njegovo vejo. Bor pa je ječal: »O siničica! tišči se, tišči se k meni ter mi daj nekoliko svoje toplote; moji sokovi so že zmrznili. Hu, hu!« — Res sem se tiščala k revnemu drevesu, a čutila sem tak mraz, da sem plaho odskočila, boječ se, da tudi meni ne bi kri otrpnela prevelikega mrazu.«
Globoko v srce se mi je usmilil bor, a jaz mu vender nisem mogla pomagati. Zapustila sem ga ter letala iz stokajočega gozda. Sedaj zagledam potok. K njemu sem hitela; tudi njega sem prosila zavetja. Toda potok mi žalostno odgovori: »Tičica revna, glej! Ledeni prt me odeva, in jaz stokam pod njim brez vsake pomoči. V mojih očeh je kalno. Ta grozna odeja mi ne pušča gledati bliščečih zvezdic, ne blede lune in solnce ne more otaliti tega oklepa. Joj, joj!
Zopet se vzdignivši, letela sem po širokem polja. Pred seboj sem zagledala grmiček; hitela sem k njemu, a besneči vihar mi je pihal ravno nasproti. Komaj sem dospela tja. S trepetajočim glasom sem govorila nizkemu grmu, katerega je veter že tudi upognil: »Grmič, daj mi zavetja pred ledeno burjo, sicer me bode konec!« — Grm pa mi odgovori: »Revica! že tri tvoje sestrice so priletele k meni z isto prošnjo; glej jih tukaj!« Tja sem se ozrla ter sem videla tri zmrzle siničice. Groza me je spreletela, in kri mi je zopet švignila po trdih udih, ko sem mislila na smrt, na smrt!»
Žalostno je vzdihnila sinica ter po kratkem premolku nadaljevala: »Zapustila sem tudi ta grmič. Zaprla sem oči ter letela, letela Bog vé kam. Divja burja mi je pevala svojo zamolklo pesem; zdelo se mi je, da je to moja mrtvaška pesem!
Dolgo časa sem se v zraku bojevala z neusmiljeno burjo za svoje življenje. Zdajci zaslišim močen glas zvona. Ura je bila. Odprla sem oči ter sem videla pred sabo cerkev te vasi. Tukaj sem se nadejala rešitve; zletela sem v bližnji sadni vrt ondi na konci te vasi. Na drevesu zagledam nekaj čudnega. Bilo je kakor majhni zaboj, v njem na navpični palčici bučje ali tikvinje semenje. Vanj sem hotela. Komaj pa zletim na zaboj, začujem iz bližnje hiše veseli otročji krik.
Poslušam: »Glej, sinica, Tonec, glej! Sedaj bo zletela v kletko ter se ujela. Potém jo zapremo v tesno ptičnico.«
Tako je pravil deček svojemu bratu, in jaz sem vse vedela. Vzdihuje sem sfrčala od tega kraja, kjer bi bila skoro izgubila svojo zlato svobodo. Po vasi sem letela ter dospela do te hiše. Sedla sem na ta-le hlev, ki je, kakor vidita, hišnim vratom ravno nasproti. Tožno sem gledala proti nebu, s katerega so padale mrzle snežinke.
Nekaj časa sedim na hlevu, ko se odpró vrata. Videla sem med vrati gospodinjo in njenega sinka, kateremu je bilo še le kakih devet let.
»Glej, Miroslav!« pravi mu mati. »Kako buči zunaj vihar! Vsak je revež, ki sedaj ni v topli sobici.«
»Kje pa so sedaj ptički, ki vender nimajo take tople sobe kakor mi?« vpraša sinek.
»Nekateri so se poskrili v svoje luknjice, drugi v gnezda, ako jih burja še ni vrgla z vej. Danes so ptički velike sirote.«
Ko sem njiju slišala tako govoriti, bilo mi je lažje pri srcu. »Ti ljudje bodo gotovo imeli usmiljenje z menoj,« mislila sem si ter zletevši na podstenje čivkala njima naproti. Deček me prvi zagleda ter reče materi: »Glejte, mati, ondi siničico! Kako jo vender zebe, revico. Ko bi jo le mogel ujeti, nesel bi jo v toplo sobo, da bi se ogrela.«
Šel je počasi proti meni ter mi prijazno govoril, rekoč: »Oj, ptičica, ne boj se me, ne! Ničesar žalega ti ne bom storil; ne bom te dejal v ptičnico, kakor drugi dečki delajo. Miroslav ima ptičke rad. Po sobi lahko letaš, kolikor ti je drago, in kedar bo najtrša zima minila, izpustil te bom zopet pod milo nebo.«
Prišel je do mene, in jaz sem stala pri miru. Lahno me je prijel s svojo roko, rekoč: »Kako je krotka, pa tako mrzla!« in tiščal me je k svojemu toplemu vratu. V sobo me je nesel ter me je dolgo časa nosil sem ter tja, govoreč mi prijazne besede. Potem me je dejal na mizo; mislil je, da bom plašno vzletela. Toda jaz sem hvaležno frfotela okoli njega ter mu sedla na ramo. To
ga je jako razveselilo.
Na to stopi dečkov oče v sobo. Sinek mu pokaže mene.
»Sinico imaš?« pravi. »Res, krotka je. Vender v tej zakurjeni sobi ne bo ti dolgo živela, kajti ta toplota ji ne dé dobro. Nesi jo v drugo nezakurjeno sobo, ako ji hočeš oteti življenje.«
Oče je imel prav. V isti topli sobi mi je prihajalo vedno slabeje, in po očetovih besedah je hitel deček z menoj v drugo sobo. Tukaj je bil čisto drug, svež in čvrst zrak, katerega sem dihala s slastjo. Prinesel mi je tudi hrane in vode.
Od tega- dne sem ostala v tej hiši. Deček je skrbel za me. Vsak dan me je izpustil, da sem poletela, kolikor sem sama hotela. Vselej pa sem se vrnila k dečku, ki mi je rešil življenje, a mi vender ni vzel svobode. Pri njem hočem vedno ostati.
Glejta, ondi nam gre Miroslav naproti. Kako ljubko in prijazno me kliče. Pridita večkrat semkaj, vsak dan se tudi lahko pogovarjamo. Na svidenje tedaj!«...«
Po teh besedah je zletela sinica Miroslavu na ramo.
Otroci! tudi vi bodite tako usmiljenega srca, kakor je bil Miroslav.
== Morska roža ==
Debel sneg pokriva doline in goré.
Čez sneženo odejo tuli ledena burja.
| |||