Venček pravljic in pripovedek: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 704:
== Morska roža ==
Debel sneg pokriva doline in goré. Čez sneženo odejo tuli ledena burja. Mrak je pokril zemljo; kakor bi se še le sedaj začelo njeno pravo življenje, besnela je burja na vso moč. Oblake, ki so po dnevu zakrivali solnce, razpršila je ter razpodila na vse strani. Svetle zvezdice so brlele na nebu. Ondi izza gora je vzplavala bleda luna.
Ljudje so sedeli pri topli peči razgovarjajoč se o tem in onem. Ni jim bilo mnogo
mari besnečega viharja.
Pojdiva, blagi čitatelj, na Primorsko. Jedno uro od morja naj deva bolj na samoti hišo. Po zunanji podobi takoj spoznava, da tukaj ni siromaštva doma. So-li pa ti ljudje zraven svojega imetja tudi srečni? Stopiva v sobo!
Ob postelji sedi na stolu mati. Na svoje dete zré, ki leži v postelji. Kaj ti je vender, zalo detece, da je tvoje lice tako bledo? Oči ima zaprte, kakor bi spavalo. Vender to ni spanec, nego smrtonosna mrzlica. Mati nagiba svojo glavo k detetu. Sedaj pa sedaj dene svojo roko na otrokovo čelo, ki pa je zmerom jednako vroče.
Polglasno jame govoriti mati: »Detece moje! Tri leta še komaj zreš beli svet, a že se je tvojega nežnega telesa polotila bolezen. Pol leta že ležiš v postelji. Bila sem poklicala zdravnike, a njih zdravila niso pomagala. Vse sem storila, da bi ti vrnila zlato zdravje; toda zaman. S strahom opazujem, da ti ličece od dne do dne bledi. Vender ti mi ne smeš umreti! Glej, nikogar nimam na svetu. Tvoj oče že jedno leto spava v hladnem grobu, in ti si jedina moja tolažba!«
Tiho je bilo v sobi, le jednakomerni tiktak stenske ure se je slišal. Zunaj pa burja ni mirovala. Zaganjala se je v hišico, kakor bi jo hotela podreti. Mati pa ni cula viharja. Zdajci nekdo lahno potrka na okno. Mati se tja ozre ter vidi skoz šipo neznan obraz.
»Lepo te prosim, odpri mi, da se v tvoji sobi segrejem,« pravi neznana oseba. Usmiljenega srca je bila mati. Takoj je hitela odpirat. V sobi še le pogleda prišleca. Bila je stara žena. Njeno telo je bilo od starosti sključeno, lasje so bili beli in obraz je imel vse polno gub. Opirala se je ob palico.
»Na klop sedite; saj je še peč topla,« reče ji mati.
»Hvala ti, hvala,« odgovori ji hvaležno starka. »Čuj, kako zunaj buči vihar! Strašno me je zeblo. Pot sem bila izgrešila. Dolgo sem bredla po snegu, dokler nisem zagledala tvoje luči. Kaj pa si ti tako žalostna? Saj imaš, kakor vidim, vsega dovolj; uboštva ni pri tebi doma.«
»Pa zató žalost in bridkost,« pravi ji mati. »Glej, tukaj leži jedino moje dete že pol leta, Neznano bolezen ima sirotče; vsa zdravila so zaman.«
Počasi je starka stopila k postelji ter uprla svoj pogled v beli obrazek otrokov. Svojo suho roko je dejala na vroče njegovo čelo.
»Da, da! vsa zdravila so zaman!« reče počasi neznana žena. »Noben človek ne more tvojega deteta ozdraviti.«
»Kaj mi pravite!« vzklikne obupno mati. »Moje dete ne sme umreti.«
»Umiri se,« tolažijo starka, »hvali Boga, da sem prišla v pravem trenotju, sicer bi bilo prepozno. Ker si se mene, čisto neznane žene, usmilila ter me rešila skelečega mrazu, hočem ti to povrniti. Ali si voljna za svoje dete vse storiti?«
»Jaz storim vse za svoje dete,« odgovori odločno mati.
»Toda to bo težavna pot. Samo prava materinska ljubezen more vse premagati. Danes še in takoj sedaj moraš se napotiti k morju. Najti moraš morsko rožo; samo ona bo ozdravila tvojo hčerko. Ne boj se mrzle burje, ne boj se daljnjega pota, ne bolečin, katere boš morala trpeti; naposled se bo vse dobro končalo. Jaz pa hočem med tem pri detetu ostati ter paziti na-nj. Prej ko bo solnce enkrat zašlo za gore, boš ti zopet tukaj.«
Od kraja mati ni zaupala neznani ženi, a neki notranji glas ji je pravil, rekoč: »Stori to, kar ti pravi žena.«
Njen sklep je bil storjen. K postelji je stopila ter gorko poljubila bolno detece. Iz njenega očesa je kanila svetla solza.
»Pazi tedaj na srčece moje!« rekla je še proseče starki ter zapustila potem sobo. Zunaj je brila ostra burja. Mati ni čutila ledene sape, nego je hitela po poti proti morju. Čudno! saj je bila že več ko dve uri na poti, a do morja še vender ni dospela. Dozdevalo se ji je, da je zašla. Ustavila se je ter se ozirala na vse strani; toda kraj okoli nje se ji je zdel čisto neznan in tuj. Pred seboj je videla gozd. Obrnila se je že, da bi hitela nazaj, a notranji glas ji veli: »Le hiti po ti poti!« in revna mati ga je ubogala. Dospela je do gozda ter brez strahu stopila vanj. Nad njo je šumelo drevje. Dolgo je že hodila po gozdu, pa konca še mu vender ni bilo. Tu pride do razpotja. Reva sedaj ni vedela, katero pot bi volila. Na bližnjem drevesu je sedel krokar, ki je glasno vpil: kra, kra! K njemu se obrne mati ter ga vpraša: »Ljubi krokar, povej mi, katera pot vodi k morski roži?«
»K morski roži hočeš?« vpraša jo ptič čudeč se. »Povem ti že, ako mi daš svojo desno roko. Glej, lovec mi je obstrelil desno perot, in zdaj ne morem leteti.«
»Rada ti jo dam, rada,« odgovori mati. V tem hipu je čutila grozno bolečino, in — njene desne roke ni bilo več. Z veje pa je veselo vzletel krokar in rekel ženi: »Hvala ti, žena. Desna pot vodi k morski roži,« ter se je dvignil kvišku v sinji zrak.
Hitela je dalje mati. Čez nekoliko je prišla iz gozda. Pred njo se je razprostirala brezkončna ravan. Ondi izza gora je počasi vzhajalo solnce. Vso noč je tedaj hodila po gozdu. Burja še ni nehala, materi je ravno v obraz brila.
Solnce se je vzdigavalo vedno višje in višje; a morja še ni bilo nikjer. Mati je zopet prišla do razpotja. Stresla se je uboga žena. »Kam mi je iti?« vzdihnila je bridko. V bližini je zapazila potok, ki je bil z ledom pokrit. Stopila je k njemu ter ga vprašala: »Povej mi, potok, katera pot vodi k morski roži?«
»K morski roži hočeš?« začudi se tudi potok. »Hu, kako me zebe! Takoj ti povem, ako nekoliko trenotij stopiš v mojo vodo.«
Mati je strla ob obrežju led, sezula svoje čevlje ter stopila z golimi nogami v ledeno vodo. In mrzla voda je žuborela okrog njenih nog, ko je ona trepetala prevelikega mrazu.
»Na desno idi!« rekel ji je potok. Komaj se je obula uboga žena; otrple so bile njene noge in vender je dalje hitela.
»Glej! ondi iz daljine se nekaj blišči. To je morje. Jutranje solnce upira va-nj svoje žarke in zató se blesti.« Pospešila je korake, da bi preje prišla.
Viharno je bilo morje. Visoko se je vzdigavalo ter je grozno bučalo. Valovi so kipeli kvišku, potem pa se zopet zaganjali proti obrežju, kakor bi hoteli poplaviti vso zemljo. K viharnemu morju je stopila mati.
»Sedaj sem dospela do morja, a morske rože vender nikjer ni,« pravi mati. Komaj te besede izgovori, vidi pred seboj v vodi veliko ribo. Pomolila je glavo iz vode, rekoč: »Morsko rožo bi rada? O jaz vem za njo; privedem te k njej, če tudi je danes morje tako viharno, tebi se ničesar hudega ne bo zgodilo. V plačilo mi daj svoje oči; glej, v boju s sovražno ribo sem izgubila obe očesi.«
»Saj ti jih rada dam;« odgovori mati, »Od samega joka so mi že skoro otemnele.«
Izgovorivši zadnje besede, postala je trda tema okoli nje. Uboga žena ni imela več oči.
»Sedi na-me,« reče ji sedaj riba. Počasi in tipaje je to storila mati. Morje je jelo še hujše bobneti. Mati pa ni trepetala. V duhu je že videla svoje zlato detece zdravo in cvetočega lica. Riba je zmerom dalje in dalje plavala. Zdajci se ustavi ter pravi materi: »Skoro bove pri morski roži. Bog ne daj, da bi se ti ustrašila; kajti od tega odvisi življenje tvojega otroka. Kedar ti bom rekla: «Pripogni se! takoj stori ter sezi z levico v morje.«
Dalje je plula riba. Čudno šumenje in vršenje poči materi na uho. V velikem krogu so se dvigali visoki valovi. Od teh je prihajalo to šumenje. Neustrašeno je plavala riba z materjo skoz te valove. V krogu pa je bilo morje čisto mirno. Niti najmanjšega valčka nisi videl. Ondi na sredini kroga je plavala rudeča cvetlica — morska roža. Počasi je plula riba proti njej. Vršenje v krogu stoječih valov je naraščalo. Riba je že bila blizu rože.
Zdajci se začuje močan glas: »Morske rože ne damo, ne damo!« Valovi so tako hrumeli, ker so se bali za svojo rožo. Drug glas jim je odgovoril: »Hrumeči valovi, kipeči valovi, pustite rožo ubogi materi!« V tem je riba priplavala do rože, ki se je zibala sem ter tja na površini sinje vode.
»Pripogni se!« rekla je zdajci riba. Hitro in neustrašeno je to storila mati ter skrila rožo v svoje nedrije. Vrnila se je riba. Kakor blisk je sedaj plula proti obrežju. Vsa srečna je stala mati na kopnem. Niti mislila ni, da brez vodje ne more priti domov. Sedaj začuje korake. »Srečno si jo dobila. Ali to rožo ti je priborila samo tvoja ljubezen do svojega deteta,« začuje mati v bližini ter spozna po glasu starko, katero je pustila doma pri svojem otroku. »Sedaj pa le hitive; detece še spi. Hitive, da ne bo prepozno!«
Starka je prijela mater za roko in čudovito hitro ste bili doma. Solnce je ravno zatonilo za gore.
»Deni morsko rožo detetu na prsi ter vlezi zraven njega!« reče stara žena.
Mati je to tipaje storila. Čez nekoliko je tudi ona zaspala. Sanjala je čudne sanje. Duri so se odprle in nekdo stopi v sobo. »Materinska ljubezen vse premore,« čula je ter spoznala po glasu neznano ženo. »Ko boš jutri vstala, našla boš svoje dete rudečega in cvetočega lica. Tukaj pa sem ti prinesla nekaj. Na roko, ki si jo dala vranu; na oči, ki si jih darovala ribi, in ta kamen pošilja ti potok v spomin!« Mati je zopet imela roko in oči. »Bodi srečna!« rekla je starka ter izginila.
Jutranje solnce je vzbudilo mater. Mêla si je oči. Zdelo se ji je, da je samo sanjala o morski roži. Prvi njen pogled je bil na svoje dete. In glej! spavalo je še mirno in sladko. Lice njegovo je bilo rudeče ko cvetoča roža vrtnica in okrog nežnih usten je seval sladek smehljaj. Sedaj se je ganilo. Odprlo je svoja modra očesca ter pogledalo na ljubo mater. Bele ročice je stegnilo proti njej ter z ljubim glasom vzkliknilo: »Mama, mama!« Na svoje srce je pritiskala mati ljubljeno detece. Skoz okno pa je sijalo jutranje solnce. Na mizi se je nekaj bliščalo. Bil je kamen, velik ko jabolko in prozoren ko vrelščina. V njem pa so bile vdolbene besede: »Materinska ljubezen vse premore.«
|