Venček pravljic in pripovedek: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 704:
== Morska roža ==
 
Debel sneg pokriva doline in goré. Čez sneženo odejo tuli ledena burja. Mrak je pokril zemljo; kakor bi se še le sedaj začelo njeno pravo življenje, besnela je burja na vso moč. Oblake, ki so po dnevu zakrivali solnce, razpršila je ter razpodila na vse strani. Svetle zvezdice so brlele na nebu. Ondi izza gora je vzplavala bleda luna.
Debel sneg pokriva doline in goré.
 
Čez sneženo odejo tuli ledena burja.
Ljudje so sedeli pri topli peči razgovarjajoč se o tem in onem. Ni jim bilo mnogo
Mrak je pokril zemljo; kakor bi se
še le sedaj začelo njeno pravo življenje,
besnela je burja na vso moč. Oblake, ki so
po dnevu zakrivali solnce, razpršila je ter
razpodila na vse strani. Svetle zvezdice so
brlele na nebu. Ondi izza gora je vzplavala
bleda luna.
Ljudje so sedeli pri topli peči razgovarjajoč
se o tem in onem. Ni jim bilo mnogo
mari besnečega viharja.
 
Pojdiva, blagi čitatelj, na Primorsko. Jedno
Pojdiva, blagi čitatelj, na Primorsko. Jedno uro od morja naj deva bolj na samoti hišo. Po zunanji podobi takoj spoznava, da tukaj ni siromaštva doma. So-li pa ti ljudje zraven svojega imetja tudi srečni? Stopiva v sobo!
uro od morja naj deva bolj na samoti hišo.
 
Po zunanji podobi takoj spoznava, da tukaj
Ob postelji sedi na stolu mati. Na svoje dete zré, ki leži v postelji. Kaj ti je vender, zalo detece, da je tvoje lice tako bledo? Oči ima zaprte, kakor bi spavalo. Vender to ni spanec, nego smrtonosna mrzlica. Mati nagiba svojo glavo k detetu. Sedaj pa sedaj dene svojo roko na otrokovo čelo, ki pa je zmerom jednako vroče.
ni siromaštva doma. So-li pa ti ljudje zraven
 
svojega imetja tudi srečni? Stopiva v
Polglasno jame govoriti mati: »Detece moje! Tri leta še komaj zreš beli svet, a že se je tvojega nežnega telesa polotila bolezen. Pol leta že ležiš v postelji. Bila sem poklicala zdravnike, a njih zdravila niso pomagala. Vse sem storila, da bi ti vrnila zlato zdravje; toda zaman. S strahom opazujem, da ti ličece od dne do dne bledi. Vender ti mi ne smeš umreti! Glej, nikogar nimam na svetu. Tvoj oče že jedno leto spava v hladnem grobu, in ti si jedina moja tolažba!«
sobo!
 
Ob postelji sedi na stolu mati. Na svoje
Tiho je bilo v sobi, le jednakomerni tiktak stenske ure se je slišal. Zunaj pa burja ni mirovala. Zaganjala se je v hišico, kakor bi jo hotela podreti. Mati pa ni cula viharja. Zdajci nekdo lahno potrka na okno. Mati se tja ozre ter vidi skoz šipo neznan obraz.
dete zré, ki leži v postelji. Kaj ti je vender,
 
zalo detece, da je tvoje lice tako bledo?
»Lepo te prosim, odpri mi, da se v tvoji sobi segrejem,« pravi neznana oseba. Usmiljenega srca je bila mati. Takoj je hitela odpirat. V sobi še le pogleda prišleca. Bila je stara žena. Njeno telo je bilo od starosti sključeno, lasje so bili beli in obraz je imel vse polno gub. Opirala se je ob palico.
Oči ima zaprte, kakor bi spavalo. Vender
 
to ni spanec, nego smrtonosna mrzlica. Mati
»Na klop sedite; saj je še peč topla,« reče ji mati.
nagiba svojo glavo k detetu. Sedaj pa sedaj
 
dene svojo roko na otrokovo čelo, ki pa je
»Hvala ti, hvala,« odgovori ji hvaležno starka. »Čuj, kako zunaj buči vihar! Strašno me je zeblo. Pot sem bila izgrešila. Dolgo sem bredla po snegu, dokler nisem zagledala tvoje luči. Kaj pa si ti tako žalostna? Saj imaš, kakor vidim, vsega dovolj; uboštva ni pri tebi doma.«
zmerom jednako vroče.
 
Polglasno jame govoriti mati: «Detece
»Pa zató žalost in bridkost,« pravi ji mati. »Glej, tukaj leži jedino moje dete že pol leta, Neznano bolezen ima sirotče; vsa zdravila so zaman.«
moje! Tri leta še komaj zreš beli svet, a
 
že se je tvojega nežnega telesa polotila bolezen.
Počasi je starka stopila k postelji ter uprla svoj pogled v beli obrazek otrokov. Svojo suho roko je dejala na vroče njegovo čelo.
Pol leta že ležiš v postelji. Bila sem
 
poklicala zdravnike, a njih zdravila niso pomagala.
»Da, da! vsa zdravila so zaman!« reče počasi neznana žena. »Noben človek ne more tvojega deteta ozdraviti.«
Vse sem storila, da bi ti vrnila
 
zlato zdravje; toda zaman. S strahom opazujem,
»Kaj mi pravite!« vzklikne obupno mati. »Moje dete ne sme umreti.«
da ti ličece od dne do dne bledi.
 
Vender ti mi ne smeš umreti! Glej, nikogar
»Umiri se,« tolažijo starka, »hvali Boga, da sem prišla v pravem trenotju, sicer bi bilo prepozno. Ker si se mene, čisto neznane žene, usmilila ter me rešila skelečega mrazu, hočem ti to povrniti. Ali si voljna za svoje dete vse storiti?«
nimam na svetu. Tvoj oče že jedno leto
 
spava v hladnem grobu, in ti si jedina moja
»Jaz storim vse za svoje dete,« odgovori odločno mati.
tolažba!»
 
Tiho je bilo v sobi, le jednakomerni tiktak
»Toda to bo težavna pot. Samo prava materinska ljubezen more vse premagati. Danes še in takoj sedaj moraš se napotiti k morju. Najti moraš morsko rožo; samo ona bo ozdravila tvojo hčerko. Ne boj se mrzle burje, ne boj se daljnjega pota, ne bolečin, katere boš morala trpeti; naposled se bo vse dobro končalo. Jaz pa hočem med tem pri detetu ostati ter paziti na-nj. Prej ko bo solnce enkrat zašlo za gore, boš ti zopet tukaj.«
stenske ure se je slišal. Zunaj pa burja
 
ni mirovala. Zaganjala se je v hišico, kakor
Od kraja mati ni zaupala neznani ženi, a neki notranji glas ji je pravil, rekoč: »Stori to, kar ti pravi žena.«
bi jo hotela podreti. Mati pa ni cula viharja.
 
Zdajci nekdo lahno potrka na okno. Mati
Njen sklep je bil storjen. K postelji je stopila ter gorko poljubila bolno detece. Iz njenega očesa je kanila svetla solza.
se tja ozre ter vidi skoz šipo neznan obraz.
 
«Lepo te prosim, odpri mi, da se v tvoji
»Pazi tedaj na srčece moje!« rekla je še proseče starki ter zapustila potem sobo. Zunaj je brila ostra burja. Mati ni čutila ledene sape, nego je hitela po poti proti morju. Čudno! saj je bila že več ko dve uri na poti, a do morja še vender ni dospela. Dozdevalo se ji je, da je zašla. Ustavila se je ter se ozirala na vse strani; toda kraj okoli nje se ji je zdel čisto neznan in tuj. Pred seboj je videla gozd. Obrnila se je že, da bi hitela nazaj, a notranji glas ji veli: »Le hiti po ti poti!« in revna mati ga je ubogala. Dospela je do gozda ter brez strahu stopila vanj. Nad njo je šumelo drevje. Dolgo je že hodila po gozdu, pa konca še mu vender ni bilo. Tu pride do razpotja. Reva sedaj ni vedela, katero pot bi volila. Na bližnjem drevesu je sedel krokar, ki je glasno vpil: kra, kra! K njemu se obrne mati ter ga vpraša: »Ljubi krokar, povej mi, katera pot vodi k morski roži?«
sobi segrejem,» pravi neznana oseba. Usmiljenega
 
srca je bila mati. Takoj je hitela odpirat.
»K morski roži hočeš?« vpraša jo ptič čudeč se. »Povem ti že, ako mi daš svojo desno roko. Glej, lovec mi je obstrelil desno perot, in zdaj ne morem leteti.«
V sobi še le pogleda prišleca. Bila je
 
stara žena. Njeno telo je bilo od starosti
»Rada ti jo dam, rada,« odgovori mati. V tem hipu je čutila grozno bolečino, in — njene desne roke ni bilo več. Z veje pa je veselo vzletel krokar in rekel ženi: »Hvala ti, žena. Desna pot vodi k morski roži,« ter se je dvignil kvišku v sinji zrak.
sključeno, lasje so bili beli in obraz je imel
 
vse polno gub. Opirala se je ob palico.
Hitela je dalje mati. Čez nekoliko je prišla iz gozda. Pred njo se je razprostirala brezkončna ravan. Ondi izza gora je počasi vzhajalo solnce. Vso noč je tedaj hodila po gozdu. Burja še ni nehala, materi je ravno v obraz brila.
«Na klop sedite; saj je še peč topla,»
 
reče ji mati.
Solnce se je vzdigavalo vedno višje in višje; a morja še ni bilo nikjer. Mati je zopet prišla do razpotja. Stresla se je uboga žena. »Kam mi je iti?« vzdihnila je bridko. V bližini je zapazila potok, ki je bil z ledom pokrit. Stopila je k njemu ter ga vprašala: »Povej mi, potok, katera pot vodi k morski roži?«
«Hvala ti, hvala,» odgovori ji hvaležno
 
starka. «Čuj, kako zunaj buči vihar! Strašno
»K morski roži hočeš?« začudi se tudi potok. »Hu, kako me zebe! Takoj ti povem, ako nekoliko trenotij stopiš v mojo vodo.«
me je zeblo. Pot sem bila izgrešila. Dolgo
 
sem bredla po snegu, dokler nisem zagledala
Mati je strla ob obrežju led, sezula svoje čevlje ter stopila z golimi nogami v ledeno vodo. In mrzla voda je žuborela okrog njenih nog, ko je ona trepetala prevelikega mrazu.
tvoje luči. Kaj pa si ti tako žalostna?
 
Saj imaš, kakor vidim, vsega dovolj; uboštva
»Na desno idi!« rekel ji je potok. Komaj se je obula uboga žena; otrple so bile njene noge in vender je dalje hitela.
ni pri tebi doma.»
 
«Pa zató žalost in bridkost,» pravi ji
»Glej! ondi iz daljine se nekaj blišči. To je morje. Jutranje solnce upira va-nj svoje žarke in zató se blesti.« Pospešila je korake, da bi preje prišla.
mati. «Glej, tukaj leži jedino moje dete že
 
pol leta, Neznano bolezen ima sirotče; vsa
Viharno je bilo morje. Visoko se je vzdigavalo ter je grozno bučalo. Valovi so kipeli kvišku, potem pa se zopet zaganjali proti obrežju, kakor bi hoteli poplaviti vso zemljo. K viharnemu morju je stopila mati.
zdravila so zaman.»
 
Počasi je starka stopila k postelji ter uprla
»Sedaj sem dospela do morja, a morske rože vender nikjer ni,« pravi mati. Komaj te besede izgovori, vidi pred seboj v vodi veliko ribo. Pomolila je glavo iz vode, rekoč: »Morsko rožo bi rada? O jaz vem za njo; privedem te k njej, če tudi je danes morje tako viharno, tebi se ničesar hudega ne bo zgodilo. V plačilo mi daj svoje oči; glej, v boju s sovražno ribo sem izgubila obe očesi.«
svoj pogled v beli obrazek otrokov. Svojo
 
suho roko je dejala na vroče njegovo čelo.
»Saj ti jih rada dam;« odgovori mati, »Od samega joka so mi že skoro otemnele.«
«Da, da! vsa zdravila so zaman!» reče
 
počasi neznana žena. «Noben človek ne more
Izgovorivši zadnje besede, postala je trda tema okoli nje. Uboga žena ni imela več oči.
tvojega deteta ozdraviti.»
 
«Kaj mi pravite!» vzklikne obupno mati.
»Sedi na-me,« reče ji sedaj riba. Počasi in tipaje je to storila mati. Morje je jelo še hujše bobneti. Mati pa ni trepetala. V duhu je že videla svoje zlato detece zdravo in cvetočega lica. Riba je zmerom dalje in dalje plavala. Zdajci se ustavi ter pravi materi: »Skoro bove pri morski roži. Bog ne daj, da bi se ti ustrašila; kajti od tega odvisi življenje tvojega otroka. Kedar ti bom rekla: «Pripogni se! takoj stori ter sezi z levico v morje.«
«Moje dete ne sme umreti.»
 
«Umiri se,» tolažijo starka, «hvali Boga,
Dalje je plula riba. Čudno šumenje in vršenje poči materi na uho. V velikem krogu so se dvigali visoki valovi. Od teh je prihajalo to šumenje. Neustrašeno je plavala riba z materjo skoz te valove. V krogu pa je bilo morje čisto mirno. Niti najmanjšega valčka nisi videl. Ondi na sredini kroga je plavala rudeča cvetlica — morska roža. Počasi je plula riba proti njej. Vršenje v krogu stoječih valov je naraščalo. Riba je že bila blizu rože.
da sem prišla v pravem trenotju, sicer bi
 
bilo prepozno. Ker si se mene, čisto neznane
Zdajci se začuje močan glas: »Morske rože ne damo, ne damo!« Valovi so tako hrumeli, ker so se bali za svojo rožo. Drug glas jim je odgovoril: »Hrumeči valovi, kipeči valovi, pustite rožo ubogi materi!« V tem je riba priplavala do rože, ki se je zibala sem ter tja na površini sinje vode.
žene, usmilila ter me rešila skelečega mrazu,
 
hočem ti to povrniti. Ali si voljna za svoje
»Pripogni se!« rekla je zdajci riba. Hitro in neustrašeno je to storila mati ter skrila rožo v svoje nedrije. Vrnila se je riba. Kakor blisk je sedaj plula proti obrežju. Vsa srečna je stala mati na kopnem. Niti mislila ni, da brez vodje ne more priti domov. Sedaj začuje korake. »Srečno si jo dobila. Ali to rožo ti je priborila samo tvoja ljubezen do svojega deteta,« začuje mati v bližini ter spozna po glasu starko, katero je pustila doma pri svojem otroku. »Sedaj pa le hitive; detece še spi. Hitive, da ne bo prepozno!«
dete vse storiti?»
 
«Jaz storim vse za svoje dete,» odgovori
Starka je prijela mater za roko in čudovito hitro ste bili doma. Solnce je ravno zatonilo za gore.
odločno mati.
 
«Toda to bo težavna pot. Samo prava
»Deni morsko rožo detetu na prsi ter vlezi zraven njega!« reče stara žena.
materinska ljubezen more vse premagati.
 
Danes še in takoj sedaj moraš se napotiti
Mati je to tipaje storila. Čez nekoliko je tudi ona zaspala. Sanjala je čudne sanje. Duri so se odprle in nekdo stopi v sobo. »Materinska ljubezen vse premore,« čula je ter spoznala po glasu neznano ženo. »Ko boš jutri vstala, našla boš svoje dete rudečega in cvetočega lica. Tukaj pa sem ti prinesla nekaj. Na roko, ki si jo dala vranu; na oči, ki si jih darovala ribi, in ta kamen pošilja ti potok v spomin!« Mati je zopet imela roko in oči. »Bodi srečna!« rekla je starka ter izginila.
k morju. Najti moraš morsko rožo; samo
 
ona bo ozdravila tvojo hčerko. Ne boj se
Jutranje solnce je vzbudilo mater. Mêla si je oči. Zdelo se ji je, da je samo sanjala o morski roži. Prvi njen pogled je bil na svoje dete. In glej! spavalo je še mirno in sladko. Lice njegovo je bilo rudeče ko cvetoča roža vrtnica in okrog nežnih usten je seval sladek smehljaj. Sedaj se je ganilo. Odprlo je svoja modra očesca ter pogledalo na ljubo mater. Bele ročice je stegnilo proti njej ter z ljubim glasom vzkliknilo: »Mama, mama!« Na svoje srce je pritiskala mati ljubljeno detece. Skoz okno pa je sijalo jutranje solnce. Na mizi se je nekaj bliščalo. Bil je kamen, velik ko jabolko in prozoren ko vrelščina. V njem pa so bile vdolbene besede: »Materinska ljubezen vse premore.«
mrzle burje, ne boj se daljnjega pota, ne
bolečin, katere boš morala trpeti; naposled
se bo vse dobro končalo. Jaz pa hočem med
tem pri detetu ostati ter paziti na-nj. Prej
ko bo solnce enkrat zašlo za gore, boš ti
zopet tukaj.»
Od kraja mati ni zaupala neznani ženi,
a neki notranji glas ji je pravil, rekoč: «Stori
to, kar ti pravi žena.»
Njen sklep je bil storjen. K postelji je
stopila ter gorko poljubila bolno detece. Iz
njenega očesa je kanila svetla solza.
«Pazi tedaj na srčece moje!» rekla je še
proseče starki ter zapustila potem sobo.
Zunaj je brila ostra burja. Mati ni čutila
ledene sape, nego je hitela po poti proti
morju. Čudno! saj je bila že več ko dve uri
na poti, a do morja še vender ni dospela.
Dozdevalo se ji je, da je zašla. Ustavila se
je ter se ozirala na vse strani; toda kraj
okoli nje se ji je zdel čisto neznan in tuj.
Pred seboj je videla gozd. Obrnila se je že,
da bi hitela nazaj, a notranji glas ji veli:
«Le hiti po ti poti!» in revna mati ga je
ubogala. Dospela je do gozda ter brez strahu
stopila vanj. Nad njo je šumelo drevje. Dolgo
je že hodila po gozdu, pa konca še mu
vender ni bilo. Tu pride do razpotja. Reva
sedaj ni vedela, katero pot bi volila. Na
bližnjem drevesu je sedel krokar, ki je glasno
vpil: kra, kra! K njemu se obrne mati ter
ga vpraša: «Ljubi krokar, povej mi, katera
pot vodi k morski roži?»
«K morski roži hočeš?» vpraša jo ptič
čudeč se. «Povem ti že, ako mi daš svojo
desno roko. Glej, lovec mi je obstrelil desno
perot, in zdaj ne morem leteti.»
«Rada ti jo dam, rada,» odgovori mati.
V tem hipu je čutila grozno bolečino, in —
njene desne roke ni bilo več. Z veje pa je
veselo vzletel krokar in rekel ženi: «Hvala
ti, žena. Desna pot vodi k morski roži,» ter
se je dvignil kvišku v sinji zrak.
Hitela je dalje mati. Čez nekoliko je
prišla iz gozda. Pred njo se je razprostirala
brezkončna ravan. Ondi izza gora je počasi
vzhajalo solnce. Vso noč je tedaj hodila po
gozdu. Burja še ni nehala, materi je ravno
v obraz brila.
Solnce se je vzdigavalo vedno višje in
višje'; a morja še ni bilo nikjer. Mati je
zopet prišla do razpotja. Stresla se je uboga
žena. «Kam mi je iti?» vzdihnila je bridko.
V bližini je zapazila potok, ki je bil z ledom
pokrit. Stopila je k njemu ter ga vprašala:
«Povej mi, potok, katera pot vodi k morski
roži?»
«K morski roži hočeš?» začudi se tudi
potok. «Hu, kako me zebe! Takoj ti povem,
ako nekoliko trenotij stopiš v mojo vodo.»
Mati je strla ob obrežju led, sezula svoje
čevlje ter stopila z golimi nogami v ledeno
vodo. In mrzla voda je žuborela okrog njenih
nog, ko je ona trepetala prevelikega mrazu.
«Na desno idi!» rekel ji je potok. Komaj
se je obula uboga žena; otrple so bile njene
noge in vender je dalje hitela.
«Glej! ondi iz daljine se nekaj blišči. To
je morje. Jutranje solnce upira va-nj svoje
žarke in zató se blesti.» Pospešila je korake,
da bi preje prišla.
Viharno je bilo morje. Visoko se je vzdigavalo
ter je grozno bučalo. Valovi so kipeli
kvišku, potem pa se zopet zaganjali proti
obrežju, kakor bi hoteli poplaviti vso zemljo.
K viharnemu morju je stopila mati.
«Sedaj sem dospela do morja, a morske
rože vender nikjer ni,» pravi mati. Komaj
te besede izgovori, vidi pred seboj v vodi
veliko ribo. Pomolila je glavo iz vode, rekoč:
«Morsko rožo bi rada? O jaz vem za njo;
privedem te k njej, če tudi je danes morje
tako viharno, tebi se ničesar hudega ne bo
zgodilo. V plačilo mi daj svoje oči; glej, v
boju s sovražno ribo sem izgubila obe očesi.»
«Saj ti jih rada dam;» odgovori mati,
«Od samega joka so mi že skoro otemnele.»
Izgovorivši zadnje besede, postala je trda
tema okoli nje. Uboga žena ni imela več oči.
«Sedi na-me,» reče ji sedaj riba. Počasi
in tipaje je to storila mati. Morje je jelo še
hujše bobneti. Mati pa ni trepetala. V duhu
je že videla svoje zlato detece zdravo in
cvetočega lica. Riba je zmerom dalje in
dalje plavala. Zdajci se ustavi ter pravi materi:
«Skoro bove pri morski roži. Bog ne
daj, da .bi se ti ustrašila; kajti od tega odvisi
življenje tvojega otroka. Kedar ti bom rekla:
«Pripogni se! takoj stori ter sezi z levico v
morje.»
Dalje je plula riba. Čudno šumenje in
vršenje poči materi na uho. V velikem krogu
so se dvigali visoki valovi. Od teh je prihajalo
to šumenje. Neustrašeno je plavala
riba z materjo skoz te valove. V krogu pa
je bilo morje čisto mirno. Niti najmanjšega
valčka nisi videl. Ondi na sredini kroga je
plavala rudeča cvetlica — morska roža.
Počasi je plula riba proti njej. Vršenje v
krogu stoječih valov je naraščalo. Riba je
že bila blizu rože.
Zdajci se začuje močan glas: «Morske
rože ne damo, ne damo!» Valovi so tako
hrumeli, ker so se bali za svojo rožo. Drug
glas jim je odgovoril: «Hrumeči valovi,
kipeči valovi, pustite rožo ubogi materi!»
V tem je riba priplavala do* rože, ki se je
zibala sem ter tja na površini sinje vode.
«Pripogni se!» rekla je zdajci riba. Hitro
in neustrašeno je to storila mati ter skrila
rožo v svoje nedrije. Vrnila se je riba. Kakor
blisk je sedaj plula proti obrežju* Vsa srečna
je stala mati na kopnem. Niti mislila ni,
da brez vodje ne more priti domov. Sedaj
začuje korake. «Srečno si jo dobila. Ali to
rožo ti je priborila samo tvoja ljubezen do
svojega deteta,» začuje mati v bližini ter
spozna po glasu starko, katero je pustila
doma pri svojem otroku. «Sedaj pa le hitive;
detece še spi. Hitive, da ne bo prepozno!»
Starka je prijela mater za roko in čudovito
hitro ste bili doma. Solnce je ravno
zatonilo za gore.
«Deni morsko rožo detetu na prsi ter
vlezi zraven njega!» reče stara žena.
Mati je to tipaje storila. Čez nekoliko je
tudi ona zaspala. Sanjala je čudne sanje.
Duri so se odprle in nekdo stopi v sobo.
«Materinska ljubezen vse premore,» cula je
ter spoznala po glasu neznano ženo. «Ko boš
jutri vstala, našla boš svoje dete rudečega
in cvetočega lica. Tukaj pa sem ti prinesla
nekaj. Na roko, ki si jo dala vranu; na oči,
ki si jih darovala ribi, in ta kamen pošilja
ti potok v spomin!» Mati je zopet imela
roko in oči. «Bodi srečna!» rekla je starka
ter izginila.
Jutranje solnce je vzbudilo mater. Mêla
si je oči. Zdelo se ji je, da je samo sanjala
o morski roži. Prvi njen pogled je bil na
svoje dete. In glej! spavalo je še mirno in
sladko. Lice njegovo je bilo rudeče ko
cvetoča roža vrtnica in okrog nežnih usten
je seval sladek smehljaj. Sedaj se je ganilo.
Odprlo je svoja modra očesca ter pogledalo
na ljubo mater. Bele ročice je stegnilo proti
njej ter z ljubim glasom vzkliknilo: «Mama,
mama!» Na svoje srce je pritiskala mati
ljubljeno detece. Skoz okno pa je sijalo
jutranje solnce. Na mizi se je nekaj bliščalo.
Bil je kamen, velik ko jabolko in prozoren
ko vrelščina. V njem pa so bile vdolbene
besede: «Materinska ljubezen vse premore.»